vodno soglasje - postopek izdaje gradbenega dovoljenja - prekinitev postopka - procesni sklep - upravni akt - zavrženje tožbe
Tožeča stranka v obravnavani zadevi izpodbija sklep o prekinitvi postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep zgolj procesni sklep, ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Edini pravni učinek izpodbijanega sklepa je v tem, da do nastopa v njem predvidene okoliščine (pravnomočnost odločitve o izdaji vodnega soglasja) upravni postopek pred prvostopenjskim organom ne teče in da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja ter ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje.
Imetnik vodne pravice je ne glede na to, ali jo je pridobil na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije, dolžan plačevati vodno povračilo.
Prvi odmeri vodnega povračila ni mogoče preprosto reči, da gre za rabo vode, ki je najbolj podobna športnemu ribolovu v komercialnih ribnikih. Tožeča stranka je ribiška družina, ki ima koncesijo za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišču po ZSRib in deluje v javnem interesu.
vodno dovoljenje - nadomestilo za rabo vode - vodna pravica - retroaktivnost - javna korist
Zakonska ureditev ZV-1C, tudi sporna "retroaktivnost" določb na katerih temelji izpodbijana odločitev, po presoji sodišča izpolnjuje vse pogoje iz drugega odstavka 155. člena Ustave RS. Posebna javna korist je bila ugotovljena že v zakonodajnem postopku (Poročevalec DZ z dne 6. 9. 2013 stran 8 in 10 oziroma z dne 25. 9. 2013, EPA 1398-VI, stran 7 in 10).
Zakon s plačili za nazaj ni posegel v pridobljene pravice, ker pred uzakonjeno obveznostjo pridobitve vodne pravice le-te ne bi smeli uporabljati.
V javnem interesu je enakopravno obravnavanje vseh vlagateljev, tako tistih, ki so jim bile koncesije že podeljene kot tisti, ki jim še niso bile podeljene. Tako se tistim, ki so koncesnino že plačevali obremenitev ne bo povečala, vlagateljem, ki pa nimajo sklenjene koncesijske pogodbe, pa se bo koncesnina odmerila na enak način ter na enaki osnovi in višini kakor prvim.
Pravilnik o vsebini vloge za pridobitev vodnega dovoljenja in o vsebini vloge za pridobitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda (2007) člen 2, 2/2, 2/2-4. ZUP člen 66, 66/2, 67, 67/1, 128, 133, 243. ZV-1 člen 108, 108/9.
vodno dovoljenje - oskrba z vodo - nadomestna odločba - pridobljena predpisana soglasja - zahteva stranke - razširitev zahteve - nepopolna vloga
Toženka se pravilno sklicuje na prvi odstavek 133. člena ZUP, po katerem lahko stranka postavljeni zahtevek razširi ali spremeni (le) do izdaje odločbe na prvi stopnji. Zato je bilo pravilno tudi njeno ravnanje, ko je tožnikov zahtevek, kolikor je bil s pritožbo razširjen, obravnavala kot novo zahtevo za uvedbo postopka in na njeni podlagi uvedla nov, ločen postopek.
Izdaja (nadomestne) odločbe na podlagi 243. člena ZUP že po temeljnem, jezikovnem pomenu zakonskih določb ne pomeni, da bi bil s tem ponovno "odprt" prvotni upravni postopek, temveč nasprotno – izdaja take odločbe je vezana na obravnavo pritožbe, torej smiselno na postopek po izdaji prvostopenjske odločbe.
Toženka je morala za tožnikovo zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja za oskrbo s pitno vodo pomožnih objektov pri teniških igriščih uporabiti Pravilnik o vsebini vloge za pridobitev vodnega dovoljenja in o vsebini vloge za pridobitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda, ki v četrti alineji drugega odstavka 2. člena določa, da mora vloga za pridobitev vodnega dovoljenja vsebovati "zlasti" izjavo lastnika nepremičnine, na kateri je predviden odvzemni objekt. Pri tem gre za izjavo iz tretje alineje devetega odstavka 108. člena ZV-1, da je upravičenec do evidentirane posebne rabe vode pridobil soglasje lastnika zemljišča oziroma objekta, kjer se izvaja evidentirana posebna raba vode. Bistvo te določbe torej ni pridobitev formalne izjave lastnika zemljišča, temveč zagotovilo, da je upravičenec pridobil njegovo soglasje za rabo njegovega zemljišča oziroma objekta.
podelitev koncesij - obnova postopka - razveljavitev odločbe - stranka z interesom
Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi ustrezno opredelila do vprašanja, kako in v čem izpodbijana odločba posega v pravne koristi stranke z interesom. Tako je bil upravni organ dolžan vsebinsko presojati ugovore stranke z interesom v obnovljenem postopku, ki je izpodbijala zakonitost podeljene koncesije tožeči stranki, tudi iz razloga, ker je stranka z interesom v ločenem postopku podala vlogo za podelitev koncesije in je zato nedvomno podan njen pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku po vlogi tožeče stranke za podelitev koncesije na isti vrtini.
Tožena stranka je pravilno uporabila 199. člen ZV-1 in pri tem skladno z vsebino tega člena ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje v tem členu navedenih zakonskih pogojev za podelitev koncesije. Svojo odločitev je izčrpno pojasnila v izpodbijani odločbi, pri čemer na pravilnost njenih zaključkov tudi ne vpliva vsebina pogodbe o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka.
ZUP člen 10. Pravilnik o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (2003) člen 16, 18.
naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira - dokazovanje - izvedenec - prosta presoja dokazov
Tožbenim navedbam, da tožena stranka ni upoštevala določenih razlik v elementih, ki so sicer prisotni v neznatnih količinah (kationi in anioni, elementi v sledeh, radioaktivnosti itd.), sodišče ne sledi, ker je z Direktivo 2009/54/ES in Pravilnikom o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi določeno, kaj so sestavine vode, ki le-tej dajejo ključne značilnosti in glede teh gre za tako majhna odstopanja v okviru naravnih nihanj, da je utemeljeno zaključiti, da gre za vodo z enakimi lastnostmi.
Prvostopenjski upravni organ je ustrezno preveril navedbe strokovnjakov, katerih ugotovitve je v upravnem postopku predložila tožeča stranka, in v zvezi s tem tudi dodatno ugotavljal dejansko stanje. Odločitev o imenovanju izvedenca je v domeni upravnega organa, pri čemer se dokazi presojajo na podlagi načela proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, v okviru česar je treba dokazno vrednost posameznih dokazov vsakega posebej in v njihovi medsebojni povezavi kritično in logično presoditi.
ZUS-1 člen 6, 3/2, 20, 20/3, 279, 279/1, 279/1-2, 279/1-3.
privez - ničnost upravnega akta - nova dejstva in dokazi - ničnostni razlogi - neizvršljivost odločbe - nedovoljena tožbena novota
V predmetnem postopku, ko se presoja zakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za izrek ničnosti prej navedene odločbe prvostopenjskega organa, tožeča stranka ne more uveljavljati razlogov, ki bi jih lahko uveljavljala v tožbi zoper dokončni upravni akt prvostopenjskega organa.
O ničnostnem razlogu neizvršljivosti odločbe (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) je mogoče govoriti takrat, ko gre za objektivno in ne zgolj subjektivno neizvršljivost, neizvršljivost pa je lahko pravna ali dejanska. Zgolj dejstvo, da mora stranka, ki ji je naložena določena obveznost, prilagoditi svojo dejavnost in aktivnosti, torej ne pomeni, da je odločba neizvršljiva in s tem nična, pač pa govorimo o neizvršljivi odločbi le takrat, ko je ni mogoče izvršiti iz objektivnih razlogov.
ZV-1 drugače, kot ZUreP-1, določa, kdaj je izkazana javna korist in kdo jo ugotavlja. Odločbo o ugotovitvi javne koristi v skladu s četrtim odstavkom ZV-1 izda ministrstvo. Z navedeno odločbo pa še ni odločeno o uvedbi postopka razlastitve po ZUreP-1, pač pa je z njo zgolj dana podlaga, da se na podlagi določb ZUreP-1 izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka.
vodno dovoljenje - raba vode za proizvodnjo električne energije - za odločanje relevanten predpis
Relevantna pravna podlaga, ki jo je moral upoštevati upravni organ pri odločanju o obeh vlogah za izdajo vodnega dovoljenja, je tista, ki je veljala pred novelo ZV-1D, t. j. zakon po noveli ZV-1C, ki je bil veljaven v časovnem obdobju od 21. 12. 2013 do 17. 6. 2014. Takšen sklep izhaja iz ustrezne gramatikalne razlage besedne zveze „v skladu z dosedanjimi predpisi“ iz 37. člena navedene novele.
Ker je tožeča stranka podala vlogo za izdajo vodnega dovoljenja za rabo vode za potrebe MHE na zemljišču, za katerega je po gradbeni zakonodaji potrebno pridobiti dovoljenje za poseg v prostor oziroma gradbeno dovoljenje, Odlok o prostorskem redu Občine Braslovče kot občinski prostorski akt pa ne predvideva gradenj MHE na območju občine, je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev vodnega dovoljenja po takrat veljavni zakonski ureditvi.
Vodno dovoljenje po svoji naravi oziroma po naravi pravice, ki je z njim podeljena, ne more biti nično iz razloga, ki ga uveljavlja tožnik. Z vodnim dovoljenjem je namreč podeljena izključno vodna pravica, torej pravica za posebno rabo vode, v obravnavani zadevi za oskrbo s pitno vodo. Predmet te pravice je torej zgolj način oziroma obseg rabe vode, ne pa pravica oziroma celo obveznost dostopa do zemljišč, na katerih se ta pravica izvršuje.
vodno povračilo - odmera vodnega povračila - merila za določitev višine povračila - vodna pravica - sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil - neposredna raba morja
Sodišče meni, da je vzpostavitev različnega vrednotenja sicer dopustna, vendar le, če izhaja iz kriterijev, ki jih določa peti odstavek 124. člena ZV-1, in ne le na podlagi proste presoje.
Sodišče glede na podatke, ki jih je predložila toženka, kot tudi glede na ugotovitve Računskega sodišča, sodi, da v zadevi ni pojasnjeno, na kakšen način, torej konkretno na podlagi katerih kriterijev so bile določene višine vodnega povračila v Sklepu o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010.
vodno soglasje - stranka v postopku - neobstoječa pravna oseba kot stranka postopka - načelo varstva pravic strank
Upravni organ, ki odloča o pravicah ali obveznostih strank, je dolžan upoštevati pravila postopka, ker je samo tako strankam omogočeno, da uspešno varujejo svoje pravice. Ker v obravnavani zadevi prvostopenjski organ vlagatelja ni opozoril na posledice vloge, vložene po neobstoječi osebi, se prvostopenjska odločba nanaša na pravno osebo, ki je že pred vložitvijo vloge prenehala obstajati.
vodno povračilo - zavezanec za plačilo - obrazložitev odločbe - taksa za obremenjevanje vode
Utemeljen je tudi tožbeni očitek, da sta izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe v neskladju, ker je kot osnova, uporabljena pri zadevni odmeri vodnega povračila za območji A1 in A2, v izreku navedeno "obratovanje turističnih sidrišč za plovila", medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je bila v tem delu uporabljena določba Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2012, ki se nanaša na "obratovanje turističnih pristanišč za plovila", kar je, glede na Sklep, druga kategorija. Ugotovljeno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločitve po ustaljeni upravnosodni praksi praviloma pomeni pomanjkljivost, zaradi katere odločitve ni mogoče preizkusiti, torej že omenjeno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
Višina vodnega povračila mora biti v razumnem sorazmerju glede na obremenitev, ki se povzroča okolju. Preizkus te razumnosti predpisa je mogoč le, če normodajalec navede oceno, ki jo je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi vrstami zavezancev, skladno z merili, ki jih določa peti odstavek 124. člena ZV-1.
Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je bil v postopek pritegnjen Inštitut za vode RS. Ta je v zadevi pripravil strokovni predlog, katerega je na poziv drugostopnega organa še dopolnil, vendar pa dopolnitev ni bila vročena tožeči stranki. Tožeča stranka torej s tem mnenjem ni bila seznanjena in zato nanj ni mogla dati pripomb. Strokovno poročilo, ki ga pripravi v postopku Inštitut za vode RS, ima naravo izvedenskega mnenja. Zanj velja, kot za vse druge dokaze, da mora biti stranki dana možnost, da se o takšnem dokazu izreče, da pri njegovi izvedbi sodeluje, da postavlja izvedencu vprašanja ter da se seznani z uspehom dokazovanja.
vodno povračilo - sprememba odločbe v škodo pritožnika - zavezanec za plačilo - načelo enakosti - exceptio illegalis - taksa za obremenjevanje vode
Prvostopenjski organ mora, če v ponovljenem postopku ugotovi drugačno dejansko stanje, sprejeti tudi drugačno pravno odločitev, ki je lahko tudi v škodo stranke. V obravnavanem primeru se je prvostopenjski organ v ponovnem postopku skliceval na nov dokaz in na tej podlagi ugotovil drugačno dejansko stanje kot v prvotnem postopku, zato je v tem smislu imel podlago, da sprejme tudi drugačno odločitev.
vodno povračilo - odmera vodnega povračila - merila za določitev višine povračila - vodna pravica - sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil
Tožeča stranka s tem, ko trdi, da dela tako določenega območja ne more uporabljati, oziroma da gre za območje, na katerem je infrastruktura lokalnega pomena, za katero se ne plačuje vodno povračilo, dejansko oporeka vsebini delnega vodnega dovoljenja. To pa vodi sodišče do zaključka, da bi morala tožeča stranka vprašanje zatrjevane nezmožnosti (oziroma omejene možnosti) uporabe urejati preko občine. kot nosilke vodnega dovoljenja v okviru postopka izdaje delnega vodnega dovoljenja, oziroma zaprositi za njegovo spremembo, nikakor pa se s tem ne more izogniti odmeri vodnega povračila.
Tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj je prišlo v Sklepu o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 do razlik med zavezanci glede na različno velikost pristanišč.
vodno povračilo - zavezanec za plačilo - načelo enakosti - taksa za obremenjevanje vode
Za odločitev v obravnavani zadevi je ključnega pomena tožbeni ugovor tožečih strank, da je Vlada RS z določitvijo cen v Sklepu določitvi cene za osnove vodnih povračil ravnala arbitrarno in s tem različne zavezance za plačilo vodnega povračila brez utemeljenih razlogov obravnavala neenakopravno. Tožeči stranki namreč izpostavljata, da je Sklep diskriminatoren, saj v nasprotju z načelom enakosti nesorazmeno razlikuje različno velika pristanišča, ne da bi bili pred tem ocenjeni socialni, gospodarski in geografski dejavniki, kot to določa peti odstavek 124. člena ZV-1.
Podlaga za določitev vodnega povračila je načelo "povzročitelj obremenitve plača". Glede na tako načelo, ki med strankama ni sporno, sodišče, glede na naravo stvari meni, da bi morala zato Vlada RS kot normodajalec in posledično tožena stranka pojasniti, zakaj prihaja do tako velikih odstopanj med vodnimi povračili za različne velikosti, oziroma vrste pristanišč.
ZV-1 člen 124. - člen 5, 6. - točka I, I/17, I/18. - točka I, I/17, I/18, I/19.
vodno povračilo - odmera vodnega povračila - merila za določitev višine vodnega povračila - vodna pravica - sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil
Tožeča stranka s tem, ko trdi, da dela tako določenega območja ne more uporabljati, oziroma da gre za območje, na katerem je infrastruktura lokalnega pomena, za katero se ne plačuje vodno povračilo, dejansko oporeka vsebini delnega vodnega dovoljenja. To pa vodi sodišče do zaključka, da bi morala tožeča stranka vprašanje zatrjevane nezmožnosti (oziroma omejene možnosti) uporabe urejati preko Občine ... kot nosilke vodnega dovoljenja v okviru postopka izdaje delnega vodnega dovoljenja, oziroma zaprositi za njegovo spremembo, nikakor pa se s tem ne more izogniti odmeri vodnega povračila.
Tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj je prišlo v Sklepu o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 do razlik med zavezanci glede na različno velikost pristanišč in v Sklepu 2011 še dodatno do razlik glede na namembnost pristanišč.
ZV-1 člen 124. - člen 5, 6. - točka I, I/17, I/18, I/19.
vodno povračilo - odmera vodnega povračila - merila za določitev višine vodnega povračila - vodna pravica - sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil
Tožeči stranki bi morali vprašanje zatrjevane nezmožnosti uporabe urejati v okviru postopka izdaje delnega vodnega dovoljenja, oziroma zaprositi za njegovo spremembo, nikakor pa se s tem ne moreta izogniti odmeri vodnega povračila tudi za akvatorij "A2", ki je, skladno s sedaj veljavnim vodnim dovoljenjem, del turističnega pristanišča.
Tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj je prišlo v sklepu do razlik med zavezanci glede na različno velikost in različno namembnost pristanišč.
vodno dovoljenje - vodna pravica - retroaktivnost - javna korist
Posebna javna korist, ki utemeljuje obravnavano ureditev, je bila v skladu s standardi, kot izhajajo iz sodne prakse Ustavnega sodišča, ugotovljena že v zakonodajnempostopku. V zakonodajnem gradivu je bilo namreč pojasnjeno, da je namen ureditve plačila nadomestila za rabo vode vzpostavitev enakopravnosti med pravnimi subjekti, ki rabijo vodo na način, za katerega je predpisana pridobitev vodne pravice (tako imenovana posebna raba vode iz 108. člena ZV-1). S tem je vzpostavljen mehanizem, da za posebno rabo vode ne plačujejo le tisti, ki so pridobili vodno pravico v obliki vodnega dovoljenja ali koncesije, temveč vsi obstoječi uporabniki vode, tudi tisti, ki vodne pravice v obliki upravnega dovoljenja (še) niso pridobili.