Pogodbeni pogoji morajo biti napisani v jasnem in razumljivem jeziku, kar pomeni, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev.
Tožnica je s sklenitvijo pogodbe prevzela obrestno in valutno tveganje, saj je bila višina anuitet odvisna od višine variabilne referenčne obrestne mere in gibanja tečaja švicarskega franka v razmerju do domače valute. Pritožnica pa zanemari, da je to tveganje vključevalo tako možnost, da se bosta tečajno razmerje in višina obrestne mere gibala v njeno škodo, kakor tudi možnost, da se bosta gibala v njeno korist.
Tožena stranka je s sklenitvijo pogodbe prevzela enako tveganje kot ga je prevzela tožnica, saj slednja ne trdi, da je tožena stranka že ob sklenitvi pogodbe vedela ali lahko predvidela bodoče gibanje tečaja in obrestne mere in tudi ne, da bi v okviru pogodbenih določb svoje tveganje omejila ali izključila. O očitnem nesorazmerju oziroma znatnem neravnotežju v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ki bi obstajalo že v času sklenitve kreditne pogodbe, zato ni mogoče govoriti.
Toženka ex ante, v trenutku sklepanja predmetnih kreditnih pogodb, trenutka oziroma sploh obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja nikakor ni mogla poznati niti ga s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti napovedati ali pričakovati. Objektivno gledano to namreč ne izvira iz njene sfere in na to tudi ni imela nikakršnega vpliva. Gre za absolutno domeno nacionalne švicarske centralne banke, ki vodi in izvaja monetarno politiko Švice, ki ni članica EU.
Vzajemne pogodbe temeljijo na načelu enake vrednosti dajatev (8. čl. OZ), vendar pa ima kršitev tega načela za posledico ničnost pogodbe šele, če do nje pride v sklenitveni fazi pogodbe. Ker sta bili kreditni pogodbi sklenjeni v tuji valuti, je z vidika načela enake vrednosti dajatev ključna presoja, koliko CHF morajo tožniki vrniti, in ne, koliko to znaša v EUR. Po presoji sodišča v trenutku sklepanja med obveznostjo toženke in tožnikov zato ni bilo znatnega neravnotežja oziroma ga ti ne pojasnijo. Znatno neravnotežje v smislu večjega bremena za tožnike, ker je anuiteta v CHF zanje zaradi padca evra postala dražja, je nastopilo šele kasneje in ni bilo predvidljivo v takšnem obsegu.
Tožniki bi se kot povprečno preudarni in pozorni potrošniki morali zavedati in bi se tudi lahko zavedali (ali so v resnici se, je v vsakem primeru zunanjemu svetu nedostopno dejstvo), da lahko pride do nihanja tečaja, tudi do večjega, in s tem spremembe vrednosti obroka v EUR. To oceno samo po sebi podpira dejstvo dolgoročne izpostavljenosti valutnemu tveganju, saj je bil kredit najet za dobo 20 let. Vsakemu povprečno razumnemu in preudarnemu človeku mora biti jasno, da v tako dolgem času lahko pride med vrednostjo valut tudi do večjih sprememb, ne le minimalnih. Ker je bilo to odvisno ravno od kvantitete teh sprememb in je bilo to negotovo tudi za toženko, pogodba v času sklepanja ni ustvarjala znatnega neravnovesja med strankama, kar podpira tudi dejstvo, da se je nekaj časa tečaj CHF proti evru za vpliv na tožnikove anuitete obrokov gibal ugodno, nato je začel sprva padati postopoma, vse to pa se je dogajalo v razponu več let.