nedovoljenost revizije - odločanje sodišča brez glavne obravnave - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - nesporno dejansko stanje - kršitev pravice do izjave v postopku - zavrženje revizije
Tožnik mora v tožbi povedati, zakaj toži, s čimer opredeli obseg želenega sodnega varstva. Ker revident s tožbo ni uveljavljal, da v postopku pred izdajo ni imel možnosti uveljavljati dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo odločbe, se Upravno sodišče pri presoji, da o zadevi odloči brez glavne obravnave, ni bilo dolžno opredeljevati do vprašanja, ali obstajajo okoliščine iz druge alineje tretjega odstavka 59. člena ZUS-1, ki terjajo odločanje na glavni obravnavi. Sodišču zato v tem pogledu ni mogoče očitati kršitve pravil upravnega spora, postavljenemu vprašanju pa ne pripisati pomena za obravnavano zadevo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS00055897
ZUS-1 člen 24, 24/1, 24/3, 32, 32/2.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za pritožbo - opravičen razlog za zamudo - zahteva za izdajo začasne odredbe - namen začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - pavšalne in neizkazane navedbe
Vrhovno sodišče sodi, da nenadna sprememba obratovalnega časa bencinskega servisa, ki zagotavlja storitve dežurne pošte, ki poleg tega neposredno sovpada z dnem izteka pritožbenega roka (v istem tednu) ter ob upoštevanju, da je bil pooblaščenec pritožnika ob spremembi delovnega časa hospitaliziran, predstavlja okoliščino oziroma oviro, ki je stranka ni mogla predvideti niti preprečiti niti in je tudi ni mogoče pripisati njeni krivdi. Ob upoštevanju predstavljenih dejanskih okoliščin obravnavanega primera, Vrhovno sodišče meni, da skrbnost dobrega strokovnjaka, po kateri mora ravnati pritožnikov pooblaščenec, ne nalaga, da bi moral odvetnik oziroma pooblaščenec vedno znova preverjati obratovalni čas dežurne pošte, še posebej v primeru njenega dolgotrajnega (večletnega) poslovanja do določene ure. Navedene okoliščine zato izkazujejo opravičljiv vzrok za zamudo roka za vložitev pritožbe.
Upravno sodišče je glede trditev o grozečem stečaju v izpodbijanem sklepu izrecno navedlo, da grozeča nelikvidnost nedvomno predstavlja težko popravljivo škodo, vendar je pritožnik s predloženimi podatki ni izkazal. Tako stališče je tudi skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Glede samega nastanka materialne škode pa je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat sprejelo stališče, da samo materialna škoda praviloma ne pomeni težko popravljive škode.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00055644
URS člen 26. ZGO-1 člen 152, 153, 153/2. ZUS-1 člen 51, 64, 64/4, 64/5. ZUP člen 14, 251, 252, 253.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - javnopravna odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - odgovornost države za škodo, ki jo povzroči inšpekcijski organ - gradbeno dovoljenje - nelegalna ali neskladna gradnja - inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitve objekta - protipravnost ravnanja - odločanje upravnega organa v nasprotju s stališčem sodišča - izravnalna funkcija odškodninskega prava - dolgotrajnost upravnega postopka - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Stališče, da je treba pri presoji sodnikovega ravnanja izhajati iz narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, je sodna praksa s poudarjanjem podobnosti v miselnem procesu sodnika in uradnika razširila na področje upravnega odločanja. Med oblastnim ravnanjem sodnika in uradnika pa so vendarle nekatere razlike. Medtem ko je sodniku imanentna sodniška neodvisnost – pri odločanju sledi svojemu pravnemu prepričanju in sodi po ustavi in zakonu, pri čemer ni vezan niti na utrjeno sodno prakso niti na pravno mnenje instančnega sodišča, sta temeljni, iz Ustave izhajajoči načeli delovanja upravnih organov njihova samostojnost (ne neodvisnost) in podreditev odločanja o pravicah in zakonitih interesih državljanov in organizacij sodnemu varstvu. Neupoštevanje pravnih mnenj sodišča v postopku sodnega varstva bi povsem izvotlilo to človekovo pravico, zato je njeno učinkovito izvrševanje zagotovljeno z določbama četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, ki omejujeta samostojnost organa in po katerih je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča o postopkovnih vprašanjih.
Razlogi o odsotnosti protipravnosti kot predpostavki odškodninske odgovornosti države bi povsem zadoščali za odločitev v obravnavani zadevi. Po prepričanju Vrhovnega sodišča pa so za zavrnitev revizije in sporočilnost sodbe vsaj enako pomembni razlogi, ki se osredotočajo na rezultat spornega upravnega postopka kot celote z vidika tožnice. Šele ti odgovarjajo na ključno vprašanje, ali je povrnitev škode sploh potrebna, da se odstrani neupravičen položaj, v katerem se je znašla tožnica.
Zaradi zaporedja napak, ki so jih zagrešile različne uradne osebe, je bil postopek pravnomočno ustavljen in tožnici niso bili izrečeni ukrepi skladno z ZGO-1. Če bi upravni organi v zadevi postopali s skrbnostjo, ki se utemeljeno pričakuje od povprečno skrbnega gradbenega inšpektorja v postopkih po 152. in 153. členih ZGO-1, bi bil epilog drugačen – postopek bi se iztekel tako, da bi ji bili izrečeni ukrepi, ki jih ZGO-1 predvideva v primeru nelegalne gradnje. Odločanje o tožničinih pravicah v spornem oblastno procesnem odnosu med državo in posameznikom – tožnico, se je torej končalo s spodletelim poskusom varstva javnega interesa, ki ga zasleduje ZGO-1, po drugi strani pa s popolnim uspehom za tožnico. Čim je tako in je posledica dejanj v upravnem postopku korist za tožnico, bi bil sklep o odškodninski odgovornosti toženke v popolnem nasprotju z izravnalno funkcijo odškodninskega prava, ki je v odpravi oškodovančevega prikrajšanja.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - karantena - pravni interes za vodenje upravnega spora - zavrženje tožbe
V upravnem postopku ni mogoče uveljavljati izplačila odškodnine, temu je namenjen pravdni postopek. V primeru, da pritožnik meni, da je vprašanje zakonitosti izpodbijanega akta predhodno vprašanje za odločitev o utemeljenosti odškodninskega zahtevka, pa bi moral postaviti ugotovitveni tožbeni zahtevek in zanj utemeljiti svoj pravni interes. Tega pa ni storil.
predlog za dopustitev revizije - brezplačna pravna pomoč - pomembno pravno vprašanje izkazano - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali sta sodišče in organ za brezplačno pravno pomoč s tem, da posamezna preiskovalna dejanja štejeta za sodni postopek v smislu 7. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, kršila materialno pravo?
Ali je pri dodeljevanju brezplačne pravne pomoči v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj položaj osumljenca in oškodovanca enak?
Odločanje o vrsti prehrane otroka, ki je sprejet v javni vrtec, ni del oblastvenega odločanja javnega vrtca oziroma sveta vrtca kot njegovega organa, zoper katerega bi bilo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Omenjeni organ namreč odloča s smiselno uporabo ZUP samo o ugovoru staršev zoper prejeto obvestilo o prednostnem vrstnem redu otrok zaradi nepravilnega upoštevanja kriterijev za sprejem otroka v vrtec, o čemer izda odločbo, zoper katero lahko starši sprožijo upravni spor (sedmi odstavek 20. b člena ZVrt). Gre za edini pravni akt, ki ga sprejme svet javnega vrtca, ki ustreza opredelitvi upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055289
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/1, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84a, 84a-2, 84a-3. ZPP člen 286b.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost - sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja - zaslišanje tožnika - pravica do izjave - pravočasno uveljavljanje kršitev postopka
Vrhovno sodišče je v nedavni sodni praksi že sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Izpostavilo je, da je v ta namen treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd. Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena le na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak da mora biti ta dodatno kvalificirana, napotuje tudi določba prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.
zavrženje predloga za dopustitev revizije - nedovoljen predlog za dopustitev revizije - pomembno pravno vprašanje ni postavljeno
Zgolj s prepisom besedila 22. člena Ustave predlagatelj strogim formalnim zahtevam iz 367. b člena ZPP ni zadostil. Namesto kratke predstavitve pravnega problema, povezanega z vprašanjem, se predlog ukvarja z razlago drugega odstavka 20. člena ZUS-1. Pri tem pa ne pojasni povezave med zatrjevano kršitvijo pravice do izjave in preiskovalnimi pooblastili, ki jih ima sodišče v skladu z 20. členom ZUS-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS00055287
ZPP člen 343, 343/3. ZUS-1 člen 5, 5/4, 32, 32/2. ZLS člen 2, 21, 21/2, 21/2-5, 61, 61/3. ZGJS člen 26, 28.
pravni interes za pritožbo - zakonitost akta organa, izdanega v obliki predpisa, če ureja posamična razmerja - izvajanje gospodarske javne službe - lokalne javne zadeve - javno podjetje - tožba kot procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi - odločanje o začasni odredbi - neizkazana težko popravljiva škoda
Pogoje za izvajanje dejavnosti GJS prek javnega podjetja in vpliv ustanovitelja takega podjetja na njegovo upravljanje nekaj podrobneje določa ZGJS (26. člen ZGJS), vendar pa tudi ta v nobenem pogledu ne veže lokalne skupnosti na določenega izvajalca GJS (razen v primeru koncesije, za kar v tem primeru ne gre) oziroma na izbiro katere od specifičnih, s tem zakonom določenih organizacijskih oblik, in še manj na morebitna ekonomska oziroma pogodbena razmerja, ki jih v zvezi z zagotavljanjem GJS sklepa z drugimi lokalnimi skupnostmi. Še več, ZGJS v tem pogledu izrecno določa, da se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače (28. člen ZGJS). Tudi sicer iz veljavnih predpisov ne izhaja, da bi zgolj to, da je bil prvi tožnik ustanovljen z namenom opravljanja GJS, med njegovimi soustanoviteljicami ustvarjalo kakršno koli javnopravno razmerje, v katero bi lahko posegel izpodbijani akt, oziroma pravico ali pravno korist, ki bi jo druga do peta tožnica lahko varovale v upravnem sporu.
Status gospodarske družbe kot javnega podjetja vsaj v kontekstu ZGJS v ničemer ne vpliva na odnos te družbe z njenimi ustanovitelji oziroma na medsebojne odnose med njimi. Povedano drugače: pravna ureditev teh odnosov se v ničemer ne razlikuje od ureditve takih odnosov, ki velja za katero koli gospodarsko družbo, ki nima statusa javnega podjetja.
Prvi tožnik lahko kot škodo, ki naj bi jo bilo mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe, uveljavlja le škodo, ki neposredno izvira iz spornega pravnega razmerja. Kolikor v tem smislu uveljavlja ekonomske posledice zaradi zmanjšanja obsega njegove aktivnosti, dejansko uveljavlja izključno posledice, ki izhajajo iz dejstva, da je njegov status izvajalca predmetne GJS prenehal. Tega pa izpodbijani odlok izrecno ne ureja, zato je vsaj na prvi pogled videti, da uveljavljane ekonomske posledice sploh ne morejo biti predmet odločanja o začasni odredbi, saj ne izhajajo iz izpodbijanega akta (oziroma vsaj ne iz tistih njegovih določb, ki so lahko predmet upravnega spora). Kolikor pa iz tožbenih navedb smiselno izhaja, da prvi tožnik izpodbijanemu aktu pripisuje tudi učinek prenehanja svojega statusa kot izvajalca predmetne GJS, je lahko presoja, ali je njegovim določbam mogoče pripisati tudi tako vsebino in če da, ali gre tudi v tem pogledu za akt v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, kvečjemu predmet odločanja v glavni stvari.
Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055276
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 82/2, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2(n), 28, 28/2.
mednarodna zaščita - znatna nevarnost pobega prosilca - dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem, nato pa ju zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je pritožnik znatno begosumen.
samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo
Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, so tožniki po prenehanju pridržanja samovoljno zapustili azilni dom in njihovo prebivališče ni več znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnikov, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela. Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. Če bo kasneje ugotovila, kje se tožniki nahajajo, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo.
Že iz pritožbenih navedb oziroma pritožbi priložene izjave izhaja, da je volilna komisija odločala o vlogi stranke in da je odločitev o potrditvi liste kandidatov v skladu z njeno vlogo. Vlagatelj liste namreč v svoji izjavi, na katero se pritožnik sklicuje, sam navaja, da je popravek oziroma spremembo na vlogi podpisal. V takem primeru pa je glede vprašanja pravnega interesa za sodno varstvo volilne pravice bistveno, da se izpodbijana odločitev nanaša na vlogo, kakršno je popravil oziroma spremenil sam vlagatelj in da se izpodbijana odločitev sklada s to vlogo. To pomeni, da drugačne, za pritožnika ugodnejše odločitve, na podlagi navedene vloge VKVE ne bi mogla sprejeti. Tudi če bi Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi, VKVE glede na popravljeno oziroma spremenjeno vlogo ne bi mogla odločiti o vlogi, kakršna je bila prvotno vložena. Pritožnik si torej z vsebinsko odločitvijo Vrhovnega sodišča o njegovi pritožbi ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
ZOdv člen 17, 17/5. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - nagrada za odvetniške storitve - višina nagrade odvetnika - brezplačna pravna pomoč - znižana nagrada - priznanje stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči odvetniku - načelo enakosti - načelo enakega varstva pravic - odvetniška tarifa - obvezna razlaga odvetniške tarife - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki v primerih plačila dela odvetnika po uradni dolžnosti ali kot izvajalca brezplačne pravne pomoči znižuje na polovico, neustavno posega v bistveno enak sistem plačil za dela sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača na podlagi navedenih pravilnikov v istem postopku?
Ali so obvezne razlage UO Odvetniške zbornice Slovenije obvezne tudi za sodišča in druge državne organe, ko v okviru procesnih pravil odločajo o stroških odvetnika, kot to določa drugi odstavek 19. člena Odvetniške tarife?
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00055895
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZSKZ člen 2, 2/1, 2/3, 2/5, 4, 4-2. ZKZ člen 26, 27, 27/2, 27/6. URS člen 23.
zakup kmetijskih zemljišč - izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - obvestilo o izbiri - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - upravljanje nepremičnega premoženja države - zavrženje tožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Ker sporno obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
pritožba zoper odločbo občinske volilne komisije - pravočasnost pritožbe - prepozna pritožba - volitve v Državni zbor
V skladu s prvim odstavkom 105. člena ZVDZ mora pritožnik vložiti pritožbo zoper odločbo volilne komisije v 48 urah od prejema odločbe neposredno pri sodišču. Roki po tem zakonu tečejo ne glede na nedelje, državne praznike in druge dela proste dneve. Če sodišče dejansko prejme vlogo po izteku tega roka, je pritožba vložena prepozno. Zaradi posebne zakonske ureditve v ZVDZ je glede rokov in načina vlaganja vlog z namenom zakonite in pravočasne izvedbe volitev v državni zbor izključena uporaba drugih procesnih zakonov, v katerih se dan oddaje priporočene pošiljke na pošto šteje za dan, ko je organ prejel vlogo (npr. drugi odstavek 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ali drugi odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku).
volitve v Državni zbor - zavrnitev liste kandidatov - pritožba zoper zavrnitev liste kandidatov - pravočasnost pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Za presojo pravočasnosti vložene pritožbe je bistveno, ne samo kdaj se je pritožnik seznanil z odločitvijo in razlogi zanjo, ampak tudi, kdaj je Vrhovno sodišče prejelo pritožbo. Ker sam pritožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijano odločbo osebno prevzel dne 28. 3. 2022 ob 12.45 uri, se je upoštevaje navedeni datum in čas seznanitve pritožbeni rok iztekel 30. 3. 2022 ob isti uri. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo prejelo šele naslednji dan, to je 31. 3. 2022 ob 8.00 uri (podatki na dohodnem žigu), je ta prepozna, ne glede na to, kdaj je bila vložena priporočeno po pošti. Zaradi posebne zakonske ureditve v ZVDZ glede rokov in načina vlaganja vlog z namenom zakonite in pravočasne izvedbe volitev v Državni zbor je izključena uporaba drugih procesnih zakonov, v katerih se dan oddaje priporočene pošiljke na pošto šteje za dan, ko je organ prejel vlogo.
zahteva za razpis referenduma - tožba v upravnem sporu - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati, kako bi morebitna numerična opredelitev potrebnega števila volivcev oziroma vnaprejšnja seznanjenost pritožnika s tem, kakšno število podpisov mora zbrati, privedla do kakršnega koli odločilnega vpliva na pritožnikovo možnost zbiranja podpisov podpore in s tem do izboljšanja njegovega pravnega položaja, niti tega, kako je zgolj relativna opredelitev tega števila njegovo možnost zbiranja podpisov nesorazmerno ovirala. Pritožnikove navedbe o neenakosti in pravni negotovosti tako ostajajo na ravni golih trditev. Enako velja tudi za navedbe o datumu, na katerega bi bilo treba ugotavljati potrebno število podpisov podpore, saj pritožnik tudi te zatrjevane zakonske praznine oziroma neustavnosti ureditve ne povezuje konkretno in neposredno z možnostmi za zbiranje podpisov oziroma z izidom tega zbiranja v konkretni zadevi. Povsem posplošene ostajajo tudi navedbe o pritožnikovi neenakopravnosti s pobudniki referenduma na državni ravni, saj pritožnik ne navaja, zakaj naj bi bila drugačna opredelitev praga za lokalni referendum zanj manj ugodna na način, kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, niti ne utemelji enakosti oziroma primerljivosti obeh pravnih položajev, ki bi zahtevala enako oziroma primerljivo normativno ureditev.