odmera nadomestila - obročno plačilo - retroaktivnost - javna korist
Ureditev, ki jo je prinesel ZV-1C, po presoji sodišča izpolnjuje vse pogoje iz drugega odstavka 155. člena Ustave RS. Gre za intervencijo zakonodajalca, ki se nanaša na del zakona, in sicer na ureditev plačila za dejansko posebno rabo vode pred pridobitvijo vodne pravice. Izpolnjena pa sta tudi preostala pogoja, to je, da je za tako intervencijo podana posebna javna korist in da z njo ni poseženo v pridobljene pravice.
vodno soglasje - legalizacija objekta - vodovarstveno območje
Postopek za izdajo soglasij k gradbenemu dovoljenju za že obstoječ oziroma zgrajen objekt se s stališča pravne ureditve v ničemer ne razlikuje od postopka izdaje gradbenega dovoljenja in potrebnih soglasij v primeru šele načrtovane oziroma nameravane gradnje objekta. T. i. legalizacija ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja in soglasij k gradbenemu dovoljenju pod enakimi pogoji, kot jih določajo predpisi za gradnjo šele načrtovanega objekta, torej skladno z vsemi določbami relevantnih predpisov, ki se nanašajo na gradnjo novih objektov.
nadomestilo za rabo vode - odmera nadomestila - proizvodnja brezalkoholnih pijač - retroaktivna veljavnost zakona - zastaranje
Plačilo nadomestila za rabo vode je predpisano za čas dejanske rabe vode po 1. 1. 2005, torej za čas po poteku roka iz 199. člena ZV-1, ki je določen za vložitev zahteve za pridobitev vodne pravice za obstoječe uporabnike vode, oziroma ob upoštevanju določbe 199e. člena ZV-1 tudi za čas po izdaji vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih za oskrbo s pitno vodo, kolikor ni bilo odmerjeno plačilo za vodno pravico.
ZV-1 člen 150, 150/1, 150/2, 150/2-1, 150/2-4. ZVO-1 člen 3, 3/5, 20. - člen 2, 2/9.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - vodno soglasje - obvezno vodno soglasje - poseg na vodnem in priobalnem zemljišču - varstveno območje - zemeljski izkop
Zemeljski izkop (zemljina in kamenje) je treba šteti za odpadek.
Po prvem odstavku 150. člena ZV-1 se poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, lahko izvede samo na podlagi vodnega soglasja. Glede na to ni pravilno tožbeno stališče, da bi bilo v obravnavanem primeru tožnikovo ravnanje nedopustno le, če bi vplivalo na tok reke Ljubljanice, omejevalo pretočnost, preusmerjalo tok reke ali predstavljalo poplavno nevarnost.
nadomestilo za rabo vode - proizvodnja brezalkoholnih pijač - odmera nadomestila - zastaranje - retroaktivna veljavnost zakona
Ureditev plačila nadomestila za rabo vode, ki jo je prinesel ZV-1 C, je dopolnitev že od začetka veljavnosti ZV-1 obstoječe zakonske ureditve posebne rabe vode.
Zakonodajalec je s spornimi določbami za nazaj uredil način, višino in postopek odmere nadomestila za posebno rabo vode, z zakonom predpisana obveznost plačila za posebno rabo vode pa je obstajala že od začetka veljavnosti ZV-1 dalje, saj je bila že takrat posebna raba vode dovoljena le na podlagi vodne pravice, za katero je bilo treba plačati.
Tožnici za rabo vode, ki je predmet odločanja v obravnavani upravni zadevi (to je raba vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo), do uveljavitve ZV-1C vodna pravica še ni bila podeljena in zato zanjo še ni nič plačala, zato so neutemeljeni tudi tožbeni očitki o neustavnosti ureditve v 199. f členu ZV-1 zaradi neenake obravnavanja in posega v lastninsko pravico ter očitki o kršitvi načela pravne države.
Zakon je omogočil osebam, ki rabijo vodno ali morsko dobro ali naplavine, ne da bi si za to predhodno pridobile vodno dovoljenje ali koncesijo, rok dveh let od uveljavitve zakona, da začnejo s postopki pridobitve potrebnih dovoljenj, ter da te osebe (ki so v navedenem roku začele s postopki pridobitve vodnega dovoljenja ali koncesije) do dokončanja postopkov ne bodo podvržene inšpekcijskim ukrepom.
Tožnik v dopisu, v katerem je bil pozvan na dopolnitev vloge med drugim tudi z izjavo lastnika nepremičnine, kjer se nahaja vodno zajetje, ni bil opozorjen na posledico, ki bo sledila, če navedene izjave v odrejenem roku ne predloži.
ZV-1 člen 199, 199/4. ZUP člen 43, 43/1, 43/2, 260, 260/9.
koncesija - odločba o podelitvi koncesije - uredba Vlade RS o koncesiji za odvzem podzemne vode za stekleničenje in proizvodnjo pijač - obnova upravnega postopka - pravni interes
Odločitev o podelitvi koncesije eni izmed vlagateljic smiselno pomeni hkratno (negativno) odločitev o podelitvi iste pravice drugi, ki po eni strani izgubi pravni interes za odločanje o svoji vlogi, saj je o zahtevani pravici že odločeno, po drugi strani pa se odločitvi niti ne more upreti, saj pravnih sredstev (razen zahteve za obnovo postopka) niti ne more vlagati, ne da bi ji bil pred tem priznan pravni interes oziroma status stranskega udeleženca. Tožničin predlog za obnovo postopka je zato po presoji sodišča že zgolj iz tega razloga utemeljen.
S tem, ko je normodajalec v uredbi, izdani na podlagi ZV-1, kot podlago za odmero vodnega povračila za kopališča predpisal izključno površino vodnega zemljišča, je torej ustvaril ureditev, po kateri se vodno nadomestilo lahko odmerja le za kopališča na vodnih zemljiščih v lasti države.
S tem, ko je normodajalec v Uredbi o vodnih povračilih, izdani na podlagi ZV-1, kot podlago za odmero vodnega povračila za kopališča predpisal izključno površino vodnega zemljišča, je ustvaril ureditev, po kateri se vodno nadomestilo lahko odmerja le za kopališča na vodnih zemljiščih v lasti države.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - vodno zemljišče - vplivi na vodni režim ali stanje voda
Za presojo, ali se obravnavna zemljišča štejejo kot vodna, ni odločilno (kot zmotno meni tožnik), ali so kot taka evidentirana v javnih evidencah, temveč le, ali izpolnjujejo pogoje, predpisane v 11. oziroma 14. členu ZV-1.
vodno dovoljenje - neposredna raba vode - gojenje rib
Prvi odstavek 199. člena ZV-1 določa obveznost tistim, ki so že pred uveljavitvijo tega zakona brez dovoljenj ali koncesij rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo in odlaga za čas dveh let od uveljavitve zakona inšpekcijske ukrepe, ne more pa pomeniti podlage za izdajo vodnega dovoljenja. Zato je treba vlogo, ki je bila vložena v skladu s 199. členom ZV-1 obravnavati enako kot vlogo, ki je bila vložena po 126. členu ZV-1 in o izdaji vodnega dovoljenja odločati glede na pogoje iz 127. člena ZV-1.
Na podlagi strokovnega mnenja Zavoda za ribištvo je bilo ugotovljeno, da je sicer izvajanje posebne rabe vode, ki je predmet zahtevka, mogoče, vendar pa hkrati tudi, da trenutno stanje akumulacije ni primerno za izvajanje dejavnosti gojenja rib, pri čemer so v izpodbijani situaciji natančno navedene neustrezne situacije in nujnost izvedbe določenih ukrepov v povezavi z odpravo le teh. To je pripeljalo do zaključka, da stanje akumulacij v času izdaje odločbe ne omogoča izvajanja dejavnosti gojenja rib oziroma bi bilo le-to v nasprotju s predpisi o sladkovodnem ribištvu.
ZV-1 člen 105, 108, 123, 124, 125, 136. Uredba o vodnih povračilih člen 5, 6, 9.
upravljanje z vodami - posebna raba vode - vodno povračilo - višina vodnega povračila
Za posebno rabo vode je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, saj ne gre za posebno rabo, za katero bi bilo treba pridobiti koncesijo po 136. členu ZV-1 ali za posebno rabo vode, za katero bi bila pridobitev vodne pravice izrecno izključena (peti odstavek 108. člena ZV-1). Imetnik vodne pravice pa je, ne glede na to, ali je to dobil na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije po ZV-1 (prvi odstavek 123. člena ZV-1), dolžan plačevati vodno povračilo (prvi odstavek 124. člena ZV-1).
Odlok o oskrbi s pitno vodo v Občini Krško člen 33.
prekinitev dobave vode - pogoji za prekinitev dobave - neplačilo računa
Predmet tega upravnega spora je preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe o prekinitvi dobave vode, pri čemer se preizkuša ali so bili v času izdaje te odločbe izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo takšne odločbe. Ti pogoji pa so navedeni v prvem odstavku 33. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo, in sicer med drugim tudi, da uporabnik ni poravnal dveh računov za dobavljeno pitno vodo, kar pa v obravnavani zadevi med strankama ni sporno. Tožnik pa v obravnavanem obdobju ni poravnal dveh oziroma več računov, ki jih je tožniku izdal koncesionar, v katerih so bile tožniku zaračunane obveznosti za porabljeno vodo in s tem povezani prispevki in dajatve.
ZV-1 člen 150, 150/2, 150/2-1. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - vodno soglasje - obvezno vodno soglasje - obrazložitev odločbe
Že zato, ker iz izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi glede izpolnjevanja zakonskega pogoja, da gre poseg v vodno ali priobalno zemljišče, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim, prav to pa uveljavlja tožnik v tožbi, ko navaja, da je toženka ob dejstvu, da so razne posege izvajali tudi drugi, povsem nekritično zaključila, da je za poplavljanje krivo ravno nasutje, ki naj bi ga po njegovih navedbah izvedel leta 1980, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka.
ZV-1 člen 127, 127/1, 127/1-2. ZUP člen 8, 8/1, 87, 87/4, 138, 138/1.
vodno dovoljenje - načelo materialne resnice - poziv k izjasnitvi - rok za izjasnitev
Med strankama ni sporno, da je bil tožniku poziv k izjasnitvi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v zadevi, vročen na način t.i. nadomestne vročitve, da je treba za dan vročitve šteti 9. 4. 2015 in da je v tem pozivu za izjasnitev postavljen rok osmih dni. Tožnikova vloga, oddana na pošto dne 16. 4. 2015, je bila torej vložena pred iztekom navedenega roka.
vodno soglasje - molk organa - rok za izdajo vodnega soglasja - fikcija danega soglasja
Tožnica je že v upravnem postopku zatrjevala, da je za gradnjo nadstreška, v zvezi s katerim je zaprosila za izdajo vodnega soglasja, že pridobila gradbeno dovoljenje, pri čemer se je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja štelo, da je pridobila vodno soglasje na podlagi zakonske fikcije. Če navedeno drži, toženka na navedeni pravni podlagi (deseti odstavke 153. člena ZV-1) ne bi mogla utemeljiti izdaje zavrnilne odločbe po preteku roka iz tretjega odstavka navedene določbe.
koncesija - koncesija za rabo vode za proizvodnjo električne energije - nadomestitev koncesijskega akta
Glede na določbo četrtega odstavka 25. člena ZV-B je treba z vodnim dovoljenjem, izdanim na podlagi drugega odstavka tega člena, zagotoviti, da se izvajanje vodne pravice dotedanjega koncesionarja zaradi izdaje tega dovoljenja ne bo v ničemer spremenilo. Edina izjema je določitev ekološko sprejemljivega pretoka, vendar tudi ta zgolj v primeru, če še ni bil določen. Ta zakonska ureditev torej že v izhodišču ne more pomeniti pravne podlage za izdajo odločbe, s katero bi bile dotedanjemu koncesionarju naložene nove obveznosti, torej obveznosti, ki ne izhajajo iz koncesijskega akta in pogodbe.
ZV-1 člen 124. Uredba o vodnih povračilih člen 5, 5/1, 5/2, 5/3, 8, 9. ZUP člen 9.
vodno povračilo - odmera vodnega povračila - merila za določitev višine vodnega povračila - način rabe vode - načelo zaslišanja stranke - uradni zaznamek
Način vodenja postopka, ki zajema obračun na podlagi več kriterijev dejanske narave, ki imajo pomembne pravne posledice, pomeni kompleksno odločanje, ki pa mora stranki omogočati celovito ter vsebinsko varovanje njenih pravic in pravnih koristi. Bistvo načela zaslišanja stranke je v tem, da se stranki pred izdajo odločbe omogoči, da se izjavi o tistih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, to pa predpostavlja, da je stranka o vseh odločilnih dejstvih in okoliščinah najprej na ustrezen način seznanjena.
V obravnavani zadevi je bil s predstavnikom tožeče stranke opravljen zgolj telefonski pogovor, o čemer je bil sestavljen uradni zaznamek, tak način vodenja postopka pa (očitno) ni zagotovil ustrezne seznanitve predstavnika tožeče stranke z vsemi odločilnimi dejanskimi okoliščinami in je posledično onemogočil pravico tožeče stranke do vsebinske in informirane izjave v postopku. Uradni zaznamek o telefonskem pogovoru med uradno osebo in stranko ne more biti ustrezen in zadosten dokaz o poteku in vsebini dejanja v postopku ter dane izjave stranke.
Prvostopenjski upravni organ bi moral za pravilno in zakonito odločitev pri odločanju upoštevati tretji odstavek 5. člena Uredbe o vodnih povračilih in pri odmeri vodnega povračila presojati vprašanje dejanske rabe vode s strani tožeče stranke kot končnega uporabnika. Ta v postopku namreč zatrjuje, da se deskanje na vodi („wakeboardinga“) zaradi načina postavitve konstrukcije za izvajanje dejavnosti (dva nosilna stebra na nasprotnih brežinah, med katerima je napeta nosilna jeklenica s šrkipcem, ki se premika po jeklenici, in hkrati poganja deskarja) lahko izvaja zgolj na določenem pasu gramozne jame B., ne pa na celotni površini, za katero je tožeči stranki podeljena vodna pravica.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - poseg v vodno in priobalno zemljišče - mostiček - betonski prepust - vodno soglasje
Ne upravni organ prve stopnje, ne upravni organ druge stopnje se v svojih odločbah nista opredelila do trenutka, ki je relevanten za presojo konkretnega posega v vodno zemljišče oziroma za odgovor na vprašanje, katero pravno ureditev je treba pri tej presoji uporabiti. Tako ni jasno, ali je tožena stranka kot relevantno štela zakonsko ureditev, ki je veljala v letu 1983, ko naj bi tožniki predmetni betonski prepust oziroma mostiček zaradi komasacije ter razširitve in poglobitve potoka deloma popravili, ali pa je upoštevala zakonodajo, ki je veljala pred letom 1965 oziroma letom 1964, ko je bil leseni mostiček nadomeščen z betonskim prepustom, oziroma ali je za presojo dovoljenosti oziroma nedovoljenosti posega upoštevala zgolj trenutno veljavno zakonodajo.