kreditna pogodba - potrošniški kredit - zamuda s plačilom obrokov - odstop od pogodbe - prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico
Toženca sta zamujala s plačilom treh zaporednih obrokov kredita, zato je bila banka v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZPotK upravičena zahtevati plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdreti pogodbo in (posledično prav tako) zahtevati plačilo celotnega dolga.
Ker sodna praksa višjih stališč temelji na stališču, da za odstop od pogodbe zadostuje neoblična izjava in da kot obvestilo o odstopu šteje tudi prejem vložene tožbe ali predloga za izvršbo, je do odstopa, če že ne s potekom roka, ki ga je dala banka v zadnjem pozivu k plačilu dolga z dne 7. 4. 2011, prišlo najkasneje, ko je tožena stranka prejela predlog za izvršbo. A tudi če do veljavnega odstopa ne bi prišlo, tožeča stranka (ki je vstopila v pravni položaj banke) takšno plačilo zaradi zamude s plačilom dveh zaporednih obrokov upravičeno uveljavlja neposredno na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPotK, ki takšno možnost predvideva, ne da bi bil za njeno uresničitev potreben predhoden odstop od kreditne pogodbe.
V juliju 2010 so bila razmerja, v katerih je kreditojemalec potrošnik, urejena z ZPotK. Predpisoval je obvezne sestavine hipotekarne kreditne pogodbe in sklenitev tovrstne pogodbe v obliki notarskega zapisa. Kreditojemalec (potrošnik) je bil posebej varovan, saj je bilo nično vsako pogodbeno določilo, ki je bilo v nasprotju z zakonom in v škodo potrošnika; v primeru nejasnih in nepopolnih določil so se uporabljale določbe ZPotK in drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028397
ZVPot člen 22, 23, 23/2, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - kredit v CHF - dolgoročni kredit v CHF - spremembe valutnih tečajev - pojasnilna dolžnost banke - pogodbeni pogoji - jezikovna nejasnost določil - nepošteni pogodbeni pogoji - vračilo kredita - dokaz z zaslišanjem prič - pravica do izjave - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - dobra vera - slaba vera banke - pravni interes - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula - valutno tveganje - sklenitvena pogodbena faza - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - nejasni pogodbeni pogoji - ničnost - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - predmet pogodbe - povprečni potrošnik - neizvedba dokaza - nepoštenost predmeta pogodbe - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - pojasnilna dolžnost - obseg pojasnilne dolžnosti
Pogodbeno določilo, da tožnika s podpisom obravnavane pogodbe izrecno potrjujeta, da sta seznanjena s tveganjem, ki izhaja iz vsake morebitne spremembe tečaja švicarskega franka do evra in lahko vpliva na njuno zmožnost vračanja tega kredita in da to tveganje v celoti prevzemata, ne zadostuje za izpolnitev pojasnilne dolžnosti banke. Iz te določbe namreč ne izhaja, kakšna je bila dejanska vsebina seznanitve in ali je ta tožnikoma omogočila ovrednotenje prevzetega tveganja. Odločilno ne more biti niti opozorilo notarja, ki je tožnika zgolj na načelni ravni opozoril na obveznosti, ki jih s kreditom prevzemata. Banka se pojasnilne dolžnosti tudi ne more razbremeniti z ugovorom, da stranka ni izrazila interesa za pridobitev relevantnih informacij. Podlage za sklep, da je toženka izpolnila svojo obveznosti iz konkretnega pogodbenega razmerja, ne dajejo niti javno dostopne informacije o tveganjih, ki jih potrošniki prevzemajo s sklenitvijo kreditnih pogodb v tuji valuti. Toženka je tista, ki je dolžna kreditojemalcu razkriti informacije o bančnem produktu, ki so bile znane njej kot strokovnjakinji na bančnem področju, zaradi česar je pravno nepomembno tudi sklicevanje na okoliščino, da je bila tožnikova mati bivša bančna uslužbenka.
Za ugotovitev vsebine danih pojasnil so pravno pomembne predvsem okoliščine sklepanja konkretne kreditne pogodbe. Vendar pa se svetovalec toženke konkretnega primera ni spomnil in je izpovedal, da je svojo pojasnilno dolžnost izpolnil na enak način kot običajno, tožnika pa sta z namenom dokazovanja običajnega obsega danih pojasnil priče predlagala, da toženka predloži seznam kreditojemalcev, ki so v letu 2007 in 2008 kot posamezniki sklenili kreditne pogodbe za stanovanjske kredite v isti poslovalnici kot tožnika in pri istem uslužbencu ter njihovo zaslišanje. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo niti se do njega ni opredelilo, s čimer je bila kršena pravica do izjave tožnikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00019881
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZVPot člen 23, 24. OZ člen 112, 119. ZPP člen 8.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - monetarna politika - gospodarska kriza - oderuška pogodba - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - znatno spremenjene okoliščine - višina lastnega dohodka - indični dokaz - neposredni dokazi
Načeloma velja, da si je vsak dolžan sam zagotoviti informacije, ki jih potrebuje za oblikovanje poslovne volje. Od tega načela pa je treba odstopiti, kadar stranki nista v enakovrednem informacijskem položaju. Tako imenovana informacijska asimetrija je značilna zlasti za bančno področje, saj banka na tem področju nastopa kot strokovnjak, medtem ko potrošniki praviloma nimajo potrebnih znanj in izkušenj pri sklepanju bančnih poslov.
Pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar samo ocenjuje kot koristno oziroma k manjšemu tveganju. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti tudi ne more biti odvisna od zainteresiranosti (sodelovanja) potrošnika. Banka je namreč dolžna pojasnilno dolžnost opraviti v vsakem primeru, in sicer v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika (torej celo, če bi kreditodajalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja).
5. člen pogodbe v drugem odstavku določa, da kreditojemalec in porok s podpisom te pogodbe izrecno potrjujeta, da sta seznanjena s tveganjem, ki izhaja iz vsake morebitne spremembe tečaja švicarskega franka do evra in lahko vpliva na njuno zmožnost vračanja tega kredita in da to tveganje v celoti prevzemata. Vrhovno sodišče RS je že pojasnilo, da abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo ne zadošča, temveč je bistvena presoja, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti kreditojemalcem celovito pojasnjeno. Navedeno stališče gre sprejeti, a pritožbeno sodišče pritrjuje tudi sodišču prve stopnje, da klavzula, navedena v 5. členu, ni zgolj abstraktna in formalistična, saj iz besedila izhaja, da lahko zaradi spremembe tečaja valutnega para EUR/CHF pride do negativnega vpliva na zmožnost tožnikov za vračanja kredita. Da besedilo zajema negativni vpliv na zmožnost vračanja kredita, je razvidno iz nadaljnjega besedila, to je, da tožnika tveganje prevzemata.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00020038
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 22, 24. ZPotK člen 6, 6/2, 7. OZ člen 3, 86. ZPP člen 347, 347/2, 347/4, 347/5.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - valutno tveganje - sklenitvena faza pogodbe - nedobrovernost - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pritožbena obravnava
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka svojo pojasnilno dolžnost opravila ustrezno in pošteno, saj je tožniku odkrito posredovala informacije, na podlagi katerih je lahko sprejel poučeno in preudarno odločitev o tem, kakšno kreditno pogodbo želi skleniti.
Tožnik v svojih navedbah kot ključno izpostavlja, da ga tožena stranka ni seznanila z možnostjo tako velike spremembe v valutnem razmerju CHF/EUR, do kakršne je prišlo po sklenitvi pogodbe. Četudi je bilo za toženo stranko kot strokovnjaka bodoče gibanje tečajev v določeni meri predvidljivo, tožnik ni dokazal, da je ob sklenitvi pogodbe vedela ali bi lahko vedela, da bo prišlo do bistvenega in dolgotrajnega padca vrednosti EUR v razmerju do CHF, še manj pa, da bi lahko predvidela gospodarsko krizo in njene posledice ter odločitev Švicarske centralne banke, da preneha vzdrževati valutno razmerje CHF/EUR. Ker tožena stranka sprememb, ki so se zgodile po sklenitvi pogodbe, ni mogla predvideti, tožnika o njih ni bila dolžna obvestiti. Svojo pojasnilno dolžnost je izpolnila s tem, da mu je pomen valutnega tveganja predočila v takšnem obsegu in vsebini, da se je zavedal, da je to tveganje realno in lahko občutno vpliva na obseg njegovih pogodbenih obveznosti.
Določbe 74., 75. ter 76. člena ZVPot so bile dne 21. 10. 2017, ko je stopil v veljavo ZKolT, razveljavljene in so se uporabljale še šest mesecev od uveljavitve citiranega zakona. ZKolT, ki razveljavlja določbo 74. člena ZVPot, ne vsebuje prehodnih določb glede postopkov, ki so bili ob uveljavitvi zakona že začeti po 74. členu ZVPot in se po izteku šestmesečnega roka po uveljavitvi ZKolT uporabljajo procesne določbe novega zakona tudi v prej začetih postopkih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00023325
OZ člen 155. ZVPot člen 4, 6, 7, 10. ZPP člen 227, 286.a, 339, 339/2, 339/2-8, 347.
obravnava pred sodiščem druge stopnje - zavrnitev dokaznega predloga - prekluzija - edicijska dolžnost - pomivalni stroj - električni udar - stvarna napaka
Pritožbeno sodišče je opravilo obravnavo in na njej odpravilo kršitev postopka, storjeno v pritožnikovo škodo.
Pomivalni stroj, pri uporabi katerega je prišlo do električnega udara, predstavlja stvar z napako, saj ni izdelan pravilno, ker mu manjka v prometu predpostavljena lastnost (varna uporaba električnega aparata), ki jih imajo druge istovrstne stvari oziroma, ker njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje.
ničnost pogodbe - neveljavna pogodba - zastava nepremičnine - posojilna pogodba - poslovna sposobnost - sposobnost razsojanja v trenutku sklenitve pogodbe - sposobnost razumeti posledice svojih dejanj - pogoji za veljavnost pogodbe - varstvo potrošnikov - delo na črno
Tožeča stranka je po skrbniku dokazala, da v času sklepanja posojilne pogodbe in zavarovanja s hipoteko ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja in posledic pravnega posla, ki ga je sklenila. Dokazala je tudi, da je toženec z mnogimi pogodbami, ki jih je sklepal s fizičnimi osebami, opravljal posle posojanja denarja brez dovoljenja iz 27. člena ZPotK-1. Zato je pogodba nična.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREKRŠKI - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00019024
URS člen 28, 28/1. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 1, 1/1, 1/2, 3, 3-4, 4, 4/1, 4/2, 4/4, 5, 5/1, 6, 7, 7-19, 15, 15/1, 15/1-3, 15/2. OZ člen 207, 207/1, 209, 209/1. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) člen 1.
odločba o prekršku - obstoj prekrška - zakonski znaki prekrška - zahteva za sodno varstvo - zavajajoča poslovna praksa - izročitev - razumen rok - načelo zakonitosti - javna obljuba nagrade - povprečni potrošnik
Pravna oseba mora potrošniku izročiti promocijsko nagrado v razumnem roku, saj lahko povprečen potrošnik kot običajno (razumno) obveščena, razumno pozorna in pazljiva oseba (v določenem družbenem, jezikovnem in kulturnem prostoru), ki je sodelovala na nagradnem tekmovanju in je prejela promocijsko nagrado, pričakuje izročitev le-te v razumnem roku.
Kot razumen rok pa je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubljala nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri.
Prvi toženki so bila ob sklenitvi kreditne pogodbe primerno pojasnjena vsa tveganja ter prednosti in slabosti kredita v CHF. Ob danih informacijah je bila zmožna presoditi ekonomske posledice pogoja v pogodbi, ki je določal, da se odobri kredit v tuji valuti in način plačevanja mesečnih obrokov. Glavni pogoj pogodbe je bil jasen in razumljiv, stranka pa je z njim soglašala. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je bilo toženki neposredno in na razumljiv način pojasnjeno, da lahko sprememba valutnega razmerja „požre razliko“ oziroma da se ji „podraži kredit“ na švicarske franke, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da nezapisano opozorilo v pogodbi ne pomeni ničnosti celotne pogodbe, saj je tožeča stranka svojo pojasnilno dolžnost korektno in popolno dejansko izvedla.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028381
ZPP člen 184, 184/3, 274, 274/1. ZPotK člen 7.
kredit - kredit v CHF - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - obseg pojasnilne dolžnosti - opustitev pojasnilne dolžnosti - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - ničnost pogodbe - pravni interes - dajatveni denarni zahtevek - zmanjšanje tožbenega zahtevka - pogodbeni pogoji - nejasni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - nepoštenost predmeta pogodbe - nepošteni pogodbeni pogoji - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - jezikovna nejasnost določil - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - slaba vera banke - dobrovernost - merilo povprečnega potrošnika - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - dokazni predlog - dokazno breme
Bistvo tožnikovih trditev je, da banka tožniku ni dovolj jasno oziroma v zadostni meri pojasnila, kaj pomeni valutna klavzula za višino tožnikovih obveznosti v času izpolnjevanja pogodbe, če in kako se bodo te spreminjale, kakšna so pričakovanja glede spremenljivosti obveznosti na podlagi informacij, ki jih je banka v danem trenutku imela glede predvidene višine spremenljivosti tečajnega razmerja CHF proti EUR; da je torej določene informacije tožniku zamolčala oziroma da mu je povedala premalo. Tudi, če bi predlagane priče potrdile vse te navedbe tožnika, to na zaključek sodišča, da je toženka z informacijami, ki jih tožniku je dala in ki jih je pokazal dokazni postopek, svojo pojasnilno dolžnost v obravnavanem primeru ustrezno opravila, ne bi v ničemer vplivalo. Glede na to, da je sodišče izhajalo iz tožnikovih trditev in njegove izpovedbe, pri čemer tožnik v pritožbi konkretno ne graja dokazne ocene glede pojasnilne dolžnosti, ki mu je bila dana (zavzema se zgolj za to, da bi mu morala banka razkriti več, kot mu je), je pravilno zaključilo, da bi bilo dodatno zasliševanje prič – glede tožbenih trditev, ki jim sledi – nepotrebno. Sodišče dokazov namreč ne izvaja v pojasnjevalne namene, pač pa zgolj zato, da se potrdijo ali izpodbijejo navedbe strank.
Tožniku je bil pred sklenitvijo kreditne pogodbe predočen graf o nihanju tečaja CHF/EUR za zadnjih nekaj let. Že na podlagi tega prikaza, ki je kazal tako padec kot rast CHF, se je moral in mogel zavedati, da ni realno pričakovanje, da bi v naslednjih 20 oziroma 15 letih (kar je bila doba dogovorjenega vračila kredita) vrednost CHF v razmerju do EUR ostala enaka ali zgolj padala, in sicer neodvisno od monetarne politike švicarske centralne banke, torej četudi ta ne bi sprejela ukrepov, ki so imeli na tečaj največji vpliv. Življenjsko verjetno in razumljivo je, da je tožnik sicer upal, da do večjih sprememb tečajev v njegovo škodo ne bo prišlo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa se je tožnik mogel zavedati, da je tveganje realno in da se lahko v (relativno dolgi) dobi odplačevanja kredita kadarkoli uresniči oziroma, da se v določeni meri najbrž celo bo uresničilo, kar se je naposled, približno sedem let po sklenjeni kreditni pogodbi (od leta 2008 do 2015), tudi res zgodilo. Izrecno je bil tožnik tudi opozorjen, da lahko pride do nihanj vrednosti tečaja CHF proti EUR v času trajanja pogodbe, toženka oziroma njeni uslužbenci pa mu na noben način (ne pisno, ne ustno na razgovorih) niso zagotavljali, da bo takšno (trenutno) stanje trajalo vnaprej in da ne bo nikakršnih sprememb, kar v pritožbi ni prerekano.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00018435
OZ člen 86, 87, 88, 112, 112/2. ZVPot člen 22, 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2, 3, 3/1, 4, 4/2.
kredit v CHF - potrošniški kredit - varstvo potrošnikov - valutno tveganje - oderuška pogodba - očitno nesorazmerna korist - spremenjene okoliščine - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - ničnost kreditne pogodbe - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost banke
Ugotovitev, da je bila valutna klavzula sestavni del pogodbene kavze in da je tudi tožnik vedel za spremenljivost menjalnega tečaja, še ne daje podlage za sklep, da so bile vse spremembe v valutnem razmerju EUR/CHF pričakovane in predvidljive. Sodba je pomanjkljiva, ker se ni izrekla o obstoju spremenjene okoliščine, to je o zatrjevanem (nesprejemljivem) povečanju zneska anuitete zaradi drastičnega zvišanja vrednosti valute CHF in vplivu tako povečane anuitete na težavnost izpolnitve.
Ponudba tako imenovane konverzije ne zadostuje za sklep, da je imel tožnik možnost izogniti se posledicam tečajnih sprememb. Pogodbena stranka namreč ni dolžna odvračati škodljivih posledic na način, da utrpi enake ali še hujše posledice. Tudi možnost izbire med dvema kreditnima možnostma ob sklenitvi pogodbe, tj. kreditom v CHF in kreditom v EUR, še ne pomeni, da bi se bil tožnik lahko izognil zatrjevanim negativnim posledicam. Presoja predpostavk za razvezo pogodbe je po naravi stvari vezana na posamezno pogodbeno razmerje in ne na primerjavo z drugimi možnostmi, ki jih je imela pogodbena stranka na razpolago namesto sklenitve te pogodbe.
Ugotovitve v sodbi ne zadostujejo za sklep, da je toženka tožnika pred sklenitvijo pogodbe seznanila z informacijami, ki so mu omogočile, da bi lahko v celoti razumel ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto, te ugotovitve pa bi ob nadaljnji ugotovitvi o nepoštenem ravnanju toženke in znatnem neravnotežju v pravicah in obveznostih pogodbenih strank lahko utemeljevale izrek ničnostne sankcije.
Sledeč stališčem SEU mora biti kreditojemalec jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katerega obstaja verjetnost, da ga bo v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, v primerjavi z vrednostjo tuje valute, v kateri je bil kredit odobren, ekonomsko gledano težko zmogel. Ne zadostuje, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, na podlagi danih informacij seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute. Dane mu morajo biti informacije, na podlagi katerih je zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Banka je zato dolžna navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo kredita v tuji valuti.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00017920
ZP-1 člen 14, 14/1, 15, 15/1, 56, 57, 57/3, 62a, 62a/1, 62/1-2, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPot člen 78, 78/1, 78/1-14.
hitri postopek o prekršku - plačilni nalog - opis dejanskega stanja v plačilnem nalogu - zakonski znaki prekrška - osebna zaznava prekrška - odgovornost odgovorne osebe - odgovornost pravne osebe - izdaja računa
Za izrek pisne odločbe o prekršku je zahtevana podrobnejša dejanska opredelitev očitanega dejanja, kot pa se to zahteva za vsebino plačilnega naloga, v katerem zadošča že samo opis dejanskega stanja.
Opis dejanskega stanja mora vsebovati vsaj takšno dejstveno podlago, iz katere je z logičnim sklepanjem mogoče ugotoviti, da je neposredni storilec bil pooblaščen opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe in da je storilec pri opravljanju dejavnosti pravne osebe prekršek storil v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, kar je temelj odgovornosti pravne osebe po prvem odstavku 14. člena ZP-1 in temelj odgovornosti odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028368
ZPP člen 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-14, 343. OZ člen 119. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 6. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24. URS člen 22.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - kredit v CHF - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - prosto urejanje pogodbenih razmerij - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - predmet pogodbe - pogodbeni pogoj - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - nejasna pogodbena določila - jezikovna nejasnost določil - transparentnost pogodbenih pogojev - causa credendi - oderuštvo - aleatorna pogodba - tvegana pogodba - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - slaba vera banke - načelo vestnosti in poštenja - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pravica do izjave - enako varstvo pravic - oderuška pogodba - dokazno breme - pravni interes - pomanjkanje pravnega interesa - delno zavrženje tožbe - zavrženje pritožbe
Pojasnilna dolžnost banke glede valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo izjave o prevzemu valutnega tveganja v samo pogodbo in tudi ne s presojo, ali so bili tožniki v vlogi posojilojemalcev s strani zaposlenih v banki opozorjeni na valutno tveganje.
Ali je bil posojilojemalec pravilno poučen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti, se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin v posamičnem primeru. Pri tem so pomembne vse informacije in dodatna pojasnila, ki so bila posojilojemalcu posredovana med pogajanji, vključno z oglasi, ipd. Pomanjkljive ugotovitve izpodbijane sodbe ne omogočajo zaključka, da je bil način izračuna anuitete bodisi v pogodbi bodisi v ustnih dogovorih ob sklepanju pogodbe tožnikom predstavljen na način, da so bili sposobni oceniti razsežnosti spremembe tečaja CHF v razmerju do EUR, v katerih so prejemali dohodke, in vpliv teh sprememb na njihovo pogodbeno obveznost v obdobju vračanja kredita.
Pri presoji o poštenem ravnanju banke in obstoju znatnega neravnotežja je treba upoštevati naravo storitve, ki je predmet pogodbe in vse okoliščine sklepanja pogodbe, predvsem pa, ali je banka glede na svoje strokovno zanje in izkušnje potrošnika seznanila s tveganji, ki jih je sprejel s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti in ki so posledica možnih sprememb menjalnega tečaja, in če ga ni, ali bi v primeru poštenega in pravičnega poslovanja lahko razumno pričakovala, da potrošnik take pogodbe ne bi sklenil, če bi ga z navedenimi tveganji seznanila. Upoštevati je torej treba, da je banka oziroma toženka pri sklepanju obravnavanih pravnih poslov nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožniki pa kot laiki brez posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli. V obravnavanem okviru je pomembno, ali je banka v svojih predstavitvah dajala prednost ugodnostim za tožnike, ali je enakovredno predstavila tudi možne slabe strani. Dolžnost banke, da kot finančni strokovnjak ravna vestno in pošteno in tako zagotovi potrošniku informacije, pa se seveda lahko nanaša le na informacije, ki so ji bile poznane ali bi ji morale biti poznane, ne pa tudi na tiste, za katere kot strokovnjak ni mogla in ji ni bilo treba vedeti. Pri presoji, ali je v sklenitveni fazi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med položajema pogodbenih strank, je potrebno oceniti, ali bi se posledice spremembe menjalnega tečaja v izrazito večji meri odrazile v sferi tožnikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016393
ZPP člen 359. ZVKSES člen 4, 4/4, 17, 17/1, 17/2, 20, 20/2. Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (2003) člen 10, 10/2, 14, 14/6. OZ člen 478, 494.
varstvo kupcev stanovanj - refleksna škoda - nesklepčnost trditev - materialno procesno vodstvo - pogodbena kazen - zahtevek na znižanje kupnine - stvarna napaka - pravna napaka - omejitve javnopravne narave - odgovornost prodajalca za pravne napake - izvedensko mnenje pred pravdo
Sodna praksa je že zavzela stališče, da je pričakovanje kupca, da bo stanovanje, ki ob sklenitvi prodajne pogodbe še ni zgrajeno, ustrezalo standardom po Pravilniku o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, sicer razumno in utemeljeno, če odstopanje od teh standardov ni dogovorjeno. V konkretnem primeru je šlo ravno za to. Pravdni stranki sta namreč s pogodbo definirali obseg del, ki jih je bila tožnica dolžna v stanovanju opraviti pred njegovo izročitvijo toženki. S tem sta vsaj posredno določili tudi to, katerim standardom bo moralo stanovanje ustrezati. Ker s pogodbo ni bilo dogovorjeno, da bo tožnica toženki zagotovila tudi shrambo (oziroma vrtno uto) ter okenska senčila, v tem pogledu o stvarni napaki ni mogoče govoriti.
Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi oceni, da je stanovanje, ki ga je toženka kupila, obremenjeno s pravno napako. Ni namreč sporno, da je bila gradnja izvedena v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem (namesto enostanovanjske je bila zgrajena dvostanovanjska stavba), kar rezultira v nemožnosti pridobitve uporabnega dovoljenja. Uporabno dovoljenje bi bilo mogoče pridobiti le v primeru, da bi bil predhodno spremenjen urbanistični načrt in pridobljeno ustrezno (drugačno) gradbeno dovoljenje.
Sodišče prve stopnje je menilo, da je mogoče zaradi (stvarnih in pravnih) napak, ki so odpravljive, kupnino znižati za stroške, potrebne za odpravo posamezne napake. Takšen pristop je materialnopravno zmoten in nasprotuje določilu 478. člena OZ. Za koliko se kupnina zaradi ugotovljenih napak na kupljenem stanovanju zniža, bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 478. člena OZ ugotoviti tako, da bi 1. ugotovilo vrednost, ki bi jo imelo stanovanje ob sklenitvi pogodbe na trgu, če bi bilo brez napake, 2. ugotovilo vrednost, ki bi jo imelo z ugotovljenimi napakami, 3. razliko med njima izraziti v razmerju (odstotku) in 4. v tem razmerju znižati kupnino iz pogodbe.
Oseba, ki je izdelala strokovno mnenje izven postopka, nima položaja izvedenca. Ker je tako, stranka z njenim zaslišanjem, čeprav gre za izvedeno pričo, ne more dokazovati dejstev za katera je potrebno strokovno znanje. Taka dejstva se dokazujejo z izvedencem, ki ga na predlog strank(e) postavi sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016843
OZ člen 239, 243, 243/4, 1022, 1022/2. Zakon o varstvu potrošnikov člen 1. ZPP člen 66, 72, 244, 244/4, 255, 286, 286b. URS člen 25.
leasing pogodba - pogodba o finančnem leasingu - porok - solidarno poroštvo - poroštvena obveznost - zaveza kot porok in plačnik - zavrnitev predlaganih dokazov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - razlogi za izločitev sodnika - predlog za izločitev sodnika - delegacija - predlog za delegacijo pristojnosti - grajanje procesnih kršitev - pooblastilo za zastopanje - pravica do pritožbe - pravica do posebne pritožbe - kršitev pravice do pritožbe - izvedenec avtomobilske stroke - cenilec - sklep procesnega vodstva - sklep o postavitvi izvedenca - postavitev drugega izvedenca - odškodninska odgovornost - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - kršitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe - odstop od pogodbe - pogodba potrošniškega prava - dolžnost zmanjševanja škode - ugovor compensatio lucri cum damno - obseg odgovornosti poroka - odgovornost poroka za premoženjsko škodo iz kršitve leasing pogodbe
Toženec je solidarni porok pri leasing pogodbi med leasingodajalcem in leasingojemalcem, pri katerem je tudi bil direktor in edini družbenik. Taka pogodba ni pogodba potrošniškega prava.
Kljub stečaju porok odgovarja za ves znesek svoje obveznosti (drugi odstavek 1022. člena OZ). V primeru, da toženec kot porok o stečaju ne bi bil obveščen, lahko uveljavlja škodo. Vendar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da toženec škode zaradi neprijave svoje terjatve v stečaj ne uveljavlja. Vsekakor pa je bil kot zakoniti zastopnik kreditojemalca in edini družbenik obveščen o stečaju svoje družbe.
Tožeča stranka ni obvestila leasingojemalca in poroka o ugotavljanju vrednosti vozila, ki ga je nato v skladu s pogodbo prodala. Zato ima tožena stranka ugovore slabe prodaje oziroma višje vrednosti vozila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00015680
ZPotK člen 7. OZ člen 377, 377/1.
potrošniški kredit - kreditna pogodba - ničnost pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - seznanitev s pogoji - oderuška pogodba - elementi oderuške pogodbe - subjektivni element oderuštva
Tožnik je bil kot potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe seznanjen z vsemi pogoji kreditne pogodbe, kot to določa ZPotK. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tezo tožnika, da se ni seznanil z vsebino kreditne pogodbe. Kreditna pogodba je bila tudi sklenjena z vsebino, kot jo (je) določa(l) 7. člen ZPotK.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016859
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/1-1, 4, 4/2. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 86, 119, 372. ZVPot člen 22, 22/4. ZBan člen 85.
Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, bo moralo opraviti presojo nepoštenosti obravnavanega glavnega predmeta kreditne pogodbe, v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo SEU v zadevi C-186/168. V okviru te presoje bo treba ugotoviti, ali je toženka ob sklenitvi pogodbe ravnala dobroverno ter ali v pogodbenih pravicah in obveznostih strank obstoji znatno neravnotežje. To presojo je treba opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine, ki bi jih toženka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe (54. točka obrazložitve v zadevi Andriciuc). V tej smeri je celovita presoja sodišča prve stopnje izostala oziroma so ugotovitve izpodbijane sodbe pomanjkljive, kar je delno razvidno že iz predhodne obrazložitve v zvezi z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti toženke.
ZP-1 člen 14, 14/1,14/2, 15, 15/1, 15/2, 15a, 15a/1, 62a, 62a/1, 62a/1-2, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 5, 5/1, 5/1-1, 15, 15/1, 15/1-1, 15/2. ZGD-1 člen 32, 32/1, 32/2.
zakonski znaki prekrška - odločba o prekršku - zahteva za sodno varstvo - odgovorna oseba - direktor kot zastopnik pravne osebe - zavajajoča poslovna praksa - zavajajoče dejanje
Iz izreka odločbe o prekršku je razvidno, da je odgovorna oseba neposredni storilec prekrška; direktor B. B. ima status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1, ker je storil prepovedano ravnanje pri opravljanju svojega dela, ko je pri vodenju poslovanja pravne osebe uporabil zavajajočo poslovno prakso z zavajajočim ravnanjem v razmerju do potrošnikov, katerim je bilo pisanje poslano iz pridobitnih namenov.
Med obveznosti funkcije direktorja sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja pravne osebe, torej dolžnost poznati veljavno zakonodajo, ki prepoveduje nepoštene poslovne prakse v odnosu do potrošnikov. Pri vodenju poslovanja pravne osebe je prav direktor tista oseba, ki oblikuje poslovno politiko oziroma poslovne prakse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00015827
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 7, 7/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 38, 47, 47/3. URS člen 2. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 20a/1, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 59, 71, 71/1, 71/2, 71/3, 73. ZN člen 4. ZPP člen 3, 3/3, 3/3-1. ZBPP člen 8, 8/4. ZS člen 113a, 113a/6.
predhodno odločanje SEU - učinek erga omnes - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje k neposredni izvršljivosti kot procesna dispozicija - potrošniški kredit - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - varstvo potrošnikov - javni interes - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nepošteni pogodbeni pogoji - načelo učinkovitosti prava EU - načelo formalne legalitete - odlog izvršbe na predlog dolžnika - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nedopustna razpolaganja - kršitev prisilnih predpisov - učinkovito sodno varstvo - načelo socialne države
Če je postavljeno vprašanje za predhodno odločanje (267. člen Pogodbe o delovanju Evropske Unije - PDEU), mora sodišče postopek prekiniti do odločitve Sodišča EU. V skladu z načelom ekonomičnosti sodišče druge stopnje ne bo posredovalo istega vprašanja sodišču EU tudi v obravnavani zadevi, ampak je le prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Obravnavana zadeva se namreč od zadeve, v kateri je bilo enako vprašanje že postavljeno, v bistvenem ne razlikuje ne po dejanski, niti pravni podlagi.
Sodišče druge stopnje je po pregledu procesnega gradiva zavzelo delovno stališče, da je tudi v obravnavani zadevi, enako kot v zadevah VSM I Ip 138/2018 in VSM I Ip 376/2018, nedopusten (nepošten) v notarskem zapisu vsebovan pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto, ker ne vsebuje ustrezne omejitve tveganja spremembe menjalnega tečaja do domače valute, ki je dolžnikov vir plačila kredita. Potrošniška kreditna pogodba, ki je namenjena financiranju glede stanovanjske hiše, po svoji značilnosti in temeljnem namenu ni tipični aleatorni posel, četudi vsebuje vezanost kredita na tujo valuto, ampak lahko govorimo kvečjemu o omejeni aleatornosti. Od tipičnih aleatornih poslov, t. i. kockarskih poslov, pri katerih je dopustno sprejeti tudi neomejeno tveganje velike izgube, ki ga ni mogoče obvladovati, so pričakovanja razumnega potrošnika (in tudi banke) pri kreditni pogodbi utemeljeno drugačna. V ospredju je stabilnost in predvidljivost financiranja pomembne potrošnikove dobrine. Potrošnikova kreditna sposobnost (ocenjena glede na njegove dohodke in sredstva v domači valuti) je bistven element pri sklepanju take pogodbe (tako za potrošnika, kot banko), ki povsem izgubi svoj smisel v primeru neomejene možnosti povečevanja vrednosti kreditne obveznosti v času odplačilne dobe.
Ker je sodišče druge stopnje zaznalo nedopustni pogoj, se mu je, enako kot v zadevah I Ip 138/2018 in I Ip 376/2018, postavilo vprašanje, ali mora že v fazi dovolitve izvršbe izvršilno sodišče samo preprečiti uveljavitev takega pogoja, ali mora navedeno presojo prepustiti pravdnemu sodišču v postopku z ničnostno tožbo?
V slovenskem izvršilnem postopku, ki teče na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, so procesna določila, ki lahko prekomerno ovirajo sodišče pri učinkovitem preizkusu nedopustnih pogojev, tista, ki se nanašajo na uresničevanje načela formalne legalitete in na zakonske pogoje za odlog izvršbe.
V slovenski sodni praksi obstaja več smeri razumevanja preizkusa nedopustnih pogodbenih pogojev, zajetih v notarskem zapisu kot izvršilnem naslovu, kar že samo zase pomeni tehten razlog, da dokončno o razlagi prava EU v povezavi s slovensko procesno ureditvijo odloči Sodišče EU.
Sodišče druge stopnje možnost pravu EU lojalne razlage vidi v omilitvi strogega razumevanja načela formalne legalitete in vsaj omejenem preizkusu izvršilnega naslova glede nedopustnega pogoja že v izvršilnem postopku, kot je obširno pojasnilo že v VSM sklepu I Ip 138/2018.