varstvo ustavnih pravic - pravni interes za pritožbo - izboljšanje pravnega položaja - stroški upravnega spora - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katerim je bila njuna tožba zavrnjena. S tožbo sta namreč zahtevala izdajo akta, torej izdajo sklepa, na podlagi katerega bi se v zemljiški knjigi izbrisal status javnega dobra na njunih nepremičninah. To se je glede na stanje v zemljiški knjigi že zgodilo, zato si pritožnika tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati. To pa pomeni, da za odločitev o pritožbi glede glavne stvari ne izkazujeta več pravnega interesa.
SZ-1 člen 103, 103/5, 173, 173/3, 173/4, 175a, 175a-2. SZ člen 128, 128/2. ZSR člen 60.
hišniško stanovanje - pravica začasne uporabe hišniškega stanovanja - pridobitev nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstev - dejansko prebivanje - razlaga zakonske določbe - in claris non fit interpretatio - pavšalni pritožbeni očitki
Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR je neposredno povezana z uveljavljanjem pravic prejšnjih imetnikov stanovanjske do odkupa stanovanja, katerega so skladno s privatizacijskimi določbami SZ lahko odkupili po posebej diskontirani ceni (prim. 117. člen SZ). Ta pravica pa prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe na hišniškem stanovanju ne pripada; po 1. točki 175.a člena SZ-1 imajo te osebe na hišniškem stanovanju zgolj predkupno pravico (če so se etažni lastniki odločili za prodajo stanovanja), ne pa tudi pravice do odkupa po znižani ceni. Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR zato v konkretnem primeru ne more biti niti smiselno uporabljiva, saj, kot pojasnjeno, se nanaša na pravico, ki tožniku ne pripada (niti je ta ne uveljavlja). Da bi bilo lastništvo primernega stanovanja ali dograjene stanovanjske hiše oziroma nedograjene hiše, glede katere je obstajala možnost njene dograditve, ob uveljavitvi SZ leta 1991 ovira za pridobitev upravičenj prejšnjih imetnikov pravice začasne uporabe na hišniških stanovanjih (kar je sicer vsebina prvega in tretjega odstavka 60. člena ZSR) pa ni določeno niti v 175.a členu SZ-1, ki se specialno uporablja za uveljavljanje pravic na hišniških stanovanjih. Vsakršno ugotavljanje dejstev sodišča prve stopnje v smeri, ali je bil tožnikov objekt v Želimljah leta 1991 primeren za bivanje oziroma ali je bil v gradnji kot stanovanjska ali kot počitniška stavba ter ali je tožnik imel možnosti in sredstva, da ga dokončna, je bilo zato odveč.
V obrazložitvi pritožbe je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti. To še posebej velja za pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, katerega je treba vselej konkretizirati. Iz obravnavane pritožbe pa ni jasno, do katerih konkretno pritožničinih pravno odločilnih navedb naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, zato zatrjevana kršitev ostaja na ravni pavšalnosti. Smiselno enako velja za pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri argumentiralo svoje odločitve, saj pritožnica ne pojasni, kateri argumenti sodišča prve stopnje in zakaj naj ne bi bili zadostni.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055284
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2(n), 28, 28/1. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 84a, 84a-3, 84a-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost
Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožnika ni bilo mogoče pridržati samo zato, ker v zvezi z njim poteka postopek po Uredbi Dublin III (ker je predhodno na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev o njej, kar sta okoliščini v smislu tretje alineje 84. a člena ZMZ-1), saj bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.
Pritožnica ni ugotovila okoliščin na strani tožnika, ki bi dajale podlago za sklepanje o znatni nevarnosti, da bo pobegnil. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 12/2022 gre za okoliščine, s katerimi se vzpostavlja visoka stopnja nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Na tako nevarnost pa lahko kažejo le dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika (nanašajo se na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.). Ob tem je treba še upoštevati, da je cilj pridržanja po Uredbi Dublin III omogočiti izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, kar pomeni, da morajo biti omenjene subjektivne okoliščine po svoji naravi take, da omogočajo sklepanje, da oseba ne bo počakala na izvedbo vrnitve v državo članico EU, ki jo je enkrat že samovoljno zapustila. V tem okviru je ugotavljanje razlogov, zakaj je oseba (tožnik) zapustila drugo državo članico (v konkretnem primeru Hrvaško), lahko pomembno za presojo stopnje nevarnosti pobega, vendar ne izolirano, ampak v povezavi z drugimi zgoraj navedenimi okoliščinami, ki morajo biti v ta namen tudi ugotovljene.
Celo če se šteje, da je zapustitev Hrvaške pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito izraz tožnikovega nesodelovanja v postopku pred hrvaškimi organi, je to pri pridržanju za namen predaje po Uredbi Dublin III že konzumirano v razlogu po tretji alineji 84. a člena ZMZ-1.
delegacija pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - videz nepristranskosti - brezplačna pravna pomoč - določitev drugega stvarno pristojnega sodišča (delegacija)
V obravnavanem primeru želi prosilec pred sodiščem nadaljevati kazenski pregon zoper sodnika v zvezi s kaznivimi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (257. člen KZ-1), nevestnega dela v službi (258. člen KZ-1) ter protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja (prvi odstavek 288. člena KZ-1). Predlagateljica predseduje sodišču, na katerem opravlja sodniško funkcijo sodnik B. B., v njeno okrožje pa spada tudi okrajno sodišče, na katerem sodi sodnik A. A. To pomeni, da bi predlagateljica odločala o prosilčevi možnosti uresničevanja pravice do postopka pred sodiščem zoper osebi, ki sta sodnika sodnega okrožja, ki ga vodi. Navedeno pa v povezavi z izvajanjem delovnega procesa na sodišču, ko predsednica sama izpostavlja, da ima s sodnikoma dnevne stike, tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja okoliščine, zaradi katerih bi lahko prišlo do posega v objektivni videz nepristranskosti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055004
ZPP člen 343, 343/4.
pravni interes tožene stranke - samovoljna zapustitev azilnega doma - zatrjevana neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje - omejitev gibanja tujcu - predaja odgovorni državi članici
Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Navedenega pravnega interesa pritožnica nima že zato, ker iz sodbe sodišča prve stopnje nesporno izhaja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep pritožnice prenehal veljati zaradi poteka časa njegove veljave. Tudi nobena nadaljnja odločitev sodišča v tem upravnem sporu ne more povzročiti, da bo ta upravni akt začel ponovno veljati. Zato tožnica tudi ob uspehu s pritožbo v tem upravnem sporu ne bo mogla več izvrševati svoje pristojnosti na podlagi navedenega sklepa in si torej ne more izboljšati svojega pravnega položaja
Ob tem iz nespornega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil tudi azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela.
pravni interes tožene stranke - samovoljna zapustitev azilnega doma - zatrjevana neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje
Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil tudi azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela. Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. V primeru, če kasneje ugotovi, kje se tožnik nahaja, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo.
Posebne pogoje, kdaj je zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena pritožba, določa ZUS-1 v 73. členu in da zato uporaba določb ZPP o pritožbi v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v tem delu (implicitno torej tudi uporaba 375.a člena ZPP) ni mogoča.
Slovenski računovodski standardi (SRS) - davek od dohodka pravnih oseb - davčna osnova - razlaga 12. člena ZDDPO
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo zakonito, ko je v obravnavani zadevi odločilo, da pravilna uporaba računovodskih standardov pri presoji na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 sploh ni relevantna.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 17/2, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 43. ZPP člen 343, 343/1, 343/4.
status stranskega udeleženca - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - preuranjena tožba - učinkovitost sodnega varstva - procesna legitimacija za vložitev tožbe
O vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se (tujega) postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, mora biti odločeno v času trajanja tega postopka. Samo tako je tej osebi zagotovljena pravica do pravnega sredstva in/ali sodnega varstva zoper izdani upravni akt. ZUS-1 namreč nima posebnih določb, ki bi stranskemu udeležencu omogočale naknadno vložitev tožbe zoper vsebinsko odločitev upravnega (davčnega) organa.
URS člen 125, 160, 160/3. ZUS-1 člen 1, 2, 2/2, 4, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) člen 11, 11/1.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - odlok - redno šolanje - nošenje mask - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akti izdani v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja - ni posamični akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Spornega Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-COV-2 (vključno z 11. členom, ki določa za pritožnico sporno nošenje mask) ni mogoče opredeliti drugače, kot da gre za splošen akt z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov.
Pravilnik o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (2016) člen 31. ZUS-1 člen 2. ZUP člen 4. URS člen 23, 157.
javna podjetja in agencije - zahtevek za preverjanje sklepa v postopku izvajanja - pravica do učinkovitega sodnega varstva - posebno pravno varstvo - podzakonski predpis
Z vidika upravnega spora je odločanje Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (agencija) na podlagi zahtevka za preverjanje sklepa v postopku izvajanja iz 31. člena Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti mogoče šteti za nadaljnji korak pri dokončnem oblikovanju volje agencije, ki ne pomeni posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva zoper upravne akte (23. in 157. člen Ustave Republike Slovenije (URS)) in zato samo po sebi ne terja izrecne zakonske ureditve. Oblikovanje posameznih procesnih rešitev s podzakonskimi predpisi pa v postopkih odločanja o javnopravnih stvareh, v katerih se Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) uporablja le smiselno in subsidiarno (4. člen ZUP), ni izključeno.
S tem da komisija, ki je imenovana s strani direktorja agencije, preveri pravilnost sklepa direktorja, tudi ne gre ne za instančni in ne za hierarhični nadzor drugih organov zunaj agencije. Ko je odločitev o navedeni obveznosti dokončno oblikovana s strani agencije (2. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), pa nastopi možnost sodnega varstva v upravnem sporu, ki glede na okoliščine in značilnosti konkretnega primera pred tem ni ne smiselno in ne potrebno.
nepopoln predlog za dopustitev revizije - objektivni pomen revizije - okoliščine, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja
Prepis zakonskega besedila iz 367.a člena ZPP ne zadosti zahtevi po navedbi okoliščin, ki kažejo na objektivni pomen odločanja o postavljenih pravnih vprašanjih. Drugih navedb, ki bi se nanašale na razloge za dopustitev revizije, predlagatelj ne poda, saj je v preostalem predlog po vsebini v bistvu revizija. Navedena nepopolnost predloga onemogoča presojo objektivnega pomena zastavljenega vprašanja glede na kriterije iz 367.a člena ZPP, zato je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.
Da bi bil predlog formalno popoln, mora torej predlagatelj ne le navesti sporno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila iz tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.
ZOsn člen 60a. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8, 8/3. URS člen 157, 157/2.
pritožba - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Osnovne šole niso oblastni organi, vendar pa jim ZOsn v nekaterih izrecno naštetih primerih daje pooblastilo za oblastveno odločanje (60.a člen Zosn). Ravnanje šole izven postopkov, naštetih v 60.a členu ZOsn, tako ne pomeni oblastvenega ravnanja oziroma odločanja, temveč opravljanje dejavnosti, s katero je zagotovljena možnost izvrševanja ustavne pravice do izobrazbe.
Zahteva po šolanju na daljavo, če učenec (oziroma njegov zakoniti zastopnik) ne predloži soglasja za samotestiranje, ne izhaja iz oblastvenega ravnanja šole, temveč iz zapovedi, določene v Odloku. Ravnanje šole glede na to zapoved ne presega narave opozorila oziroma obvestila o tem, kaj Odlok zahteva od naslovnikov.
Pri navodilih tožene stranke, tudi če so razumljena kot celota njenih dejanj in navodil, ne gre za oblastveni akt ali dejanje, zato niso izpolnjeni pogoji za obravnavo tožbe po 4. členu ZUS-1.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. DZ člen 159, 167, 168. URS člen 157, 157/2.
odvzem otroka staršem - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - drugo učinkovito sodno varstvo - ugovor tretje osebe - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Nujni odvzem otroka staršem, o katerem odloči okrožno sodišče, vključuje tudi situacije, ko se otrok v času odvzema nahaja pri drugi osebi in je torej dejansko odvzet tej osebi. Sodno varstvo glede nujnega odvzema otrok in njihove začasne namestitve pa se zagotavlja pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku po določbah DZ in ZNP-1.
Tudi odgovor na vprašanje, ali in katere pravice ima oseba, ki ni starš in so se pri njej nahajali otroci v trenutku odvzema in namestitve, je tako lahko predmet presoje samo v sodnem postopku, predvidenem v DZ. Če pa se pojavi vprašanje neustavnosti zakonske ureditve tega postopka, mora biti dilema v njem tudi razrešena. Sodni spor iz drugega odstavka 157. člena Ustave (oz. po prvem odstavku 4. člena ZUS-1) namreč ni namenjen dopolnjevanju morebiti pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih področjih prava in razreševanju obstoja pravnih praznin glede možnosti učinkovitega sodnega varstva.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00054959
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3, 109. ZMZ-1 člen 64, 65. ZUS-1 člen 52, 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4, 75, 75/3, 85, 85/1, 85/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva in novi dokazi - učinek ex nunc - spremenjene varnostne razmere v izvorni državi - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - ugoditev reviziji
Ex nunc presoja omogoča izčrpno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bilo sodišču treba zadevo vrniti organu v ponovno odločanje.
avtonomija univerze - volitve - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - ustavno varovana volilna pravica - sklicevanje na navedbe v drugih vlogah - volitve članov študentskega sveta
V obravnavanem primeru je bila tožba vložena zaradi izpodbijanja izdanega sklepa študentskega sveta ter odgovora rektorice. V obravnavani zadevi je bistveno (tako glede vodenja rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 kot glede vodenja subsidiarnega upravnega spora na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1), da se izpodbijana akta nanašata na volitve v študentski svet, kar sodi na področje avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze. Po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za upravna akta iz 2. člena ZUS-1, s katerima bi bilo poseženo v pravni položaj pritožnika. Hkrati pa ne gre niti za akta oziroma dejanje iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj SŠ Fakultete in rektorice pri takem odločanju ni mogoče šteti za organ upravne oblasti, niti za organ katerekoli oblasti. Pa tudi iz narave obravnavanega posega ni mogoče zaključiti, da je sodno varstvo v upravnem sporu (tako po 2. kot po 4. členu) zagotovljeno zaradi narave stvari (2. člen ZUP), saj ni šlo za odločanje o upravni zadevi oziroma za odločanje organa oblasti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00054990
ZUS-1 člen 12, 12/2, 32, 32/2, 84. ZPP člen 367, 367/1, 367/2, 377. ZMZ-1 člen 70, 70/4, 84.
predlog za dopustitev revizije - mednarodna zaščita - omejitev gibanja - nedovoljena revizija - pravna sredstva - pritožba - zavrženje predloga za dopustitev revizije - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Glede na posebno ureditev pravnih sredstev v ZUS-1 ni mogoče vložiti revizije zoper sodbe Upravnega sodišča, zoper katere je dovoljena pritožba, saj ima stranka tedaj že na voljo redno pravno sredstvo, ki je po vsebini širše od revizijskega preizkusa. S tem je preprečeno podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih.
Dopustitev revizije s sklepom o dopustitvi je torej procesna predpostavka za vložitev revizije. Ker revizija ni bila dopuščena, tudi revizija v tem upravnem sporu ni dovoljena.
Ker je o vloženem predlogu za dopustitev revizije Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom in ga zavrglo, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - nezakonitost odloka - pogoj PCT - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - podzakonski predpis - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - ni posamični akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Za abstraktno presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov, torej tudi (izpodbijanega) Odloka, je po veljavni zakonski ureditvi pristojno Ustavno sodišče. Ker ustavnost in zakonitost Odloka kot podzakonskega predpisa presoja Ustavno sodišče, Vrhovno sodišče ne more presojati tega, saj opisana dvotirnost pravnih sredstev pravno ni predvidena.
Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ne gre za podzakonski predpis, ki bi urejal posamična razmerja na način, da bi učinkoval le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb, saj ureja nedoločeno število bodočih primerov in se nanaša na nedoločen krog oseb. Izpodbijani Odlok namreč na splošno ureja izpolnjevanje pogoja PCT ter varnostne ukrepe za preprečevanje ponovnih izbruhov okužb in širjenja bolezni v Republiki Sloveniji. V Odloku ni opredelitve oseb, ki morajo za opravljanje storitev ali prisostvovanje pri storitvah oziroma pri pridobivanju dobrin izpolnjevati pogoj PCT, na način, da bi opredeljeval specifično lastnost, ki bi navzven zagotavljala prepoznavnost pritožnika kot povsem konkretno določene osebe. Taka opredelitev je namreč lastna upravnim aktom, v katerih se naslovnika konkretizira (individualizira) npr. z imenom in priimkom, česar pa izpodbijani Odlok ne vsebuje. Tudi ne opredeljuje pravic ali obveznosti zaključenega kroga oseb ob konkretnem življenjskem dogodku, med katerimi bi bil vključen tudi pritožnik.
sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka - akt, s katerim je bil postopek odločanja končan - dopustnost upravnega spora
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da sklepa o zavrženju predloga za obnovo postopka ni dopustno izpodbijati v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Odločanje o predlogu za obnovo postopka je namreč odločanje o postopku, v katerem bi lahko bil izdan drugačen upravni akt. Toženka je kot upravni organ, pristojen za odločanje o obnovi, ugotovila, da predlog za obnovo ne izpolnjuje formalnih pogojev, zato je predlog s sklepom zavrgla, s tem pa se je postopek navedenega odločanja za tožnika končal. Da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi se je postopek odločanja končal za eno stranko, potrjuje tudi stališče teorije, ki kot takšen sklep izrecno navaja sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka. Poleg tega dopustnost upravnega spora zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse.