Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbi, da izpodbijani sklep temelji na stališču, ki je v sodni praksi osamljeno in v kasnejših sodnih odločbah ni bilo sprejeto. Izpostaviti je treba, da je bila zoper sklep naslovnega sodišča I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 vložena tudi zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS ob obravnavanju predmetne pritožbe že odločilo s sklepom II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 in presodilo, da je utemeljena.
Neutemeljeno sklicevanje toženke na dokazno stisko na njeni strani in potrebo po (še dodatnem) znižanju dokaznega standarda (pod prag verjetnosti), ker se je pojasnilna dolžnost ob sklepanju sporne kreditne pogodbe zagotavljala ustno, brez evidentiranja le-te, njena bančna uslužbenka A. A., ki je bila zraven tožnikov edina prisotna, pa zaradi časovne oddaljenosti o podanih pojasnilih več ne more precizno izpovedati. Sodišče druge stopnje v zvezi z izpostavljenimi navedbami ugotavlja, da se toženka v predmetnem postopku ne more sklicevati na dokazno stisko, saj je v skladu z Direktivo 93/13 dokazno breme v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na njej.
Izjava kreditojemalca o prevzemu obrestnega in valutnega tveganja v 20. členu sporne kreditne pogodbe (priloga B6) pa je brez podanih podrobnejših opozoril v zvezi z valutnim tveganjem presplošna in nezadostna, da bi lahko prvi tožnik kot potrošnik na njeni osnovi ocenil tudi potencialne znatne ekonomske posledice nihanja tečaja CHF na njegov finančni položaj.
V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba, za kar gre v obravnavani zadevi, dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).
Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila. Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika.
Uporaba stališč novejše sodne prakse ne pomeni zaobida prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč gre za napolnjevanje pravnega standarda pojasnilne dolžnosti z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ravnal oziroma bi moral ravnati dober strokovnjak (6. člen OZ).
Če pojasnilna dolžnost ni opravljena (oziroma je opravljena pomanjkljivo), postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki predstavlja predpostavko po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Izpovedbi tožnikov, da sta jima bila kredita predstavljena kot varna, brez tveganj in da jima na banki niso nič govorili o možnosti nihanja CHF navzgor ali navzdol, poleg letaka, ki sta ga tožnika prejela na banki, potrjujejo tudi izpovedbe zaslišanih prič, da jim toženka ni pojasnila, da se lahko anuiteta spremeni tako, da bo finančno breme zanje postalo nevzdržno.
Morebitno zastaranje kondikcijskega zahtevka ne vpliva na pravni interes tožnice za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, saj tožnica svoje obveznosti po pogodbi še vedno izpolnjuje. Predmet tega postopka zavarovanja je zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, ne pa odločanje o končnem obsegu kondikcijskih zahtevkov.
Zavrženi podredni ugovori so vključeni v primarni pobotni ugovor, eventualna kumulacija je v prekrivajočem delu le navidezna. V tem delu gre za en sam v pobot uveljavljani zahtevek. Ker so vsi podredni ugovori nižji od primarnega, je sodišče vsebinsko obravnavalo le primarnega.
Direktiva ureja odgovornost primarno proizvajalca za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu, subsidiarno pa distributerja, če proizvajalca ni mogoče identificirati. Zmotno pa je v povezavi s tem sklepanje sodišča prve stopnje, da je ZVPot kot lex specialis v koliziji z določbami OZ in zato slednjega ni mogoče uporabiti za odškodninske in obogatitvene zahtevke zaradi razveze pogodbe zaradi stvarnih napak. ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ.
Ker ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ, je prav tako zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je treba glede v pobot uveljavljanega zahtevka kot specialni predpis uporabiti ZVPot. Potrošnikova uveljavitev jamčevalnega zahtevka po drugem odstavku 21. b člena ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari po splošnih pravilih OZ o vračanju po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ. Uporabnina kot korist, ki jo uveljavlja toženka, je dejansko primerljiva tudi z znižano vrednostjo vozila, po kateri je toženka tožniku ponujala odkup vozila
Verjetnost odločilnega dejstva, to je, katera tveganja je toženka pojasnila tožnikom ob sklepanju pogodbe, je sodišče v prvi vrsti spoznavalo prek listinskih dokazov, na katere se je toženka sklicevala. Ko v tem hitrem in provizoričnem postopku zavarovanja, za katerega zadošča dokazni prag verjetnosti, ni zaslišalo še štirih prič, ki (kar je bistveno) niti niso neposredno sodelovali pri sklepanju obravnavane kreditne pogodbe, ni kršilo toženkine pravice do izjavljanja.
Tehtanje hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika (pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ) in reverzibilnost (pogoj, ki ga določa odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97) tako nista pravno odločilna pogoja za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Ob tem ne gre za opustitev presoje zakonskih pogojev, kot to zatrjuje pritožba. Presojo pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ob ugotovljeni verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, izključuje že sam ZIZ, ki za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve predvideva alternativnost izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ.
Zaradi informacijske podhranjenosti namreč tožniki niso mogli objektivno oceniti, kaj za njihove obveznosti pomeni konverzija, ki bi tudi sicer lahko posledice tečajnih nihanj omejila le za naprej, ne bi pa odpravila že nastalih posledic.
Cilj zavarovanja z začasno odredbo je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo.
Cilj zavarovanja z začasno odredbo je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo.
Opozorilo na možnost uresničitve t.i. črnega scenarija je ključnega pomena, zato do zaključka, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena na ustrezen način, ni mogoče priti z ugotavljanjem, ali so bila morebiti tožniku dana kakšna drugačna, a vendarle zadostna pojasnila. Tudi ni bistveno, ali je tožnik valutno tveganje razumel oz. ali je glede na vse dejanske okoliščine verjetneje, da se je moral in mogel zavedati tudi črnega scenarija, temveč, ali mu je toženka v zadostni meri pojasnila vsa tveganja, v katera se je spuščal s sklenitvijo dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti.
Zaradi neobstoja s hipoteko zavarovane terjatve, je neveljavna vknjižba hipoteke, ločitvena pravica toženke kot ločitvene upnice na nepremičninah prvega tožnika, ki je stečajni dolžnik, pa ne obstoji.
Pri presoji vsebine pojasnilne dolžnosti ne gre za retroaktivnost oz. uporabo kasnejšega ZPotK-2, ampak gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče je torej le napolnilno pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (oz. bi moral ravnati) dober strokovnjak.
Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine v zvezi s spornim razmerjem, kot tudi za njihove pravne posledice, torej nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.
Pritožba ob tem smiselno izpostavlja nestrinjanje s stališči sodbe SEU C-287/22, glede katerih je predhodno že bilo pojasnjeno, da so jih nacionalna sodišča držav članic EU dolžna upoštevati. S tem pa je pravzaprav odgovorjeno tudi na pritožbene očitke glede tega, da (1) polno varstvo v primeru spremembe tožbe oziroma vložitve nove tožbe ni ogroženo, (2) sprememba tožbe oziroma vložitev tožbe za tožnika nista škodljivi in (3) uveljavljanje pravic, ki gredo stranki po ZPP, ne more biti nenadomestljiva škoda. Iz odločbe SEU C-287/22 namreč jasno izhaja, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13/EGS le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi predstavlja breme tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju in že zgolj to ob evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.
Sodišče druge stopnje je ob obravnavi pritožbe ugotovilo, da toženka izpodbija tudi odločitev o plačilu denarne terjatve. V zvezi z vprašanji, od katerih je odvisna odločitev o denarnem zahtevku, je VSRS v zadevi II Ips 14/2025 s sklepom z dne 21. 5. 2025 prekinilo revizijski postopek in podalo predlog za predhodno odločanje pred SEU; citirana zadeva VSRS obravnava vsebinsko enako vprašanje (uporaba sodbe SEU C-520/21; kaj in koliko je dolžan potrošnik plačati banki v primeru nične kreditne pogodbe v CHF).
Zato je pritožbeno sodišče ob analogni uporabi 113.a člena ZS v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP s sklepom z dne 6. 11. 2025 postopek prekinilo do odločitve SEU v zgoraj navedeni zadevi.
SEU je o predlogu VSRS odločilo s sklepom C-368/25 z dne 24. 2. 2026, torej je s tem odpadel razlog za prekinitev. Zato je sodišče druge stopnje s tem sklepom odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje (drugi odstavek 208. člena ZPP).