Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj z odločitvijo, da je bilo vročanje sodbe skladno z določili Zakona o pravdnem postopku, pravilno uporabili določila o vročanju sodnih pošiljk.
Vrhovno sodišče je v številnih zadevah, v katerih je obravnavalo predloge strank za prenos krajevne pristojnosti, že poudarilo, da nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ni razlog za prenos krajevne pristojnosti. Pravna stališča strank o tem, da sodišče krši bodisi procesna bodisi materialnopravna pravila, po naravi stvari sodijo v pravna sredstva zoper odločbe sodišča prve stopnje.
Tožnica je po izpodbijani odločbi za kršitev pri uvrščanju novoizvoljenih sodnikov v plačne razrede odgovorna že zato, ker je po zakonu odgovorna za porabo proračunskega denarja (torej objektivno). Takega stališča Sodnega sveta, ki mu sodišče glede na zgoraj predstavljene predpise lahko le pritrdi, tožnica ne graja.
Razhajanje med ugotovitvijo Sodnega sveta, da je tožnica previsoke plačne razrede v tu obravnavnih 12 odločbah določila na lastno pobudo, in trditvijo tožnice, da je to storila zato, ker je sledila strokovnim službam, za presojo njene odgovornosti ni bistveno: glede na njeno izključno in neprenosljivo (razen na podpredsednika sodišča) pristojnost odločati o uvrstitvi sodnikov v plačne razrede in glede na nesporno dejstvo, da je odločitev tudi sprejela, se odgovornosti iz nobenega od navedenih dveh razlogov ne more razbremeniti.
Zaradi ocene, da gre v obravnavanem primeru za eno najtežjih kršitev pri opravljanju nalog sodne uprave in da razrešitev predsednice sodišča, ki je zanjo odgovorna, ni nerazumna, ni bistveno, da zakon ne predvideva stopnjevanja ukrepov oziroma milejših ukrepov za manj hude kršitve. Tožnici izrečen ukrep nima narave disciplinske sankcije (zaradi sorodnosti s kazenskim postopkom se lahko disciplinska sankcija izreče le za vnaprej določene kršitve), zato je tožničino sklicevanje na disciplinske postopke neutemeljeno, in ukrep ne posega v njeno sodniško funkcijo. Razrešitev je posledica napak pri vodenju sodne uprave, ki so oškodovale javni proračun in ogrozile zaupanje javnosti v ugled sodstva. Oškodovanje bo sicer res prav na podlagi prizadevanj in lastnega finančnega prispevka tožnice odpravljeno, vendar je ključno, da sta narava in teža kršitve vplivali na to, da je Sodni svet izgubil zaupanje, da bo tožnica do konca mandata ustrezno opravljala naloge sodne uprave, kar tudi je predpostavka za zaupanje javnosti v sodstvo. V okoliščinah konkretnega primera njegova presoja, da tožnica ne uživa več zaupanja za nadaljnje vodenje sodišča, ni nerazumna.
Sodni svet je ocenil, da zato, ker je bila storjena kršitev ena najtežjih kršitev, ki jih predsednik sodišča lahko stori na področju sodne uprave, niti najbolj izstopajoči uspehi na področju vodenja sodišča ne bi mogli preprečiti razrešitve. Po oceni sodišča bi poseg sodišča v to oceno pomenil nedovoljen poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta.
Funkcija predsednika sodišča ni ustavno in konvencijsko varovana, varstvo po 6. členu EKČP pa gre razrešenemu predsedniku v primeru nepoštenosti postopka razrešitve.
V upravnem sporu je zaradi potrebe po učinkovitem sodnem varstvu tožnikov zoper nezakonite upravne akte izvršne veje oblasti pravično dati večji poudarek dolžnosti procesnega vodstva, tudi v zvezi z morebitnimi pomanjkljivostmi podanih dokaznih predlogov. Glede na to, da so že po samem zakonu pooblastila sodišča v zvezi z izvedbo dokazov za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v primerjavi s pravdnim postopkom bistveno razširjena (drugi odstavek 20. člena ZUS-17), bi bilo procesno nelogično, da sodišče ob podanih dokaznih predlogih strank ne bi prek procesnega vodstva omogočalo odprave njihovih morebitnih pomanjkljivosti in uspešne izvedbe vseh predlaganih dokazov, ki bi bili dovoljeni, pomembni oziroma primerni za odločitev v zadevi.
Tudi za predlagano zaslišanje velja, kot za vse dokazne predloge, da mora biti predlog substanciran. Nujno je, da se navedejo konkretna pravno pomembna dejstva, o katerih naj bo priča zaslišana. In če stranka v dokaznem predlogu teh ni navedla, je dokazni predlog pomanjkljiv in sodišče mora v okviru materialnega procesnega vodstva poskrbeti za njegovo dopolnitev.
V novem sojenju bo moralo Upravno sodišče ob ponovnem stališču, da dokazni predlog za zaslišanje ni ustrezno substanciran, ob uporabi materialnega procesnega vodstva stranko s tem seznaniti in ji dati možnost za ustrezno odpravo navedene pomanjkljivosti (ali v pripravljalnem postopku ali na glavni obravnavi). Če bo (nadalje) ocenilo, da je dokazni predlogi ustrezno substanciran, pa bo dolžno preveriti, ali je podan dokazni predlogi za zaslišanje ustrezen in utemeljen ali pa ga je treba zavrniti iz zakonsko in ustavno dopustnih razlogov in slednje ustrezno obrazložiti. Če dokaznega predloga ne bo zavrnilo, bo moralo revidentko zaslišati na izvedeni glavni obravnavi.
Revident utemeljeno opozarja, da je bilo dejansko stanje sporno (to potrjuje tudi povzetek tožbenih navedb v izpodbijani sodbi ter sklicevanje sodbe na drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1). S predlaganim dokazom je navajal, da bi dokazoval okoliščine v smeri obstoja soglasja občine za oglaševanje na javnih mestih, obstoj soglasja pa je za odločitev v obravnavani zadevi bistven. Seveda sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov, če za njihovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, vendar pa sama presoja, da pogoji za izvedbo predlaganega dokaza niso izpolnjeni, ne more biti razlog, zaradi katerega bi se v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo obravnave.