CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00033659
ZVPot člen 22. ZPP člen 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - naročniška pogodba - naročniška pogodba za mobilni telefon - naročniška pogodba za uporabo gsm omrežja - splošni pogoji - seznanjenost s splošnimi pogoji
Ker je toženec obe pogodbi podpisal, je s tem potrdil prejem splošnih pogojev kot prilogo k pogodbama.
OZ člen 125, 131, 155, 155/1, 435, 435/1, 468, 468/1, 468/1-1. ZVPot člen 4, 4/1.
prodajna pogodba - motorno vozilo - stvarne napake motornega vozila - konstrukcijska napaka - odgovornost za stvarne napake (jamčevanje za napake) - pasivna legitimacija - prodajalec - odgovornost prodajalca - pravice kupca - zahtevek za odpravo napake - odprava napake na stroške prodajalca - odgovornost proizvajalca - odgovornost proizvajalca stvari z napako - odgovornost za izdelek - odškodninska odgovornost - povzročitelj škode
Določba 1. točke prvega odstavka 468. člena OZ daje pravico kupcu, da zahtevek uveljavlja do prodajalca. Odgovornost za stvarne napake je namreč obligacijskopravno razmerje, v katerem je stranka, katere predmet izpolnitve ima stvarne napake, zavezana odpraviti negativne posledice teh napak v pravno varovani sferi druge (pogodbi zveste) stranke, ta (torej pogodbi zvesta stranka) pa ima pravico zahtevati odpravo teh negativnih posledic. Ob upoštevanju načela relativnosti obligacijskih razmerij iz 125. člena OZ sledi, da lahko kupec takšen zahtevek uveljavlja zgolj do prodajalca. Za to, kdo je v razmerju do tožeče stranke nastopal kot prodajalec, pa je bistveno, kdo je z njo sklenil prodajno pogodbo (prvi odstavek 435. člena OZ). Za pritožbeno stališče, da je kot prodajalca v okviru določb OZ o jamčevalnih zahtevkih v zvezi s prodajno pogodbo treba šteti tudi uvoznika ali dobavitelja, zato v zakonu ni podlage.
Iz določbe prvega odstavka 4. člena ZVPot izhaja, da za škodo, ki zaradi napake nastane na samem proizvodu (na primer stroški popravila, nezmožnost uporabe proizvoda, manjša vrednost proizvoda itn.) proizvajalec ne odgovarja, pač pa lahko odgovarja le za nastalo škodo na kakšni drugi stvari.
Po določbi prvega odstavka 155. člena OZ je odgovoren le tisti, ki je stvar izdelal. Na mestu je sicer ustrezno široka razlaga pojma proizvajalec, kadar pri izdelavi določenih končnih produktov sodeluje več proizvajalcev. Vendar pa v določbah OZ ni podlage za širitev pojma proizvajalca izven tega kroga, tj. tudi na osebe, ki pri proizvodnji, torej izdelavi produkta niso sodelovale, temveč so se v dobavo vključile kasneje, kot uvoznik ali distributer.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00033190
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 17, 17/1, 18.
spor z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča - stalno prebivališče toženca - posebna pristojnost - ugovor pristojnosti - potrošniška pogodba - potrošnik - odgovornost proizvajalca - odgovornost proizvajalca stvari z napako - garancijska izjava - razlaga določb - jezikovna razlaga - jasna določila - restriktivna razlaga
Kupca oziroma "potrošnika" ne varujejo pravila Uredbe Bruselj I - bis o posebni pristojnosti v korist potrošnika, kadar tožbe ne vloži proti prodajalcu, torej proti drugi pogodbeni stranki, temveč proti proizvajalcu. Ker odgovornost proizvajalca do kupca nastane, čeprav proizvajalec ni v pogodbenem odnosu s kupcem, proizvajalec kot garant ne more prevzeti vloge druge pogodbene stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00032422
ZPP člen 452, 452/2, 452/3, 453. ZVPot člen 43, 43b, 43b/1, 43b/1-8, 43č, 43č/1, 43č/5, 43č/5-7, 43d, 43d/1. Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta člen 2, 2-8, 16, 16-e.
spor majhne vrednosti - število pripravljalnih vlog v sporu majhne vrednosti - potrošniška pogodba - pravice potrošnika - varstvo potrošnikov - kraj sklenitve pogodbe - pogodba, sklenjena zunaj poslovnih prostorov - odstop od pogodbe - odstopno upravičenje
Pri dobavi zapečatenega blaga, ki ni primerno za vračilo zaradi varovanja zdravja ali higienskih vzrokov, potrošnik, če je po dostavi odprl pečat, nima pravice do odstopa od pogodbe, razen če sta se pogodbeni stranki dogovorili drugače (7. točka petega odstavka 43.č člena ZVPot; enako člen 16 (e) Direktive). Tožnica ima prav, da kozmetični izdelki, ki so bili zapečateni, po njihovem odprtju iz higienskih in zdravstvenih razlogov niso več primerni za vračilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00034085
ZPP člen 8, 215, 286, 287, 287/2, 339, 339/1, 339/2. OZ člen 459, 459/1, 468, 468/3, 131, 131/1, 6, 6/1. ZVPot člen 7, 33.
odgovornost za stvarne napake - skrbnost dobrega gospodarja - dokazno breme - odgovornost proizvajalca stvari z napako - navodila za uporabo - potrošnik
Tožnik pravilno navaja, da je v skladu s 1. točko prvega odstavka 459. člena OZ na njem dokazno breme glede obstoja stvarne napake, torej da predmetna hidroizolacijska masa ni imela lastnosti, potrebnih za njeno običajno rabo ali za promet, zmotno pa ob tem zaključuje, da je to njegovo edino dokazno breme, pa tudi da mu je obstoj te stvarne napake uspelo dokazati oziroma da je bil dokazan že s tem, da se je masa luščila in so na njej nastali mehurji. Poleg obstoja stvarne napake mora namreč tožnik kot oškodovanec v skladu z določilom 3. odstavka 468. člena OZ, ki določa, da odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, v zvezi s 1. odstavkom 131. člena OZ, pa tudi v skladu s 7. členom ZVPot, ki določa, da mora oškodovanec dokazati napako, škodo in vzročno zvezo med njima, temu dokaznemu bremenu pa ni zadostil, saj ni dokazal niti stvarne napake niti vzročne zveze, oziroma je tožena stranka, na katero se je prevalilo dokazno breme, dokazala, da je bil vzrok luščenja in nastajanja mehurjev drugje, t.j. v (preveliki) vlagi podlage, na katero se je masa nanašala. Ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo s potrebno zanesljivostjo, ko se je na podlagi izvedenih dokazov prepričalo o njihovem obstoju, saj se dokazni standard t.i. gotovosti za odločitev v pravdnem postopku v skladu s sodno prakso in pravno teorijo udejanja s t.i. prepričanjem. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so bila v tem konkretnem primeru tehnična navodila za vgradnjo hidroizolacijske mase popolna, razumljiva in povsem jasna, saj so določala, da mora biti (betonska) podlaga pred nanosom mase čvrsta, čista in suha.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00032423
ZVPot člen 23, 24. ZNPosr člen 13, 13/1, 13/2, 25, 25/2. OZ člen 848.
nepremičninsko posredovanje - promet z nepremičninami - pogodba o posredovanju pri prometu z nepremičninami - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - ničnost pogoja - posredniška pogodba - pravica do povračila stroškov - dogovor o stroških - plačilo stroškov - pogodbeni dogovor - odstop od pogodbe
Pogodbeni dogovor, v skladu s katerim dobi posrednik pravico do plačila stroškov, do katerih je prišlo na podlagi sklenjene pogodbe o posredovanju pri prometu z nepremičninami, ni v nasprotju s kogentnimi normami ZNPosr. Tak dogovor je dopusten tudi v skladu s splošnimi pravili OZ o posredniški pogodbi, ki se subsidiarno uporabljajo tudi po ZNPosr.
OZ člen 13, 13/2, 14, 421, 421/2, 1014, 1014/1, 1019, 1019/4. ZPotK člen 2, 2/1, 2/1-10, 2/2, 2/2-9.
gospodarska pogodba - potrošniška pogodba - pogodba o odobritvi limita - odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve - prejemna teorija - poroštvo
Ni pritrditi pritožbi, da je obravnavana Pogodba o limitu potrošniška kreditna pogodba. Stranki pogodbe sta namreč gospodarska subjekta (banka, samostojni podjetnik), ki ju ni opredeliti kot potrošnika. Po vsebini gre za pogodbo o dovoljenem limitu na TRR iz dejavnosti glavnega dolžnika kot samostojnega podjetnika, torej za kreditno pogodbo z dovoljeno možnostjo prekoračitve obstoječega stanja na plačilnem računu samostojnega podjetnika. Po subjektih in vsebini je Pogodba o limitu gospodarska pogodba. Ne glede na takšno stališče pa velja pritrditi pritožbi, da na podlagi zakona za obvestila v zvezi z odstopom od pogodbe velja prejemno, ne pa oddajno pravilo, po katerem mora biti izkazana seznanitev dolžnika z odstopnim opominom od pogodbe po upniku. Navedeno zakonsko pravilo pa je dispozitivne narave in ga lahko tako stranke pogodbe drugače dogovorita.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00045178
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3-1, 4, 4/2, 6.. OZ člen 6, 8, 86, 86/1, 112, 119, 165, 346, 352, 352/3, 366, 366/1.. ZVPot člen 7, 7/1, 22, 23, 24.. ZPP člen 8.
Presojo dobre vere in neravnotežja med pogodbenimi strankami je sodišče moralo opraviti glede na trenutek sklenitve pogodbe (15. 9. 2006), ker učinki ničnosti pogodbe veljajo ex tunc. Vprašanje ničnosti sporne Kreditne pogodbe je zato mogoče presojati zgolj izhajajoč iz okoliščin ob njeni sklenitvi. Kot že pojasnjeno ničnost namreč učinkuje ex tunc in tudi če je ugotovljena šele pozneje, bi namreč imela pravne učinke že v trenutku sklenitve pogodbe. Z okoliščinami, ki so nastopile šele po sklenitvi pogodbe in jih v času sklenitve pogodbenika ob postopanju z dolžno skrbnostjo (6. člen OZ), nista mogla in morala pričakovati ter jih odvrniti, pa ničnosti ni mogoče uveljavljati. Te okoliščine lahko predstavljajo podlago kvečjemu za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. člen OZ), ki jo tožnica v predmetnem postopku ne uveljavlja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00032978
ZVPot člen 25b, 25b/1, 25b/1-4, 41. ZPP člen 8, 286, 286/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 363, 363/2. Pravilnik o načinu označevanja cen blaga in storitev (1999) člen 10.
pravdni postopek, začet na podlagi izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine - oblikovanje izreka sodne odločbe - razveljavitev sklepa o izvršbi in nadaljevanje postopka v pravdi - dajatveni zahtevek - podjemna pogodba - dogovor o izvedbi dodatnih del - dodatno naročena dela - rekonstrukcija objekta - cena storitev - predplačilo - ugovor prekluzije - sporna dejstva - neizpolnitev pogodbe - nelegalna gradnja - gradbeno dovoljenje - profesionalna skrbnost - izvedba gradbenih del - dokazno breme za trditve - obračun potnih stroškov - pomanjkljiva dokazna ocena - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava - kršitev pravice do izjave - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Sodišče prve stopnje ni v celoti razjasnilo ugovorov toženke: (1) da dodatna dela niso bila naročena, saj ni podala izrecnega soglasja, (2) da cena ni bila dogovorjena ter (3) da dodatna dela niso bila izvedena. Dokazno breme, da so bila dodatna dela izvedena, je na tožnici.
V tem pravdnem postopku, v katerem je treba uporabiti še prejšnja določila ZPP, tožeča stranka ni predlagala, da sodišče izvršilni sklep vzdrži v veljavi, ampak je podala dajatveni zahtevek. Sodišče prve stopnje bi zato moralo sklep o izvršbi razveljaviti v celoti in odločati o dajatvenem zahtevku.
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 13. člen ZPotK-1, saj je tožeča stranka trdila in (kljub neprerekanim trditvam po ugotovitvah sodišča prve stopnje) tudi dokazala, da je toženki pošiljala obvestila o nedovoljeni prekoračitvi na računu (prilogi A6 in A7). Ker poslana obvestila zadoščajo kriterijem iz 13. člena ZPotK-1, se pritožnica neutemeljeno zavzema za zmanjšanje prisojene terjatve za obresti in stroške.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00033785
ZVPot člen 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZPP člen 347, 347/2.
kreditna pogodba v CHF - potrošniški kredit - ničnost kreditne pogodbe - valutno razmerje - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - nepošteni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov - nepoštena poslovna praksa - sodna praksa Sodišča EU - odstop od pogodbe - glavni predmet pogodbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage prava EU - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nejasnost pogodbe - pritožbena obravnava
Odločitev potrošnika za sklenitev posojilne pogodbe v tuji valuti mora biti torej sprejeta v ustreznem informacijskem položaju. Pri tem je treba pri presoji, ali je lahko potrošnik na podlagi danih informacij realno ocenil tveganja, ki zanj izhajajo iz tega pogodbenega določila, upoštevati, da je s sklenitvijo posojilne pogodbe v tuji valuti v pogodbeno razmerje vnesel element tveganja, ki pomembno odstopa od običajnega kreditnega razmerja, na katerega potrošnik nima vpliva in je neomejeno. Povprečni potrošnik, ki pride v banko zaradi rešitve svojega stanovanjskega problema in ne s špekulativnimi nameni, nima potrebnega ekonomskega znanja za oceno tega rizika in svoje neznanje nadomešča z zaupanjem banki.
Na podlagi danih pojasnil bi se tako moral potrošnik zavedati, kaj je razlika med kreditom v EUR in kreditom v CHF, kako valutno tveganje vpliva na obseg njegovih obveznosti (posebej, ker prejema dohodke v drugi valuti), da je valutno tveganje realno in ni omejeno ter predstavlja resno tveganje za izpolnjevanje njegovih obveznosti iz kreditne pogodbe.
Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izhajalo iz pravilnega materialnopravnega stališča, da je pogodbeni pogoj o valuti posojila iz presoje nepoštenosti izvzet, če je bila pojasnilna dolžnost ustrezno in pošteno opravljena in je ta pogoj posledično šteti za jasen in razumljiv.
Zapis v kreditni pogodbi, da toženka daje kredit v CHF in ga je tožnica dolžna vrniti v CHF, je slovnično jasen in formalno razumljiv, kar pa ni odvezovalo toženke tožnici posredovati informacij, na podlagi katerih bi lahko ta presodila dejanski obseg tega pogodbenega pogoja.
Posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ni ničnost, ampak le nejasnost pogodbenega določila. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je tako treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034261
OZ člen 417, 417/1, 419, 419/1, 419/2, 963, 963/1. ZPotK-1 člen 20, 20/5.
pogodba o izrednem limitu - izvirnost podpisa - pravilnost vročitve - obveznost obveščanja - veljavnost zavarovalne pogodbe - prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico (subrogacija) - zakonita subrogacija - cesijska pogodba - prehod terjatve na novega upnika - obvestitev dolžnika
Položaj odgovorne osebe, ki je povzročila škodo, ne sme biti odvisen od tega, ali je oškodovanec sklenil zavarovalno pogodbo ali ne, to je zanj res inter alios acta. Zato je v zavarovalnem pravu uveljavljena (zakonita) subrogacija. Zavarovalnica z izplačilom zavarovalnine vstopi v pravice svojega zavarovanca proti odgovorni osebi (povzročitelju škode).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00030605
ZZVZZ člen 62b, 62b/1, 62b/1-5, 62b/8. OZ člen 239. ZPP člen 154, 154/1, 436, 436/2, 453. ZVPot člen 48č, 48č/1.
zavarovalna pogodba - dopolnilno zdravstveno zavarovanje - podpis zavarovalne police - zmota pri sklepanju pogodbe - plačilo zavarovalnih premij - neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti - odstop od pogodbe - predčasen odstop od pogodbe - pojasnilna dolžnost - pogodbeni pogoji - prepozen ugovor - odločitev o pravdnih stroških
Ker je bila pogodba sklenjena s podpisom police in ne na daljavo oziroma izven poslovnih prostorov, toženec ni imel pravice do predčasnega odstopa od pogodbe po določbah ZVPot.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00031568
ZPP člen 17. Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Nova Luganska konvencija) (2007) člen 2, 15, 15/1, 15/1-c, 16.
pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost za potrošniške pogodbe - potrošnik - ugovor o nepristojnosti - indici - preiskovalno načelo - procesna predpostavka - procesno gradivo
Pri presoji ugovora o nepristojnosti je treba ugotoviti, ali je iz spletne strani in celotne dejavnosti razvidno, da je toženka nameravala poslovati s potrošniki s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Pri tem se je treba opreti na indice, med katere spada vsako očitno izražanje volje po poslovanju s potrošniki iz Slovenije.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00029889
URS člen 2, 23, 158. ZIZ člen 17, 38, 38/5, 55, 55/1, 56, 56/1, 56/2, 71, 71/1, 71/1-5, 76, 76/1. ZPP člen 3, 3/3, 319. ZN člen 4. OZ člen 1057.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje z neposredno izvršljivostjo - kredit v CHF - ničnost - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - ugovor dolžnika po izteku roka - načelo pravnomočnosti - razmerje med pravdnim in izvršilnim postopkom - učinkovito sodno varstvo - varstvo potrošnikov po evropskem pravu
V obravnavani zadevi je sklep o izvršbi že pravnomočen, kar pomeni, da veže stranke in sodišče. Tudi v izvršilnem postopku se zasleduje trdnost oziroma nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Učinek pravnomočnosti preseže morebitne nepravilnosti pravnomočne odločitve, v katero je dopustno posegati le izjemoma z zakonsko omejenimi (izrednimi) pravnimi sredstvi.
Dolžnik je v ugovoru po izteku roka zatrjeval ničnost neposredno izvršljivega notarskega zapisa kreditne pogodbe, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi. Kot potrošnik se je skliceval na ničnost nepoštenega pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ki je zajet v obravnavanem notarskem zapisu. Sodišče druge stopnje ne vidi ovir, ki bi preprečevale dolžniku, da bi podal navedeni ugovorni razlog že v rednem ugovoru, ko sklep o izvršbi še ni imel učinkov pravnomočnosti. Tudi sam dolžnik tovrstnih ovir ni zatrjeval.
Sodišče prve stopnje ne daje ustrezne teže pravnemu pravilu iz 4. člena ZN, po katerem ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova le, če je o obveznosti dopustna poravnava, poravnava pa ni dopustna o nični obveznosti. Pri tem sodišče prve stopnje ne upošteva, da je kot najpomembnejši zakonski pogoj zahtevano soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo, s čimer je zakonodajalec učinek izvršilnega naslova vezal na procesno dispozicijo. Enako kot za ostale procesne dispozicije v civilnem postopku tudi za obravnavano procesno dispozicijo velja, da ta ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi materialnega prava. Sodišče prve stopnje po pojasnjenem preozko razume zakonske pogoje iz 4. člena ZN le v formalnem smislu, pri čemer neutemeljeno izpostavlja le obličnostne zahteve, čeprav je zakonodajalec jasno opredelil tudi že navedene vsebinske zahteve (varstva javnega reda). Pri tem daje načelu formalne legalitete dejansko pomen pravila (t. i. pristop "vse ali nič") namesto pomena načela, ki po svoji naravi dopušča mehčanje in srednjo pot prave mere (pri uravnoteženju varstva tudi drugih pravnih interesov in vrednot).
Sama narava izvršilnega postopka ne sme biti v nasprotju z (domačim) javnim redom. Javni red v okviru ustave, prisilnih predpisov in temeljnih moralnih načel varuje najpomembnejše vrednote in interese v družbi. Vsak civilni sodni postopek, še posebej pa tisti, v katerem se neposredno uporablja državna prisila, mora biti legitimiran s spoštovanjem prisilnih predpisov javnega značaja po uradni dolžnosti in vsebovati varovala, ki preprečujejo, da bi (domači) javni red lahko stranke s svojimi dispozitivnimi ravnanji (tudi procesnimi) zaobšli. Katerokoli civilno sodišče, ki tak poskus strank lahko zazna, ga mora preprečiti. Vsako izogibanje odgovornosti sodišča, da prepreči tovrstno kršitev javnega reda, lahko prepoznamo kot pomembno kršitev temeljnega ustavnega načela pravne države, izgrajene na vladavini prava (2. člen URS).
Odločitev izvršilnega sodišča glede na objektivne meje pravnomočnosti in okoliščino, da o (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, zajetega v notarskem zapisu, presodi kot o predhodnem vprašanju, ni ovira, da pravdno sodišče o navedenem ponovno in dokončno odloči.
Izvršilno in pravdno sodno varstvo se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta v zaključeno celoto učinkovitega sodnega varstva (tako pravic strank, kot tudi javnega reda).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029400
ZVPot člen 37, 37/1, 37/1-4, 37/2, 37c. OZ člen 336, 346, 468, 480, 480/1.
skrita napaka - jamčevalni zahtevek - rok za uveljavitev jamčevalnega zahtevka - obvestitev prodajalca o napaki - prodajalčeva prevara - odprava napak - odgovornost za napake - pravice kupca - petletni zastaralni rok
Zakon ne določa izrecno, v kakšnem roku je, kadar je izkazana prevara prodajalca po prvem odstavku 480. člena OZ, mogoče vložiti tožbo. Pritožbeno sodišče sodi, da je treba v takem primeru uporabiti splošni zastaralni rok.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00030131
OZ člen 478. ZVPot člen 21č. ZJN-2 člen 37.
odgovornost prodajalca za napako - brezhibno stanje stvari - garancija za brezhibno delovanje prodane stvari - javna naročila - razpisna dokumentacija - znižanje kupnine - vrednost stvari - izvedensko mnenje
Vrednost stvari brez okvare in vrednost stvari z okvaro sta vrednosti, ki se ugotavljata po objektivnih merilih, in sicer praviloma po pošteni tržni vrednosti. Če tržne vrednosti stvari z okvaro ni mogoče ugotoviti, ker za takšno stvar ne obstajajo ustrezne tržne razmere, je treba ugotoviti hipotetično vrednost stvari z napako, in sicer z uporabo drugih metod izračunavanja vrednosti stvari in temu prilagoditi formulo za izračun znižanja kupnine.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029628
OZ člen 86.
ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - pogodba o potrošniškem kreditu - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - pogodbeno določilo - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - valutno tveganje - zavrnitev zahtevka
Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je toženka pred sklenitvijo pogodbe ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in je zato pogodbeno določbo moč šteti za jasno in razumljivo. Kljub temu je sodišče (iz previdnosti) presojalo tudi (ne)poštenost pogodbenega pogoja (presoja dobre vere toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank), čeprav za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že ugotovitev, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Nasprotno, opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, saj je treba ugotoviti tudi nepoštenost glavnega predmeta pogodbe (za ugotovitev ničnosti morata torej biti izpolnjena oba pogoja kumulativno). Pritožnika pa nasprotujeta zgolj zaključku sodišča o jasnosti in razumljivosti pogoja, medtem ko ne nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje o poštenosti glavnega predmeta pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029568
OZ člen 191, 1012, 1018, 1019, 1019/2, 1027.
pogodba o potrošniškem kreditu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zavarovanje kredita - zavarovanje denarne terjatve - neposredna izvršljivost notarskega zapisa - zastavna pravica na nepremičnini - solidarno poroštvo - poroštvo - razmerje med upnikom in porokom - solidarni porok - zastavitelj - odgovornost zastavitelja - oprostitev poroka zaradi opustitve garancij - neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - upnikovo ravnanje - malomarno ravnanje
Tožnica kot solidarna porokinja za obveznosti po kreditni pogodbi odgovarja kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Res je tudi, da tožnica kot solidarna porokinja nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj. Porok je dolžan dolg poravnati, nanj pa preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ). Upnik zato ne sme opustiti zastave ali kakšne druge pravice, s katero je bila zavarovana njegova terjatev, ali jo izgubiti zaradi svoje malomarnosti. Če s takim ravnanjem onemogoči prehod te pravice na poroka, je ta prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice (1027. člen OZ).
Odločilno v tej zadevi je, da tožnica ni bila samo solidarna porokinja, ampak tudi zastaviteljica. Na podlagi poroštvene pogodbe se je zavezala izpolniti dolžnikovo veljavno in zapadlo obveznost (1012. člen OZ), kot zastavna dolžnica pa se je s pogodbo o ustanovitvi hipoteke (142. člen SPZ) zavezala, da bo za poplačilo dolžnikovega dolga dopustila prodajo svoje nepremičnine.
Tožnica bi bila zaradi ravnanj toženke, ki je opustila prijavo terjatve v izvršilni postopek, ki je tekel zaradi prodaje dolžnikove nepremičnine in v katerem bi bila poplačana, lahko prosta le svoje poroštvene obveznosti, pa še to le v primeru, da bi položaj iz 1027. člena OZ uveljavljala kot ugovor, če bi jo toženka terjala za plačilo te terjatve. Kot zastaviteljica se na določbo 1027. člena OZ ne more sklicevati. Če upnik zastavitelju (realnemu dolžniku) napove, da bo v primeru neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe začel postopek prodaje zastaviteljeve nepremičnine, ki jo je le ta zastavil za tuj dolg, to ne more predstavljati sile v smislu 191. člena OZ.
Določba 1027. člena OZ se nanaša le na poroke in na tožničin položaj zastaviteljice nima vpliva. Bistvo te določbe je, da je zaradi opustitve upnika onemogočen prehod upnikovih pravic (hipoteke) na poroka (ki je terjatev glavnega dolžnika plačal, iz hipoteke pa se ne more poplačati), zaradi česar se njegova obveznost ustrezno zmanjša ali celo preneha. Pri zastaviteljih, ki poravnajo terjatev, ki je zavarovana s hipoteko na njihovi nepremičnini, pa do prehoda hipoteke sploh ne more priti, ker naše pravo ne pozna lastniške hipoteke. Realni dolžnik s plačilom zavarovane terjatve vstopi v položaj hipotekarnega upnika, vendar s subrogacijo pridobi le zavarovano terjatev s pripadki. Tožnici kot realni dolžnici zato prehod hipoteke ni mogel biti onemogočen.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00029018
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 7, 7/1. URS člen 2, 23, 67. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-2, 71, 71/1, 71/1-5. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1. ZVPot člen 23, 24. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - ničnost kot predhodno vprašanje - prekinitev izvršilnega postopka - odlog izvršbe - lojalna razlaga nacionalnega prava - načelo učinkovitosti prava EU - pravica do učinkovitega sodnega varstva
V obravnavani izvršilni zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo kreditne obveznosti (stanovanjskega kredita), ki jo je predlagala slovenska banka kot upnica zoper slovenska dolžnika potrošnika na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa hipotekarne kreditne pogodbe (namenjene financiranju obnove hiše). Kreditna obveznost je vezana na tujo valuto švicarski frank (CHF).
Sodišče druge stopnje je prekinilo obravnavani postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Sodišče EU je s sodbo C-407/18 z dne 26. 6. 20191 o predlogu sodišča druge stopnje odločilo, tako je izpolnjen pogoj za nadaljevanje postopka. Vendar obstoji nov razlog za prekinitev postopka, saj je v obravnavani zadevi sočasno z izvršilnim postopkom v teku tudi pravdna zadeva, v kateri dolžnika uveljavljata z ničnostno tožbo varstvo pred nepoštenim pogojem v kreditni pogodbi, ki je v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa izvršilni naslov v obravnavani izvršbi. Morebitna ničnost pravnega posla oziroma obveznosti iz navedene kreditne pogodbe je predhodno vprašanje v obravnavani izvršilni zadevi, saj se nanaša na ugovorni razlog obstoja izvršilnega naslova (2. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Pravdna zadeva je v zaključni fazi, tako je smotrno izvršilni postopek prekiniti in počakati na končno odločitev pravdnega sodišča (1. točka prvega odstavka 206. člena v zvezi s 13. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je ob dolžnikovi pravici do učinkovitega sodnega varstva nujno upoštevati upnikovo pravico do učinkovite izvršbe, je sodišče druge stopnje opravilo tudi verjetnostni preizkus uspeha dolžnikov v pravdi in s tem preprečilo prekomerni poseg, ki bi ga povzročila avtomatična prekinitev izvršilnega postopka, utemeljena le na goli vložitvi ničnostne tožbe. Tak pristop je tudi skladen z navedeno odločitvijo Sodišča EU.
Sodišče druge stopnje je smiselno uporabilo navedena določila ZPP o prekinitvi postopka, ker ureditve odloga izvršbe v 71. členu ZIZ, ki sicer v 5. točki prvega odstavka posebej ureja primer vložitve ničnostne tožbe, ni mogoče razlagati skladno z zahtevami Sodišča EU iz Sodbe C-407/18, ki poudarja odlog izvršbe po uradni dolžnosti in opredeljuje kot neučinkovito varstvo potrošnikov ob upoštevanju strogega razumevanja slovenskih zakonskih pogojev za odlog izvršbe.
Ugovor in odlog sta po namenu, vsebini in pravni podlagi ter pravnih učinkih različna pravna instituta, ki ju ni mogoče vsebinsko prekrivati, tako samo vložitev ugovora še ni mogoče razumeti kot podajo predloga za odlog izvršbe.
Za iskanje rešitve, ki bi kljub neustrezni zakonski ureditvi odloga izvršbe v slovenski pravni ureditvi omogočalo učinkovito varstvo potrošnikov, ki sprožijo pravdo v zvezi s presojo nepoštenih pogojev, je pomemben poudarek Ustavnega sodišča, da sodišča v razmerju do stranke vedno nastopajo kot enotna oblast.
Navedeno razumevanje povezanosti izvršilnega in pravdnega postopka kot celote sodnega varstva potrošnikov utrjuje tudi ustaljeno stališče Sodišča EU, da naknadno odškodninsko varstvo, ko je izvršba že opravljena, ne pomeni ustreznega, ne učinkovitega sredstva za prenehanje uporabe nepoštenega pogoja, kar je v nasprotju z določilom člena 7(1) Direktive 93/13.
Obstoj nepoštenega pogoja je verjetno izkazan že s predloženim izvršilnim naslovom. Nepošten (nedopusten) je v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja. Navedeno stališče je utemeljeno s kršitvijo nacionalnega (23. in 24. člen ZVPot) in prava EU (člen 3 in 4 Direktive 93/13).