IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00041664
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 17, 38. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. URS člen 1, 2, 34, 35, 36, 53, 67. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 90, 372, 1012, 1019, 1019/3, 1057, 1057/2. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZS člen 113a. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - bančno poslovanje - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - omejitev pogodbene avtonomije - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - javni red - ničnost kreditne pogodbe - predpostavke za izvršbo na podlagi izvršljivega notarskega zapisa - predhodno vprašanje v postopku izvršbe - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - varstvo potrošnikov - ugovor dolžnika - sprememba prvostopenjske odločitve
Presoja nepoštenega pogodbenega pogoja, ki je po slovenskem pravu ničen (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju ZVPot), se nanaša na presojo, ali ima obravnavan notarski zapis učinek (pomen) izvršilnega naslova.
Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na izvršilni naslov), ki v potrošniškem razmerju, obseženem v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, dopušča izvršilnemu sodišču presojo nedopustnih (nepoštenih) pogojev, ki niso skladni z (domačim) javnim redom (prisilnimi predpisi).
V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov sta temeljna cilja učinkovita vzpostavitev enakosti v podrejenem razmerju in odvrnitev ponudnikov od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (zagotoviti t. i. odvrnitveni učinek).
Navedene cilje zasleduje načelo varstva šibkejšega, ki bistveno vpliva na vsebino temeljnega procesnega načela varstva dolžnika, ki svojo vsebino črpa v ustavnem načelu socialne države.
Ker je odločilno razumevanje, da je pri notarskem zapisu učinek izvršilnega naslova utemeljen na procesni dispoziciji dolžnika glede neposredne izvršljivosti (soglasju z neposredno izvršljivostjo), enako kot ostale procesne dispozicije strank (npr. pripoznava zahtevka, sodna poravnava), ta ne sme omogočiti, da se z njo zaobide prisilne zapovedi in prepovedi materialnega prava.
Učinki vezanosti na izvršilni naslov so podani tudi pri notarskem zapisu, a so ti omejeni na področje, kjer lahko stranke svobodno določajo vsebino obveznosti.
Prepoved nepoštenih pogojev spada med določila javnega reda, torej v področje, ki je zunaj avtonomije strank.
Pojasnjeno stališče o obvezni sodni kontroli nedopustnega procesnega razpolaganja je še posebej pomembno v neenakovrednih razmerjih, kjer je intervencija tretjega (oblasti) nujna, da lahko pride do izravnave moči in s tem šele do dejanskega svobodnega ravnanja (pozitivna svoboda - svoboda z aktivno pomočjo šibkejšemu). Upoštevati je treba, da potrošnik nima pogajalske moči, da bi lahko navedeno soglasje z neposredno izvršljivostjo odklonil in si zagotovil učinkovito varstvo sodišča po uradni dolžnosti v fazi pridobitve izvršilnega naslova.
V skladu z načelom atrakcije in koncentracije postopka lahko izvršilno sodišče odloči o vseh spornih vsebinskih ugovorih kot o predhodnem vprašanju.
Nepošten (nedopusten) je v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Zasnova minimalne uskladitve državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni.
Slovenski zakonodajalec ni izboljšal varstva potrošnikov le s presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev glavne obveznosti, ampak je tudi opredelil v 23. in 24. členu ZVPot širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, ki olajšujejo presojo nedopustnosti.
Valutno tveganje mora biti s strani banke kot profesionalne osebe celovito pojasnjeno, kar zajema tudi pojasnilo intenzivnosti oziroma obsega tveganja, in ne le, da tveganje obstoji.
Če je banka v kreditno pogodbo vključila element, ki povsem spremeni njeno temeljno naravo in namen, mora biti tudi opozorilo o tem elementu bistveno obsežnejše in bolj poglobljeno, kot to velja za običajne elemente, s katerimi potrošnik redno računa. Zato ne zadošča le seznanjenost z možnostjo zvišanja in znižanja, ampak mora banka izrecno opozoriti potrošnika, da je sprememba cene kredita neomejena (izrecno opozorilo na neomejenost tveganja) in da je sprememba lahko tudi znatno v škodo potrošnika, tudi do te mere, da je lahko tveganje zanj neobvladljivo.
Za presojo nepoštenosti ni bistveno, ali se je po sklenitvi pogodbe valutno tveganje dejansko uresničilo in v kakšni meri. Za presojo je odločilno, da je valutna klavzula, ki ni ustrezno omejena, nedopustna pogodbena vsebina.
Ustavno sodišče je načelo vestnosti in poštenja opredelilo kot samostojno podlago za omejitev pogodbene svobode in gospodarske pobude, na katero se sodišče lahko neposredno opre. Pri tem je navedeno načelo opredelilo tudi kot vstopno mesto, preko katerega se v pogodbenem pravu uresničuje ustavna vsebina socialne varnosti, socialna funkcija lastnine in načelo socialne države.
Če navedeno načelo povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti pa lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju (responsible lending).
Pri presoji nepoštenih pogojev je poudarek na odgovornosti in (samo)omejitvi bank, da pripravijo ustrezne izbire, in ne na odgovornosti potrošnikov za prevzemanje neomejenega ali neustrezno omejenega tveganja, ki ga v bančnem prostoru pri kreditiranju ne pričakujejo.
Pri intervenciji države, ki omeji svobodo banke glede v naprej pripravljene vsebine bančnega produkta s sklicevanjem na vestnost in poštenje, gre za postavitev in varstvo skrajne meje, ki je bančno okolje glede na svoj družbeni pomen zagotavljanja stabilnega in odgovornega financiranja in odgovornost za upravljanje tveganj ne sme prestopiti.
Razlaga, ki bi dopustila, da kreditiranje potrošnikov postane špekulativno poslovanje s tveganjem pojasnjenega neomejenega ogrožanja kreditojemalčevega ekonomskega položaja, izgubi razumen stik s predmetom pravnega urejanja.
Dobro vero je mogoče razumeti sorodno, kot to velja glede načela vestnosti in poštenja, ki ga je sodišče druge stopnje povezalo s spoštovanjem utemeljenega interesa potrošnika po stabilnem kreditiranju in zavrnitvijo razumevanja, da je tovrstno financiranje po namenu špekulativni posel.
Ker je podana tako kršitev po slovenskem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00043045
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2.. URS člen 22.. OZ člen 6.. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.. ZVPot člen 22, 23.
pravica do izjave v postopku - pravica do enakega varstva pravic - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Posojila vezana na CHF so bila izpostavljena tako obrestnemu (kar je običajno pri kreditnih pogodbah, razen če gre za fiksno obrestno mero) kot tudi še dodatno valutnemu oziroma tečajnemu tveganju. Ali je bilo slednje tožniku kot povprečnemu potrošniku na ustrezen in jasen, torej razumljiv način predočeno, iz razlogov sodišča prve stopnje ni moč razbrati.
OZ člen 83, 120, 120/4. ZVPot člen 22, 22/1. ZVPNPP člen 1.
pogodba o uporabi plačilnih kartic - kreditna kartica - splošni pogoji - seznanitev s splošnimi pogoji - dokazna ocena - pristop k sklenjeni pogodbi - pristopna izjava - dodatni uporabnik plačilne kartice
Drži, da pritožnica dokumenta s točnim naslovom »Pogodba o uporabi kartice« resda ni prejela, vendar pa jo je dopis, ki ga je prejela skupaj s kartico opozarjal in napotil, naj pred uporabo kartice pozorno prebere splošne pogoje. V splošnih pogojih je namreč pojasnjeno, da podpisana pristopna izjava in splošni pogoji predstavljajo pogodbo o uporabi kartice, da z uporabo kartice uporabnik soglaša s splošnimi pogoji ter določeno, da dodatni uporabnik solidarno odgovarja za stroške nastale z uporabo dodatne kartice. Pritožnica tako neutemeljeno zatrjuje, da je bila v pristopni izjavi zavedena in da so bile dejanske obveznosti uporabnika dodatne kartice prikrite oziroma zavajajoče prikazane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pritožnica že ob podpisu pristopne izjave opozorjena na obstoj pogodbe oz. listine, ki podrobneje ureja pravila glede uporabe kartice. Sicer ob podpisu pristopne izjave še ni bila seznanjena s samo vsebino pogodbe oz. splošnih pogojev, vendar pa je ti dejansko še niso zavezovali. Šele ko je pritožnica začela uporabljati dodatno kartico, je konkludentno sprejela in soglašala s splošnimi pogoji. Če bi pritožnica splošne pogoje prebrala in z njihovo vsebino ne bi soglašala, dodatne kartice pač ne bi uporabljala. Tožeča stranka pritožnici ni skrivala njenih dejanskih obveznosti, če pa je pritožnica svojo kartico uporabljala ne da bi se seznanila z vsebino splošnih pogojev - čeprav jo je tožeča stranka nanje ustrezno opozorila, je to njen riziko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00039790
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 24, 24/2, 265, 265/1, 265/2, 265/3, 267, 267/6, 300. OZ člen 239, 239/1, 435, 435/1. SPZ člen 37. ZVKSES člen 4, 15, 15/4. ZPP člen 181, 181/2, 274.
ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini - tožba na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - pravne posledice začetega stečajnega postopka - eventualna kumulacija (primarni zahtevek in podredni zahtevek)
Ni nobenega utemeljenega razloga, da bi bil kupec, ki je kupnino plačal v celoti, v stečajnem postopku nad prodajalcem v drugačnem pravnem položaju od kupca, ki jo je plačal v 95% (kar je dejansko v celoti, pa pravno gledano ne gre za izpolnitev v celoti). Položaj, pri katerem sta obe stranki delno izpolnili svojo obveznost, vendar jo je ena pogodbena stranka izpolnila v večjem delu kot druga pogodbena stranka, je po vseh bistvenih značilnostih enak položaju, pri katerem je ena pogodbena stranka svojo obveznost izpolnila v celoti, druga pa v pretežnem delu. Zato je treba tudi za ta položaj uporabiti pravila o vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodbah.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00041158
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 5, 6. ZVPot člen 1, 1/3, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 5, 5/1, 6, 6/1, 6/2. ZBS-1 člen 4, 11, 12.
bančni kredit - kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - devizni tečaj - tečajne razlike - valutno tveganje - notarski zapis - sporazum o zavarovanju denarne terjatve - pravice potrošnika - pravica do informiranosti - pojasnila dolžnost - kreditna tveganja - dobra vera - oderuška pogodba - nična pogodba - aleatorna pogodba - konverzija - nepoštenost pogodbenega določila - bistvena sestavina pogodbe - merilo skrbnosti - povprečna skrbnost v pravnem prometu - delni umik tožbe - delna sodba
Pogodbeni pogoj, vsebovan v pogodbi o posojilu v CHF, ki ga je treba vrniti v isti tuji valuti, je pogoj o glavnem predmetu pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja, zato ga je treba podvreči testu jasnosti in razumljivosti. Tožnik je bil ustrezno in zadostno poučen o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev pogodbe o posojilu v tuji valuti in izpolnitvi v enaki valuti. Zadostno je bil poučen o valutnih tveganjih oziroma možnosti zvišanja njegove pogodbene obveznosti v evrih.
Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (30 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena OZ pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu.
V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že pri sklepanju kreditnih pogodb v letu 2008. Hud padec vrednosti evra približno sedem let po sklenitvi spornih pogodb je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv.
Okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjuje tožnik.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00041306
ZVPot člen 22. OZ člen 105.
prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve - razveza pogodbe - kršitev pogodbene obveznosti - prekoračitev negativnega stanja - sklenitev pogodbe - splošni pogoji poslovanja - pogodbeni pogoj - seznanitev s splošnimi pogoji poslovanja - pojasnjevalna dolžnost - varstvo potrošnikov - odpoved pogodbe - primeren rok za izpolnitev - opomin - vročitev
Šteje se, da je bil potrošnik seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih pogojev, če ga je nanje podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav (22. člen ZVPot). Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da so neprerekane ostale trditve tožeče stranke, da so bili vsakokrat veljavni splošni pogoji dostopni v poslovalnicah in na spletni strani tožeče stranke. Tožeča stranka je ob sklenitvi pogodbe s toženo stranko izpolnila svojo dolžnost in slednjo ustrezno seznanila z obstojem svojih splošnih pogojev. Ob tem pa zakon tožeči stranki ne nalaga obveznosti, da bi bila toženi stranki dolžna pojasnjevati in jo seznanjati tudi s samo vsebino svojih splošnih pogojev, da bi le-ti lahko bili sestavni del pogodbe. Če je tožena stranka pogodbo sklenila, ne da bi poznala vsebino splošnih pogojev, je to njen riziko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00039752
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 8a, 8. OZ člen 3, 86, 112. ZVPot člen 20, 24. URS člen 2, 13, 22. ZPotK člen 7, 7/1-5, 7/1-9. ZBan člen 35, 85. ZBan-1 člen 155. ZPP člen 161, 161/3.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniški kredit - hipoteka - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - kapitalska ustreznost - obrestna mera - valutno tveganje - devizni tečaj - konverzija - obseg pojasnilne dolžnosti - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - pogodbeni pogoj - neveljavnost pogodbe - nična pogodba - pojasnilna dolžnost banke - solidarna odgovornost - nedopusten pogoj - slaba vera banke - špekulativni namen - enakovrednost dajatev - načelo dobre vere in poštenja - nemoralno določilo - bistveno spremenjene okoliščine
Pritožbeno sodišče ne razume pojasnilne dolžnosti tako, da bi morala banka pred sklepanjem pogodbe potrošniku pojasniti zgodovinski potek vrednosti posameznih valut na način, kot je predstavila pritožba. Tudi sedanji zakon o potrošniških kreditih ne zahteva takšnega historičnega in grafičnega prikaza za 60 let nazaj.
Konkretna pogodba je kreditna pogodba, ima to causo in med banko in tožečo stranko ni obstajala kakšna druga pogodba, pri kateri je lahko konflikt interesov. Banka je le morala opraviti določeno pojasnilno dolžnost oziroma primerjavo kreditov in to je opravila na zadostnem nivoju. Tako se izkaže, da tudi niso bile kršene temeljne pravice in tudi ne temeljna načela OZ in tudi zato ni podana ničnost po 86. členu OZ.
Za presojo zadostne informiranosti in s tem zavedanja prevzetega valutnega tveganja potrošnika ne zadošča, da so posamezne sestavine pogodbe zapisane v jasnem in razumljivem jeziku, temveč je treba upoštevati vse druge okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklepanju pogodbe. Vsebino pojasnilne dolžnosti je torej treba zapolniti z odgovorom na vprašanje, ali se je tožnik zavedal vseh tveganj, ki so bila banki ob sklepanju pogodbe znana oziroma bi ji morala biti znana. Če se je potrošnik vseh nevarnosti valutne klavzule zavedal, tudi ne more bi podan zakonski dejanski stan iz 112. člena OZ.
Glede na zgoraj povzeta ugotovljena dejstva, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedene določbe ZVPot in je pravilno presodilo, da sta nepoštena do toženca pogodbena pogoja o avtomatičnem podaljšanju pogodbe za 12 mesecev, če toženec vsaj dva meseca pred iztekom roka veljavnosti pogodbe ne odpove pogodbe in da toženec lahko veljavno odpove pogodbo samo na en način, to je pisno priporočeno po pošti.
spor majhne vrednosti - plačilo telefonskih storitev - naročniško razmerje za storitve mobilne telefonije - potrošnik - pogodbeni pogoji - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - zakonske zamudne obresti - procesne obresti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti
Med obema obračunoma (po formuli tožnice in predlogu toženca) je minimalna razlika in z uporabo formule tožnice toženec tudi ni bil nesorazmerno prikrajšan oz. z odpovedjo (prekinitvijo) naročniškega razmerja ni prišel v občutno slabši položaj. Smiselno zatrjevano znatno neravnotežje, ki bi vplivalo na (ne)zakonitost povrnitve sorazmernega dela ugodnosti, ki jo je toženec s sklenitvijo naročniške pogodbe prejel, ni podano in za nepoštene pogodbe pogoje ne gre.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00041411
OZ člen 39, 39/4, 86, 86/1. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2.
slaba vera banke - načelo transparentnosti - nepoštenost - načelo vestnosti in poštenja - povprečni potrošnik - skrbnost dobrega strokovnjaka - konverzija - trenutek sklenitve pogodbe - kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - varstvo potrošnikov - pogodba aleatorne narave - oderuška pogodba - dopustna podlaga - nemoralnost pogodbe - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - pojasnilna dolžnost banke
Če na strani banke ne obstaja nevestno ravnanje, se ne bi moglo šteti, da v trenutku sklepanja pogodbe obstoji neravnotežje v pravicah in obveznostih na škodo potrošnika samo zato, ker se je tekom izvrševanja pogodbe spremenil devizni tečaj. Pogodbeni pogoj se zato ne bi mogel šteti za nepošten. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
kreditna pogodba - potrošniški kredit - kršitev pogodbe - zamuda s plačilom obrokov - dodatni rok za izpolnitev pogodbe - opomin s pozivom na plačilo - posledice neizpolnitve pogodbene obveznosti - odstop od kreditne pogodbe - odstopno upravičenje - veljavnost odstopa od kreditne pogodbe - predčasna zapadlost dolga - plačilo neplačanih obrokov pred zapadlostjo - varstvo potrošnikov
Predčasna zapadlost obveznosti je posledica odstopa od pogodbe in nastopi hkrati z njim, lahko pa nastopi tudi neodvisno od odstopa od pogodbe – na podlagi samega zakona.
V zvezi z veljavnostjo odstopa od pogodbe zaradi kršitve (neizpolnitve) nasprotne stranke gre poudariti, da zanj ni nujno, da je kršitelju sploh vročena izjava o odstopu. Pomembno je, da je kršitelju pogodbe postavljen dodatni rok, v katerem lahko izpolni obveznost. Ključnega pomena je torej, ali kršitelj pogodbe prejme dopis, v katerem mu je postavljen rok za izpolnitev obveznosti, in ne, ali mu je (pravilno) vročeno obvestilo o odstopu od pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00084524
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. URS člen 14, 22. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24. ZPotK člen 6, 7, 7/1-9. OZ člen 3, 39, 86, 119. ZPP člen 8, 286, 286/3.
potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v SIT - valuta denarne obveznosti (valutna klavzula) - valutna klavzula v CHF - možnost spremembe kreditne pogodbe - poplačilo kredita - ničnost pogodbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - tipska pogodba - vsebina kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - povprečni potrošnik - slaba vera banke - oderuška pogodba - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - nedovoljene pritožbene novote - celovita dokazna ocena
Ker je pogodba vključevala tudi možnost, da tožnika dosežete prenehanje učinkovanja sporne pogodbene določbe o valutni klavzuli, je treba upoštevaje skupen učinek vseh s pogodbo prevzetih pravic in obveznosti ugotoviti, da v obravnavanem primeru ni predpostavk za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja o valutni klavzuli.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00038887
ZVPot člen 22, 23. OZ člen 6, 119, 119/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZPotK člen 1.
kredit v CHF - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost - poroštvo - pojasnilna dolžnost banke do porokov - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - nepošten pogodbeni pogoj - informacijska dolžnost banke - slaba vera banke - načelo vestnosti in poštenja
Tožeča stranka ni dokazala, da bi bilo toženi stranki znano, da bodo tečajne spremembe takšne in da bi banke zaradi tečajnih gibanj ustvarjale zaslužke. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena OZ pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu. Tudi če je bančna uslužbenka povedala, da s kreditom v tuji valuti sprejema valutno tveganje in da tečaj franka pred sklenitvijo pogodbe ni bistveno nihal, to ne pomeni, da je bil potrošnik zaveden. Treba je upoštevati vse okoliščine primera.
Pojasnilna dolžnost banke velja tudi nasproti porokom.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00038942
OZ člen 468, 468/3. ZVPot člen 1, 1/8, 1/9, 4, 4/3. Direktiva Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako člen 1, 3, 3/2, 3/3.
pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki - odškodninska odgovornost prodajalca - refleksna škoda - odgovornost proizvajalca stvari z napako - distributer
Po presoji pritožbenega sodišča v zadevi tudi ni bistveno, kar neuspešno poudarja pritožba, da je bilo vsem udeležencem posla znano, kdo je bil dobavitelj mešal (da je bila to druga toženka), ampak je v zadevi odločilno, kar pravilno v točki 24 obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bilo sedanjim pravdnim strankam znano, med njimi to tudi ni bilo sporno, kdo je bil proizvajalec spornih mešal z vgrajenimi tesnili, ki naj bi puščali (da je bila to španska družba I.). Odgovornost tistega, ki je izdeluje končni izdelek ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine ali tistega, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku predstavlja kot njegov proizvajalec, uzakonjena v prvem odstavku 4. člena ZVPot, je namreč primarna. Glede na dikcijo tretjega odstavka 4. člena ZVPot (primerjaj tretji odstavek člena 3 Direktive 85/374/ES) se vsak dobavitelj (da je druga toženka, ki je mešala dobavila iz Španije, kot distributer sodelovala v nabavni verigi, ni dvoma) šteje za proizvajalca le v primeru, če proizvajalca ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec izdelka oziroma uvoznik oziroma, katera oseba mu je izdelek dobavila.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - napaka izdelka - vzročna zveza - odgovornost proizvajalca - mejni prag zadostne verjetnosti - odgovornost za škodo - ekskulpacijski razlog - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izdelek - vgrajena kolčna proteza Profemur-Z imela napako in da je do zloma prišlo zaradi neustreznega materiala. Kolčna proteza ni ustrezala varnemu izdelku, saj njegova varnost ni bila takšna, kot jo je tožnik upravičeno pričakoval.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00038853
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 17, 38. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. URS člen 1, 2, 67, 34, 35, 36, 53. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 372, 1057, 1057/2. ZVPot člen 23, 24. ZS člen 113.a. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - bančno poslovanje - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - omejitev pogodbene avtonomije - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti
V obravnavani izvršilni zadevi je sodišče dovolilo izvršbo kreditne obveznosti (stanovanjskega kredita), ki jo je predlagala banka kot upnica zoper potrošnika kot zastavitelja na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa hipotekarne kreditne pogodbe. Kreditna obveznost z valutno klavzulo je bila vezana na tujo valuto švicarski frank (CHF), dolžnik pa jo je bil obvezan plačati v obrokih v domači valuti (EUR) po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan plačila.
Sodišče druge stopnje je vezano na odločitev Sodišča EU, s katero je presodilo, da mora imeti v skladu z načelom učinkovitosti prava EU izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje v smislu in pri tem odložiti predlagano izvršbo.
Sodišče druge stopnje meni, da slovenski izvršilni postopek že po svoji posebni naravi in njej prilagojenem sistemu pravnih sredstev omogoča, da izvršilno sodišče opravi vsebinsko presojo nepoštenih pogojev v izvršilnem postopku in ni nujno navedenega vprašanja prepustiti sodišču v ločeni pravdi in le odložiti izvršbo.
V skladu z načelom atrakcije in koncentracije postopka lahko izvršilno sodišče odloči o vseh spornih vsebinskih ugovorih kot o predhodnem vprašanju.
Izvršilno sodišče ima na voljo dovolj kakovostno procesno okolje, da lahko opravi enako vsebinsko presojo (ne)poštenosti pogoja, kot v primeru, da bi bila vložena ugotovitvena tožba v pravdi, s to omejitvijo, da bo imela presoja izvršilnega sodišča o predhodnem vprašanju in njegova odločitev o izvršbi glede na objektivne meje pravnomočnosti učinek le za izvršilni postopek.
Sodišče druge stopnje je v preteklosti že oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na izvršilni naslov).
Sodišče druge stopnje se je oprlo na novejša spoznanja pravne teorije, ki utrjujejo pomen razlikovanja izvršilnih naslovov in pri neposredno izvršljivem notarskem zapisu dopuščajo vsebinski preizkus nasprotovanja prisilnim predpisom.
Odločilno je razumevanje, da je pri notarskem zapisu učinek izvršilnega naslova utemeljen na procesni dispoziciji dolžnika glede neposredne izvršljivosti (soglasju z neposredno izvršljivostjo - 4. člen ZN, prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Enako kot ostale procesne dispozicije strank (npr. pripoznava zahtevka, sodna poravnava), ta ne sme omogočiti, da se z njo zaobide prisilne zapovedi in prepovedi materialnega prava.
Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi zavzelo delovno stališče, da je nepošten (nedopusten) v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Zasnova minimalne uskladitve državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni (člen 4(2) Direktive 93/13). S tem je omogočil tudi presojo jasnih pogojev, s čimer vprašanje ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti za obseg presoje nepoštenosti po slovenski ureditvi nima pomena.
Naveden širši preizkus podpirajo spoznanja v pravni teoriji, da morajo v podrejenem razmerju, kjer so izbire s strani ponudnika vsiljene, obstajati kakovostne izbire, da šele lahko govorimo o učinkovitem uravnoteženju pogajalske podrejenosti in učinkoviti svobodni izbiri.
V pretekli ureditvi, ki velja za obravnavano zadevo, zakonodajalec ni konkretno opredelil omejitve valutne klavzule, zato je moralo sodišče druge stopnje presoditi, ali tovrstna omejitev izhaja iz same prepovedi nepoštenih pogojev (23. člen ZVPot), ki jo slovenski pravni red neposredno povezuje s pravnim standardom vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot).
Če navedeno načelo povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi.
V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ) pa lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju (responsible lending). Odgovornost ne obstaja samo v fazi sklepanja pogodbe, ampak v celotnem življenjskem ciklu kredita, tudi v fazi oblikovanja produkta. Zahteva po odgovornem kreditiranju pa ne izhaja le iz navedenih načel, ampak tudi iz temeljnih zahtev bančnega poslovanja. Banka je namreč dolžna vedno poslovati znotraj omejenega tveganja (127. člen Zakona o bančništvu - nadaljevanju ZBan-1), s čimer je stabilnost glavna zahteva, kar mora banka upoštevati tudi pri pripravi bančnih produktov.
V izvršilnem postopku v skladu s pristopom omiljenega razumevanja načela formalne legalitete notarski zapis s takšno pogodbo, ki ji pravni red odreka pravni učinek zaradi nasprotovanja prisilnim določilom glede nepoštenih pogojev, nima učinka izvršilnega naslova.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00038631
ZPotK-1 člen 20, 20/3, 20/4, 29. ZPP člen 458, 458/1. OZ člen 92.
spor majhne vrednosti - kreditna pogodba - potrošniški kredit - dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja - odstop terjatve (cesija) - pogodba o prenosu terjatve - prevzemnik terjatve - ničnost pogodbe - ugotavljanje ničnosti po uradni dolžnosti - ius cogens - trditvena podlaga
Ker toženec ni ugovarjal veljavnosti odstopa terjatve oziroma ni podal ugovora ničnosti pogodbe o prenosu terjatve, tožnici kot prevzemnici terjatve za utemeljitev svojega zahtevka ni bilo treba navesti, da je dajalka kredita, ki izpolnjuje pogoje iz 29. člena ZPotK-1 oziroma razpolaga z dovoljenjem za opravljanje bančnih storitev na podlagi zakona, ki ureja bančništvo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00038754
ZPotK-2 člen 20, 22. OZ člen 14, 28. ZPP člen 214, 214/1. ZPSto-2 člen 41, 41/2.
pogodba o potrošniškem kreditu - kršitev kreditne pogodbe - neplačilo obroka kredita - odstop od kreditne pogodbe - poziv na plačilo - izjava o odstopu - odstopna pravica - enostranska izjava o odstopu od pogodbe - obvestilo o odstopu - primeren dodaten rok za odstop - razdrtje pogodbe - oblikovalno upravičenje - oblikovalna pravica - enostransko oblikovalno upravičenje - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - domneva priznanja dejstev - učinek domneve priznanja dejstev
Stranka učinek domneve priznanja iz prvega odstavka 214. člena ZPP lahko prepreči z izjavo, da dejstva ne pozna, vendar to velja le, če gre za dejstvo, ki se ne nanaša na ravnanje stranke ali na njeno zaznavanje. Pri tem izjave o nevednosti ni mogoče vrednotiti ločeno od zahteve po informiranosti. Stranka si mora, če z določenimi dejstvi ni seznanjena, priskrbeti določene informacije, če je pri tem neuspešna, pa navesti razlog za neuspeh.
Odstopna izjava je brezoblična in če ni podana že pred pravdo ali izvršbo, se kot obvestilo o odstopu šteje vložitev tožbe ali predloga za izvršbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00037877
ZIZ člen 239, 270, 270/1, 270/2. ZVKSES člen 1, 1/1, 11, 11/1, 12, 13.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena - verjetno izkazana terjatev - subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov - narava spora
Narava spora in namen posebnega varstva določenih subjektov v pravnem prometu sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v tej fazi postopka postavilo previsok standard, kar je vodilo k zmotni uporabi materialnega prava. Izhodišče, da je potrošnik v celoti seznanjen s slabim premoženjskim in likvidnostnim stanjem investitorja, če le-ta zahteva plačilo kupnine vnaprej, je zmotno že samo po sebi. Slednji je namreč šibkejša stran pri sklepanju prodajne pogodbe in bi za takšno sklepanje morala biti podana bistveno drugačna trditvena podlaga. Razlogovanje sodišča prve stopnje v smislu volenti non fit iniuria ne more biti sprejemljivo, ko pravo določen tip kupca posebej varuje. Za zavarovanje bi moralo zadoščati že zgolj dejstvo, da dolžnica z nepremičninami razpolaga v okviru svoje dejavnosti, zatrjevano ravnanje dolžnice (investitorja), ki nasprotuje kogentnim določbam ZVKSES in namenu le-teh ter, da dolžnica drugega pomembnega premoženja nima.
ZVPot člen 37c. OZ člen 111, 111/4, 468, 768, 768/1. ZOdv člen 11. Kodeks odvetniške poklicne etike (1994) člen 41, 43.
jamčevalni zahtevek - odvetnikova odgovornost - odstop od pogodbe - vrnitev koristi
Opredelitev jamčevalnega zahtevka iz četrte alineje prvega odstavka 37.c člena ZVPot (da ima potrošnik, ki je pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da se mu vrne plačani znesek) pomeni le slab zakonodajalčev zapis jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe, saj tega opredeljuje s posledico, ki nastane, če potrošnik uresniči oblikovalno pravico odstopa od pogodbe, to je s kondikcijsko terjatvijo, ki jo pridobi, če je pred uresničitvijo pravice do odstopa že plačal kupnino oziroma storitev. Sicer pa potrošnikova uveljavitev tovrstnega jamčevalnega zahtevka po ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu (v primeru podjemne ali gradbene pogodbe izvajalcu) vrniti vrednosti koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari (po četrtem odstavku 111. člena OZ).