URS člen 57. ZVis člen 40, 40/8. ZUS-1 člen 2, 4, 32.
začasna odredba - vpis v prvi letnik - dokument v elektronski obliki - tožba po 4. členu ZUS-1 - pravica do izobraževanja - poseg v ustavno pravico - pravni interes za pritožbo
Izrazito neformalizirano elektronsko sporočilo državnega organa ne more predstavljati upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, saj to sporočilo ni bilo izdano v formalni obliki takega akta, niti ni ta organ s tem izražal svojo oblastveno voljo za uresničevanje kakšne norme javnega prava, s katero bi bil pooblaščen za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu.
Pritožnica (državni organ) je izpolnjeno tožnikovo prijavo za vpis v visokošolski zavod, s katero je ta uveljavljal svojo pravico do izobraževanja, prejela (v sistem) in ji dodelila evidenčno številko. Ker pa te prijave ni posredovala naprej organu, ki bi o njej odločil, ni delovala le kot posrednik med prijaviteljem in visokošolskim zavodom, saj je (lahko) ravno njeno dejanje neposredno preprečilo, da bi o tožnikovi prijavi odločal visokošolski zavod v predpisanem postopku. Pritožnica je torej s svojim ravnanjem dejansko odločila o tem, da je tožnikova prijava prepozna oziroma nedokončana (neoddana). Zato je tudi tako upravno dejanje (tj., da prijave ne posreduje visokošolskemu zavodu) lahko poseglo v tožnikovo možnost, da preko vpisa v visokošolski program uresničuje svojo ustavno pravico do izobrazbe. Posledično mora biti za zaščito tožnikovih pravic zagotovljeno sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, zoper samo upravno dejanje, ki vpliva ali bi lahko vplivalo na možnost tožnikovega vpisa na želen visokošolski zavod z omejitvijo vpisa.
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica, ki zahteva odpravo začasne odredbe, s katero bi tožnikova prijava izgubila status pravočasno elektronsko oddane, ne izkazuje (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila izdana začasna odredba. V obravnavanem primeru stanje, ki naj bi ga začasna odredba začasno urejala, ne obstoji več, saj se je tožnik uspešno vpisal na visokošolski zavod na podlagi oddane prijave. Prijava je tako izpolnila svoj namen in ne ustvarja več nobenih pravnih učinkov. V morebitnem nadaljnjem odločanju o tožnikovem statusu študenta bo odločal visokošolski zavod. Posledično si pritožnica torej tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku ne bi mogla več izboljšati svojega pravnega položaja, saj se učinki začasne odredbe v nobenem delu več ne nanašajo nanjo.
predlog za dopustitev revizije - pomembno pravno vprašanje - prekluzija navedb - pravna naziranja strank - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče RS v nasprotju s sodno prakso vseh sodišč in v nasprotju z določbo tretjega odstavka 284. člena ZPP štelo, da je tožnica z navedbami v 2. pripravljalni vlogi, kjer se sklicuje na sodno prakso in navaja, da gre za nejasno določbo zakona, ki je v skladu s sodno prakso ni mogoče šteti v škodo stranke, prepozna?
predlog za dopustitev revizije - zavrženje - nepopoln predlog
Predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367b člena ZUS-1.
Predmet revizijske presoje in s tem tudi predmet predloga za dopustitev revizije je sodba Upravnega sodišča ter argumenti in pravna stališča, ki jih v sodbi navede Upravno sodišče. Navedbe v predlogu za dopustitev revizije in z njimi povezana vprašanja, s katerimi predlagatelji de facto grajajo le upravni postopek in razloge upravnih aktov, ki se ne nanašajo na pravna stališča Upravnega sodišča (vprašanji št. 1 in 6), zato ne ustrezajo kriterijem iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP.
Predlagatelji pri večini vprašanj ne navajajo nobenih okoliščin, ki bi kazale na širši pomen postavljenih vprašanj za pravni red kot celoto, temveč se tako vprašanja kot njihova obrazložitev pretežno nanašajo zgolj na konkretno zadevo in nezadovoljstvo predlagateljev z odločitvijo v tej zadevi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00059813
ZZavar-1 člen 448. URS člen 22. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - pravica do izjave - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja, Ali je v skladu z 22. členom Ustave in 6. členom EKČP postopanje sodišča, ki v upravnem sporu zoper odločbo Agencije za zavarovalni nadzor na podlagi določbe 448. člena ZZavar-1 izda sodbo brez izvedbe glavne obravnave.
Pri oceni procesnega dejanskega stanja glede vročitve sodbe je Vrhovno sodišče ocenilo, da predlagatelj s svojimi navedbami in predloženo izjavo A. A. ni uspel izpodbiti pravilnosti vročitve, opravljene v skladu s 142. členom ZPP (fikcija vročitve). Upravno sodišče je ravnalo pravilno, ko je sodbo poslalo na naslov, ki ga je predlagatelj sam navedel v tožbi in katerega spremembe ni javil, čeprav ga k temu zavezuje določba prvega odstavka 145. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Predlog vložen skoraj eno let od vročitve je prepozen.
Predlog za dopustitev revizije kljub svojemu obsegu in kar 15 zastavljenim vprašanjem tudi ne izpolnjuje zahtev iz 367. b člena ZPP.
Namesto kratke in jedrnate predstavitve pravnega problema, povezanega s posameznimi pravnimi vprašanji, predlagatelj obširno opisuje način poslovanja družbe in s tem (prikrito) nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa ni revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Poleg tega predlagatelj niza vprašanja, ki bodisi ne izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja bodisi niso povezana z razlogi sodbe na način njihove graje skozi pravna pravila. Posledično je izostala navedba razlogov, zakaj je Upravno sodišče posamezno pravno vprašanje rešilo nezakonito.
predlog za dopustitev revizije - nedovoljen predlog - zavrženje - prekluzija pri uveljavljanju kršitve postopka - pravni interes - izpodbijanje dejanskega stanja
Iz predlogu za dopustitev revizije priloženega zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 3. 2022 izhaja, da je Upravno sodišče izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo na glavni obravnavi z utemeljitvijo, da niso relevantni za odločitev, ker se z njimi ne bi dokazovala pravno odločilna dejstva, predlagatelj pa temu takrat ni ugovarjal. Po presoji Vrhovnega sodišča je predlagatelj zato glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludiran (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V predlogu tudi ne navaja okoliščin, ki bi mu preprečevale, da bi kršitev uveljavljal takoj, ko je to bilo mogoče (to je še na glavni obravnavi). Zato tudi morebitni uspeh v reviziji in drugačna pravna stališča Vrhovnega sodišča ne morejo pomeniti take spremembe, kot bi jo sicer glede na svoje navedbe v predlogu za dopustitev revizije želel doseči predlagatelj z uspehom v tem revizijskem postopku, saj bi v pojasnjeni nastali procesni situaciji to lahko vodilo le do zavrnitve revizije. Glede na navedeno predlagatelj za vprašanje absolutne bistvene kršitve določb postopka zaradi pomanjkljive obrazložitve zavrnjenega dokaznega predloga nima pravnega interesa, zato predlog v tem delu ni dovoljen.
Predlog za dopustitev revizije tudi ni dovoljen v zvezi z vprašanji, s katerimi predlagatelj nasprotuje dejanskim ugotovitvam Upravnega sodišča in uveljavljanja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanj, ker to ni revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 19. ZUS-1 člen 40, 40/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZKP člen 522, 530, 530/3. ZKP-N člen 126, 131. ZUP člen 6,6/2. ZUS-1 člen 40, 40/3.
izročitev tujca - izročitev obdolženca tuji državi - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - odločanje po prostem preudarku - človekove pravice in temeljne svoboščine - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Pri določanju o izročitvi tujega državljana (osumljenca) tuji državi minister ni vezan na odločitev sodišča o izpolnjevanju pogoja iz 14. točke 522. člena ZKP.
Glede na novo materialnopravno stališče Ustavnega sodišča, da minister o izročitvi odloči po prostem preudarku, je tudi presoja zakonitosti te odločbe ministra s strani Upravnega sodišča omejena na presojo: ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Iz sklepa Ustavnega sodišča tudi izhaja, da je minister dolžan prosti preudarek ob upoštevanju javnega interesa uporabiti tako, da zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ustavno skladna razlaga zakonske podlage za izročitev torej pomeni, da v zadevah izročitev presoja po prostem preudarku obsega tudi preizkus morebitnih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Potreba po tem preizkusu in njegov obseg pa sta seveda odvisna od okoliščin vsakega primera posebej ter utemeljenosti in prepričljivosti navedb osebe, katere izročitev se zahteva.
Odločitev o priznanju statusa subsidiarne zaščite mora biti obrazložena tako glede utemeljene nevarnosti nastanka resne škode po vrnitvi v izvorno državo kot glede subjektov (povzročiteljev) resne škode. Odločba mora zato vsebovati razloge o dejanjih oziroma ravnanjih, ki prosilcu pretijo v primeru vrnitve v izvorno državo in zaradi katerih prosi za zaščito, ter o subjektih, ki izvajajo dejanja, ki ustrezajo pojmu resne škode.
Bistvo zahteve iz 367.b člena ZPP je, da predlagatelj jasno izpostavi pravni problem, glede katerega naj se revizija dopusti, in na kratko obrazloži, zakaj ga je sodišče rešilo nezakonito. Tega predlagatelj v zvezi s četrtim vprašanjem ni storil. Vprašanje je namreč ostalo povsem neobrazloženo. V predlogu tako ni pojasnjeno, zakaj bi Upravno sodišče moralo izvesti glavno obravnavo oziroma zakaj so razlogi sodišča za sojenje na seji, navedeni v 20. točki obrazložitve sodbe, napačni.
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 155. ZSS člen 28, 28/1, 28/2, 34a, 34a/4. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 2, 2/1, 2/2, 23, 32, 36. ZUS-1 člen 40, 40/3, 63, 63/1.
hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za izredno napredovanje - prosti preudarek - obseg presoje v upravnem sporu - vezanost Sodnega sveta na oceno personalnega sveta - enako varstvo pravic - enakost pred zakonom - retroaktivnost
Zakonsko urejene možnosti napredovanja v sodniški karieri so tako na eni strani gradnik posebej pomembnega javnega interesa, tj. kakovostnega in učinkovitega izvrševanja sodne oblasti, na drugi strani pa omogočajo uresničevanje upravičenega interesa ustreznega poklicnega napredovanja sodnikom pod enakimi pogoji.
Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu prostor presoje daje, da v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika navedenega javnega interesa kot tudi z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje.
Namen prostega preudarka izhaja iz namena celotnega delovanja, položaja in pooblastil Sodnga sveta.
Besedilo četrtega odstavka 34.a člena ZSS s tem, ko opredeljuje formalne pogoje za tu sporni tip napredovanja, ne izključuje možnosti, da Sodni svet upošteva (med drugim) tudi celotno sodnikovo poklicno pot zlasti na podlagi dejstev in ugotovitev, ki izhajajo iz ocen sodniške službe (prim. drugi odstavek 10. člena Meril za izbiro kandidatov za sodniško mesto). Tako očrtana podlaga za odločanje Sodnega sveta ni v nasprotju z namenom četrtega odstavka 34.a člena ZSS, saj ni nezdružljiva s posebnim ciljem/namenom tega tipa napredovanja – zagotoviti visoko strokovno in učinkovito delo sodišč po poti stalnosti sodnikov na prvostopenjskih sodiščih z možnostjo napredovanja pod blažjimi formalnimi pogoji, kot je to omogočeno po prvem odstavku istega člena (tj. če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje v višji sodniški naziv).
Obseg presoje Vrhovnega sodišča je, izhajajoč pri tem iz tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na področju odločanja Sodnega sveta po prostem preudarku, ki predpostavlja ovrednotenje kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS, v upravnem sporu po prvem do tretjem odstavku 36. člena ZSSve soopredeljen z ustavno očrtanim položajem Sodnega sveta.
Da bi bil lahko ta ustavni položaj Sodnega sveta spoštovan in ohranjen v sodnem sporu med sodnikom in Sodnim svetom, Vrhovno sodišče ne sme nedopustno omejevati prostora presoje, ki je zaupan Sodnemu svetu kot posebnemu ustavnemu organu.
Preizkus Vrhovnega sodišča je, upoštevaje te značilnosti upravnega spora po prvem, drugem in tretjem odstavku 36. člena ZSSve, na tem področju kontrolne narave in se v tem okviru omejuje na preizkus: (1) zakonitosti postopka, (2) morebitne prekoračitve zakonskega okvira za prosti preudarek in (3) morebitnega odločanja v nasprotju z namenom prostega preudarka (prim. 2. točko prvega odstavka in drugi odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 36. členom ZSSve); (4) ali je bil morda popačen zakonski pojem ali prostor presoje, (3) ali so bila spoštovana splošno in posebej določena merila za ovrednotenje, (4) ali so bili morda kot odločilni upoštevani premisleki, ki so tuji področju in (5) ali je sodišču omogočeno, da opravi kontrolno funkcijo.
ZS člen 83, 83/3, 83/3-9. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZVOP-1 člen 34, 34/5.
varstvo osebnih podatkov - nujna zadeva - pravočasnost pritožbe - prepozna pritožba - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami
V obravnavani zadevi pritožnica s tožbo zahteva sodno varstvo, zaradi nedovoljene obdelave osebnih podatkov. Zahteva torej sodno varstvo, zaradi kršitve pravic, ki jih zagotavlja Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Navedeni zakon v petem odstavku 34. člena določa, da je postopek upravnega spora, ki se vodi zaradi varstva pravic posameznika po tem zakonu (torej ZVOP-1) nujen in prednosten.
imenovanje notarja - ustavitev postopka začetega po uradni dolžnosti - odprava odločbe organa prve stopnje - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - akt, ki ne posega v tožnikovo pravico
Zoper sklep o ustavitvi postopka je sicer dopusten upravni spor na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj gre za sklep, s katerim je postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Tudi v tem primeru je za dopustnost upravnega spora bistvena presoja, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke, torej tudi, ali je z navedenim procesnim sklepom poseženo v pravico ali pravno varovan interes stranke, saj ima le v takem primeru pravni interes za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu.
Z obravnavanim sklepom se je postopek končal, pritožnica pa z ugovorom, da je bilo z njim odločeno o njeni pravici oziroma pravni koristi, ki je v tem, da se že začeti postopek imenovanja notarja konča s sprejemom vsebinske odločitve, uveljavlja pravico zahtevati dokončanje javnega razpisa z imenovanjem določenega posameznika za notarja. Takšne pravice pa pritožnica nima. Imenovanje notarja je namreč povezano z varstvom javnega interesa in z izvajanjem javnih nalog. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča ima posameznik zgolj pravico kandidirati za notarja (pod enakimi pogoji), nima pa pravice biti imenovan. Sklep o ustavitvi postopka tako predstavlja odločitev procesne narave, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka javnega razpisa, in je namenjena samo poteku tega postopka. Ker torej navedeni sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o pritožničini materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč se nanaša zgolj na izvedbo konkretnega postopka javnega razpisa, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da gre za dokončen upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 95, 95/1. ZPP člen 128, 128/5, 367, 367/1.
predlog za dopustitev revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v prvem odstavku 367. člena določa, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v 15 dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije. V sistemu upravnega spora, ki predvideva odločanje le na dveh stopnjah, navedeno pomeni revizijo zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. Predlog za dopustitev revizije in tudi samo revizijo lahko torej stranke vložijo le zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča.
Glede na določbo petega odstavka 128. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je treba stroškovno odločitev šteti za sklep in ne za sodbo. V upravnem sporu pa revizija zoper sklep ni dovoljena, saj ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni določeno, da je dopustno vložiti revizijo zoper sklep Upravnega sodišča. Izjema je le sklep o ničnosti izpodbijanega upravnega akta, zoper katerega je revizija dovoljena po izrecni določbi prvega odstavka 95. člena ZUS-1.
dopuščena revizija - glavna obravnava v upravnem sporu - izjema - sodba presenečenja - zavrnitev revizije - novejša sodna praksa
Glavna obravnava v upravnem sporu je načeloma vedno obvezna, dopustne pa so izjeme. In ravno za tak primer gre v obravnavanem upravnem sporu. Revident je v tožbi sicer uveljavljal tožbeni ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar iz vsebine tega dela tožbe (in iz drugih tožbenih navedb) izhajajo samo navedbe, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava. Revident ni navedel nobene dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena. Predlagal ni tudi nobenega dokaza. Njegove navedbe v tem delu so torej povsem nekonkretizirane.
Ob takih okoliščinah ter ob dejstvu, da so tako lokacija kot velikost in mere reklamne table - oglasnega giga panoja povsem nesporne, ni mogoče sodišču prve stopnje očitati, da ni posebej obsežno obrazložilo neizvedbe glavne obravnave in odločanja na seji. To je storilo, sicer v omejenem obsegu, v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kaj več sodišču prve stopnje, glede na vsebinsko prazne tožbene navedbe o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, tudi ni treba.
prenos stvarne pristojnosti - upravno sodišče - drugi tehtni razlogi
Upravno sodišče je edino stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnem sporu, zato drugega sodišča ni mogoče določiti. Tožnik očitno želi doseči sojenje zunaj sedeža Upravnega sodišča v Ljubljani. Upoštevaje, da Upravno sodišče sodi tudi na zunanjih oddelkih in ne le na sedežu v Ljubljani (drugi odstavek 9. člena ZUS-1), je Vrhovno sodišče predlog obravnavalo v smislu predlaganega prenosa sojenja na zunanji oddelek.
Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ zajema tudi druge okoliščine, med drugim takšne, ki lahko vzbujajo dvom v objektivno nepristranskost sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije. Po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru taki tehtni razlogi niso podani. Namen 67. člena ZPP namreč ni omogočiti prenosa sojenja v zadevi zgolj zato, ker sodišče na sedežu v prejšnjih tožnikovih sporih ni odločilo v skladu z njegovimi pričakovanji.
URS člen 44, 58, 120, 120/2. ZVis člen 29, 51h. ZUS-1 člen 17, 17/5.
visoko šolstvo - univerza - pravna subjektiviteta - pravica do članstva - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev
V upravnem sporu ni bistveno, ali je bila toženki podeljena pravna subjektiviteta, na podlagi katere je lahko samostojni nosilec pravic in obveznosti, temveč ali toženka za tožnika predstavlja oblastveni subjekt, ki je izdal izpodbijani upravni akt oziroma ga je kot državni organ izdal v imenu države. Značilnost državnega organa v smislu ZUS-1 je, da izvršuje javne naloge na podlagi podeljenega zakonskega pooblastila. V obravnavanem primeru rektorska konferenca izvršuje zakonsko predvideno upravno nalogo imenovanja članov različnih državnih organov s področja visokega šolstva in s tem predstavlja izrazito javnopravno delovanje oziroma sledenje določenemu javnemu interesu (t.j. vključenost univerz v postopke odločanja o vprašanjih visokega šolstva). To pa pomeni, da deluje kot državni organ v smislu ZUS-1 in je posledično za potrebe upravnega spora pasivno legitimirana, da lahko nastopa v zadevah, ki se nanašajo na njeno javno(upravno) delovanje, kot pravdna stranka oziroma kot zastopnik države na podlagi določbe petega odstavka 17. člena ZUS-1.
Namen zakonodajalca pri določitvi posebne oblike združevanja univerz je bil, da se preko nje rešujejo vprašanja, ki so skupna vsem univerzam. Iz navedenega izhaja, da je namen rektorske konference v tem, da so njene članice vse akreditirane univerze v Republiki Sloveniji.
ZVis z določitvijo obstoja rektorske konference ter predvsem s podelitvijo javnih pooblastil za izvajanje upravne naloge imenovanja članov različnih javnopravnih organov, ki odločajo o reševanju skupnih vprašanj vseh akreditiranih univerz, dejansko ureja ustavno pravico univerz ter oseb, ki delujejo v njihovem okviru, do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS. To svojo pravico, s katero lahko vplivajo na reševanje vprašanj, ki se nanašajo na njihovo delovanje in poslovanje, univerze izvršujejo preko rektorske konference, ki vključuje vse obstoječe univerze v Republiki Sloveniji.
Odločanje o članstvu v rektorski konferenci ne spada v sodno pristojnost, saj vsaka univerza, ki pridobi veljavno akreditacijo (in za čas njene veljavnosti), tako že na podlagi zakona (ipso lege) z vsemi preostalimi akreditiranimi univerzami oblikuje rektorsko konferenco (postane njena članica). Tožnica je zato članica rektorske konference že na podlagi same zakonske določbe in o tem ni treba izdati nobene dodatne odločbe v upravnem postopku.
pravica do nepovratne finančne spodbude - javni poziv - pravna podlaga - razlaga določb
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 6. točke prvega odstavka 146.h člena ZVO-1, ko je razlagalo, da navedena določba določa, da je treba pogoje javnega poziva razlagati v skladu z namenom javnega poziva?
ZUS-1 člen 32. ZZavar-1 člen 119, 119-2, 328, 328/1-5, 451.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - prisilna likvidacija - odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalniških poslov - prenehanje pravne osebe
Po sodni praksi se zahteva, da je škoda, ki se jo z začasno odredbo želi odvrniti, resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa je ni mogoče drugače, kot le z zadržanjem izpodbijanega upravnega akta. Ker gre že v izhodišču za dva ločena postopka (postopek z odvzemom dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov in postopek prisilne likvidacije), tožničine navedbe, ki zadevajo postopek prisilne likvidacije in posledice, ki zaradi tega lahko nastanejo, predmetni postopek zadevajo zgolj posredno. Kot take ne dajejo podlage za izdajo začasne odredbe v predmetnem postopku, zato so za presojo izpolnjenosti pogojev po 32. členu ZUS-1 pravno nepomembne (enako velja za citirano judikaturo na to temo).