OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028293
OZ člen 377, 377/1. ZPotK-1 člen 24.
pogodba o odstopu terjatev - pogodba o potrošniškem kreditu - potrošniška kreditna pogodba - neizpolnitev pogodbenih obveznosti - pogodbena obrestna mera - oderuška pogodba - ničnost dogovora o pogodbenih obrestih - domneva oderuških obresti - najvišja dopustna obrestna mera obresti - efektivna obrestna mera - varstvo potrošnikov - uporaba pravil zakona o potrošniških kreditih
Pogodbena obrestna mera 26,823% letno glede na določbo prvega odstavka 377. člena OZ je oderuška.
Dogovorjena obrestna mera v višini 26,823% ni bila v skladu s 24. členom ZPotK-1, ki določa, da lahko znaša efektivna obrestna mera (EOM) 200% zadnje povprečne EOM, ki jo v skladu z zakonom objavlja Banka Slovenije. EOM je le v odstotku izražena stopnja, ki izraža razmerje med skupnimi stroški in skupnim zneskom kredita. Izračuna se z upoštevanjem vseh stroškov, ki jih bo moral plačati kreditojemalec in ki so kreditodajalcu znani (npr.: poleg stroška obresti še strošek odobritve kredita, strošek zavarovanja, strošek vodenja kredita ...). Gre za strošek kreditne storitve, ki je potrošniku v pomoč pri primerjavi različnih ponudb kreditov. Višina pogodbenih obresti je le eden od elementov izračuna višine EOM.
Dogovor o pogodbenih obrestih, kolikor presegajo 13,13% letno, se šteje za oderuško pogodbo, ker tožnica ni uspela izpodbiti domneve oderuških obresti.
Tožnica je uspela dokazati le, da ji toženec poleg glavnice dolguje še pogodbene obresti v znesku 183,82 EUR (13,13% od zneska kredita 1.400,00 EUR).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00029045
OZ člen 46, 46/2, 122, 417, 1035, 1036, 1036/1, 1037, 1037/1.. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.. ZVPot člen 1, 1/1, 1/2, 1/3, 1/18, 1/29, 22, 22/1, 22/2, 22/3, 22/4, 22/5, 23, 24.
asignacijska pogodba - ugovori iz temeljnega razmerja - ugovor veljavnosti sprejema nakazila - ugovor napake volje - potrošniška prodajna pogodba - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - narok v sporih majhne vrednosti - kršitev pravice do izjave v postopku - (ne)izvedba predlaganih dokazov
Z akceptom po prvem odstavku 1036. člena OZ se asignat (toženka) namreč enostransko abstraktno, torej neodvisno od temeljnega posla, zaveže izpolniti obveznost asignatarju (tožnici) (prvi odstavek 1037. člena OZ). V posledici navedenega pa toženka v razmerju do tožnice ne more uveljavljati nobenih ugovorov iz temeljnega pravnega posla (na primer jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine). Čeravno asignacija privede do abstraktne zaveze asignata (toženke) v razmerju do asignatarja (tožnice), je po stališču naslovnega sodišča dilemo veljavnosti sprejema nakazila (akcepta) potrebno reševati izhajajoč iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, torej jo presojati kot pogodbeni pogoj iz potrošniške pogodbe. Učinki asignacije pod pogojem akcepta namreč nastopijo na podlagi dveh pooblastitev, ki pa ju je v danem primeru podala družba I. d.o.o. kot prodajalec po prodajni pogodbi, pri čemer je nakazilo dano toženki reguliralo vprašanje, komu bo toženka zavezana plačati kupnino po tej pogodbi.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00027905
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 17, 38. URS člen 1, 2, 67, 34, 35, 36, 53. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 372, 1057, 1057/2. ZVPot člen 23, 24. ZS člen 113a, 113a/1, 113a/3, 113a/6. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 29a/1, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
predhodno odločanje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - harmonizacija prava - varstvo potrošnikov - kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - preizkus po uradni dolžnosti - obseg preizkusa - dobra vera in poštenje - pojasnilna dolžnost banke - bančno poslovanje - ničnost - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - načelo vestnosti in poštenja - načelo profesionalne skrbnosti - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - pravica do doma - pogodbena svoboda strank - omejitev pogodbene avtonomije
Sodišče EU je v zadevi C-407/18 presodilo, da mora imeti v skladu z načelom učinkovitosti prava EU izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje v smislu Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, in pri tem odložiti predlagano izvršbo.
Sodišče EU je pri tem poudarilo, da preventivni nadzor notarja, tudi če obstaja, ne zadostuje za zagotovitev učinkovitega varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Potrošniku mora biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pred nepoštenimi pogoji tudi v fazi izvršbe.
V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah) je temeljni cilj učinkovito vzpostaviti enakost med ponudnikom in potrošnikom, ki je sicer v podrejenem položaju in nima možnosti vplivanja na vsebino pogojev, pri tem pa tudi odvrniti ponudnike od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev. Sodišče EU je že večkrat poudarilo, da je navedeno enakost dolžno vzpostaviti nacionalno sodišče z zavrnitvijo učinkovanja nepoštenih pogodbenih pogojev, četudi potrošnik v tej smeri ni aktiven. Potrošniško varstvo ne uresničuje le zasebnega interesa konkretnega potrošnika, ampak tudi javni interes dviga življenjske ravni in kakovosti življenja v družbi. Vloge in odgovornosti nacionalnega sodišča se pri tem ne omejuje le na možnost, da se izreče o nepoštenosti pogoja, ampak je to njegova obveznost, ki jo mora izpolniti takoj, ko tak pogoj lahko zazna in presodi.
Slovenski izvršilni postopek omogoča, da izvršilno sodišče opravi vsebinsko presojo nepoštenih pogojev v izvršilnem postopku in ni nujno navedenega vprašanja prepustiti sodišču v ločeni pravdi ter le odložiti izvršbo. Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na notarski zapis kot izvršilni naslov).
Zasnova minimalne uskladitve (harmonizacije) državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni (ni prenesel omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13). S tem je omogočil tudi presojo jasnih (transparentnih) pogojev, s čimer vprašanje ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti za obseg dopustne presoje nepoštenosti po slovenski ureditvi nima pomena. Pri tem je zakonodajalec tudi opredelil v 23. in 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, s čimer je omogočil boljše, širše varstvo potrošnikov.
Čeprav v pretekli ureditvi, ki velja za obravnavano zadevo, zakonodajalec ni konkretno opredelil omejitve valutne klavzule, tovrstna omejitev izhaja iz same prepovedi nepoštenih pogojev (23. člen ZVPot), ki jo slovenski pravni red neposredno povezuje s pravnim standardom vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot). Če načelo vestnosti in poštenja povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. Sodišče druge stopnje ob zahtevi transparentnosti kreditnega produkta, poudarja zahtevo po kakovostnih izbirah, da se lahko potrošniku zagotovi učinkovita izravnava pogajalske podrejenosti in s tem učinkovito izvrševanje pogodbene svobode. Kreditna pogodba že po svojem namenu bistveno odstopa od tipičnih aleatornih poslov, t. i. kockarskih poslov, pri katerih je dopustno sprejeti tudi neomejeno tveganje velike izgube, ki ga ni mogoče obvladovati. Glavni interes in utemeljeno pričakovanje potrošnika pri stanovanjskem kreditu je dolgoročno stabilno financiranje, ki ga prekomerno ne obremeni in ne vsebuje težko obvladljivega tveganja nezmožnosti odplačevanja (v obravnavani zadevi iz mesečnih prihodkov v domači valuti). Banka mora slediti razumnim pričakovanjem potrošnika in ga varovati pred tveganjem odškodovanja in položajem, da zaide v plačilno nesposobnost in posledično v spiralo zadolženosti. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju. Odgovornost ne obstaja samo v fazi sklepanja pogodbe, ampak v celotnem življenjskem ciklu kredita, tudi v fazi oblikovanja produkta. Zahteva po odgovornem kreditiranju pa ne izhaja le iz navedenih načel, ampak tudi iz temeljnih sistemskih zahtev bančnega poslovanja, saj morajo banke vedno poslovati znotraj omejenega tveganja.
Za presojo so pomembni tudi ustavni vidiki, predvsem vrednote načela socialne države in socialna funkcija lastnine. S tem, ko je v potrošniško stanovanjsko kreditno pogodbo vnesen element neomejenega tveganja (neomejeno valutno tveganje, potencirano še z obrestnim tveganjem zaradi variabilne obrestne mere), torej tveganja tudi zelo velike premoženjske izgube, je povsem izstopajoč le ekonomski vidik možnosti (špekulativne) pridobitve ali izgube premoženjske koristi, socialni vidik stabilnega financiranja stanovanja kot izjemno pomembne dobrine, pa je povsem v ozadju. Tak bančni produkt namesto, da bi okrepil svobodo in varnost posameznika, temeljna elementa dostojanstva človeka, lahko učinkuje povsem nasprotno. Na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj ga potisne v nestabilno okolje možnosti velike izgube, v katerem obstaja resno tveganje, da bo okrnjeno njegovo osebno dostojanstvo zaradi tveganja učinka dolžniške spirale in izgube doma, lahko celo tveganja revščine.
Enako kot po nacionalnem pravu, je tudi v pravu EU varstvo potrošnikov in s tem presoja nepoštenih pogojev, kot je bilo že pojasnjeno, prepletena z vrednoto solidarnosti, svobode in spoštovanjem socialne funkcije lastnine. Poudarki, vezani na spoštovanje slovenske ustave, so zato uporabni tudi pri presoji nepoštenih pogojev po pravu EU s sklicevanjem na 38. člen Listine EU (ki omogoča omejevanje lastninske oziroma premoženjske svobode v javnem interesu varstva šibkejšega - potrošnika) in s sklicevanjem na zavezanost socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU).
Posplošeno pojasnilo o možnosti zvišanja ali znižanja obveznosti še ne omogoča transparentnosti pogodbenega pogoja valutne klavzule. Razumevanje pogoja nasprotovanja dobri veri iz Direktive 93/13 je v bistvenem sorodno razumevanju vsebine slovenskega načela vestnosti in poštenja, podan pa je tudi pogoj znatnega pogodbenega neravnotežja.
Po pojasnjenem je nepošten v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Ker je podana tako kršitev po nacionalnem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
Zaradi ničnosti nepoštene valutne klavzule preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Notarski zapis take pogodbo nima učinka izvršilnega naslova.
plačilo denarne obveznosti preko banke - potrošnik - pomota pri nakazilu dolgovanega zneska - skrbnost dobrega strokovnjaka
Dejstvo je, da je toženka potrošnica, tožnica pa je močnejša stranka, ki vsakodnevno prejema nakazila svojih naročnikov ter ni storila vsega, kar bi lahko, da bi pred vložitvijo predloga za izvršbo ugotovila, ali je bil dolg poplačan ali ne.
Trditve o zavajanju oziroma prevari (če bi bile resnične/izkazane) bi bile lahko podlaga za sodno izpodbijanje v njeni posledici sklenjene pogodbe (49. v zvezi s 94. in 95. členom OZ). Ker do tega ni prišlo, upravičenega razloga za zavračanje plačila iz takšne pogodbe izvirajoče in zapadle obveznosti ni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028466
ZVKSES člen 23, 23/2, 23/3, 29. OZ člen 662, 663, 663/2, 663/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odgovornost za solidnost gradbe - odgovornost prodajalca - odgovornost za stvarne napake nepremičnine - napake v solidnosti gradbe - stvarne napake na skupnih delih stavbe - sanacija napak - skrite napake - jamčevanje za skrite napake - jamčevalni zahtevek - jamčevalni rok - rok za uveljavljanje napak gradbe - prekluzivni rok za grajanje napak - grajanje napak - aktivna legitimacija upravnika - aktivna legitimacija etažnih lastnikov - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ne glede na to, da je tožeča stranka grajala napake že 8. 4. 2014, tožbo pa vložila šele 10. 12. 2015, je ugovor poteka prekluzivnega roka za uveljavljanje odprave skritih napak neutemeljen, ker se je toženka na poziv tožeče stranke (dopis z dne 8. 4. 2014) za odpravo napak odzvala in ne le v dopisu z dne 12. 12. 2014 upravnika obvestila, da bo pričela s sanacijo napak na strehi objekta (vključno s tistimi, ki se nanašajo na nagubanost folije na vogalih, lokalna mesta zastajanja vode ter luknje v foliji), pač pa tudi začela z nekaterimi deli za odpravo teh napak. S tem je tožnike zavedla, da bo napake sama sanirala, kar pomeni, da bi bila v tem primeru tožba nepotrebna (tretji odstavek 663. člena OZ).
Upravnik je za vložitev tožbe na odpravo napak na skupnih delih stavbe legitimiran na podlagi 29. člena ZVKSES, kar pa ne ovira etažnih lastnikov, da tudi sami uveljavljajo stvarne napake na skupnih prostorih.
Glede na prvi odstavek 13. člena ZPotK ima kreditodajalec pravico, da zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudni začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Pred izjavo, da razdira pogodbo, pa mora po drugem odstavku 13. člena dajalec kredita potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni. V skladu s citirano določbo mora upnik za predčasno odpoved kreditne pogodbe ter zapadlost celotnega preostalega dolga z učinkom neposredne izvršljivosti izpolniti dva pogoja, in sicer mora dokazati, da je dolžnika pisno opomnil na plačilo ter mu določil najmanj petnajstdnevni dodatni rok za plačilo obveznosti. Šele, če dolžnik tudi v tem roku svojih obveznosti ne plača, pa lahko upnik ponovno s pisnim obvestilom odpove kreditno pogodbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00024791
OZ člen 247, 247/1. ZVPot člen 23. ZPP člen 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - pogodba o naročniškem razmerju - telekomunikacijske storitve - zaračunavanje telekomunikacijskih storitev - neplačilo računov - prekinitev naročniškega razmerja s strani mobilnega operaterja - splošni pogodbeni pogoji - sprememba splošnih pogojev - pravica do odstopa od pogodbe - pogodbena kazen - nepošteni pogodbeni pogoji
Določbe splošnih pogojev, ki se nanašajo na povrnitev stroškov trajnega oziroma začasnega izklopa priključka ter stroškov vzdrževanja priključka v začasnem izklopu, do potrošnika niso nepoštene, plačilo navedenih stroškov tudi ni v nasprotju z določbo prvega odstavka 247. člena OZ.
Kadar tožnik zahteva ugotovitev ničnosti celotne pogodbe, sodišče pa ugotovi, da je nično samo posamezno pogodbeno določilo, s takšno ugotovitvijo ostane znotraj okvira tožbenega zahtevka, saj tožniku dejansko prisodi manj od zahtevanega in ne nekaj drugega, kot meni sodišče prve stopnje.
Za pravilno izpolnitev svoje pojasnilne dolžnosti bi morala banka tožnikom predstaviti kredit v tuji valuti na razumljiv način in ob upoštevanju splošnega znanja povprečnega potrošnika, tako da bi tožniki lahko ocenili celoten strošek posojila. Pojasniti bi jim morala, da s sklenitvijo pogodb prevzemajo nase tečajno tveganje, zaradi česar se lahko zgodi, da bo njihova obveznost odplačila kredita v domači valuti zaradi spremembe tečaja lahko višja kot ob sklenitvi pogodbe in da tega bremena morda ne bodo zmogli, pa tudi, da se dolgoročno kredit v CHF kljub nižji obrestni meri lahko izkaže za manj ugodnega od kredita v EUR. Glede na navedeno ni dovolj, da sta bila v pogodbi navedena valuta in vrsta tečaja. Tudi ni odločilno, da toženka ni oglašala kreditov v CHF, da je tožnikom najprej ponudila kredit v EUR in da je prva tožnica nato sama zahtevala kredit v CHF. Prav zato, ker ni bila kreditno sposobna za kredit v domači valuti, bi jo morala toženka še bolj skrbno in natančno opozoriti na posledice prevzema tečajnega tveganja. Informacije bi morala tožnikom ponuditi ne glede na njihov izraženi interes, pri tem pa se ne bi smela zanašati na njihove izkušnje in izobrazbo. Dejstvo, da banka ni mogla natančno predvideti bodočega gibanja tečaja, nima nobenega vpliva na njeno pojasnilno dolžnost. S tožniki bi morala deliti vse informacije, ki so bile pomembne za sklenitev pogodbe, vključno s tveganji, ki jih pogodba prinaša.
Splošni pogoji v tujem jeziku, ki niso prevedeni, potrošnika ne morejo zavezovati.
Določilo, na podlagi katerega je dopustno, da pride do spremembe cen že sklenjenih poslov, torej do enostranskega spreminjanja pogojev v škodo potrošnika za nazaj, je nepošteno pogodbeno določilo, ki je nično.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00025436
ZPP člen 339, 339-2, 339/2-8. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 21, 21/1.
potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - povprečni potrošnik - pojasnilna dolžnost banke - pravica do informiranosti - konkludentno ravnanje - pooblastitev za zastopanje - venire contra factum proprium - pravica do obravnavanja pred sodiščem - pravica do izvedbe dokaza
Res sicer obstaja pojasnilna dolžnost banke ne glede na izražen interes stranke, vendar je konkretni primer poseben. Tožnica je za pogajanja z banko pooblastila toženca, zato je za izpolnitev pojasnilne dolžnosti zadoščalo, da je toženka vse potrebne informacije posredovala tožencu.
Togo vztrajanje pri standardu povprečnega potrošnika bi bilo v obravnavanem primeru neživljenjsko tudi iz razloga, ker je bil toženec v tistem času že usposobljen kreditni svetovalec, tudi za kredite v CHF, zaradi česar glede znanja in izkušenj na področju bančnih storitev ni bil v slabšem položaju od toženke. Ker je pri sklepanju istovrstnih kreditnih pogodb sam svetoval drugim potrošnikom, je že razpolagal z vsemi relevantnimi informacijami. Toženka ga zato ob odločitvi za najem kredita ni bila dolžna ponovno opozarjati, da s pogodbo prevzema tečajno tveganje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00026776
SPZ člen 142. ZDP-1 člen 18, 18/1, 34, 34/2, 69e. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPP člen 274.
pogodba o potrošniškem kreditu - ničnost kreditne pogodbe - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - zavrnitev tožbenega zahtevka - tuja valuta - kredit v CHF - valutna klavzula - tečajne razlike - sodna praksa SEU - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - povprečni potrošnik - predmet pogodbe - (ne)jasno pogodbeno določilo - valutno tveganje - spremenljiva obrestna mera - spremenjene okoliščine - pravni interes
V konkretnem primeru je bila pojasnilna dolžnost pravilno in ustrezno izpolnjena, toženka kot banka pa pri tem ni ravnala v slabi veri, saj ukrepov, ki so vplivali na občutni dvig tečaja CHF, ni mogla predvideti. Sicer pa tožničin primarni zahtevek ne bi bil utemeljen niti v primeru, če bi se izkazalo, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno, in celo, če bi se izkazalo, da je pri tem ravnala v slabi veri, saj ni podan drugi kumulativno zahtevan pogoj, to je obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank.
Presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe je mogoča le, če je bil ta določen nejasno. Če je določilo o glavnem predmetu pogodbe jasno, je odločilno, da je stranka z vsebino pogodbe soglašala, zato se na nepoštenost posamičnih dogovorov ne more sklicevati, saj bi naknadna presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe močno posegla v pogodbeno avtonomijo strank.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028372
ZPP člen 184, 184/2, 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZPotK člen 7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2.
dobrovernost - merilo povprečnega potrošnika - valutno tveganje - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - nepoštenost predmeta pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - slaba vera banke - obseg pojasnilne dolžnosti - predmet pogodbe - pojasnilna dolžnost - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pravica do izjave - prepozen dokazni predlog - kredit - kredit v CHF - kreditna pogodba v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - pojasnilna dolžnost banke - opustitev pojasnilne dolžnosti - dolžna profesionalna skrbnost - ničnost pogodbe - sprememba tožbe - dajatveni tožbeni zahtevek - pravni interes - procesna predpostavka - zavrženje tožbe - jezikovna nejasnost določil - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Iz pisne kreditne pogodbe sicer jasno izhaja, da gre za kredit v CHF, katerega evrska protivrednost se izračuna po tečaju ECB na določen dan. Vendar je povprečni potrošnik s tem (kvečjemu) seznanjen z možnostjo zvišanja (in znižanja) vrednosti tuje valute ter možno negativno posledico (z zvišanjem kreditne obveznosti), ni pa mu omogočeno ovrednotenje prevzetega tveganja. Vključenost tega besedila v kreditno pogodbo zato še ne daje podlage za sklep o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti toženke.
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bila tožnica ustrezno informirana, preveliko težo pripisalo njeni izobrazbi (že iz razloga, ker je nima s področja ekonomske ali finančne stroke), kot tudi dejstvu, da je informacije o kreditu v CHF predhodno pridobila od prijatelja. Banka je dolžna pojasnilno dolžnost opraviti v vsakem primeru, in sicer v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika. Tudi če bi se štelo, da ima posamezen potrošnik višjo raven strokovnega znanja, to ne omogoča zaključka, da v razmerju do prodajalca ali ponudnika ni šibkejša stranka. Aktivnosti in neaktivnosti potrošnika v zvezi z iskanjem informacij banke ne odvezujejo pojasnilne dolžnosti v enakem obsegu; ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo prejete informacije potrošnik upošteval pri svoji odločitvi. Podlage za sklep, da je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, tudi ne daje okoliščina, da je med pravdnima strankama predhodno že bila sklenjena kreditna pogodba v EUR. Odločilno ne more biti niti dejstvo, da tožnica ni izkoristila možnosti konverzije kredita iz CHF v EUR. Zaradi zmotnih materialnopravnih stališč sodišče prve stopnje konkretne vsebine in obsega toženkinih pojasnil ni ugotavljalo. Ker je na podlagi tožničinih osebnih okoliščin presodilo, da se je pomena in tveganj kreditne pogodbe v CHF ter gibanja tečaja CHF/EUR morala in mogla zavedati, se do njenih navedb o pomanjkljivo opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke ni opredelilo.
Tudi na podlagi tega, kakšna je bila (običajna) praksa toženke glede svetovanja kreditojemalcem pri sklepanju kreditnih pogodb v CHF, je mogoče ugotoviti vsebino informacij, opozoril in zagotovil, ki jih je pred in ob sklenitvi kreditne pogodbe prejela tožnica.
IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00022868
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 20a, 20a/3, 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-3, 55/1-5, 58, 58/3, 76, 76/1. ZPotK-1 člen 15, 15/4, 19, 19/1. OZ člen 103, 104, 105, 111, 111/1, 111/2, 356, 356/1. ZOR člen 379. ZN člen 4, 23.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - odpoklicno upravičenje - dokazovanje zapadlosti terjatve - odstop od kreditne pogodbe - zastaranje judikatne terjatve - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe
Upnik je dokazal tudi nastanek odpoklicnega upravičenja, s tem ko je dolžnikoma s pozivom z dne 4. 6. 2015 dal dodaten 15 dnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti. Drži sicer, kar navaja pritožba, da upnik navedenega poziva z dne 4. 6. 2015 skupaj z vročilnico v postopku ni nikoli predložil, vendar pa se višje sodišče strinja, da je upnik nastanek odpoklicnega upravičenja kljub temu dokazal. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v odgovoru na ugovor priloženem Sporazumu na predlog dolžnikov z dne 30. 6. 2015, ki sta ga dolžnika podpisala, navedeno, da je banka dne 4. 6. 2015 na podlagi 10. člena Kreditne pogodbe kreditojemalca in zastavitelja 1 ter poroka in zastavitelja 2 pozvala na plačilo zapadlih obveznosti najkasneje do 22. 6. 2015. Enako izhaja tudi iz odgovoru na ugovor priložene Izjave o razdoru z dne 23. 6. 2015. Dolžnika sta torej v Sporazumu z dne 30. 6. 2015 s svojima podpisoma potrdila, da jima je banka s pozivom z dne 4. 6. 2015 dala dodaten 15 dnevni rok za izpolnitev in to je tudi po presoji višjega sodišča odločilno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00035603
ZPP člen 5, 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 286, 286/4. OZ člen 121, 890, 892, 892/1, 892/2, 893, 893/1. ZVPot člen 23, 24, 57, 57e, 57g.
pogodba o organiziranju potovanja - nepravilna izpolnitev pogodbe - odgovornost organizatorja potovanja - počitnice - vrnitev kupnine za turistični aranžma - nepremoženjska škoda - izguba užitka počitnic - odprava napak
Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila edina napaka v izpolnitvi turistične storitve, storjena pri prvotni dodelitvi sobe, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, odpravljena že na kraju samem, drugih zatrjevanih napak v izpolnitvi turističnih storitev pa tožnica ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za vračilo celotnega vplačanega zneska kupnine za turistični aranžma.
Ker v skladu z določilom 5. člena Direktive Sveta 90/314 EGS z dne 13. 6. 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih, potrošniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah oziroma na dopustu (le) v primeru neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve turističnega aranžmaja, je sodišče prve stopnje, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožnice za plačilo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, glede na pravilne predhodne ugotovitve, da je bila edina napaka v storitvi, ki se lahko očita toženi stranki, prvotno dodeljena soba, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, saj ni imela pogleda na bazen, pravilno ugotavljalo, ali je tožnici zaradi te napake v izpolnitvi nastala ta oblika nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tudi dokazno podprte ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da je bila ta edina napaka izpolnitve glede lastnosti dodeljene hotelske sobe na kraju samem odpravljena, da so v vmesnem času od izpraznitve prvotnih sob okoli 10.00 ure do nastanitve v novi sobi okoli 16.00 ure morali tožnica in ostali potniki, ki so potovali z njo, čakati v pritličju hotela, da je bil v tem času tudi porušen dnevni ritual družine, saj s prtljago in z otrokoma, od katerih je bil eden star deset let, drugi pa še ne dve leti, tožnica ni mogla zapustiti hotela in je najmlajši otrok spal kar v avli, pa tudi njegovo oceno, da zaradi opisanega približno šest ur trajajočega čakanja na drugo sobo s pogledom na bazen, kot je bilo dogovorjeno s Pogodbo, še ni mogoče zaključiti, da je imela opravljena storitev potovanja in letovanja v H. tako hude napake, da je bila za tožnico prava polomija in nočna mora, da ni mogoče zaključiti, da je bil neizpolnjen in zgrešen osnovni namen, zaradi katerega se je tožnica odločila za potovanje, to je kvalitetno, mirno in brez skrbi preživeti glavni in tudi prvi skupni družinski dopust, da je opisano tožničino duševno doživljanje počitnic posledica njenih subjektivnih pričakovanj, ki pa bistveno odstopajo od tega, kar ji je bilo obljubljeno s strani tožene stranke v opisu kupljenega turističnega aranžmaja in tudi nudeno na kraju samem.
Določilo, da se lahko pogodba proti volji potrošnika obnovi in je na potrošniku obveznost plačila nesorazmerno visokega nadomestila, če ta ne izpolni pogodbenih zahtev po obličnosti odstopne izjave, predstavlja nepošten pogodbeni pogoj v skladu z 12. alinejo tretjega odstavka 24. člena ZVPot.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00023033
OZ člen 49, 86, 119. ZVPot člen 1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2.
lizing pogodba - kredit v CHF - valutna klavzula - varstvo potrošnikov - pojem povprečnega potrošnika - potrošnik - načelo vestnosti in poštenja - prevara - oderuštvo - ničnost pogodbe
Za potrošniške pogodbe je mogoče šteti le tiste, katerih namen je zadovoljevanje posameznikovih lastnih potreb v smislu lastne potrošnje. ZPotK, ZVPot in Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah namreč potrošnika definirajo kot (vsako) fizično osebo, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil v stiski, prav tako pa ni mogoče govoriti niti o neizkušenosti ali lahkomiselnosti tožnika, ki bi jo tožena stranka izkoristila.
Ker tožnik ni potrošnik, prav tako pa ne neizkušena ali lahkomiselna oseba, ravnanja tožene stranke (ko tožniku ni posebej pojasnjevala pomena valutne klavzule) ni mogoče označiti kot takšnega, ki bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00021443
OZ člen 633, 633/1, 634, 634/1. ZVPot člen 37, 37/4, 37a, 37a/1, 37a/3, 37c, 37c/3, 38, 38/1, 38/2-2. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 47, 47/4, 51, 51/1.
podjemna pogodba - stvarne napake - odgovornost podjemnika za napake - jamčevanje za stvarne napake - jamčevalni zahtevki pri pogodbi o delu - varstvo potrošnikov - znižanje plačila zaradi stvarnih napak - pravočasno grajanje napak - prevzem izvedenih del - pogodbena garancija - načelo neposrednosti - odmera nagrade izvedencu
Ker toženec, ki nepremičnino ves čas uporablja, ni trdil, da so obstajale ovire za prevzem del, oziroma da je zahteval primopredajo del na kakšen drugačen način (iz njegove izpovedbe izhaja, da tožniku ni pisal ali ga klical, saj je štel, da je tožnikova dolžnost, da pride do prevzema), pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil pregled in prevzem del opravljen. Toženec je na račun opravljenih del izvedel dve plačili, (po neizpodbijani trditvi) zadnjega 26. 8. 2011, ko je presodil, da je zaradi izvedbenih napak upravičen do nižje pogodbene cene, zato ne more biti dvoma o tem, da so bila obnovitvena dela zaključena ter s strani toženca pregledana oziroma prevzeta, v avgustu 2011 (ne kasneje).
Toženec je trdil, da je tožnika o napakah (ustno) obvestil 9. 11. 2011. Ni pa podal nobenih navedb v smeri, kdaj je posamezno napako odkril. Gre za okoliščino, ki je sestavni del zakonskega dejanskega stanu iz prvega odstavka 37a. člena ZVPot, kar pomeni, da v odsotnosti trditev glede trenutka odkritja napake ni mogoč preizkus, ali je toženec napake grajal pravočasno (v roku dveh mesecev po odkritju).
Pri pogodbeni garanciji ni dolžnosti notifikacije napak, napaka pa se lahko pokaže v garancijski dobi. Enako kot pri stvarnih napakah pa mora tudi pri upravičenjih na podlagi garancije veljati hierarhija pravnih sredstev (razen, če bi se pravdni stranki v okviru pogodbene avtonomije dogovorili drugače). Toženec bi moral dokazati, da subsidiarno upravičenje (znižanje pogodbene cene) uveljavlja zato, ker je tožnik po njegovem pozivu k odpravi vseh zatrjevanih napak, odpravo napak zavrnil.
Ugotovitve pritožbenega sodišča glede obsega dejansko vgrajenega materiala oziroma opravljenega dela ter glede obsega obračunanega materiala/dela, temeljijo izključno na izvedenskem mnenju, do katerega sta se pravdni stranki imeli možnost opredeliti (pripombe nanj je podal le tožnik). Ker pravno odločilno dejstvo temelji na pisnem dokazu, je bilo pritožbeno sodišče glede spoznavnih možnosti izenačeno s sodiščem prve stopnje in je lahko obseg dejansko opravljenih del in vgrajenega materiala ugotovilo brez pritožbene obravnave, ne da bi s tem kršilo načelo neposrednosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00021038
OZ člen 155, 458, 459, 480, 480/1. ZVPot člen 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 11a. ZPP člen 155, 163, 163/2. Direktiva Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako člen 6, 6/1, 9, 9/1, 9/1-b.
odškodnina - odgovornost za izdelek - škoda zaradi zaupanja - pravo, ki ga je treba uporabiti - odgovornost proizvajalca - napaka stvari - rok za uveljavljanje zahtevka - prekluzivni rok - stroški postopka - potrebni stroški - materialni stroški - potni stroški pooblaščenca stranke - pooblaščenec, ki ni odvetnik
Odgovornost proizvajalca za izdelke z napako se ne presoja po določbi 155. člena OZ, temveč po določbah ZVPot.