izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - akt zoper katerega je možen upravni spor - obvestilo - procesne predpostavke za obravnavo tožbe - akt poslovanja - varstvo javnopravnih interesov - oddajanje kmetije v zakup
Ne glede na dodatne cilje, ki jih tožena stranka zasleduje (tako kot vsak drug zakupodajalec) z oddajo zemljišč v zakup, je glavni namen sklenitve pogodbe (torej pogodbena podlaga - causa) celotnega postopka izbire zakupnika pridobitev zakupnine za oddano kmetijsko zemljišče. Bistven javnopravni interes, ki ga tožena stranka zasleduje z oddajo kmetijskih zemljišč, je torej prav upravljanje z javnim premoženjem. Posledično gre pri izbiri zakupnika za akt poslovanja. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča aktov poslovanja ni mogoče šteti za upravne odločbe, saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih oseb na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP). Ti akti so izdani v postopkih upravljanja z javnim premoženjem, ki ne pomenijo oblastnega ravnanja (ex iure imperii), temveč ravnanja tožene stranke kot vsakega drugega lastnika (ex iure gestionis).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00054705
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 23, 29, 147. ZFO-1 člen 7, 9, 9/2. ZUS-1 člen 59, 59/1. ZPP člen 285. Odlok o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v občini Izola (2017) člen 2, 11, 11/2.
plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - določitev višine občinske takse - ustavno načelo enakosti pred zakonom - načelo ekvivalence - ustavnost in zakonitost občinskega odloka - pravica do učinkovitega sodnega varstva - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - materialnopravna presoja zatrjevanih dejstev in dokazov - dopuščena revizija - absolutna bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Taksa je v obravnavanem primeru zaračunana za postavitev objektov za oglaševanje na javnih površinah in drugih nepremičninah v lasti občine skladno z 9. členom ZFO-1. Iz zakona res ne izhajajo omejitve glede višine navedene takse oziroma merila za njeno določanje, kar pa ne pomeni, da je določanje takse z Odlokom kot občinskim predpisom zaradi odsotnosti takih zakonskih pravil v celoti neomejeno. Določitev občinske takse je omejena z ustavnim načelom ekvivalence.
Taksa za postavitev objektov za oglaševanje je občinska taksa, povezana s pridobitvijo pravice do posebne rabe javnih površin (in drugih nepremičnin) v lasti oziroma na območju občine, ki se razlikuje od siceršnje splošne, namenske rabe. Z vidika ustavnega načela ekvivalence je tako mogoče (ne)sorazmernost višine tovrstne takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist. Tovrstna taksa je določena po višini neustavno, če je v očitnem nesorazmerju z obema vidikoma pridobljene koristi. V takem primeru je mogoče šteti, da je določena arbitrarno.
Ustavnost višine naložene takse v tem sporu je treba obravnavati tudi z vidika med strankama nespornega dejstva, da je bila taksa revidentu zaračunana na podlagi sankcije iz drugega odstavka 11. člena Odloka, po katerem se mu je zaradi dejstva, da je revident opustil prijavo taksne obveznosti, le-ta pomnožila s količnikom 1,5. Prav s tem argumentom tožena stranka tudi zavrača nesorazmernost določitve višine takse v obravnavani zadevi. Tako sankcioniranje revidenta na podlagi Odloka, ki glede navedenega nima podlage v zakonu, je očitno kaznovalne narave, zato bi zakonodajalec moral za postopek, v katerem bi se odločalo o taki sankciji, vključiti pravice iz 29. člena Ustave, saj postopek v ZDavP-2 teh ustavnopravnih jamstev ne zagotavlja v celoti. Ker tega ni storil, je določitev ukrepa kaznovalne narave protiustavna.
Kadar je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani upravni akt, zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zato tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji. Glede na splošno povezanost in medsebojno prepletenost dejanskih in pravnih vprašanj je v primeru, da so sporna oboja, za zagotovitev pravice do poštenega sojenja treba omogočiti strankam, da svoje navedbe v zvezi z njimi predstavijo na glavni obravnavi. Brez glavne obravnave je strankam tudi onemogočeno, da se neposredno seznanijo s pravnimi in dejanskimi stališči sodišča (285. člen ZPP) ter z njegovimi s tem povezanimi procesnimi odločitvami (npr. o tem, katerih dokazov sodišče ne bo izvedlo) in da nanje ustrezno reagirajo (npr. ugovarjajo zoper zavrnitev dokaznega predloga).
predlog za dopustitev revizije - pravočasno uveljavljanje kršitev - materialno pravo - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - dopuščena revizija - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, dopustno uveljavljati v okviru upravnega spora, če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v okviru upravnega postopka.
dohodnina od dobička iz kapitala - vrednost kapitala v času odsvojitve - odložni pogoj - načelo davčne pravičnosti - dejanski prejem - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Iz razlage 102. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) izhaja, da na obdavčitev odsvojitve kapitala ne vpliva dejstvo, da je pogodba sklenjena z odložnim pogojem, če je ta posledica dogovora med strankama in ne izrecnih zakonskih zahtev. To pomeni, da se tudi tedaj za čas odsvojitve kapitala šteje datum sklenitve (pogojne) pogodbe.
glavna obravnava v upravnem sporu - vpogled v drug spis - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - ugotavljanje dejanskega stanja - pravica do izjave v postopku - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Upravno sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, s tem ko je ugotavljalo dejansko stanje z vpogledom v drug spis in sodbo, čeprav ni razpisalo glavne obravnave, revidentu pa ni dalo možnosti, da bi se o izvedbi tega dokaza izjavil. Ker je pravica do izvajanja dokazov varovana z 22. členom Ustave, je njeno kršitev poleg primerov, določenih v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, treba opredeliti kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora.
pogoj PCT - osnovna šola - zavrnitev izdaje začasne odredbe - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrženje pritožbe - pravni interes - prenehanje veljavnosti materialnopravnih predpisov
V obravnavani zadevi pritožnik zahteva izdajo začasne odredbe, po kateri bi bila tožena stranka pritožniku dolžna dopustiti obiskovanje šole ter zagotavljati izvajanje izobraževanja in ocenjevanja znanja po določbah ZOsn in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT, ki ga je Vlada RS določila v Odloku 174/21.
Navedeni Odlok je prenehal veljati z uveljavitvijo Odloka 22/2022, ki pa samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje pritožniku dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja.
Glede na navedeno pritožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, s katero bi se mu dopustilo obiskovanje šole brez izpolnjevanja pogoja PCT, ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila njegova zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
ZUS-1 člen 25, 25/3, 36, 64, 64/4. ZKP člen 96, 96/1, 357, 357/4, 429. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 43, 44, 44/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (2007) člen 3.
Sodni svet - sodnik - sodniška služba - disciplinski postopek - zastaranje disciplinskega postopka - tožba v upravnem sporu - ugoditev tožbi - ustavitev disciplinskega postopka - sklep o stroških postopka
Ker je Vrhovno sodišče s sodbo in sklepom z dne 14. 12. 2021 ugodilo tožničini tožbi in odpravilo sklep Disciplinskega sodišča Sodnega sveta RS z dne 9. 4. 2018 (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zavrnilo predlog za izrek disciplinske sankcije namestnice disciplinske tožilke z dne 6. 12. 2017, modificiran na glavni obravnavi 5. 2. 2018 in 9. 4. 2018 (4. točka 357. člena ZKP in 44. člen ZSSve), bremenijo stroški disciplinskega postopka, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP v zvezi s 44. členom ZSSve), toženka pa mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške upravnega spora, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1), saj sodišče v obravnavani zadevi ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v sporu polne jurisdikcije).
ZPVPJN člen 15, 15/1-8, 50, 70, 70/2, 70/3, 70/4, 70/10, 71, 72, 72/3. URS člen 23, 157, 157/1.
javno naročanje - revizija postopka - višina takse - sodno varstvo v upravnem sporu - vračilo takse
Taksa za vložitev zahtevka za revizijo po ZPVPJN je obvezna dajatev, javnopravna obveznost, o kateri je pristojen odločati DKOM kot državni organ.
DKOM o vračilu takse v skladu s 72. členom ZPVPJN odloča samostojno. Po presoji Vrhovnega sodišča je zoper odločitev o višini taksne obveznosti oziroma o pravici do vračila že plačane takse sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem. Drugo sodno varstvo, ki mora biti v skladu s 23. členom Ustave RS zagotovljeno v obravnavani zadevi, za odločanje v zadevah vračila takse namreč po ZPVPJN ni predvideno (prvi odstavek 157. člena Ustave RS).
Sodišče prve stopnje bi moralo, če bi ugotovilo, da z izpodbijanima aktoma ni bilo odločeno o pritožničini zadevi (npr. ker o pravici ni bilo odločeno v izreku odločbe), glede na izrecen podrejen tožbeni predlog na izdajo takega akta, o tej tožbi odločati meritorno, in sicer kot o tožbi, vloženi zaradi molka organa (če so za tako tožbo izpolnjene vse druge procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1).
URS člen 22, 23, 74. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZZDej člen 25, 42, 42/2, 43, 43/2, 43/3, 43/4, 44a, 44a/2.
podelitev koncesije za opravljanje pravic zdravstvene službe - podaljšanje koncesije - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - strokovno mnenje zavoda - tožba v upravnem sporu - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - procesne predpostavke za tožbo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Koncedent mora tudi v postopku podaljšanja koncesije (enako kot v prvi fazi postopka podelitve koncesije) najprej ugotoviti, ali še obstoji potreba po podelitvi koncesije. Predhodno mnenje ZZZS je predvideno tudi pri ustanavljanju javnega zdravstvenega zavoda, prav tako pri njegovem spreminjanju, razširitvi dejavnosti ali prenehanju (25. člen ZZDej). Mnenje, ki ga pritožnica izpodbija, je torej predvideno glede ugotavljanja pogoja dejanske potrebe po podelitvi koncesije, ki pa ni odvisen od pravnega položaja dosedanjega koncesionarja, temveč od potreb po zagotavljanju javne službe in zmožnosti obstoječe javne mreže zdravstvenih zavodov za zadovoljevanje teh potreb. Zato tega mnenja ni mogoče opredeliti kot upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.
Mnenje ZZZS, da za podaljšanje koncesijske pogodbe niso izpolnjeni pogoji, lahko pomeni, da koncesijsko razmerje ne bo podaljšano, vendar to samo po sebi pritožnici ne daje podlage za uveljavljanje, da so ti pogoji izpolnjeni in s tem pogoji za izdajo predpisanega soglasja. To kar pritožnica pričakuje je, da bi imela možnost v postopku pred ZZZS izjavljati se o tem, ali javna zdravstvena mreža zagotavlja opravljanje zdravstvene dejavnosti v določenem obsegu in ali javni zdravstveni zavod zagotavlja potrebno dostopnost do teh storitev; v nadaljevanju pa, če s svojimi naziranji ne bi uspela, uveljavljati pravna sredstva, če ZSSS ne bi dal soglasja za podelitev oziroma podaljšanje koncesije. Takega sodelovanja dosedanjih koncesionarjev v postopkih ugotavljanja navedenega pogoja, na katerem temelji izpodbijano mnenje ZZZS, ne ZZDej ne katerikoli drug zakon ne predvideva. To ne izhaja iz narave tega pogoja, zato tudi mnenje ZZZS o izpolnjevanju tega pogoja ne pomeni odločanja o pritožničini pravici. Tudi sicer zasebni izvajalci zdravstvene dejavnosti nimajo pravnega položaja, ki bi jim zagotavljal uveljavljanje izdaje predpisanega soglasja ZZZS.
ZUS-1 člen 36, 36/3, 36/6. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (2018) člen 24.
oprostitev plačila okoljske dajatve - zavrženje tožbe - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja tožeče stranke
Pritožnica v obravnavani zadevi s tožbo izpodbija odločbo ARSO, izdano na podlagi 24. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju Uredba), s katero je ARSO odločila, da pritožnica ni več upravičena do oprostitve plačila okoljske dajatve. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi pritožnica izboljšanje svojega pravnega položaja v tem upravnem sporu tako lahko dosegla le z uveljavljanjem razlogov, iz katerih meni, da upravičenost do oprostitve okoljske dajatve zanjo kot nosilko te pravice ni prenehala, ali pa če bi uveljavljala, da je ARSO razloge za prenehanje upravičenosti do oprostitve ugotovila prezgodaj, ne pa z navedbami, da bi se moralo tudi upravičenje za oprostitev plačila okoljskih dajatev prenesti na njeno univerzalno pravno naslednico, zato da svoji pravni naslednici ne bi bila odgovorna za nastale obveznosti plačila okoljskih dajatev. Te navedbe so namreč stvar njenega dvostranskega razmerja z univerzalno pravno naslednico, ne pa predmet izpodbijane odločbe, oziroma upravnopravnega razmerja med pritožnico ter ARSO in pomenijo samo izraz pritožničinega dejanskega interesa, da se kot prenosna družba izogne obveznostim za katere odgovarja prevzemni družbi skladno z določbami ZGD-1. Zgolj dejanski interes pa ne zadošča za sodno varstvo za vodenje upravnega spora.
ZNPPol člen 140, 140/2, 141, 141/1. ZUS-1 člen 2, 4.
zavrženje tožbe - pritožba zoper delo policista - ni upravni akt - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - tožba zaradi posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine - začetek teka roka
Pisni odgovor, ki ga je toženka sprejela v zvezi s tožnikovo pritožbo, vloženo na podlagi določb Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) zoper postopke oziroma dejanja imenovanih policistov, ni upravni akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 niti drug javnopravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
Pisnega odgovora, v katerem pritožbeni senat zavzame stališča do dela policistov, tudi ni mogoče izpodbijati v subsidiarnem upravnem sporu. Pomembno namreč je, da je v takem primeru v okviru 4. člena ZUS-1 zagotovljeno neposredno sodno varstvo že zoper dejanja policistov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Poleg tega niti okoliščina, da izpodbijani pisni odgovor toženke ni upravni akt, sama po sebi ne vzpostavlja temelja za tožbo v 4. členu ZUS-1. Na navedeni pravni podlagi je namreč mogoče uperiti tožbo zoper posamično dejanje ali akt organa le v primeru, če je s tem posamičnim aktom ali dejanjem samim po sebi oseba ovirana ali onemogočena v izvrševanju svoje človekove pravice, kar mora biti v tožbi tudi zatrjevano.
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZDavP-2 člen 87, 87/1, 188, 188/1, 188/2.
začasna odredba - davčni inšpekcijski nadzor - dodatna odmera davka - izvršba davčne obveznosti - sklep o davčni izvršbi - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javne koristi - onemogočeno oziroma oteženo plačilo davčne obveznosti - sorazmernost ukrepa - sklep o začasnem zavarovanju davčne obveznosti - ugoditev pritožbi - odložitev izvršitve izpodbijanega akta
Davčni organ je na podlagi odmerne odločbe, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, že izdal sklep o izvršbi. Izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo v sklepu navedenih priklopnih vozil, med strankama pa ni sporno, da je bil rubež že opravljen. Z rubežem oziroma vpisom rubeža v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin davčni organ pridobi zastavno pravico na zarubljenih premičninah (prvi in drugi odstavek 188. člena ZDavP-2). Zastavna pravica mu v primeru dolžnikovega stečaja zagotavlja ločitveno pravico in s tem prednostno poplačilo v stečajnem postopku.
Utemeljen je zato pritožbeni ugovor, da rubež pritožniku onemogoča prodajo vozil in s tem oškodovanje upnika, hkrati pa toženi stranki zagotavlja poplačilo, zaradi česar do neplačila dolga v nobenem primeru ne more priti. Tudi če bi bil zoper pritožnika pred pravnomočno odločitvijo v tem sporu začet stečajni postopek (zaradi njegovega siceršnjega negativnega poslovanja, ne kot posledica naložene davčne obveznosti), bi bila tožena stranka v stečajnem postopku poplačana iz zarubljenega premoženja. Glede možnosti doseči poplačilo davčnega dolga torej tožena stranka ne bi bila v slabšem položaju, kar pomeni, da je javna korist tudi v primeru izdaje začasne odredbe ustrezno zavarovana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00054114
Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 79, 79/2. URS člen 35. ZVOP-1 člen 6, 6-3, 34. ZUS-1 člen 1, 2, 36, 36/1, 36/1-4. OZ člen 134. ZPP člen 1.
varstvo osebnih podatkov po ZVOP - obdelava osebnih podatkov - objava članka - objava na svetovnem spletu - pravica do zasebnosti - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi - stvarna nepristojnost upravnega sodišča - odstop zadeve drugemu stvarno pristojnemu sodišču
Ker nadaljnjih pravil o pristojnosti sodišč za odločanje o sporih na podlagi 79. člena SUVP ta uredba ne vsebuje, je za določitev pristojnosti potrebna razlaga zakonskega prava Republike Slovenije. Tako je sicer mogoče uporabiti tudi določbo 34. člena ZVOP-1, kolikor ni v nasprotju z SUVP, vendar jo je treba razlagati skladno z vsebino SUVP. Vsebino 34. člena ZVOP-1 pa je že razložila dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki je poudarila, da se navedena določba po vsebini nanaša zgolj na javnopravne upravne spore, ki se lahko vodijo samo zoper organe oblasti v smislu 1. člena ZUS-1. Skladno s tem so za vse ostale spore za varstvo osebnih podatkov po 79. členu SUVP pristojna sodišča splošne pristojnosti.
Tožena stranka ni javni organ države članice, temveč gre za zasebnopravno gospodarsko družbo. Tako za odločanje o varstvu osebnih podatkov v tem sodnem sporu ni pristojno Upravno sodišče, temveč sodišče splošne pristojnosti na podlagi 1. člena ZPP.
URS člen 160. ZUstS člen 24, 24/1, 24/2. ZUS-1 člen 4, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Odredba o izvajanju posebnega presejalnega programa za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 za osebe, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja (2021) člen 2.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - ni posamični akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Odredba bi se lahko presojala v upravnem sporu le, če bi šlo za akt v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1).
Če bi bile utemeljene pritožničine navedbe, da gre pri Odredbi za posamični (upravni) akt, izdan v obliki predpisa, bi ji bil zagotovljen upravni spor po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, v katerem so možni tudi ugovori kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zaradi navedenega subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 ni uporabljivo.
Določeni splošni akti imajo lahko neposredni učinek, torej tudi podzakonski akti, kar pomeni, da za njihovo učinkovanje ni potrebna konkretizacija s posamičnimi akti, vendar zaradi takega učinkovanja splošni akt še ni nujno tudi posamični (konkretni) akt. Izpodbijana Odredba nima lastnosti posamičnega akta, saj vzpostavlja pravila za (tedaj) bodoče primere in tako ureja nedoločeno število bodočih primerov in se nanaša na nedoločen krog oseb, ki bodo v določenem obdobju opravljale vzgojno in izobraževalno dejavnost.
Drugotoženka v konkretnem primeru z zahtevo po testiranju ni delovala oblastveno. Njeno izražanje zahteve po testiranju je sicer res posledica v Odredbi določenih zapovedi, ki pa po učinkih ne presega narave opozorila oziroma obvestila o tem, kaj Odredba zahteva od naslovnikov. Tako niso podani pogoji za upravni spor po 4. členu ZUS-1.
Zakon o sodnem svetu (2017) člen 34a, 34a/4, 36. ZSS člen 4, 4/1, 24, 24/1, 24/2, 28, 29. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-3. ZSS-F člen 10, 17. ZSS-H člen 11.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku (diskrecija) - kriteriji - sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta - standard obrazloženosti odločbe - ugoditev tožbi
Za oceno o povprečnosti vodenja sodišča ne zadošča pavšalna ugotovitev, da so rezultati sodišča v zadnjem obdobju povprečni, zlasti še, če je sodišče slabše rezultate doseglo po kriterijih, na katere tožnica kot predsednica sodišča praviloma niti ni mogla vplivati (trajanje postopkov v pomembnejših zadevah in delež potrjenih zadev) oziroma ne da bi bilo ugotovljeno, kako in če je k temu prispevalo njeno vodenje. Upoštevati je treba, da kriteriji in merila za ocenjevanje uspešnosti vodenja sodišča, za razliko od kriterijev za napredovanje, niso določeni in da tožnica ne kandidira za mesto predsednice sodišča, temveč da bi v nadaljevanju svoje kariere opravljala sodniško funkcijo na istem delovnem mestu v višjem sodniškem nazivu. Nenazadnje pa napredovanje sodnika ni namenjeno zgolj zagotavljanju njegove materialne neodvisnosti oziroma izboljšanju njegovega materialnega položaja, temveč tudi moralnemu priznanju sodniku za njegovo (zlasti dolgoletno) delo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00053713
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2, 37, 37/1. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - predčasna razrešitev člana nadzornega sveta javnega zavoda RTV - vročitev upravnega akta - tožba v upravnem sporu - procesne predpostavke za vložitev tožbe - preuranjena tožba - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali so v primeru, ko sklep, zoper katerega tožnik vloži tožbo v upravnem sporu, še ni bil vročen tožniku, upoštevaje določbe Zakona o upravnem sporu, izpolnjeni procesni pogoji za obravnavo tožbe in odločanje o tožbi.
zahteva za izločitev sodnika - izločitev višjega sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - pravica do nepristranskega sodnika - videz nepristranskosti - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - načelo enakopravnosti strank - zavrnitev pritožbe
Kršitev enake obravnave strank konkretnega upravnega spora ne more temeljiti na ravnanjih, ki jih opravi sodišče kot državni organ v razmerju do drugega državnega organa (državnega odvetništva) in v zvezi s postopkom pred mednarodnim sodiščem, pred katerim Republiko Slovenijo zastopa ta državni organ (državno odvetništvo). Navedeni razlog za odstop spisa, ki mu pritožba ne oporeka, namreč vzpostavlja razmerje med dvema državnima organoma, v okviru katerega je sodišče izpolnjevalo svojo dolžnost iz prvega odstavka 7. člena ZDOdv.
Narava tako nastalega razmerja pa izključuje, da je bil spis poslan državnemu odvetništvu kot zastopniku tožene stranke v upravnem sporu. Zato golo dejstvo, da isti organ zastopa toženo stranko v konkretnem upravnem sporu, ne utemeljuje pritožničinega zatrjevanja o favoriziranju nasprotne stranke.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00053711
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2, 84a, 84a-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - prosilec iz Afganistana - omejitev gibanja prosilcu za azil - odprava sklepa o omejitvi gibanja - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe - ugoditev pritožbi
Izpolnjevanje enega od kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Iz določbe 28. člena Uredbe Dublin III namreč izhaja, da je pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, (ob upoštevanju ostalih omejitev) dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Za uporabo obravnavanega ukrepa je torej treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.
Ocene sodišča prve stopnje, da pritožničin sklep o tožnikovem pridržanju ne temelji na ugotovljeni znatni nevarnosti, ni mogoče preizkusiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - STVARNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00053667
URS člen 33. GZ člen 43, 43/1, 43/1-6. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - izdaja gradbenega dovoljenja - pravica graditi - izkazana pravica graditi kot predhodno vprašanje - vknjižba v zemljiško knjigo - skupno pripadajoče zemljišče - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali so pri presoji pravice graditi po Gradbenem zakonu upoštevni zgolj vpisi lastninske pravice ali skupnega pripadajočega zemljišča v zemljiški knjigi, ali je treba upoštevati in presojati tudi ex lege pridobljeno skupno lastninsko pravico v smislu skupnega pripadajočega zemljišča, še posebej, če je v postopku ugotavljanja pripadajočega zemljišča po ZVetl-1 sodni izvedenec urbanistične stroke ugotovil, da gre za skupno pripadajoče zemljišče.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00053710
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1, 28/2, 28/3. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3. ZUS-1 člen 79, 79/1.
mednarodna zaščita - prosilec iz Irana - omejitev gibanja prosilcu za azil - odprava sklepa o omejitvi gibanja - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Čeprav države članice zaradi zagotovitve postopka predaje osebe ne smejo pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek iz te uredbe, pa lahko pod določenimi pogoji osebo pridržijo, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo ta oseba pobegnila.
28. člena Uredbe Dublin III ni mogoče razumeti tako, da je pogoj za izrek ukrepa pridržanja sprožitev ustreznih postopkov za ponovni sprejem osebe v katero od držav članic. Takšen pogoj namreč iz navedenih določb uredbe ne izhaja. Ravno nasprotno. Četrti pododstavek ureja prav primer, ko je zahteva za sprejem ali ponovni sprejem osebe vložena po tem, ko je oseba že pridržana. V takšnem primeru mora biti zahteva za sprejem ali ponovni sprejem predložena v roku enega meseca od vložitve prošnje, če država članica tega roka ne spoštuje, je treba pridržano osebo izpustiti..
Pritožnica k izvedbi potrebnih upravnih postopkov (to je k predložitvi zahteve za sprejem ali ponovni sprejem) ni zavezana že pred izrekom pridržanja, ampak mora to storiti najpozneje v roku enega meseca od podaje prošnje. Posledično pritožnici tudi ni mogoče očitati, da bi morala navedbe o tem, ali je navedene postopke že izvedla, podati v sklepu o pridržanju tožnika.