začasna odredba - preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov - izkazanost težko popravljive škode - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Zakonodajalec ni predpisal standarda nepopravljive škode, temveč (zgolj) škode, nastale zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ki bi bila ob odpravi posledic na podlagi naknadnega uspeha v upravnem sporu, za tožnika težko popravljiva (drugi odstavek 32. člen ZUS-1). Težko popravljivost škode je med drugim mogoče zatrjevati tudi z navedbami, da bi bilo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe tožniku poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih (na primer dolžnosti preživljanja otrok) oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela.
Zaradi izpodbijane odločbe ne bo prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki pritožniku zagotavlja sredstva za preživljanje. To pomeni, da preživljanje pritožnika in njegove družine ne bo ogroženo, s tem pa pritožniku ni uspelo izkazati poglavitnega zatrjevanega razloga za nastanek težko popravljive škode.
Pravica iz 49. člena Ustave RS namreč ne zagotavlja, da ima posameznik neodtujljivo pravico do opravljanja točno določenega poklica. Ta pravica zagotavlja predvsem pravico do proste izbire zaposlitve (poklica) in do enakih možnosti za njegovo dosego. V primeru odklonitve ponujenega primernega drugega delovnega mesta, morebitno prenehanje pogodbe o zaposlitvi tako ne bo posledica izpodbijane odločbe, temveč neposredna posledica pritožnikovih dejanj.
začasna odredba v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo - tožba po 4. členu ZUS-1 - izpolnjevanje procesnih predpostavk - ugoditev pritožbi
Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne more ugotoviti ne tega, ali je bil predhodni preizkus tožbe dejansko opravljen, niti morebitnih razlogov za to, da sodišče ni upoštevalo ugovora toženke, da bi bilo treba tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči, ker očitano dejanje ne ustvarja nobenih pravnih učinkov in zato že pojmovno ne more posegati v pritožničine ustavne pravice. Izpodbijanega sklepa zato ni bilo mogoče preizkusiti glede obstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe, ker pa je zahtevo za izdajo začasne odredbe mogoče po vsebini obravnavati le, če so izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, je odločitev prvostopenjskega sodišča o začasni odredbi preuranjena.
Nestrinjanje s konkretno odločitvijo sodnika oziroma ravnanjem sodnika v posameznem postopku ni razlog za izločitev sodnika po 6. točki 70. člena ZPP. Stranke imajo namreč, če se z vodenjem postopka in odločitvami v okviru procesnega vodstva oziroma sprejeto odločitvijo ne strinjajo, možnost to uveljavljati z uporabo z zakonom predvidenih (rednih in izrednih) pravnih sredstev oziroma drugih procesnih institutov (s čimer se očitno strinja tudi pritožnica, saj teh razlogov iz izpodbijanega sklepa v pritožbi obrazloženo ne napada).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00058995
ZMZ-1 člen 50, 50/3, 64, 64/3, 65/1. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - duševno stanje - spolna usmerjenost - izpodbijana sodba brez razlogov o odločilni dejstvih - ugoditev pritožbi
Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih pritožnici očita neupoštevanje oziroma napačno upoštevanje tožnikovega duševnega stanja, niti ni obrazložilo, v kakšnem smislu je povzeta sodna praksa SEU relevantna za konkretni primer in s katerimi ravnanji oziroma presojo naj ji pritožnica ne bi sledila, ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 33, 33/2, 33/2-2, 33/2-3. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2022) člen 15.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - tožba po 4. členu ZUS-1 - ugotovitveni zahtevek - prenehanje veljavnosti materialnopravnih predpisov - pravni interes - osnovna šola - delna ugoditev pritožbi
Pritožnika sta v tožbi postavila tako ugotovitveni kot prepovedni zahtevek (druga in tretja alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1), oba v zvezi s ponavljajočim (trajajočim) ravnanjem toženke. Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bilo s prenehanjem veljavnosti Odloka doseženo tudi to, kar sta pritožnika uveljavljala z ugotovitvenim zahtevkom in da zato zanj ne izkazujeta več pravnega interesa, je očitno napačno. Prenehanje veljavnosti predpisa namreč samo zase ne pove in ne ugotavlja ničesar glede nezakonitosti ravnanj toženke in posegu v človekove pravice in temeljne svoboščine pritožnikov v času, ko je sporni Odlok še veljal.
Ker torej prenehanje veljavnosti Odloka, ki je nastopilo po vložitvi tožbe, ne more biti odločilno za pravni interes pritožnikov glede ugotovitvenega zahtevka, je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tako, da je izpodbijani sklep v tem delu razveljavilo in zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00058433
ZUS-1 člen 23, 23/1, 28, 28/1.
predčasna razrešitev člana nadzornega sveta javnega zavoda RTV - vročitev upravnega akta - tožba v upravnem sporu - procesne predpostavke za vložitev tožbe - preuranjena tožba - pomanjkljiva obrazložitev
Odgovor na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena torej je, da za tožbo v upravnem sporu zoper sklep, ki tožniku še ni bil vročen (upoštevaje določbe ZUS-1), niso izpolnjeni procesni pogoji za obravnavno in odločanje o njej.
V obravnavanem primeru iz same obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja na kakšen način oziroma če sploh je Upravno sodišče presojalo obstoj procesnih predpostavk za vodenje upravnega spora na podlagi vložene tožbe (med drugim tudi njene morebitne preuranjenosti) ter katere dejanske okoliščine je za ta namen upoštevalo. Posledično zaradi pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovno sodišče ne more dokončno presoditi, ali je bila tožba tožnikov vložena preuranjeno.
URS člen 69. ZJC-B člen 19, 19/3. ZUreP-1 člen 92, 92/3, 93, 93/3. ZJC člen 2, 2/1. ZCes-1 člen 3, 3/1. Uredba o merilih za kategorizacijo javnih cest (1997) člen 6, 11, 17, 18.
kategorizirana lokalna cesta v zasebni lasti - javni interes za razlastitev - cestni promet - občinska cesta - javna pot - direkcija za ceste - druga ustrezna nepremičnina - test sorazmernosti
Pravilna uporaba meril za kategorizacijo javne ceste je v razlastitvenem postopku lahko predmet sodne presoje po tem, ko je bil izveden z Uredbo predpisan postopek in je Direkcija ugotovila, da so bila predpisana merila za kategorizacijo konkretne ceste uporabljena pravilno.
Zmotno je torej stališče Upravnega sodišča, da je v 19. členu ZJC-B vzpostavljena zakonska domneva, ki je izpolnjena, kolikor po kategorizirani poti poteka promet v skladu s kategorizacijo. Pomembno je, ali kategorizacija ceste ustreza merilom za tako kategorizacijo, tj. da ustreza predpisom, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Na ta način je namreč mogoče ugotoviti tudi, ali gre za površino, ki je splošnega pomena za promet.
To, da je na zasebnem zemljišču cesta že zgrajena, samo po sebi ne pomeni, da zemljišča v lasti države oziroma občine že iz tega razloga niso ustrezne za dosego istega cilja. Cilj razlastitve v postopku po 19. členu ZJC-B je namreč enak cilju razlastitev zaradi gradnje javne ceste. Poenostavitev razlastitvenega postopka, kot ga ureja navedena določba ZJC-B, pa ne spreminja in ne sme spreminjati osnovnih zahtev varstva pred prekomernim, v primerih iz tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1 celo nepotrebnim poseganjem v lastninsko pravico. To pomeni, da ugotovitev (ne)obstoja druge ustrezne nepremičnine ne more biti odvisna od stanja že zgrajene ceste oziroma od dejstva, da na drugih nepremičninah ni ceste v enakem stanju. Še manj je lahko tako ugotovitev mogoče utemeljiti s stroški gradnje nove ceste. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da je lahko predhodno izveden poseg v zasebno lastnino z gradnjo in kategorizacijo ceste, podlaga za legalizacijo tega posega tudi v primerih, ko sicer razlastitev za gradnjo ceste ne bi bila dopustna iz razloga po tretjem odstavku 92. člena ZUreP-1.
ZPP člen 343, 343/4, 356, 356-1. ZUS-1 člen 22, 22/1.
pravni interes za pritožbo - popravni sklep - razveljavljena sodba
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica, ki zahteva odpravo popravnega sklepa, ki ne učinkuje več, ne izkazuje (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je bila njena pritožba zoper popravni sklep zavržena kot nedovoljena. V obravnavanem primeru pravni učinki, ki jih popravnemu sklepu pripisuje pritožnica, v vsakem primeru ne obstojijo več. Pritožnica si torej tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku ne bi mogla več izboljšati svojega pravnega položaja.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 160, 160/1, 160/1-4. ZUS-1 člen 5, 5/4, 51. Uredba o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo dela daljnovoda 2 × 110 kV Gorica-Divača (odsek Renče) (2016) člen 4, 5, 12, 12, 23, 26.
akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - elektroenergetski objekt - zavrženje tožbe - omejitve javnopravne narave - namembnost zemljišč - predhodni preizkus pritožbe - glavna obravnava v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Predpis oziroma njegova norma morata imeti učinek upravnega akta, da ju je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Neposredno morata urejati pravni položaj konkretno določenih oziroma določljivih oseb, kar pomeni, da po vsebini že pomenita odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi teh oseb na način, da izdaja nadaljnjih upravnih odločb ni potrebna. Na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 je torej Upravno sodišče pristojno odločati v upravnem sporu le tedaj, ko akt izpolnjuje pogoje za upravni akt, vendar je izdan v obliki predpisa.
Določitev območja urejanja in umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja (daljnovoda) ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov, ampak prostorsko načrtovanje, katerega namen je umestitev objekta gospodarske infrastrukture v prostor in določitev trase, po kateri bo ta linijski objekt gospodarske infrastrukture (daljnovod) potekal. Pomeni torej normiranje v javnem interesu.
Umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja pa za ta zemljišča tudi že določi pravni režim, to je javnopravne omejitve z namenom varovanja gospodarske infrastrukture. Te javnopravne omejitve, ki bodo predmet soglasij oziroma projektnih pogojev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso posamični pravni akti.
Izpodbijane določbe Uredbe (in priloga Pravilnika) ne pomenijo odločitve o pravicah in obveznostih pritožnikov, temveč predstavljajo le konkretnejši pristop k normiranju v javnem interesu oziroma kriterije, ki bodo upoštevani pri izdaji soglasij za posege v varovalni pas. Izpodbijane določbe niso posamični upravni akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ampak splošni akti, za presojo katerih je izključno pristojno Ustavno sodišče (četrta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave).
Zahteva, da je izvedba glavne obravnave v upravnem sporu pravilo, se nanaša predvsem na vsebinsko odločanje o tožbi, kar izhaja tudi iz sistematike zakona (določbe o predhodnem preizkusu tožbe so uvrščene v drug oddelek kot določbe o glavni obravnavi) ter iz samega 51. člena ZUS-1, ki se že nanaša na odločitev v upravnem sporu, torej po tem, ko je tožba že uspešno prestala predhodni preizkus.
stroški postopka v upravnem sporu - pritožba zoper odločitev o stroških - nedovoljena pritožba
Pritožbo zoper sklep ureja določba prvega odstavka 82. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev teh pritožb, takšna samostojna pritožba v upravnem sporu tako ni dovoljena.
dopustitev revizije - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - odstop od prakse vrhovnega sodišča ni izkazan - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj ni natančno in konkretno izpostavil pravnega vprašanja, ki naj bi ga Upravno sodišče rešilo nezakonito. V predlogu so le trditve s katerimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa, kar ne more biti predmet revizijskega postopka (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Poleg tega z golim navajanjem številk zadev tudi ni natančno izkazal obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katerega naj bi odločitev odstopala.
začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - osnovna šola - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Za tožbo po prvem dostavku 4. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), poleg tega pa tudi posebne procesne predpostavke, ki izhajajo iz besedila 4. člena ZUS-1 (4. točka prvega odstavka 36. člena v povezavi s 4. členom ZUS-1). Po teh procesnih predpostavkah je tožba (med drugim) dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedel pa naj bi ga organ države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil.
Subsidiarni upravni spor po drugem odstavku 157. člena Ustave in prvem dostavku 4. člena ZUS-1, je namenjen varovanju posameznika pred posegi oblasti, ki bi lahko vplivali na njegove ustavno varovane človekove pravice ali temeljne svoboščine, ne glede na to, kateri nosilec oblasti jih izvrši (organ države, samoupravne lokalne skupnosti itd.) in v kakšni obliki (z aktom ali dejanjem). Navedeno pomeni, da je do subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 upravičena le oseba, ki je bila v svojem ustavno varovanem položaju prizadeta z izvrševanjem javne oblasti, ki jo izvaja (kateri koli) nosilec te oblasti. Za dovoljenost tožbe po 4. členu ZUS-1 je torej odločilnega pomena, ali je sporna dejanja tožene stranke mogoče šteti za dejanja javne oblasti, ki jih je storila kot organ države ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju svojih oblastvenih pooblastil.
upravna taksa - stranka v upravnem postopku - aktivna legitimacija za tožbo - pravni interes - notar - ugoditev pritožbi
Plačilni nalog za plačilo upravne takse je toženka nesporno izdala na ime pritožnika, kar pomeni, da ga je štela za taksnega zavezanca in da je s tem obveznost plačila zadevne upravne takse naložila izključno pritožniku osebno. V postopku za odmero upravne takse je torej šlo za odločanje o obveznosti pritožnika in ne njegove stranke. Pritožnika je zato v tem postopku treba šteti za stranko.Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT3), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj in v tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost, zato je prav pritožnik tisti, ki v zvezi s Plačilnim nalogom izkazuje pravovarstveno potrebo.
Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva (gre za generalno izključitev takšnih pritožb), v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Vrhovno sodišče lahko torej poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.
Tudi iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ne izhaja, da bi zoper sklep o stroških postopka moralo biti zagotovljeno redno ali izredno pravno sredstvo, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče.
Pritožnica v pritožbi ne izpodbija razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, da sklep o potrditvi mandatov ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00058438
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZZavar-1 člen 448. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - pravica do izjave - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave) in 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) postopanje sodišča, ki v upravnem sporu zoper odločbo agencije za zavarovalni nadzor na podlagi določbe 448. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) izda sodbo brez izvedbe glavne obravnave, pri tem pa ne navede posebnih razlogov za opustitev izvedbe glavne obravnave, kljub zahtevi tožeče stranke, da se obravnava izvede?
- Ali je v skladu z 22. členom Ustave in 6. členom EKČP postopanje sodišča, ki izda sodbo na seji, pri tem pa ne upošteva in se v obrazložitvi tudi ne opredeli do navedb v pripravljalni vlogi stranke, ki je bila poslana priporočeno po pošti na sodišče pred izvedbo seje, na kateri se je odločalo?
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena ZPP izdalo sklep o popravi sodbe, s katerim je obveznost plačila davka v višini 192.990,00 EUR, ki ga je pritožnica dolžna plačati zaradi delne zavrnitve tožbe zoper izpodbijano davčno odločbo, popravilo na 143.990,00 EUR. S to vsebino, to je s samim zneskom dolgovane obveznosti, je omejena tudi presoja Vrhovnega sodišča, ki v tej zadevi odloča le o posebej vloženi pritožbi zoper popravni sklep. Iz okvira te presoje in upoštevaje, da je popravljeni znesek pritožničine obveznosti nižji od prvotno zapisanega v sodbi, izhaja, da bi se z razveljavitvijo popravnega sklepa (kar smiselno predlaga) njena davčna obveznost zvišala. Za to njen pravni interes ni razviden, niti ga ne zatrjuje v pritožbi, saj z razlogi, povzetimi v 3. točki obrazložitve tega sklepa, dejansko nasprotuje delu sodbe, v katerem ni uspela, ne pa popravi sami po sebi. Vrhovno sodiščeje zato pritožbo zavrglo.
Vrhovno sodišče je ugodilo predlogu tožnika za dopustitev revizije glede razlage prvega odstavka 6. člena ZUS-1 in v zvezi s tem glede pravnega vprašanja o tem, ali lahko tožnik v okviru varovanja svojih pravnih koristi ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, uveljavlja v upravnem sporu, četudi jih ni uveljavljal v postopku pred upravnim organom, ugodilo, ker o tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, hkrati pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti ter enotnost in razvoj sodne prakse, saj se to stališče Upravnega sodišča pojavlja še v drugih upravnih sporih.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga - objektivni pomen revizije
V predlogu za dopustitev revizije je predlagatelj sicer oblikoval vprašanje, vendar je po oceni Vrhovnega sodišča predlagano vprašanje po eni strani vezano izključno na presojo okoliščin obravnavanega primera, po drugi strani pa v tem kontekstu tako splošno, da iz njega ni mogoče razbrati, katera (nadaljnja) pravna vprašanja naj bi sploh bila relevantna za revizijsko presojo.
Tudi v obrazložitvi predloga predlagatelj le splošno navaja, da naj bi mu bila kršena pravica do izjave v postopku pred davčnim organom in pravica do sodelovanja v davčnem inšpekcijskem postopku, okoliščin, ki bi kazale, da bi bil odgovor Vrhovnega sodišča širše pomemben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP), pa niti ne poskuša utemeljiti. Morebitna dopustitev revizije bi tako v celoti temeljila na ugotovitvah o širšem pomenu zadeve, ki bi jih oblikovalo Vrhovno sodišče samo, kar bi smiselno pomenilo dopustitev revizije po uradni dolžnosti.