Do vprašanja, ali je pri pravilih vračanja ponudnik blaga ali storitev od potrošnika, ki je na podlagi nične pogodbe prejel denar, upravičen zahtevati tudi kakršnokoli nadomestilo za uporabo kapitala (torej t. i. obogatitvene obresti), se je SEU izreklo v odločbi C-520/21 Bank M. Zavzelo je stališče, da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Pojasnilo je, da bi to nasprotovalo odvračalnemu učinku Direktive in da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvami bank, da bi potrošnik v takšnem primeru prejel "brezplačno" posojilo ali da bi bila s tem ogrožena stabilnost finančnih trgov.
pogodba o paketnem potovanju - odstop od pogodbe - plačilo nagrade in povračilo stroškov odvetnika - COVID-19
Določilo 6. odstavka 57.f člena ZVPot res zagotavlja potrošniku pravico do odstopa od sklenjene pogodbe in do posledičnega povračila vseh plačil brez plačila kakršnekoli odstopnine. Vendar, kot pravilno izpostavlja pritožba, zgolj v primeru obstoja objektivnega zadržka, ki pot preprečuje oz. jo otežuje. V zakonski določbi predvidene neizogibne in izredne okoliščine, ki bistveno vplivajo na izvedbo turističnega paketa ali na prevoz potrošnika v kraj potovanja, in ki jih je prvostopno sodišče ugotovilo (na dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano), upoštevaje jasno zakonsko dikcijo 6. odstavka 57.f člena ZVPot,4 se namreč navezujejo na kraj potovanja ali njegovo neposredno bližino. Takšnega dejstva pa tožničinemu štiriletnemu sinu odrejena karantena ne predstavlja..
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074676
OZ člen 378, 462, 462/1, 481, 481/1, 484. ZVPot člen 19, 19-2, 37a. ZPP člen 70, 70-6, 155, 155/1, 247, 247/1, 254, 254/3. Pravilnik o blagu, za katero se izda garancija za brezhibno delovanje (2012) člen 3, 3-1.
tožbeni zahtevek za znižanje kupnine - manjvrednost vozila - odgovornost prodajalca za stvarne napake - odgovornost za stvarne napake na vozilu - odgovornost za skrite napake - poziv na odpravo napak - rok za uveljavljanje stvarnih napak - odgovornost iz naslova garancije - obvezna garancija - garancija za brezhibno delovanje prodane stvari - prostovoljna garancija - pogodbeno dogovorjena garancija - rok za uveljavljanje zahtevka iz naslova garancije - prodajna pogodba - motorno vozilo - dokazno breme - ugotavljanje pristnosti listine - pristnost podpisa - dokazovanje z izvedencem grafologom - dokazna ocena - opredelitev do odločilnih dejstev - standard ustrezne obrazloženosti - sodni izvedenec - izvedenec avtomobilske stroke - strokovno znanje izvedenca - pristranskost izvedenca - imenovanje novega izvedenca - deli motornih vozil - zakonske zamudne obresti
Ali sta pravdni stranki sklenili sporno pogodbo, je mogoče ugotavljati tudi z drugimi dokazi, ne le z izvedencem grafologom.
V skladu s pogodbeno avtonomijo se lahko kupec in prodajalec dogovorita tudi o garanciji za staro vozilo.
Z garancijo se prevzame odgovornost za pravilno delovanje stvari v garancijskem roku. Predpostavka odgovornosti iz garancije je nepravilno delovanje stvari, oziroma obstoj okvare (za katero se domneva, da izvira iz prodajalčeve sfere, prodajalec pa lahko domnevo ovrže).
Pogoj za imenovanje novega izvedenca je ocena, da je mnenje protislovno, pomanjkljivo ali nepravilno, in se pomanjkljivosti/nepravilnosti ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (prim. tretji odstavek 254. člena ZPP). Nestrinjanje stranke s podanim izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje drugega izvedenca iste stroke.
Pritožnik izvedencu očita nestrokovnost zgolj glede ugotovitev, ki ne potrjujejo njegovih navedb. Ne nasprotuje pa mnenju kot celoti. Glede ugotovitev, ki potrjujejo njegove navedbe, ne dvomi o strokovnosti izvedenca. Izraženi dvom o izvedenčevi strokovnosti že zaradi takšne parcialnosti (selektivnosti) ne more biti utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00070878
ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3.
kreditna pogodba v CHF - potrošniški kredit - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava
V prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno naštetih splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev ni mogoče presojati neodvisno od ugotovitev o tem, na kakšen način je banka opravila svojo pojasnilno dolžnost do potrošnika. To je osnovno izhodišče za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
Pojasnilna dolžnost kot korekcija informacijskega neravnotežja, izvedena v predpogodbeni fazi, predstavlja obveznost banke, da nasprotno stranko na jasen in pregleden način informira o okoliščinah sklenitve pogodbe, tako da lahko stranka razume možna tveganja, povezana z naložbo.
Banka ni dolžna preverjati, ali se je nasprotna stranka s ponujenimi potrebnimi informacijami seznanila in jih (natančno) preučila. Pomembno je, da so bile različne informacije bodočemu imetniku (pred kasnejšim sprejetjem odločitve) dostopne.
Toženka je svojo pojasnilno dolžnost izpolnjevala, poleg ustno posredovanih bistvenih informacij o naravi obveznic in tveganju v primeru stečaja, s pomočjo prospekta za prodajo podrejenih obveznic, ki ga je imel tožnik možnost pregledati in se z njim seznaniti.
Glavna lastnost podrejene obveznice (kot kvalificirane pravice) je ravno to, da je namenjena pokrivanju izgub banke in zaščiti drugih upnikov, zlasti deponentov.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071499
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 8. ZVPot člen 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1. OZ člen 80, 80/1.
ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - stanovanjski kredit - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - obvezna uporaba odločb ustavnega sodišča - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage - nepošten pogodbeni pogoj - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov - dobra vera - slaba vera banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - novejša sodna praksa - praksa Ustavnega sodišča - neenotna sodna praksa vrhovnega sodišča
Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da ZVPot ni sprejemljivo razlagati tako, da zagotavlja širši obseg varstva kot Direktiva. SEU je že izreklo, da 24. člen ZVPot sledi cilju varstva potrošnikov, ki je zagotovljen z Direktivo 93/13, in da morebitna višja raven varstva, zagotovljena s tem zakonom, ne posega v določbe Pogodbe o delovanju EU. Prvi odstavek 3. člena in 8. člen Direktive 93/138 tako ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, po kateri je pogodbeni pogoj, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, nepošten, ne da bi bilo treba preveriti dobro vero ponudnika storitve. Alternativno našteti pogoji v prvem odstavku 24. člena ZVPot in namen zakonodajalca, ki je bil v zagotovitvi čim bolj učinkovitega varstva potrošnikov, dajeta dovolj opore za sklepanje, da je bil obseg varstva v ZVPot širši kot po Direktivi 13/93.
Banka je morala vedeti, da se tečajno razmerje v dolgoročnem pogodbenem razmerju lahko znatno spremeni in da ima lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Lahko se je zavedala potencialno škodljivih posledic za tožnika. Ni odločilno, ali se jih je tudi dejansko zavedala in ali si jih je želela.
Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice, ampak tudi, da razume dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF in da mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Pojasnilo, ki je bilo po ugotovitvah v izpodbijani sodbi dano tožnikom, ni bilo zadostno. Toženka je sicer tožnikom povedala, da lahko kredit zaradi spremenljivk postane zelo drag, vendar pa ni ugotovljeno, da bi toženka tožnike opozorila, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride in da se to lahko odrazi tako v nezanemarljivi spremembi višine posameznega obroka kot tudi v bistveno višji ceni kredita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00070050
ZVPot člen 23, 24, 24/1. OZ člen 86, 86/1. ZPP člen 274, 274/1.
kreditna pogodba v CHF - potrošniška kreditna pogodba - ničnost pogodbe - varstvo potrošnikov - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - sprememba sodne prakse Vrhovnega sodišča - obstoj pravnega interesa - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Pri kreditih v tuji valuti gre ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj.
Krediti v tuji valuti niso nepošteni niti nedovoljeni, vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti pri taki pogodbi vzpostavijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
Banka je v okviru korektno izpolnjene pojasnilne dolžnosti dolžna potrošniku posredovati tudi informacije o možnosti uresničitve t. i. »črnega scenarija« (kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje potrošnikove domače valute ter zvišanje tuje obrestne mere).
Ni ključno, ali je toženka lahko predvidevala natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidevala, da se tveganje, ki sta ga prevzela tožnika, dolgoročno ne bo (nikoli in nikdar) realiziralo v njuno škodo.
Ker toženka s pojasnili, kakršna je podala tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe, ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, in ker tudi ne obstoje nobene izjemne dejanske okoliščine na strani tožnikov, sledi materialnopravni zaključek, da je toženka kršila zahtevo dobre vere oziroma načelo vestnosti in poštenja, to pa zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja ter posledično za ugotovitev ničnosti spornih kreditnih pogodb.
Tožnika nimata pravnega interesa za tožbo s katero bi zahtevala, da sta nekaj dolžna plačati toženi stranki: če ji hočeta plačati določen znesek, lahko namreč to naredita tudi brez tožbe. Namen pravde ni, da bi tožeča stranka z vložitvijo tožbe skrbela za pravice tožene stranke.
Odločitev, ki jo je sodišče sprejelo, je bila v času sojenja na prvi stopnji skladna s prevladujočo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je v več odločbah navedlo vsebinsko zelo podobne argumente kot sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Vendar pa se je sodna praksa od takrat pomembno spremenila.
Sodišče je nepravilno presojalo ugotovljeno dejansko stanje, da je bila pojasnilna dolžnost v danem primeru opravljena ustrezno. Potrošniki morajo biti seznanjeni s strani banke tako, da poleg uvida v osnovno delovanje kreditiranja v tuji valuti, ki ima za njih določeno korist, takšno kreditiranje lahko zanje pomeni tudi znatne negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bodo morda težko nosili. Pri tem je treba upoštevati dolgoročnost posojila in potrebna pojasnila o tveganjih potrošnika v primeru velikega znižanja vrednosti valute.
Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba jasno povedati, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno (močno, pomembno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00070449
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. OZ člen 86, 86/1.
ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepošten pogodbeni pogoj - slaba vera banke - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - Direktiva Sveta 93/13/EGS - novejša sodna praksa SEU - sodna praksa Vrhovnega sodišča - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v točki 44 obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da je v konkretnem primeru opravila pojasnilno dolžnost v luči predstavljenih kriterijev SEU. Podpis izjave o prevzemu valutnega tveganja ob najemu kredita v tuji valuti za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je SEU v svojih odločbah zavzelo stališče, da mora biti potrošnik obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in pravilno zaključilo, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dobro vero. V skladu s stališčem najnovejše sodne prakse VSRS, ki je sledilo stališčem SEU ob razlagi Direktive 93/13, gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj.
Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko (abstraktno, nedoločno) spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno (močno, pomembno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice.
ZVPot člen 4. OZ člen 155, 458. Direktiva Sveta št. 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (1985) člen 1.
Področje odgovornosti za napake na izdelku je, v skladu z že uveljavljenim načelom lojalne razlage, treba razlagati usklajeno z Direktivo Sveta št. 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako. Po navedeni ureditvi je za škodo odgovoren proizvajalec, distributer oziroma uvoznik pa le subsidiarno, če proizvajalca ni mogoče identificirati oziroma ga distributer ne imenuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00074267
ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 4/2. OZ člen 6, 87, 88, 336, 346.
valutna klavzula v CHF - švicarski franki (CHF) - dolgoročni kredit v CHF - zastaranje kondikcijskega zahtevka - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepoštenost pogodbenega določila - pojasnilna dolžnost banke - ničnost pogodbe
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba izpostavlja možnosti, ki sta jih imela tožnika na voljo za čas po sklenitvi Kreditne pogodbe. Ta dejstva niso pravno relevantna. Bistveno je, kakšne možnosti in kakšna pojasnila v zvezi z valutnim tveganjem sta imela tožnika v času sklenitve Kreditne pogodbe in kakšne instrumente ter možnosti je toženka v okviru svoje profesionalne skrbnosti imela na voljo, da bi lahko najhujši možen scenarij po tej pogodbi predvidela. Pritožba na večih mestih izpostavlja, da je bil tožnikoma ob priliki informativnih razgovorov predstavljen graf historičnega gibanja tečaja CHF, kar naj bi utemeljevalo pravilno opravo pojasnilne dolžnosti banke, torej da je banka ustrezno informirala potrošnika v zvezi s prodajanjem produktov v CHF. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da grafi na katere se v pritožbi sklicuje toženka, niso pokazatelj boljše informiranosti potrošnikov, saj iz grafov izhaja, da je bilo v preteklosti gibanje tečaja CHF v uravnoteženem stanju, opozorilo bančne svetovalke, da se stanje, kot je prikazano v grafu, lahko spremeni, pa v tej posledici ni moglo ozavestiti tožnikov o možnih posledicah zanju v primeru znatne apreciacije CHF, do kakršne je kasneje prišlo. Kvečjemu bi bil ta graf lahko zanju zavajajoč, glede na to, da je prikazoval relativno uravnoteženo, torej stabilno, valutno nihanje CHF v predhodnih obdobjih.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00070809
OZ člen 86, 86/1. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - načelo transparentnosti - zavarovanje denarnih terjatev - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - protipravno ravnanje banke - ničnost kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - predvidljivost dogodka - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - spremenjena sodna praksa
Stališča SEU temeljijo na domnevi, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Od poklicnega dajalca kredita se na drugi strani pričakuje, da ima strokovno znanje in védenje o mogočih nihanjih menjalnih tečajev. Ne gre za védenje, kdaj in za koliko se bodo tečaji spremenili ampak za védenje, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Da bi potrošniku zagotovili enako raven obveščenosti, mu je banka dolžna podati pojasnila o navedenih bistvenih lastnostih kredita v tuji valuti. Kombinacija izrazitega informacijskega razkoraka glede vsebine valutnega tveganja in neenakomerna porazdelitev tega tveganja med pogodbeni stranki lahko povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank.
Ustavno sodišče je v vseh odločitvah, povezanih z zahtevki za ničnost kreditnih pogodb, vezanih na CHF, zavzelo stališče, da ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice, ampak tudi, da razume dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF in da mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Ne zadostuje abstraktno zavedanje tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov, ampak da se je moral in mogel zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino njegovih obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja kredita. Pojasnilo, ki je bilo po ugotovitvah v izpodbijani sodbi dano tožnikom, ni bilo zadostno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00069259
ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-3. OZ člen 86.
kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - hipotekarni bančni kredit - potrošniška pogodba - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - spremenjena sodna praksa - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - sodna praksa Sodišča EU
Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, pač pa mu je treba jasno dati vedeti, da se tečaj lahko znatno spremeni in da ima zato nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka mora kreditojemalca opozoriti, da je stopnja valutnega tveganja visoka, ker so nihanja potencialno velika zlasti v dolgoročnem obdobju in imajo lahko znatne negativne posledice na njegove finančne obveznosti. Da je toženka tožnico v zvezi s kreditom v CHF informirala v tem obsegu, toženka, na kateri je trditveno in dokazno breme, da je tožnikoma ustrezno pojasnila tveganja, ki so nastala ob sklenitvi kreditne pogodbe, niti ne zatrjuje. Nasprotno, še v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da niti apreciacije CHF niti finančne krize ni mogla napovedati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00077618
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 3, 4, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - ničnost pogodbe - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Pravo EU določa sankcijo, da nepošteni pogoj ne zavezuje (člen 6(1) Direktive 93/13), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero, kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen Obligacijskega zakonika). Sodišče EU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošteni pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa, če gre hkrati tudi za nepošteni pogoj v skladu z merili Direktive 93/13.
Po pojasnjenem zaradi ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo in razsodilo, da sta kreditni pogodbi nični (3. in 5. alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP).
ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8.
Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča, da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja (35. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS) ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države iz 2. člena URS.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 88, 326, 372.
švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - potrošniška kreditna pogodba - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - nepošten pogodbeni pogoj - valutno tveganje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - ničnost kreditne pogodbe
Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama, s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00077408
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 7/1. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4.
Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00068625
ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-2. OZ člen 112.
načelo vestnosti in poštenja - neveljavnost vknjižbe v zemljiško knjigo - kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - anuiteta - valutno tveganje - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost banke - aleatornost pogodbe - razveza pogodbe - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - nepošten pogodbeni pogoj - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - ničnost kreditne pogodbe - poštenost pogodbene stranke - spremenjene okoliščine - konverzija
Krediti z valutno klavzulo po svoji vsebini niso nepošteni. Okoliščina, da kreditojemalec nosi valutno tveganje, ki ni omejeno, banka pa valutnega tveganja nima, ne pomeni, da je v trenutku sklenitve kreditne pogodbe z valutno klavzulo podano znatno neravnotežje. Takšna razporeditev tveganj je po naravi stvari posledica dovoljene aleatorne vsebine kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Ob pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti okoliščina, da je izpolnitev obveznosti v izrazito potrošnikovo škodo, ne more vzpostaviti nepoštenosti (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022). Pravilno izpolnjena toženkina pojasnilna dolžnost pomeni, da je toženka ob sklepanju kreditne pogodbe ravnala v skladu z zahtevo dobre vere in da toženki ni mogoče očitati nepoštenega ravnanja.
Ker je toženka pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost, se tožnika ne bi mogla uspešno sklicevati na to, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v njuno škodo, ker je uresničitev tveganja v škodo kreditojemalca utemeljena posledica aleatornosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo, na kar je glede na pravilno izpolnjeno pojasnilno dolžnost banke kreditojemalec lahko računal. Toženka je posredovala tožnikoma vsa potrebna pojasnila, v okviru katerih sta bila tudi opozorjena, da lahko pride do znatne depreciacije domače valute in s tem do znatnih negativnih ekonomskih posledic, ki bi jih morda težko nosila, zato se tožnika ne bi mogla sklicevati niti na to, da teh posledic utemeljeno nista pričakovala v tako velikem obsegu.
Glede na aleatorno naravo kreditne pogodbe z valutno klavzulo bi morala tožnika že ob sklenitvi pogodbe računati z možnostjo večje spremembe tečaja, zato se ne moreta sklicevati na spremenjene okoliščine. Enako velja za uveljavljano gospodarsko krizo kot spremenjeno okoliščino. Tožnika sta imela možnost, da bi že po prvi večji apreciaciji CHF (več let pred januarjem 2015, ko je prišlo do velikega znižanja tečaja EUR zaradi ukrepa švicarske centralne banke) v skladu s kreditno pogodbo uveljavljala konverzijo kredita (ki je pomenila obliko zavarovanja pred nadaljnjim valutnim tveganjem v preostali dobi odplačevanja kredita), a se zanjo nista odločila. Tožnika glede na to nista izkazala predpostavk za uveljavljanje spremenjenih okoliščin po 112. členu OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067839
ZPP člen 212, 214, 214/2, 226, 226/2, 339, 339/2-14, 339/2-15, 458, 458/1. ZVPot člen 21b, 21b/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - garancija za brezhibno delovanje stvari - uveljavljanje garancije - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - listina v tujem jeziku - neprevedena listina v tujem jeziku - obrazloženost sodbe - protispisnost
Skladno s prvim odstavkom 21.b člena ZVPot lahko kupec zahteva odpravo napak na podlagi garancije pri proizvajalcu, prodajalcu ali pooblaščenem servisu.
Ker je sodišče prve stopnje kot dokaz upoštevalo listino, ki vsebuje besedilo v tujem jeziku in ji ni bil priložen overjen prevod, je prišlo do kršitve določb pravdnega postopka (drugega odstavka 226. člena ZPP). Vendar v obravnavani zadevi storjena kršitev določb pravdnega postopka ni absolutne narave. Sklicevanje na omenjeno listino ni bil odločilni razlog sodišča prve stopnje, ampak samo dodaten argument.
Sodišče druge stopnje se opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije sodišče druge stopnje v skladu z načelom lojalne razlage sledi tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo Sodišče EU. V kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU. Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča, da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države. Zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti je negativni (obrambni) vidik postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim (socialnim) vidikom. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je ob sklepanju pogodbe le še podala splošna pojasnila, da lahko pride do manjših nihanj, tožnika nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem kreditu ne bi pristal na neomejeno valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju in ne prenese enostranskega neomejenega prepuščanja potrošnika valutnemu trgu pri navedenem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena. Ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek. 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka in tudi sodišče prve stopnje. Taka pogodbena vsebina glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino. V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnikov, ki potencialno (neomejeno) velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki v domači valuti. Zaradi popolne prepustitve tožnikov valutnemu trgu, se tožnika, tudi ob nespremenjenih dohodkih, nista mogla ogniti tveganju, da zapadeta v plačilno nesposobnost in s tem v spiralo zadolženosti. Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo. Kar izpostavlja sodišče prve stopnje kot odločilno, da hipotekarno zavarovanje nujno ne pokrije kreditnega tveganja in je element valutne tveganosti lahko v korist ali škodo potrošnika, še ne odpravlja pojasnjenega znatnega neravnotežja, kjer so tveganja toženke kot banke odpravljena oziroma zavarovana, potrošnik pa mora sam nositi v celoti neomejeno valutno in obrestno tveganje. Tožnika v nobenem primeru nimata pravnega interesa za denarni zahtevek zoper sebe, zato je odločitev o zavrženju tožbe v tem delu pravilna.