ZUS-1 člen 2, 5, 7, 7/3. URS člen 137. Odvetniška tarifa (2015) člen 13. ZOdvT člen 19.
odvetništvo - odvetniška tarifa - nosilec javnega pooblastila - politična diskrecija - pooblastila ministra - odvetniška zbornica - spor med državo in nosilcem javnih pooblastil - drugo sodno varstvo - sodno varstvo v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Pri sprejemanju sprememb OT (tudi predmetne vrednosti točke) ne gre za čisto političen proces abstraktne pravne regulacije. Odločitev ministra v zvezi z uresničevanjem tega javnega pooblastila s strani Odvetniške zbornice ne more biti prepuščena njegovi prosti politični oceni, saj bi to pomenilo, da se 137. člen Ustave uresničuje v popolni odvisnosti od politične volje nosilca izvršne funkcije.
Iz ZOdv in OT v povezavi s 137. členom Ustave izhaja, da mora prizadeta stran tega javnopravnega razmerja v primeru kršitve te zakonske ureditve imeti možnost, da to uveljavlja s tožbo in da gre torej v predmetni zadevi za pravni spor, ki ga je treba razrešiti pred pristojnim sodiščem.
V obravnavani zadevi so zato podani pogoji za sodno varstvo na podlagi 7. člena ZUS-1: gre za spor, ki izvira iz javnopravnega razmerja med nosilcem javnega pooblastila (pritožnico) in državo (toženo stranko). V zvezi s tem javnopravnim sporom med pritožnico in toženo stranko drugo sodno varstvo ni podano.
ZDR člen 18, 72. ZGD-1 člen 266, 266/1, 268, 268/2.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovodna oseba - pristojna oseba za podajo odpovedi - nezakonita odpoved - neutemeljen odpoklic poslovodje - denarna odškodnina
Pravilno je stališče sodišč, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011 nezakonita, ker je ni podana upravičena oseba, zaradi česar delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo z dnem 10. 3. 2011, temveč je trajalo do 31. 5. 2011, ko bi se tožniku iztekel mandat člana uprave toženke.
Nadzorni svet je tožnikov odpoklic s funkcije člana uprave dne 9. 2. 2011 v zapisniku utemeljil le s sklicevanjem na drugi odstavek 268. člena ZGD-1 (zaradi hujših kršitev obveznosti). Gre za splošen prepis zakonske določbe 1. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1, brez kakršnekoli vsebinske opredelitve tako opredeljenega razloga za odpoklic, zaradi česar se šteje, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenega razloga in v nasprotju z drugim odstavka 268. člena ZGD-1.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - izpolnjevanje pogojev - strokovna izobrazba - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela
Tožena stranka se je sama odločila, da bo s tožnico kljub neizpolnjevanju pogojev za opravljanje dela novinar reporter sklenila pogodbe civilnega prava, pri čemer je medsebojno sodelovanje trajalo kar šest let in pol. Očitno je štela, da ima tožnica ustrezne delovne izkušnje za opravljanje tega dela. Ker je s tožnico sklenila pogodbe civilnega prava kljub obstoju elementov delovnega razmerja, se je ta način izognila svojim obveznostim, ki bi jih imela kot delodajalec do tožnice na podlagi pogodbe o zaposlitvi.
Okoliščina, da je tožnica po trditvah tožene stranke nekajkrat odklonila s strani dnevnega urednika odrejeno delo, ob dejstvu, da se to dogaja tudi pri delavcih, ki so v delovnem razmerju, ne pomeni, da tožnica dela ni opravljala po navodilih in pod nadzorom delodajalca, zlasti ker je šlo le za nekaj primerov takšne odklonitve.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi se sicer presojajo vse okoliščine in interesi obeh strank, kar pomeni, da se sicer lahko presojajo tudi dejstva, ki so bila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še zlasti, če je bila nezakonitost odpovedi ugotovljena zaradi postopkovnih nepravilnosti (prepozno podana odpoved in podobno). Stališče, da se pri presoji, ali je delovno razmerje še mogoče nadaljevati, že v izhodišču ne sme upoštevati dejstev, ki so bila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je očitno preozko in tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1, ki vendarle napotuje na upoštevanje vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00027573
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2. OZ člen 82, 82/1, 82/2, 83.
likvidacijski upravitelj - redna odpoved - razlog nesposobnosti - odpoklic s funkcije - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - razlaga nejasnih določil v pogodbi - skupni namen pogodbenih strank
Tolmačenje, za kakršnega se zavzema tožnik, pomeni popolno relativizacijo pravila 83. člena OZ, saj bi bilo vsakič v korist tožnika samo tisto tolmačenje, ki ga tožena stranka ni upoštevala. Če bi tožena stranka tožniku delovno razmerje prekinila že z dnem odpoklica s funkcije likvidacijskega upravitelja, bi bilo v korist tožnika tolmačenje, da pogodba o zaposlitvi lahko prenehala le na podlagi odpovedi; če pa bi mu tožena stranka podala redno odpoved iz razloga nesposobnosti bi bilo v korist tožnika, da se šteje, da bi mu moralo delovno razmerje prenehati že prej, z dnem razrešitve, zaradi česar bi bilo v njegovo korist treba šteti, da je prišlo do transformacije delovnega razmerja, ker je tožnik tudi po odpoklicu ostal v delovnem razmerju.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00015109
ZMZ-1 člen 49, 49/7, 49/6, 50, 50/3, 64, 64/1-1, 65, 65/6. URS člen 23, 158. ZUP člen 225, 129, 129/1-4.
dopuščena revizija - revizija tožene stranke - pomembno pravno vprašanje - poseg v pravnomočno odločbo - zmotna uporaba materialnega prava - samovoljna zapustitev azilnega doma - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - nova prošnja za azil - dovoljenost odgovora na revizijo - oseba brez PDI - ugoditev reviziji
Stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da v prejšnjem postopku izdana pravnomočna odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito pravno ne učinkuje, če je prosilec pred njeno vročitvijo njegovemu pooblaščencu samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh vanj ni vrnil, saj je s tem nastopila zakonska domneva o umaknjeni prošnji (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je materialnopravno napačno.
Če sodišče ugotovi, da je med strankama dejansko obstajalo delovno razmerje ne pa civilnopravno razmerje, ki sta ga stranki sicer formalno sklenili, potem odpoved tega razmerja, enako kot tudi civilnopravno razmerje sámo, nima več nobenega pravnega učinka, saj se šteje, kot da nikoli ni bilo sklenjeno.
Pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja je odsotnost volje delodajalca, da sklene pogodbo o zaposlitvi, nerelevantna (razen izjemoma). Delodajalec, ki se svojim obveznostim iz delovnega razmerja želi izogniti tako, da z delavcem sklene pogodbo civilnega prava, čeprav bi na podlagi prisilnih zakonskih predpisov moral skleniti pogodbo o zaposlitvi, povsem jasno nima volje skleniti pogodbe o zaposlitvi. Ravno v preprečevanju tovrstnih ravnanj je smisel specialne prisilne zakonske ureditve pogodbe o zaposlitvi izven splošnih okvirov civilnega pogodbenega prava. Namen je preprečiti delodajalcu, da delavca (kot šibkejšo pogodbeno stranko) prikrajša za pravice (delovne in socialne), do katerih bi bil ta, glede na dejansko (ne pa formalno) naravo njunega razmerja sicer upravičen.
Tožena stranka reviziji ni predložila predloga za dopustitev revizije. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena v zvezi s 373. členom ZPP revizijo kot nepopolno zavrglo.
prepozna tožba - dokazno breme za ugotovitev pravočasnosti
Tožbo v upravnem sporu je treba vložiti v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. To pomeni, da je tožnik tisti, ki mora že ob vložitvi tožbe zatrjevati in izkazati njeno pravočasnost, ta pa je odvisna od okoliščin, ki so mu znane. Če pri tem ni uspešen, sodišče v okviru predhodnega preizkusa vloženo tožbo zavrže kot prepozno (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče mora v sklepu navesti okoliščine, na katere je oprlo ugotovitev o tožnikovi zamudi.
Pritožnik lahko v skladu s svojim trditvenim in dokaznim bremenom izkazovanja procesnih predpostavk za tožbo utemelji njeno pravočasnost, s tem da zatrjuje in dokazuje druge ali drugačne dejanske okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter ki bi omogočale sklep, da je spoštoval 30 dnevni rok za vložitev tožbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo
V postopku je bilo ugotovljeno, da v prvem opozorilu navedenih inventurnih popisov ni delal tožnik osebno, niti ni mogel vplivati na njihovo pravilnost in na samo kontrolo. To pomeni, da očitek iz opozorila (da je dne 30. 9. 2014 in dne 30. 10. 2014 naredil napačen inventurni popis) ni utemeljen. Sklicevanje na delovne zadolžitve, ki jih je imel tožnik določene v pogodbi o zaposlitvi v postopku pred sodiščem prve stopnje in sedaj v reviziji ne more nadomestiti manjkajočega očitka v pisnem opozorilu, da je svoje dolžno ravnanje oziroma pooblastila kot vodja gostinskega obrata opustil ali kršil.
Drugo pisno opozorilo je konkretizirano vsaj toliko, da je bilo tožniku jasno, kaj se mu sploh očita, tudi zaradi sklicevanja na sestanek, na katerem je bil prisoten in dejstva, da so delavci zahteve izrazili v pisni obliki. Zahteva po konkretizaciji očitkov v pisnem opozorilu ne pomeni, da mora delodajalec do potankosti opisati kršitev, temveč toliko, da je delavcu jasen očitek kršitve delovnih obveznosti. Navedenemu je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno.
Zavarovanje odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora oziroma zavarovanje D & O ("directors and officers liability insurance") nekoliko odstopa od klasičnega zavarovanja odgovornosti. Njegov predmet ni nujno odgovornost zavarovanca do tretje osebe, temveč so najpogostejše t. i. notranje tožbe, pri katerih sta tožeča in tožena stranka zavarovani po isti zavarovalni polici.
Kritje v primeru "D&O zavarovanja" je predvideno za zahtevke, naslovljene na direktorje ali vodilne delavce zaradi napačnih dejanj, ki so jih storili v funkciji, ki jo opravljajo znotraj podjetja. D&O zavarovalne police ne krijejo zahtevkov, ki izvirajo iz poklicne odgovornosti posameznikov (izključitev poklicne odgovornosti ("Professional Liability Exclusion")), ki niso povezani z dejavnostjo zavarovane družbe.
Razlaga sodišča druge stopnje, da je zavarovalno kritje izključeno za vsako škodo, povezano s poslovanjem družbe ali zavarovanca, oziroma škodo zaradi strokovne napake, tudi pri vodenja uprave, nasprotuje samemu namenu sklenjenega zavarovanja in izniči njegov pomen. Ob povedanem je razlaga sporne klavzule (pre)široka ter, če bi bila takšna razlaga edina možna, je sama klavzula nična (86. člen OZ).
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi
Okoliščina, da je izvenzakonska partnerka obdolženca kot strokovna sodelavka zaposlena na kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v Celju, predstavlja tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razlogov ekonomičnosti - sedež pravdne stranke - bivališče pravdne stranke
Glede na tožničin sedež in stalno prebivališče toženca je z vidika ekonomičnosti primerno, da o zadevi odloči strankama najbližje stvarno pristojno sodišče.
spor o pristojnosti - sklep o prenosu pristojnosti - prenos pristojnosti s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča - pristojnost za odločanje v ponovljenem postopku
Sklep o prenosu pristojnosti je akt sodne uprave, katerega namen je na eni strani razbremenitev sodišč, ki imajo sodne zaostanke, na drugi strani pa pospešitev obravnavanja zadev, ki bodo pred manj obremenjenimi sodišči hitreje obravnavane. Gre torej za institut, ki zagotavlja enakomernejšo obremenitev sodišč in predstavlja izjemo od splošnih določb ZPP in ZS o določitvi krajevne pristojnosti. Takšna ureditev zato terja ozko razlago sklepa o prenosu pristojnosti oziroma onemogoča uporabo pravil o izbiri, ki v sklepu o prenosu pristojnosti niso izrecno navedena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VS00015961
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c. ZLNDL člen 2, 3. SPZ člen 92.
predlog za dopustitev revizije - lastninjenje nepremičnin - pravica uporabe - izvenknjižni prenos pravice uporabe - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367. člen ZPP, je Vrhovno sodišče toženčev predlog za dopustitev revizije zavrnilo.
stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovanje - služnost v javno korist - dobrovernost - ODZ - neprava služnost - razlastitev - omejitev lastninske pravice - ustavnoskladna razlaga - praksa Vrhovnega sodišča - dopuščena revizija
Vrhovno sodišče torej ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju. V primerih, ko se položaj prilega (tudi)7 civilnopravnemu abstraktnemu dejanskemu stanju, je namreč mogoča tudi civilnopravna posledica. Izjema so primeri, ki bi predstavljali obid določb o razlastitvi. Izjemno naravo služnosti v javno korist določa njena javnopravna lastnost, tj. da gre pri njej za razlaščajoč poseg (ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavnopravnimi varovali. Glede teh situacij je treba uporabo splošnega pravila o priposestvovanju teleološko (z ustavnoskladno razlago) utesniti. Položaj, ko oblastveni, javnopravni subjekt samovoljno (brez pravnega naslova) izvršuje služnost dvajset let, se namreč bistveno razlikuje od položaja, ko to počne civilnopravni subjekt. V duhu take razlage ni mogoče dopustiti pridobitve služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej, če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi).
stvarna služnost - priposestvovanje stvarne služnosti - solastnina - del nepremičnine - služnost na lastni stvari - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - pomen zemljiške knjige v preteklosti - v naravi razdeljena nepremičnina - začetek teka priposestvovalne dobe - dopuščena revizija
Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (služeča stvar). Gre torej za razmerje med dvema nepremičninama (gospodujoče in služeče) ter posledično za razmerje med dvema lastnikoma. Pri solastnini je zato služnost v korist in hkrati v breme te iste (solastne) nepremičnine pojmovno izključena - s tem pa tudi priposestvovanje take "služnosti".
Ker je dejanski stan delitve solastnine z dogovorom iz leta 1957 v bistvenem podoben vzpostavitvi dejanske etažne lastnine, je s sklepanjem po podobnosti tudi v tem primeru treba upoštevati, da je bila sporna nepremičnina dejansko razdeljena že vse od leta 1958 ter zato vsakega od njenih (formalnih) solastnikov obravnavati kot dejanskega lastnika "posameznega dela" parcele.
V konkretnem primeru ni šlo za pravo solastnino, ko bi imela oba solastnika pravico nepremičnino uporabljati v skladu s svojimi idealnimi deleži. Prav to pa primer loči od tipičnih solastninskih položajev, kjer služnost na (so)lastni stvari ne more nastati.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - načelo zakonitosti - obstoj kaznivega dejanja - obstoj prekrška - kršitev temeljnih pravic delavcev - nadomestilo plače - prikrajšanje
Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 je namreč po svoji naravi blanketna norma, ki za storitev dejanja že v osnovi predpostavlja kršitev predpisov s področja delovnih razmerij. To pomeni, da gre za situacijo, v kateri so zakonski znaki prekrška vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, pri čemer pa slednje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Prekršek tako predstavlja golo kršitev predpisa, medtem ko gre pri kaznivem dejanju za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki se navzen izkazuje s prikrajšanjem delavcev.
Predmet kazenskega postopka so bila torej dalj časa trajajoča ravnanja obsojenke, ki so se nanašala na različna področja delovnopravnih predpisov in katerih posledice so se manifestirale v oškodovanju obeh delavcev. Glede na navedeno, je mogoče zaključiti, da obsojenka v kazenskem postopku ni bila obravnavana za historični dogodek, ki bi imel podlago v identičnih oziroma v bistvenem enakih dejstvih, kot jih je imelo dejanje, zaradi katerega je bil zoper njo voden postopek o prekršku.