Republika Slovenija glede na načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave RS) ne more biti razbremenjena odškodninske odgovornosti za opustitev predpisanega dolžnega ravnanja svojih oblastnih organov v razmerju do tretjih, kadar njeni oblastni organi po uradni dolžnosti ne preprečijo niti ne poskušajo preprečiti kršitve svojih odločb (posamičnih aktov), ki so bile izdane o obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja zaradi varovanja pravnih koristi tretjih, posledica kršitve teh odločb (izgradnje objekta po zadržanem izvrševanju gradbenega dovoljenja) in opustitve dolžnega ravnanja preprečitve te kršitve (v konkretnem primeru inšpekcijskega nadzorstva), pa je nastanek škode tretjim. Zato odškodninsko odgovarja tudi za škodo zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine tožečih strank.
Napake v projektu niso v vzročni zvezi s škodo zaradi nadaljevanja gradnje v nasprotju z odločbo o zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja.
Ker ne obstaja posebna določba, po kateri bi odgovorni projektant za škodo zaradi napak v projektu tretjim neposredno odgovarjal skupaj s projektantom kot svojim delodajalcem, to je določba, ki bi derogirala splošno pravilo o odgovornosti delodajalcev (prvi in drugi odstavek 147. člena OZ), odgovorni projektant ni neposredno odškodninsko odgovoren.
Predlagateljeve navedbe v zvezi s pristranskim sodstvom pa so povsem posplošene in nekonkretizirane, nanašajo se na pretekle pravdne in druge sodne postopke, v katerih je sodeloval predlagatelj, izrecno pa je omenjeno le Okrožno sodišče v Kranju, ki sploh ni pristojno za odločanje v konkretni zapuščinski zadevi. Zato ne pomenijo podlage za prenos pristojnosti zaradi "drugih tehtnih razlogov".