OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00084523
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4.
kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - dobra vera - valutno tveganje - ničnost kreditne pogodbe - nepoštenost pogodbenega določila - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067365
ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-2, 24/1-3. OZ člen 86, 86/1.
kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - valutno tveganje - spremenjena sodna praksa - novejša sodna praksa SEU - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - povprečni potrošnik
Potrošnik mora biti v primeru kreditne pogodbe v tuji valuti jasno opozorjen (tudi) na možnost velike, resne spremembe tečaja, ki lahko pomembno vpliva na njegovo obveznost in ga potencialno tudi pahne v ekonomsko stisko. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tožniku jasno in nazorno predstavljena tudi takšna možnost (»črni scenarij«), zato pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik s strani toženke ni bil ustrezno in celovito informiran. Iz sodne prakse SEU izhaja domneva, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja; zgolj zavedanje, da neko (nekakšno, nedoločno, abstraktno) tveganje obstaja, še ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi (možnega) dejanskega obsega tveganja. Po drugi strani je od banke kot profesionalne finančne institucije mogoče pričakovati, da ima glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov v preteklosti) zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg. Zato mora banka o taki (pa četudi oddaljeni, hipotetični in negotovi) možnosti potrošnika ustrezno poučiti. V konkretnem primeru torej ni ključno, ali je toženka lahko predvidevala natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidevala, da se tveganje, ki ga je prevzel tožnik, dolgoročno ne bo (nikoli in nikdar) realiziralo v njegovo škodo. Ker se od banke kot profesionalne finančne organizacije zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je jasno, da bi možnost takih velikih tveganj in nihanj banka morala predvideti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSK00068942
ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 86. URS člen 35. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 4/2.
Pri pojasnilni dolžnosti ne gre za vprašanje, ali se je toženka zavedala neizogibnega povečanja vrednosti CHF (pa je to prikrila) niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke.
Od toženke kot profesionalne finančne institucije je zato bilo mogoče pričakovati, da ima zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močneje pretresli valutni trg. Šele, če bi tožniku pojasnila svoje resnično (ne)vedenje, češ, da so nihanja nepredvidljiva in nenapovedljiva, da ni jasno, ali se bodo in v kolikšni meri uresničila in da je apreciacija tuje valute na določeni točki ekonomskega cikla vedno pričakovana, bi bila pojasnilna dolžnost banke izvedena tako, da bi se tožnika zavedala dejanskega obsega tveganja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067492
OZ člen 5, 86, 86/1, 87. ZVPot člen 23, 24, 24/1. ZPP člen 355, 355/2, 365, 365-3.
kreditna pogodba v CHF - potrošniška kreditna pogodba - varstvo potrošnikov - predpogodbena dolžnost informiranja - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepošten pogodbeni pogoj - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - nična pogodba - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava - nesklepčnost dela tožbenega zahtevka
Pri kreditih v tuji valuti gre ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. (Ne)opravljena pojasnila dolžnost banke je ključnega pomena za presojo nepoštenosti.
Banka, ki ima profesionalno znanje in izkušnje glede prevzema pogodbenih tveganj, je v razmerju do potrošnika v izraziti informacijski premoči. Enakopravnost mora banka vzpostaviti s skrbno opravljeno pojasnilno dolžnostjo. Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatno neugodne ekonomske posledice (možnost uresničitve "črnega scenarija").
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067491
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 88, 372. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 347, 347/2, 354, 354/1.
kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - nična pogodba - nepopolna dokazna ocena - pritožbena obravnava
Dejstvo, da potrošnik nosi (neomejeno) valutno tveganje, banka pa valutnega tveganja nima, samo po sebi še ne pomeni, da je v trenutku sklenitve pogodbe podano znatno neravnotežje. A to velja le, če je bil sklenitelj pogodbe ustrezno informiran o tveganjih, ki jih prevzema.
Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Zaradi nepredvidljivosti dogodkov, ki vplivajo na tečajne spremembe, je jasno, da v okviru zahteve po transparentnosti od banke ni mogoče pričakovati predložitve/podaje natančnih informacij (ali izračunov) o finančnih posledicah, povezanih s tečajnimi spremembami. Dolžna pa je potrošniku posredovati informacijo, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in zvišanje tuje obrestne mere. Zgolj na podlagi takšne informacije (informacije o možnosti uresničitve „črnega scenarija“) lahko potrošnik pridobi ustrezno stopnjo zavedanja glede dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067207
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4.
Dokazno breme, da je tožnikoma ustrezno pojasnila tveganja, ki so nastala ob sklenitvi Pogodb, je na toženki.
Banka ima profesionalno vedenje in izkušnje, zato bi se morala zavedati nepredvidljivosti gibanja tečaja ter posledične tveganosti ponujenega bančnega produkta. Poznati bi morala lastnosti valute, v kateri je ponujala kredite, in kot finančnemu strokovnjaku bi ji moralo biti znano dejstvo, da je gospodarska kriza, ki povzroči močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju, del običajne dinamike ekonomskega cikla. Pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti mora banka kreditojemalce opozoriti, da je bodoče gibanje tečaja popolna neznanka in so možne tudi velike spremembe tečaja, ki jim lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita. Tožnika tako pravilno opozarjata, da ju je bila toženka dolžna opozoriti tudi na „črni scenarij“. Le tako bi se lahko informirano odločila glede sklenitve Pogodb.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067116
ZVPot člen 43, 43c, 43c/1, 43b, 43b/1-5, 43b/1-6, 43b/1-8, 43b/7, 43b/8, 43č, 43č/5, 45a. OZ člen 190.
vračilo blaga - varstvo potrošnikov - prodaja kozmetike - pogodba sklenjena na daljavo - pravice potrošnika - odstop od pogodbe - neutemeljena zavrnitev zahteve potrošnika - pravica do informiranosti - opustitev dolžnega ravnanja - dokazno breme potrošnika - namen zakonodajalca - pravo EU - kasneje odpadla pravna podlaga - neupravičena obogatitev - materialno procesno vodstvo - sodba presenečenja - spor majhne vrednosti
Podjetje mora potrošniku v enostavnem in razumljivem jeziku zagotoviti ali dati na voljo informacije. Ne gre za enostaven in razumljiv jezik, če mora potrošnik z uporabo razlagalnih metod (tožnica v pritožbi predlaga argument a fortiori) ugotavljati svoje pravice in obveznosti.
Pravilen je zaključek sodišča, da posledica opustitve opozorila iz 8. točke prvega odstavka 43.b člena ZVPot pomeni, da pravica potrošnika do odstopa od pogodbe ne preneha, tudi če odpre pečat izdelka, ki ga zaradi varovanja zdravja ali higienskih vzrokov sicer ni mogoče vrniti.
Toženka je imela pravico do odstopa od pogodbe in vračila vseh izdelkov. Odprte izdelke je obdržala po volji tožnice, kar predstavlja veljavni pravni temelj.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067621
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/2. OZ člen 86.
pogodba o dolgoročnem posojilu - potrošniška kreditna pogodba - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - kreditna pogodba v CHF - švicarski franki (CHF) - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - obseg pojasnilne dolžnosti - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - sodna praksa Vrhovnega sodišča
Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je ocenilo, da je presoja (ne)poštenosti spornega pogodbenega pogoja povsem neodvisna od vprašanja, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena pravilno ali ne.
Pri testu nepoštenosti se ne preveri samo vsebina pogodbenega pogoja (poštenost po vsebini), temveč tudi, kako je pogoj predstavljen (poštenost v preglednosti oziroma postopkovna poštenost) - potrošniku mora biti pregledno pojasnjeno, kakšno breme oziroma potencialno neugodnost pogodbeni pogoj vzpostavlja zanj.
Za pravilno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka bi moralo sodišče prve stopnje najprej opraviti oceno izvedenih dokazov, s katerimi sta pravdni stranki dokazovali, kako je bila v konkretnem primeru (ne)ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost, šele potem pa bi lahko, ob upoštevanju tako ugotovljenih dejstev, presojalo, ali obstaja kateri od splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00066767
ZVPot člen 37, 37a, 37c, 38. ZPP člen 234, 337, 337/1. OZ člen 6, 468, 468/1, 470, 470/1.
jamčevalni zahtevek - razveza pogodbe (odstop od pogodbe) - vrnitev kupnine - stvarna napaka - dogovorjene lastnosti stvari - barva stvari - opustitev pojasnilne dolžnosti - odprava stvarne napake - zamenjava stvari - ponudba - prodajno naročilo - dobava blaga - pravice potrošnika - reklamacija potrošnika - notifikacija stvarnih napak - primeren rok za izpolnitev - izvedensko mnenje - izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje - nedopustne pritožbene novote - načelo ekvivalentnosti
Čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake oziroma zamenjava blaga ni mogoča/ustrezna ali ni izpolnjena v primernem roku.
Kadar se stranki dogovorita za določene lastnosti stvari, pa jih stvar nima, gre za stvarno napako, ne glede na to, ali je stvar sicer uporabna. V konkretnem primeru je šlo za stvarno napako, ker kuhinja ni imela takšnih lastnosti, kot je bilo med strankama izrecno dogovorjeno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00066542
URS člen 22. OZ člen 82, 82/1, 83, 83/1. ZVPot člen 22, 22/5.
razlaga pogodb - nejasno pogodbeno določilo - razlagalna pravila
Če kljub uporabi metod pravne argumentacije po določbi 82. člena OZ, ni mogoče priti do enopomenske interpretacije posameznega pogodbenega določila, je v obravnavani zadevi, ko gre za Splošne pogoje, ki jih je v naprej pripravila tožena stranka, bistvena tudi uporaba 83. člena OZ, ki določa, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pravilo iz 83. člena OZ je namreč subsidiarno pravilu iz 82. člena OZ in v konkretnem primeru sobiva z njim. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da definicija kaznivega dejanja v kazenskopravni zakonodaji glede pogodbeno dogovorjenega zavarovalnega kritja ni relevantna. Specifičnost določnega primera nujno ne daje povsem jasnega odgovora na vprašanje, kako uporabiti posamezno določbo pogodbe. Gre za vprašanje subsumcije konkretnega dejanskega stanu pod določeno pravno normo, oziroma v konkretnem primeru pod določeno določilo Splošnih pogojev. Izključitev zavarovalnega kritja, kadar zavarovanci na določen način omogočijo ali olajšajo storilcem vstop v prostore, je upravičena, zato so zaključki sodišča prve stopnje, da iz tega razloga Splošni pogoji niso nepošteni, pravilni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065515
ZVPot člen 1, 1/11, 4. Direktiva Sveta št. 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (1985) člen 1, 3. OZ člen 10, 171, 171/1, 171/2, 179, 240.
Prva toženka je v dveh delih prekršila svojo pogodbeno obveznost strokovnega popravila motorja. Izostal je preizkus delovanja motorja, ki bi kot del servisnega procesa moral biti v celoti opravljen še pred izročitvijo motorja tožniku ter pri ponovni montaži vztrajnika ni bila uporabljena nova matica, pač pa stara.
Nespametno ravnanje tožnika je sodišče utemeljeno štelo kot njegov soprispevek k nastanku škode.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065164
OZ člen 649, 652. ZVPot člen 35, 35/2.
gradbena pogodba - ustna pogodba - oblika ad probationem - soglasje naročnika - odmik od gradbenega načrta - pisno soglasje - varstvo potrošnikov - gradbena knjiga - stroški izkopa - dokazno breme
Med pravdnima strankama je bila sklenjena ustna gradbena pogodba. Zanjo se ob upoštevanju 649. člena OZ sicer zahteva pisna oblika. Vendar pisna oblika ni pogoj za veljavnost. Predpisana je predvsem zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov.
Ker sta toženca potrošnika, jima določba drugega odstavka 35. člena ZVPot nudi še posebno varstvo. Tožnika zavezuje, da tožencema kot potrošnikoma omogoči preverbo pravilnosti zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oz. opravljene storitve.
Tožnik je tisti, ki mora s prepričljivostjo dokazati, da je dela/količine, ki jih je zaračunal, tudi zares opravil/dobavil. Tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel; ni poskrbel za ustrezno dokumentacijo, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, katera dela/material sta toženca naročila in v kakšni količini jima je bil dobavljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00064146
ZVPot člen 43č, 43č/2. ZPP člen 458, 458/1.
pravice potrošnika - pogodba potrošniškega prava - pravica do odstopa od pogodbe - rok za odstop od pogodbe - začetek teka roka - odstopna pravica - prodaja od vrat do vrat - kasnejši ustni dogovori - prekoračitev trditvene podlage - kršitev razpravnega načela - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - postopek v sporu majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - razpravno načelo - sodba presenečenja - učinkovito sodno varstvo
Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 5, 8, 8a. ZVPot člen 22, 22/1, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1, 24/1-4. OZ člen 5, 8. ZPotK člen 21.
Z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot - Uradni list RS, št. 20/98 z dne 13. 3. 1998 s spremembami) je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva).
Prvi odst. 22. člena ZVPot določa:"Za pogodbene pogoje po tem zakonu se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje.", četrti odst. pa:"Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi.".
Prvi odst. 24. člena ZVPot alternativno določa štiri predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja, če:" - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti".
Direktiva v prvem odst. 3. člena določa dva pogoja in sicer "dobra vera"(good faith) in "znatno neravnotežje" (significant imbalance). V primeru, če je pogodbeni pogoj opredeljen kot "glavni" ali gre za razmerje "med ceno in plačilom" in so sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku (preglednem - transparency), je presoja nepoštenosti lahko izključena (drugi odst. 4. člena).
V sodni praksi se je ustalila razlaga, da je preglednost (katere sestavni del je tudi pojasnilna dolžnost), predpostavka nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. Če je slednja izpolnjena, potem je izključena nadaljnja presoja predpostavk dobre vere in znatnega neravnotežja. Če je pogodbeni pogoj pregleden, pa morata biti podani obe predpostavki, kot to zahteva Direktiva.
Zaradi različne ureditve med ZVPot in Direktivo ter ustaljene razlage, ki temelji na uporabi Direktive ne pa ZVPot, je sodišče druge stopnje prekinilo postopek in podalo predlog Sodišču EU za sprejetje predhodne odločbe.
Sodišče je dne 13.10.2022 razsodilo:""Člen 3(1) in člen 8 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5.4.1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1)".
Sodišče druge stopnje poudarja, da ni zastavilo vprašanja v zvezi s predpostavko preglednosti, ki v drugem odst. 4. člena Direktive ne dopušča ugotavljanje nepoštenosti, če gre za glavni predmet pogodbe in je ta jasen, razumljiv. V sodni praksi Sodišča je namreč to vprašanje že razloženo in je takšna nacionalna ureditev, kot je v ZVPot, ki takšne omejitve ne določa (preglednost, tudi glavnega predmeta pogodbe, ni predpostavka nepoštenosti in zato ne izključuje presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, tudi takšnega, ki je glavni predmet pogodbe), v skladu z Direktivo.
Ureditev v ZVPot je skladna z Direktivo in strožje varovanje interesov in položaja potrošnika ne nasprotuje njenima osnovnima ciljema, ki sta visoka raven varstva potrošnikov kot šibkejših pogodbenih strank in učinkovito delovanje notranjega trga. Republika Slovenija je torej pravilno izkoristila polje proste presoje, ki ga ima na podlagi določbe 8. člena Direktive.
Znatno neravnotežje
12. člen Kreditne pogodbe glasi:"Kreditojemalec se zaveda in banki potrjuje, da izključno sam v celoti prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere. Prav tako se kreditojemalec kredita zaveda, da je zaradi morebitnih tržnih razmer, ki so odvisne od razmer na trgih denarja in valut, gibanja obrestnih mer, razmer na trgu kapitala in drugih dejavnikov, izpostavljen valutnemu tveganju, tveganju sprememb obrestne mere in ostalim tveganjem.".
V ZVPot je predpostavka "znatnega neravnotežja" iz prvega odst. 3. člena Direktive bila prenesena v prvo alinejo prvega odst. 24. člena. Sodišče je vsebino te predpostavke zapolnilo s podrobnejšimi merili. Tako opozarja, da obstoj te predpostavke ni omejen le na "ekonomsko količinsko presojo" (primerjava med skupnim zneskom in stroški), saj je ta predpostavka lahko posledica že dovolj "resnega posega v pravni položaj", ki ga sicer potrošniku zagotavljajo nacionalni predpisi. Prav primerjalna analiza pogoja z nacionalnimi predpisi omogoča presojo o tem ali je potrošnik s pogodbenim pogojem postavljen v manj ugoden položaj. Na ta merila se je Sodišče sklicevalo v večih odločbah.
Določbe Direktive in ZVPot temeljijo na izhodišču, da je potrošnik tisti, ki je v pogodbenem razmerju šibkejša stranka:"...v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino.". Citirani pogoji, predvsem pa 12. člen, tako omejujejo in predvsem enostransko prevalijo tveganja v celoti na kreditojemalko, da zato ustrezajo merilu: "resnega posega v pravni položaj potrošnika" in v "manj ugoden položaj". Na podlagi te določbe samo kreditojemalka, v celoti in neomejeno (...da izključno sam v celoti...), prevzema tečajna oziroma valutna tveganja (…. prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere.... izpostavljen valutnemu tveganju....), kot posledica kateregakoli dogodka (in drugih dejavnikov ….. in ostalim tveganjem.), nadgrajena še z omejitvijo, da mora ves čas trajanja kreditnega razmerja tudi imeti pri toženki odprt transakcijski račun, sicer tvega odstop od pogodbe in vračilo dolga z obrestmi in stroški vred (tretja alineja drugega odst. 10. člena). Ob vsem tem pa je imela toženka sklenjeno še hipotekarno zavarovanje denarne terjatve. Bistveno je, da je v pogodbi citirana določba zapisana tako, da prevaljuje vsa bodoča tveganja tečajnih razlik samo v breme kreditojemalke, zato je znatno neravnotežje obstajalo že v času sklenitve pogodbe.
Dobra vera (načelo vestnosti in poštenja)
Ni mogoče zanikati, da obstaja določena stopnja povezanosti med predpostavkama preglednosti ter dobre vere (načelo poštenja in vestnosti), ki se odraža v tem, da so odločilna dejstva, ki se podrejajo predpostavki preglednosti, pomembna tudi z vidika presoje načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere. Takšno razlago so sprejela že nacionalna sodišča in tudi Sodišče, ki opozarja ne tesno povezanost predpostavke preglednosti s predpostavko dobre vere. Merila, s katerimi Sodišče razlaga predpostavko dobre vere so:"...ali bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bo potrošnik po posamičnih pogajanjih zadevne pogoje sprejel". Sodišče tudi pojasni, da je pri tem potrebno:"...pri oceni dobre vere posebno pozornost posvetiti pogajalski moči strank, vprašanju, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem, in temu, ali je bilo blago oziroma so bile storitve prodane ali dobavljene na posebno naročilo potrošnika.".
Predpostavka dobre vere je samostojna materialnopravna predpostavka, kljub prepletajočimi se dejanskimi elementi (odločilna dejstva), kajti citirana vsebina (razlaga) te predpostavke je objektivizirano merilo presoje ravnanj pogodbenih strank. "Lojalno (pošteno) in pravično poslovanje" ter upoštevanje "pogajalske moči strank" in "razumno pričakovanje" da bo potrošnik "po posamičnih pogajanjih" ta pogoj sprejel, pomeni, da je potrebno presoditi ali bi potrošnik, ki bi bil v enakopravnem informacijskem položaju z banko in imel tudi tak vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev ter ravnal razumno, res pristal na takšno vsebino pogodbenega ali pogodbenih pogojev.
V obravnavanem primeru za sodišče druge stopnje ni prav nobenega dvoma, da razumen potrošnik nikoli ne bi pristal na pogodbene pogoje, kot so zapisani predvsem v že citiranem 12. členu kreditne pogodbe. Vso tveganje depreciacije CHF in s tem povezana neomejena valutna (tečajna) tveganja, so bila prenesena enostransko, izključno na kreditojemalko, v pogodbi ni prav nobene določbe, ki bi jo lahko razumeli kot delitev valutnih tveganj. Toženka, kot močnejša stranka je v izrazitem (informacijsko, premoženjsko, strokovno) asimetričnem razmerju, uveljavila in zavarovala izključno lastne interese. Pomembna okoliščina pa je tudi, da je kreditojemalka (in tudi sedanja tožnica, njena hči) kredit potrebovala za nakup stanovanja, v katerem prebiva in slednje je tudi predmet hipotekarnega zavarovanja. Realizacija valutnega tveganja in ogrožena zmožnost plačila tako povečanega obroka, vpliva tudi na tožničino pravico do doma, ki je varovana tako po EKČP kot tudi 7. členu Listine EU o temeljnih pravicah, zato mora nacionalno sodišče upoštevati tudi to okoliščino.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00063403
ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9, 22, 23, 24. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. OZ člen 6, 372, 372/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/2, 4, 4/2. ZIZ člen 76.
potrošniški kredit - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - notarski zapis - ničnost - varstvo potrošnikov - dobra vera - pojasnilna dolžnost banke - pravni standard skrbnosti - načelo vestnosti in poštenja - oderuška pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - hipoteka na nepremičnini - obrestna mera - valutno tveganje - tečajne razlike - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke
Kreditojemalec mora biti na eni strani jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katerega obstaja verjetnost, da ga bo, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, v razmerju do tuje valute, v kateri je bil kredit odobren. Posebej pomembna so torej pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere.
Zahtevi po transparentnosti oziroma informiranosti bi bilo zadoščeno, če bi potrošnik v trenutku sklepanja kreditne pogodbe v tuji valuti, sprejel odločitev o njeni sklenitvi potem, ko je bil izrecno in nedvoumno opozorjen, da sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti prinaša specifična tveganja, ki pa ne obstojijo, če se pogodba sklene v domači valuti. Potrebno bi ga bilo tudi opozoriti, da prav ta okoliščina odreja ureditev tudi drugih obveznosti iz pogodbe v drugih pogodbenih določilih, kot npr. višino obrestne mere.
Informacijska dolžnost ponudnika je tisti mehanizem, ki potrošniku omogoči informacijsko uravnoteženje s ponudnikom (kreditodajalcem) oziroma seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. V obravnavanem primeru banka tožeče stranke ni informirala tako (ni dokazala, da jo je), da bi bil povprečni potrošnik (kreditojemalec) zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Banka ni bila (dovolj) skrbna, saj v času sklenitve obravnavane pogodbe ni izpolnila zahtev po preglednosti pogoja, ki se nalagajo poklicnim dajalcem kreditov v razmerju do potrošnika. Tožeči stranki ni predložila zadostnih in natančnih informacij, ki povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočajo, da razume konkretno delovanje spornega pogoja (finančnega mehanizma) in tako oceni tveganje potencialno znatnih negativnih posledic takega pogoja za svoje finančne obveznosti med celotnim trajanjem pogodbe, zato je med pogodbenikoma obstajalo informacijsko neravnotežje glede pomena spornega pogodbenega pogoja. V takih okoliščinah ni mogoče šteti, da je lahko banka, če s kreditojemalcem transparentno (lojalno in pravično) posluje, razumno pričakovala, da bi kreditojemalec takšen pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Prav to, da takšnega kredita prvi tožnik ne bi vzel, če bi banka z njim poslovala lojalno in pravično, tožeča stranka zatrjuje v tožbi. Takšen pogodbeni pogoj je nedovoljen (prvi odstavek 3. člena Direktive) oziroma nepošten, saj ga je mogoče umestiti vsaj pod abstraktni dejanski stan iz prve in četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00063685
ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 20a/3, 20a/5, 38, 38/5, 38/6, 55, 72, 72/2, 72/2-3. ZPP člen 165, 165/3.
odlog izvršbe - nepošten pogodbeni pogoj - neposredno izvršljiv notarski zapis - pravda za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe - odpoklicno upravičenje - način izkazovanja zapadlosti terjatve - ugovor ničnosti pogodbe - načelo formalne legalitete - načelo učinkovitosti - varstvo potrošnikov - stroškovna odločitev - kriterij uspeha v postopku - ugovor zoper sklep o izvršbi
Ni utemeljeno stališče dolžnika, da veljavna ureditev odloga izvršbe ni učinkovita. Načelo učinkovitosti upošteva procesno avtonomijo držav članic, a jo omejuje na način, da nacionalna procesna ureditev ne sme onemogočiti ali pretirano otežiti uresničevanja pravic, ki jih potrošnikom podeljuje pravo Unije. Slovenski zakonodajalec je odlog izvršbe v novi ureditvi opredelil tako, da je za dolžnika potrošnika enostavno dosegljiv, pri čemer lahko o njem odloči sodišče tudi po uradni dolžnosti. Edina zakonska obveznost je potrošnikovo zatrjevanje neveljavnosti posla, brez postavljanja kakšnih drugih ovir. Odločitev glede povrnitve dolžnikovih stroškov je odvisna od vprašanja, ali bo uspel v sproženi ničnostni pravdi, ali ne. Če bo uspel, bo tudi odpadla podlaga za obravnavano izvršbo, ki je tedaj neutemeljeno tekla. Če bo neuspešen, se bo izvršba nadaljevala. Po pojasnjenem, ko je celoten izvršilni postopek zastal in je v nadaljevanju odvisen od odločitve v pravdi, mora tudi stranska odločitev o stroških slediti tej procesni dinamiki. Če je pridržano nadaljevanje izvršbe, je pravilno pridržati tudi odločitev o stroških v zvezi z odlogom izvršbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00066528
OZ člen 155, 155/1, 155/2.. ZPP člen 8, 286, 286/3.. ZVPot člen 6, 6/1, 6/2, 7, 10.
odgovornost za izdelek - napaka izdelka - dokazno breme - razbremenitev odgovornosti - izvedensko mnenje - dokazna ocena - prekluzija dejstev in dokazov - odgovornost proizvajalca stvari z napako
Potrošnik pa je upravičen pričakovati zlasti, da je treba upoštevati predstavitev izdelka glede na njegovo namembnost, predvidljivost uporabe izdelka na razumen način, ter čas, ko je bil izdelek dan v promet.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00063957
ZPP člen 154, 154/1, 157, 180, 180/1, 443, 443/1, 458, 458/1. ZVPot člen 25b. ZIZ člen 62, 62/2.
stroškovna odločitev - sodba na podlagi pripoznave - neobstoj povoda za tožbo - pripoznanje tožbenega zahtevka - izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi - dopolnitev tožbe - odgovor na tožbo - obravnavanje glavne stvari - cena storitev - reklamacija računov - spor majhne vrednosti
Toženec ni bil dolžan pripoznati tožbenega zahtevka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, če si je hotel zagotoviti nastop učinka iz 157. člena ZPP.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00063448
ZVPot člen 24. OZ člen 86, 92, 93. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1.
nična pogodba - pogodba o dolgoročnem posojilu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - švicarski franki (CHF) - varstvo potrošnikov - pogodbene obveznosti - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - kredit v CHF - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - nepošten pogodbeni pogoj - nedopusten pogoj - predmet pogodbe - pravna podlaga - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - sodna praksa Vrhovnega sodišča - odločba Ustavnega sodišča - razlaga pogodbe - konkretne okoliščine - sklenitvena in izpolnitvena faza pravnega posla - dokazna ocena - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - malomarno ravnanje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - izpodbojnost pogodbe - zmota
Informacijsko neravnotežje, ne na abstraktnem oz. splošnem nivoju ne na konkretni ravni, nikoli samo zase ne vodi k temu, da bi bil posel ničen, če ni izpolnjen še kakšen od elementov, ki jih pravni red zahteva za to najhujšo obliko neveljavnosti nekega pravnega posla. Lahko da je kdaj informacijsko neravnovesje takšne teže, da potrošnika zavaja v zmoto. Vendar (tudi) naš pravni red zaradi varnosti pravnega prometa za izpodbijanje v zmoti sklenjenih pogodb predvideva časovne roke, ki so v konkretni zadevi seveda že vsi potekli. Le ničnostni zahtevki ne zastarajo, ker gre za tako hudo hibo, na katero se lahko vsak čas vsakdo sklicuje; če je nek posel ničen, je ničen že od samega začetka, nima, ni imel in ne more imeti nikakršnih pravnih učinkov. V konkretnem primeru je banka svojo pogodbeno zavezo izpolnila, tudi tožnici pa sta svojo zavezo izpolnjevali več let in šele po 11 letih od sklenitve pogodbe (in prejema denarja – bančnega kredita) v tožbi zatrdili, da gre za ničen posel, torej posel, ki ne bi smel imeti nikakršnih učinkov. Trditi nekaj takega je contra factum proprium, torej odrekanje veljavnosti lastnim preteklim ravnanjem, torej v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter tudi nerazumno.
pogodba, sklenjena zunaj poslovnih prostorov - odstop od pogodbe
Kljub zaključku, da je bila pogodba o paketnem potovanju sklenjena kot pogodba na daljavo, pa je nato prvostopno sodišče za presojo upravičenosti tožničinega odstopa od pogodbe in pogojev za odstop (brez navajanja razlogov), na čemer temelji pravica do povračila vplačila oz. obseg povračila, napačno uporabilo določbo 7. odstavka 57f člena7 ZVPot. Citirana določba namreč ureja pravico potrošnika glede odstopa od pogodbe brez razloga samo v primeru pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, ne pa tudi v primeru sklenitve pogodbe na daljavo. Posledično se je pri ugotovljenem dolžnostnem vračilu in njegovem obsegu napačno sklicevalo tudi na določbo 2. odstavka čl. 43d ZVPot, ki se, glede na določbo 6. točke 1. odstavka 43a čl. istega zakona ne uporablja za pogodbe o paketnem potovanju.