OZ člen 40, 83, 87, 111, 884, 897. ZVPot člen 22, 22/4, a57b, a57b/1, a57b/1-3, 57f, 57f/1. ZVPot-1 člen 172, 172/1, 172/1-3.
pogodba o organiziranju potovanja - pogodba o paketnem potovanju - pogodbeni pogoji - odstop od pogodbe - razvezana pogodba - odstopnina (skesnina) - nejasna določila v posebnih primerih - razlaga pogodbenih določil - nagib za sklenitev pogodbe - potrdilo o potovanju - pojasnilna dolžnost - potnik - vsebina splošnih poslovnih pogojev - izpolnjevanje predpisanih pogojev - veljavna potna listina - pravica in dolžnost informiranja - skrbnost dobrega gospodarja
Pritožba sicer pravilno opozarja na določbo 87. člena OZ (in četrti odstavek 22. člena ZVPot), a ta v obravnavanem primeru ni uporabna. Določa namreč, da je v primeru, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pomembno je, da v obravnavani zadevi nobeno določilo pogodbe ni nejasno, pojasnilno dolžnost glede veljavnosti potnih listin pa je tožena stranka opravila. Zato seveda ni kaj razlagati v korist druge stranke (tožnic).
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079400
URS člen 3a. ZVPot člen 23. ZIZ člen 272. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - preprečitev težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - določitev vsebine pravnega standarda - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - poznavanje prava po uradni dolžnosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - sodna praksa Sodišča EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - implementacija direktive
Višje sodišče se pridružuje sodni praksi, po kateri je določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ treba razlagati lojalno tako, da interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-287/22.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00082724
ZVKSES člen 3, 3/1, 4, 23, 24, 24/1, 25, 25/2, 25/3. OZ člen 458, 458/1, 458/2, 459, 462, 462/2, 478, 480, 480/1, 481. ZPP člen 254, 254/3.
menjalna pogodba - menjava nepremičnin - dvojna prodaja nepremičnin - prodajna pogodba za nepremičnino - enostanovanjska stavba - znižanje kupnine - odprava zamakanja - manjvrednost hiše - varstvo kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb - uporaba ZVKSES - prodajalec - investitor - namen prodaje - odgovornost prodajalca za stvarne napake - vzrok za napako - izpodbojna domneva - stvarne napake, za katere odgovarja prodajalec - kdaj gre za stvarne napake - skrite napake - odprava skritih napak - obvestilo o napakah - rok za obvestilo o napaki - jamčevalni roki - jamčevalni roki kot prekluzivni roki - pravice kupca - izguba pravic - izvedensko mnenje kot dokaz - imenovanje novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZVKSES. Obširne pritožbene navedbe o namenu zakona (zakonodajalca) in o zakonskih možnostih kupca v razmerju do prodajalca (investitorja) so pravilne, niso pa podlaga za neuporabo določb ZVKSES. Skladno s 4. členom ZVKSES se določbe 2. poglavja ZVKSES, ki vključujejo določbe o odgovornosti prodajalca za skrite napake, uporabljajo za prodajne pogodbe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: 1. njihov predmet je enostanovanjska stavba, 2. kot prodajalec jih sklepa investitor (tj. oseba, ki je oziroma bo naročila ali izvajala gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiški parceli, katere lastnik je, z namenom, da jo proda kupcem; prvi odstavek 3. člena ZVKSES), in 3. kupec ima položaj končnega kupca in potrošnika. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel kot prodajalec položaj investitorja.
Toženec ni le izražal pripravljenosti za odpravo napak, o katerih sta ga tožnika obvestila, začel jih je tudi odpravljati. S svojim ravnanjem je tožnika pustil v prepričanju, da bo napake tudi odpravil. V takšni situaciji bi bilo sklicevanje prodajalca na potek enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ zloraba pravnega varstva ter v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo prodajalcu takšno varstvo priznano.
V izhodišču presoje prodajalčeve odgovornosti je (izpodbojna) domneva, da vzrok za napako izvira iz njegove poslovne sfere. Toženčeve ugovore, da je odstopanje parketa od tlaka posledica nepravilnega ogrevanja oziroma nezadostnega zračenja (posledica nepravilne uporabe, torej okoliščine, ki je nastopila potem, ko je stvar prešla v sfero kupcev), je ovrgel izvedenec gradbene stroke.
Nestrinjanje stranke s podanim izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje drugega izvedenca iste stroke. Na podlagi ocene, da je imenovani izvedenec gradbene stroke jasno, notranje skladno in prepričljivo odgovoril na vsa toženčeva vprašanja in pomisleke, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bilo pogojev za imenovanje novega izvedenca gradbene stroke. Četudi izvedenec zaradi ugotavljanja vzrokov za skrite napake ni izvedel invazivnih posegov (razdrtja strešnega okna, odstranitve parketa), dokazna moč njegovega mnenja ni nič manjša. Pritožnik tudi v pritožbi ne izkaže potrebe po imenovanju novega izvedenca z razumnimi razlogi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00083536
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9, 21. OZ člen 326. ZPP člen 353.
ničnost kreditne pogodbe - potrošniška kreditna pogodba - učinek direktive - varstvo potrošnikov - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - učinkovanje ex tunc - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage - pojasnilna dolžnost banke - profesionalna skrbnost - načelo prepovedi retroaktivnosti - opustitev pojasnilne dolžnosti - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - valutna klavzula v CHF - predpogodbena dolžnost informiranja - varovanje javnega interesa v postopku - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - konverzija - prenovitev (novacija) pogodbe
Pravna podlaga za presojo so torej ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v okviru minimalne harmonizacije z Direktivo. Nepoštenost pogoja glede vračila posojila, vezanega na tujo valuto, je treba presojati tudi, če je jasen, kar terja uporabo določb ZVPot, enako velja za pomanjkljivo pojasnilno dolžnost, če banka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo in se je vzpostavil razkorak glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremen tveganja, oboje v škodo potrošnika, ter s tem znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, kar je moč opredeliti kot nedopustne pogoje iz prve do četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Ob tehtanju, ali so v konkretnem primeru izpolnjene te zakonske predpostavke, je bilo temeljno vrednostno izhodišče, da je potrošnik v razmerju do ponudnika kredita v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti, zato Direktiva varuje njegov pravni položaj z zahtevo po transparentnosti, ki se udejanja z uravnoteženjem asimetrije med položajem ponudnika in položajem potrošnika, česar pa ni mogoče zagotoviti, če potrošnik ni bil obveščen o vseh bistvenih elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00078235
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 12, 19. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 38. ZIZ člen 9, 9/4, 45, 45/1, 239, 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. OZ člen 193.
potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - težko nadomestljiva škoda - določitev vsebine pravnega standarda - pravno priznane oblike škode - premoženjski položaj - pogoj reverzibilnosti - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo učinkovitosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu - postopek za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - vročitev sklepa o zavrnitvi predloga - vročitev pritožbe v odgovor
V skladu z načelom evropskoskladne (lojalne) razlage je za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, kar vključuje tudi spremembo ustaljene sodne prakse.
Polni učinek Direktive 13/93 je dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, pogojene s plačilom sodnih stroškov.
Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da mora za izkaz težko nadomestljive škode v predlogu za izdajo začasnih ukrepov v pravdi zaradi ugotovitve ničnosti potrošniške kreditne pogodbe tožnik (upniku) podati navedbe o tem, da bi se mu z nadaljnjim plačevanjem kreditnih obrokov znatno poslabšal premoženjski položaj in ne bi več zmogel plačila stroškov, povezanih z vložitvijo novih tožb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00079829
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 7, 8. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 16, 38, 47. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 12, 114, 114/3, 169. URS člen 23. OZ člen 5, 87, 87/1, 87/2, 193,. ZVPot člen 23, 23/2, 24. ZPP člen 358, 358/1, 358/1-5.
ničnost kreditne pogodbe - valutno tveganje - kreditna pogodba v CHF - uporaba prava EU - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - potrošniška kreditna pogodba - varstvo potrošnikov - razlaga direktive - postopek predhodnega odločanja pred Sodiščem Evropske unije - zastaranje kondikcijskega zahtevka - pravica do sodnega varstva - nepošten pogodbeni pogoj - odvračalni učinek - začetek teka zastaralnega roka - kondikcijski zahtevek - monetarni nominalizem - valutna klavzula v CHF - obogatitveni princip - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - poštenost pridobitelja - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera in poštenje - pojasnilna dolžnost banke - subjektivno merilo - nacionalno in evropsko pravo
Za presojo spornega pogodbenega razmerja je potrebno uporabiti pravne predpise, ki se nanašajo na varstvo potrošnika, saj gre v obravnavanem primeru za potrošniško kreditno pogodbo: določbo 38. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških kreditih (v nadaljevanju Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).
Naloga sodišča je, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami.
Da je potrebno biti pri odločanju o zastaralnem roku v primerih potrošnikov previden, je poudarilo tudi VSRS v zadevi II Ips 14/2020, ko je navedlo, da je treba upoštevati potrošniško naravo spornega razmerja in specifičnosti njene ureditve.
Kot je bilo že opozorjeno, gre za podobno zadevo kot v primeru izbrisanih, ki niso mogli poznali svojih pravic (saj jim jih je država ves čas odklanjala) in je zato Ustavno sodišče RS v njihovem primeru odločilo, da zastaranje ni moglo začeti teči že, ko so uveljavljali primarno pravno varstvo.
Pritožba pravilno poudarja monetarni nominalizem, kar pomeni, da mora stranka vrniti drugi stranki isto količino denarnih enot, kot jih je prejela.
SEU je zavzelo stališče, da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala.
Tako se izkaže določba 193. člena OZ v konkretnem primeru za ugodnejšo za potrošnika kot določbe Direktive oziroma na podlagi le-te izoblikovana sodna praksa SEU, saj daje tožnici kot potrošnici več pravic, to je, da ima pravico zahtevati zakonske zamudne obresti od zneska, ki presega glavnico, od dneva poplačila celotne kreditne obveznosti, in ne šele od dneva, ko je toženko opomnila na plačilo oziroma vložila tožbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00078523
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/2, 21, 21/3. OZ člen 5, 6, 336, 336/1, 346, 352, 352/3, 366.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - skrbnost banke - pravo EU - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - zastaranje kondikcijskega zahtevka - sodna praksa Sodišča Evropske unije
Potrošnik pridobi vse potrebne dejanske in pravne informacije za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka šele tedaj, ko v (sodnem) postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila njegova potrošniška kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Za pričetek teka zastaranja vrnitvenega zahtevka (prvi odstavek 336. člena OZ) je odločilen trenutek odločitve sodišča prve stopnje, ki ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnega posla, oziroma trenutek pravnomočnosti takšne odločbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00077707
ZPotK-2 člen 17, 20, 20/2. OZ člen 6, 6/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
potrošniški kredit - kreditna pogodba - seznanitev s splošnimi pogoji poslovanja - pravila vročanja - fikcija vročitve - načelo skrbnosti dobrega strokovnjaka - metodološki napotek proste dokazne ocene - izjava o odstopu
Strožja skrbnost banke ne razbremeni potrošnika, da tudi sam ravna ustrezno skrbno. Eno temeljnih načel vsakemu udeležencu v obligacijskem razmerju nalaga, da pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravna s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ).
Z določbo v Splošnih pogojih, ki so sestavni del sklenjene pogodbe o vodenju tekočega računa, da bo banka pisna obvestila uporabniku računa pošiljala na naslov, ki ga je uporabnik sam sporočil banki, sta pogodbeni stranki dogovorili način vročanja. Šteje se, da je bilo obvestilo pravilno vročeno, če je poslano na zadnji znani naslov, ki ga ima banka v svoji evidenci.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00078126
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 3a. ZVPot-1 člen 2. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. OZ člen 87, 87/1. ZPP člen 180, 180/3.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula v CHF - ničnost kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - zavarovanje denarne in nedenarne terjatve z začasno odredbo - pogoji za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - verjetnost obstoja denarne terjatve - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - težko nadomestljiva škoda - določitev vsebine pravnega standarda - hujše neugodne posledice, kot bi nastale upniku - pogoj reverzibilnosti - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - poznavanje prava po uradni dolžnosti - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo učinkovitosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - odlog izpolnitve obveznosti - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu - vsebina tožbe - posledice ničnosti pogodbe - kondikcijski zahtevek - obresti
Povedano drugače: Skladno z razlago SEU je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22).
Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno (in že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot nepremoženjskem področju), pa ob lojalni (evroskladni) razlagi ustreza standardu težko nadomestljive škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00078151
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 3a. ZVPot-1 člen 2. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2. ZPP člen 180, 180/3.
potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula v CHF - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - preprečitev težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - določitev vsebine pravnega standarda - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - poznavanje prava po uradni dolžnosti - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo učinkovitosti prava EU - implementacija direktive - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - odlog izpolnitve obveznosti - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in tudi slovensko sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi z "običajnimi" (nepotrošniškimi) zadevami zavarovanja, v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF nujno razlagati lojalno tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-287/22.
Ob lojalni (evroskladni) razlagi slovenskega pravnega reda, upoštevaje razloge sodbe C-287/22, reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.
Skladno z razlago SEU je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22).
Tako se s precejšnjo stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov v tej pravdi utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive 93/13 ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe in verjetnosti obstoja terjatve na vračilo preplačanih zneskov - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnikoma za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se določbe ZIZ in nacionalna sodna praksa razlagajo lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00078058
ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 372, 372/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - opustitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - slaba vera banke - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Zaradi nepopolno in pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti je sporni pogodbeni pogoj o valutni klavzuli v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Podan je dejanski stan, ki se prilega prvi in četrti alineji 24. člena ZVPot. Pritrditi gre pritožbi, da je podan tudi dejanski stan po drugi in tretji alineji navedenega določila, to je, da je bila izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo tožnikov ter da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta tožnika utemeljeno pričakovala. Ker brez spornega glavnega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076274
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7, 7/1.
zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - nesklepčnost trditev - ničnost kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - sprememba denarne valute - konverzija - sprememba kreditne pogodbe - aneks k pogodbi - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - pavšalne navedbe
Iz tožbenih trditev izhaja, da sta pravdni stranki v letu 2011 sklenili aneks h kreditni pogodbi, s katerim sta spremenili valuto kredita iz CHF v EUR in tudi obrestno mero (iz LIBOR v EURIBOR). Po tako spremenjeni kreditni pogodbi, ki naj bi bila nična, glavni predmet obveznosti ni več isti. Tako spremenjena pogodba ne vsebuje več zatrjevanega nedovoljenega pogoja in verjetnost tožnikove terjatve za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe ni izkazana.
prepoved razpolaganja s terjatvijo - regulacijska začasna odredba - vrste začasnih odredb - uveljavljanje več vrst zahtevkov - učinek sklepa o izvršbi - sredstvo in predmet izvršbe - denarna kazen - razlaga prava - načelo enakovrednosti - sestavine izreka sklepa - materialnopravne predpostavke - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoj reverzibilnosti - izkaz verjetnosti - učinek direktive - razlaga direktive - varstvo potrošnikov - formalni viri prava - verjetnost obstoja terjatve - uveljavljanje ničnosti - načelo hitrosti postopka - sprememba sodne prakse - samostojen postopek - odločitev o stroških - kriterij uspeha v postopku
Nacionalno pravo je potrebno razlagati tako, da se doseže polni učinek prava EU in tudi tako, da pogoji (predpostavke) ne smejo biti manj ugodni od pogojev, ki se uporabljajo za podobne zahtevke, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava (načelo enakovrednosti). Ker torej uporaba nacionalnega prava zahteva, da so nujen sestavni del sklepa o izvršbi tudi sredstva in predmet izvršbe, saj sicer brez njih ni mogoče prisilno realizirati z začasno odredbo izrečene prepovedi, morajo veljati te določbe tudi v postopkih, ko se uporabljajo določbe, ki so posledica prenosa prava EU v nacionalno pravo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076760
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 15, 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - potrošniška kreditna pogodba - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - nacionalno in evropsko pravo - načelo učinkovitosti prava EU
V zadevi C-287/22 pa je SEU razsodilo, da je treba člen 6 (/1) in člen 7 (1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00077314
ZPP člen 310, 325, 325/1, 326, 327, 328. OZ člen 111, 111/5. ZVPot člen 21b.
dopolnilna sodba - odločanje o postavljenem tožbenem zahtevku - prepozno vložen predlog - vzajemne pogodbe - pravila vračanja - odstop kupca od pogodbe
Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi, ko je dopustilo obravnavanje tožbenega zahtevka iz naslova obresti in tožbe ni zavrglo (ugovor pravnomočno razsojene stvari) pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, na zadevo VS RS II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014, iz katere jasno izhaja, da se v primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena. Enako pa velja tudi za primer, ko je bil predlog za izdajo dopolnilne sodbe vložen prepozno in tako o delu tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik postavil v postopku, sodišče še ni odločalo. Situacija, če je predlog za dopolnitev sodbe vložen prepozno, je namreč enaka, kot če predlog za dopolnitev sodbe ne bi bil vložen in se torej v tem delu šteje tožba glede tožbenega zahtevka na plačilo obresti za umaknjeno.
Pogodba je sicer razvezana v trenutku, ko je ena pogodbena stranka uresničila odstopno upravičenje, vendar pa se nekateri učinki razvezane pogodbe nanašajo tudi za nazaj, saj je treba vzpostaviti stanje, kot da pogodba ni bila sklenjena. Prav to je določeno za povračilo obresti v skladu s petim odstavkom 111. člena OZ.
Drži sicer, kot navaja pritožba, da 111. člen OZ v primeru razveze pogodbe govori o povračilu obresti in slednje nujno ne pomeni, da je stranka ki je dolžna vrniti denar, v vsakem primeru dolžna vrniti zakonske zamudne obresti. Takšna ureditev je veljala v času veljavnost ZOR in je bila z uveljavitvijo OZ presežena. Te obresti morajo namreč predstavljati primerno nadomestilo za doseženo korist, ki je v možnosti uporabe tujega kapitala. Kljub temu pa ima zavračanje vrnitve lahko tudi znake dolžniške zamude. V tem primeru je treba vrniti zakonske zamudne obresti.
Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 87. člena OZ, ko je zaključilo, da je v skladu s 1. odstavkom tega zakonskega določila posledica ničnosti pogodbe ta, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela. Pravilno je pojasnilo, da povračilni (kondikcijski) zahtevek, tudi če je posledica ugotovljene ničnosti, temelji na obogatitvenem principu. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da ko je predmet izpolnitve denar, mora prejemnik vrniti isto količino denarja, pa tudi, da v tem primeru ne pride v poštev določba, da mora sodišče, če vračilo prejetega ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, obračunati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, saj ta določba namreč zajema primere, ko predmeta izpolnitve ni več mogoče vrniti ali ko vrnitev prejetega ni mogoča zaradi narave izpolnitve (storitev). Ker je v konkretnem primeru predmet izpolnitve denar, toženka ni upravičena do nadomestila, ker je tožnica uporabljala njen denar, je pa nasprotno tožnica upravičena tudi do vračila obresti, ki jih je plačala toženki.
Materialno pravno, v skladu s 193. členom OZ, pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki pritožbeno ni konkretizirano izpodbijan, da toženki glede na vse okoliščine ob sklepanju pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti v smislu določila 193. člena OZ, ker v času sklepanja pogodbe ni ravnala namerno, zato je tožnici pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od vsake posamezne plačane anuitete kredita šele od vložitve tožbe dalje.
ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1 ,24/1-2, 24/1-3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4/2, 5, 8.
švicarski franki (CHF) - potrošniški kredit - valutna klavzula v CHF - aleatornost pogodbe
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja neposredno ne uporablja Direktiva 93/13, temveč ZVPot.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00077523
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2. ZSVarPre člen 27, 27/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
potrošniška kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - ugotovitev ničnosti - nepošten pogodbeni pogoj - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - zavrnjena začasna odredba - varstvo potrošnikov - sodna praksa SEU
Pravni in dejanski položaj potrošnika je treba presojati upoštevaje vse okoliščine obravnavane zadeve, ne le v luči potrošnikovega trenutnega finančnega stanja, pač pa tudi v luči nepotrebnih, za potrošnika stroškovno in psihično obremenjujočih nadaljnjih sodnih postopkov za uveljavljanje povračila med postopkom verjetno preplačanih obrokov. Predpostavko o težko nadomestljivi škodi bo treba v ponovnem sojenju na podlagi trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe ocenjevati širše in popolneje, pri tem pa upoštevati, da tožnica ne zatrjuje in dokazuje le premoženjske škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00076120
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 5, 6, 7, 8. URS člen 2, 22, 25, 35. ZPP člen 5. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1. OZ člen 88, 326, 372, 372/1. ZZK-1 člen 243, 243/2, 243/2-1.
Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vplivati na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama, s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).
Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je pri presoji ustrezno podane pojasnilne dolžnosti bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da je prvotožnik visoko izobražena oseba (zdravnik), in da je predhodno že najel kredit v tuji valuti. Merilo presoje sodišča prve stopnje tako ni bilo objektivno, vezano na standard povprečnega potrošnika, ampak subjektivno, kar je materialnopravno zmotno.
V tem pogledu je pretirano poudarilo pomen skrbnosti potrošnika, premalo pa strokovno skrbnost toženke kot banke.
V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik v celoti prevzel tudi zelo veliko, neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega, oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).
Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.
DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00076775
ZIZ člen 24, 24/4, 55, 55/1, 55/1-12, 56a, 71, 71/2. ZD člen 142, 142/1.
nadaljevanje postopka izvršbe zoper dediča - ugovor novega dolžnika - omejitev odgovornosti dediča do višine podedovanega premoženja - popis in cenitev zapustnikovega premoženja - odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov - odlog izvršbe po uradni dolžnosti - potrošniška kreditna pogodba - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - sodba Sodišča Evropske unije - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu
O vprašanju višine podedovanega premoženja se ne odloča pri izdaji sklepa o nadaljevanju izvršilnega postopka, zaradi česar tudi navedba višine podedovanega premoženja oziroma, da se izvršilni postopek nadaljuje do višine podedovanega premoženja, v izreku takšnega procesnega sklepa ni potrebna. Neutemeljeno se pritožnica zavzema, da bi se njena odgovornost omejila zgolj na vrednost ugotovljeno po GURS, ki je bila uporabljena v zapuščinskem postopku za potrebe odmere sodne takse. Glede ugovora omejitve odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove je bilo v sodni praksi že večkrat pojasnjeno, da mora biti vrednost podedovanega premoženja v utemeljitev takega ugovora ugotovljena bodisi na podlagi popisa in cenitve v zapuščinskem postopku bodisi s cenitvijo v postopku, v katerem se ugotavlja odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove. Če je na eni strani sodišče prve stopnje pojasnilo, da je namen ugotovitve vrednosti zapuščine v zapuščinskem postopku odmera sodne takse, na drugi strani pritožba ne navaja argumentov, ki bi potrjevali njeno stališče o ustreznosti ocenjene vrednosti 57.000 EUR. Trditve o obremenjenosti nepremičnine lahko dolžnik uveljavlja v postopku cenitve nepremičnin v izvršilnem postopku - če je bila ta že opravljena, pa dolžnik tega ni uveljavljal, novi dolžnik takih trditev ne more več podati, saj prevzema izvršbo v zatečenem stanju.