določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - nezadovoljstvo z delom sodnika - kaznovanje odvetnika - predlog za denarno kaznovanje
ZPP v tretjem odstavku 109. člena določa, da se predlog za kaznovanje dodeli drugemu sodniku v skladu s sodnim redom. Zakonodajalec je s tem preprečil, da bi o kaznovanju tistega, ki žali sodnika, odločal sam sodnik oziroma senat, na katerega je neposredno naslovljena žalitev, saj v tem primeru ne bi bilo več mogoče govoriti o nepristranskem sojenju v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave. Očitno pa zakonodajalec ni bil mnenja, da o predlogu za kaznovanje že a priori ne more objektivno nepristransko odločiti noben sodnik krajevno pristojnega sodišča, saj v teh primerih ni predpisal obvezne delegacije pristojnosti.
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost države za delo sodnika - sojenje v razumnem roku - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja sodnika - ravnanje s profesionalno skrbnostjo
Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa. V zvezi z ravnanjem sodnika pri njegovem delu je bilo tako že zavzeto stališče, da je treba pri presoji o protipravnosti ravnanja izhajati iz same narave sodniškega dela, zato pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju tako govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
procesne predpostavke - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - odpadel pravni interes - odprava prvostopenjske upravne odločbe in vrnitev v ponovni postopek - ugotovitvena tožba - priznanje položaja stranke oziroma stanskega udeleženca
Pritožnica ima sodno varstvo zagotovljeno v postopku, ki se vodi po ponovno izdanem upravnem aktu. To hkrati pomeni, da za obravnavani postopek nima več pravnega interesa, saj vsebinska izvedba tega postopka, ki ga je začela s tožbo, očitno ne bi privedla k spremembi njenega pravnega položaja.
Javna listina dokazuje le resničnost tega, kar je v njej potrjeno ali določeno – torej neposredne vsebine, ki izhaja iz pristojnosti organa, da izda določen akt (potrdilo, odločbo itd.) – ne pa tudi resničnosti tistega, kar se morda navezuje na to vsebino. Pravilo o dokazni moči javne listine se nanaša le na dejstva, glede katerih je izdana in ne na njeno celotno vsebino.
V postopku po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 davčni organ ne določi davčne osnove na podlagi prostega preudarka. Davčna osnova se določi na podlagi ugotovitve povečanja premoženja v določenem obdobju skladno z zakonskim postopkom in merili.
Dejstvo, da nepojasnjen prirast premoženja davčni organ v določenem delu lahko ugotovi s cenitvijo, ne pomeni uporabe prostega preudarka, saj gre pri cenitvi za zakonsko določen ugotovitven postopek. Obdavčitev na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 sama torej sicer lahko temelji na "verjetni davčni osnovi" (drugi odstavek 68. člena), vendar pa gre pri tem za ekonomski in ne pravni pomen verjetnosti. V ekonomskem smislu se davčna osnova določi kot verjetna, kar pomeni, da se približa njeni resnični, pravi višini oziroma vrednosti.
URS člen 23. ZDavP-2 člen 46, 46/3, 145, 145/1, 145/2-9-9. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-4, 94, 94/1. ZFPPIPP člen 442.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - osebna odgovornost družbenikov izbrisanih gospodarskih družb - izvršilni naslov zoper gospodarsko družbo - prehod dolga iz družbe na družbenika - predhodno vprašanje - pravica do sodnega varstva - ugoditev reviziji
V konkretnem primeru iz izpodbijanih sklepov izhaja, da izvršilni naslov, na podlagi katerega se vodi davčna izvršba, predstavlja seznam izvršilnih naslovov, ki pa je bil sestavljen za dolžnika X., d. o. o. Davčno obveznost po tem izvršilnem naslovu je torej v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZDavP-2 (bil) dolžan izpolniti davčni zavezanec - družba X., d. o. o. Izvršilnega naslova, da bi se davčna izvršba (lahko) opravila zoper revidentko (kot davčno dolžnico), ni.
Zgolj s konkretno presojenim obvestilom davčnega organa davčni dolg izbrisane pravne osebe na podlagi izvršilnega naslova (seznama izvršilnih naslovov), ki se glasi na izbrisano pravno osebo, ni mogel preiti na osebno odgovorno družbenico - fizično osebo (revidentko) kot njena v davčnem postopku izterljiva obveznost na podlagi tega izvršilnega naslova, ampak bi moral upnik izbrisane pravne osebe (tožena stranka) zahtevati plačilo svoje terjatve do te pravne osebe od osebno odgovorne družbenice (revidentke) na podlagi 1. točke prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP v sodnem postopku.
Tožena stranka kot upnica bi lahko v (kontradiktornem) sodnem postopku kot tožnica uveljavlja plačilo svoje terjatve zoper dolžnico (revidentko) in tako (šele) pridobi izvršilni naslov. Ob drugačni razlagi je revidentki kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije.
obračun prispevkov - prispevki za socialno varnost - upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - popravek obračuna - predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost - zavrženje tožbe
Predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost ima po poteku roka iz 353. člena ZDavP-2 naravo obračuna, kot bi ga oddal zavezanec sam.
Pritožnik ima možnost oz. dolžnost priložiti nov obračun po 353.a členu ZDavP-2, če se s predizpolnjenim obračunom ne strinja, poleg tega ima možnost popravka obračuna po 54. členu ZDavP-2, s čimer je zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.
Na podlagi določbe prvega odstavka 127. člena Ustave Republike Slovenije je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi. Ne v ZUS-1, ne v katerem drugem zakonu glede na zgoraj navedeno ni pravne podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče zoper sklep Vrhovnega sodišča, izdanega v pritožbenem postopku v upravnem sporu, vložiti redno ali izredno pravno sredstvo
predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga
Ne ZUS-1 ne ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnem sporu, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, ne omogočata izdaje dopolnilnega sklepa v postopku odločanja o predlogu za dopustitev revizije.