Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je namen tajnega glasovanja, ki je v zagotavljanju reprezentativnosti mandata in varovanju poslanca pred pritiski, dosežen s tem, ko je glasovnica, nastala v okviru tajnega glasovanja, opredeljena kot informacija javnega značaja.
Predlagatelj je z navedbami o nepopravljivosti razkritja glasovnic kot enkratnega in neponovljivega dejanja utemeljil težko popravljivo škodo. Tudi v obravnavani zadevi bi razkritje zahtevanih informacij oziroma izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o zakonitosti sodbe Upravnega sodišča, s katero je bilo odločeno o predlagateljevi tožbi, lahko povzročila neučinkovitost sodnega varstva, saj bi bilo posredovanje glasovnic dokončno in nepopravljivo. Zato tudi ob morebitni ugoditvi reviziji in tožbi ne bi bila več možna vzpostavitev razmerja, kakršno je bilo pred razkritjem zahtevanih dokumentov.
Okoliščin, ki jih v svojem predlogu izpostavljata toženca, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče uvrstiti med "druge tehtne razloge" v smislu 67. člena ZPP. Odpravi dvoma v procesno in materialnopravno pravilnost sodniških odločitev so namenjena redna (in kadar so izpolnjeni zakonski pogoji tudi izredna) pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika oziroma, če je izločeno tolikšno število sodnikov, da sodišče ne more postopati, tako imenovana nujna delegacija po 66. členu ZPP. Njune navedbe, da naj bi jima bilo sodno osebje Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici nenaklonjeno, pa so premalo konkretizirane in dokazno nepodprte, zato ne morejo pomeniti utemeljenega razloga, ki bi pri razumnem posamezniku ter v očeh javnosti lahko vzbudil dvom o nepristranskosti sojenja v konkretni zadevi.
Tožbeni zahtevek, ki je podlaga za izplačilo odvzetega premoženja na podlagi drugega odstavka 76. člena KZ-1, je ugotovitven, kolikor je znesek, ki se z njim uveljavlja, nižji ali največ enak znesku, odvzetem v kazenskem postopku.
Čeprav OZ v prvem odstavku 490. člena določa, da je v primeru, če kdo kupcu stvar odvzame, pogodba razvezana po samem zakonu, to ne pomeni, da kupec nima možnosti izbire tudi med drugimi jamčevalnimi zahtevki. Pogodbeni stranki tako lahko kljub odvzemu stvari skleneta dogovor, da bo prodajalec pravno napako odpravil. Zaradi podobnega pravnega položaja pa je v tem primeru treba uporabiti določbo 480. člena OZ, ki sicer ureja izgubo pravic iz naslova jamčevanja pri stvarnih napakah. Določa, da pravice kupca ne ugasnejo v enem letu, če jih kupec zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti. V teoriji in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je treba pojem prevare razmeti širše, torej kot vsako ravnanje, s katerim je prodajalec zavedel kupca, da ta svojih pravic ni pravočasno uveljavil. Med ta pa spadajo tudi ravnanja prodajalca, iz katerih izhaja, da namerava prostovoljno odpraviti napako, torej na podlagi katerih lahko kupec utemeljeno sklepa, da sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov ni potrebno. V tem primeru ne začne teči enoletni rok iz 495. člena OZ, kar pomeni, da je treba šteti, da razdrtje pogodbe s tožbo ni bilo prepozno. Glede na to, potem tudi ne moreta biti prepozna z isto tožbo uveljavljana kondikcijski in odškodninski zahtevek, ki zapadeta ob razdrtju pogodbe in zastarata v splošnih zastaralnih rokih.
Ob spornem dejstvu glede davčno priznanih odhodkov bi moralo Upravno sodišče odločitev o tem, katere dokaze bo izvedlo in katere ne, sprejeti na sami glavni obravnavi, na kateri bi tudi izvedlo dokaze. Dokaznega predloga za zaslišanje revidenta tako ne bi smelo zavrniti (ne iz vsebinskih ne iz formalnih razlogov) na seji, niti na njegovo zavrnitev ne bi smelo vezati odločitve o obstoju izjeme za odločanje brez glavne obravnave po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tudi če je bil navedeni dokazni predlog podan prepozno (revident v reviziji ne trdi, da bi ga podal že v postopku izdaje upravnega akta, kot tudi ne, da bi šlo za dovoljeno tožbeno novoto), v okoliščinah obravnavanega primera pogoji za odločanje brez glavne obravnave niso bili izpolnjeni.
Smrt enega od pogodbenikov najemnega razmerja (bodisi najemodajalca bodisi najemnika) praviloma, torej če ni drugače dogovorjeno, ne vpliva na veljavnost pogodbenega razmerja in se ta nadaljuje z dediči umrlega pogodbenika (618. člen OZ). Enako izhaja že iz splošnega pravila, vsebovanega v 334. členu OZ, ki določa, da pogodbeno razmerje s smrtjo ne preneha, razen če gre za razmerje, sklenjeno glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank. Pri zakupu (najemu) običajno takšni (osebni) elementi niso izpolnjeni in se pravno razmerje v okviru univerzalne sukcesije zato praviloma prenaša. Takšno – običajno, neosebno – je bilo tudi obravnavano najemno razmerje, zato je pravico najema spornega zemljišča toženec podedoval po očetu (najemniku).