ZEKom-1 člen 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 51, 192, 192/1. ZUS-1 člen 2, 2/2, 4, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
začasna odredba - dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - javni poziv za dodelitev radijskih frekvenc - plačilo nadomestila - pravica do uporabe radijskih frekvenc - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - ugoditev pritožbi
Agencija o ponudbah odloči z izdajo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, ki vsebuje vse obvezne sestavine določene v 51. členu ZEKom-1. S sklepom, izdanim na podlagi šestega odstavka 45. člena ZEKom-1, pa se dražitelju ali dražiteljem z najvišjo ponudbo oziroma z najvišjo kombinacijo ponudb, ki so v skladu s pravili za izvedbo javne dražbe na javni dražbi uspeli, določi le znesek plačila za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, ki ga morajo v skladu s temi pravili za izvedbo javne dražbe plačati, in rok, v katerem ga morajo plačati. Tak sklep, torej ne pomeni odločitve o pravici na področju upravnega prava (v obravnavanem primeru pravice o pridobitvi radijskih frekvenc v uporabo), temveč predstavlja zgolj vmesni procesni sklep v predhodnem postopku javnega razpisa, v katerem se ponudbe zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo. To pomeni, da je vsebina odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc enaka, ne glede na to, ali je postopku javnega razpisa sledil postopek javne dražbe ali ne.
Tudi če bi bilo določbe ZEKom-1 mogoče razlagati na način, kot zatrjuje pritožnik, tj. da se v primeru izvedbe javne dražbe s sklepom, izdanim po šestem odstavku 45. člena ZEKom-1, odloča o dodelitvi radijskih frekvenc pod odložnim pogojem plačila za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, tak sklep ob upoštevanju drugega odstavka 47. člena ZEKom-1 še vedno ne bi bil izdan v upravnem postopku in ne bi imel narave odločbe iz 49. člena ZEKom-1, zato ga ne bi bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Izpodbijani sklep presega vsebino, ki naj bi jo vseboval sklep, izdan na podlagi šestega odstavka 45. člena ZEKom-1.
Izpodbijani sklep toženke vsebuje tudi vsebine (dodeljene radijske frekvence, območje pokrivanja in čas veljavnosti), ki so skladno z 51. členom ZEKom-1 določene kot obvezne vsebine izreka odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Zato bi moralo zato sodišče prve stopnje preizkusiti tožbene navedbe tudi glede izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 47. člena ZEKom-1 in na tej podlagi oceniti, ali ima izpodbijani akt toženke naravo dokončnega pravnega akta po 49. členu ZEKom-1, zoper katerega je možno sodno varstvo v upravnem sporu, kot zatrjuje pritožnik v tožbi (in tudi pritožbi).
imenovanje sodnega izvedenca - sklep o postavitvi izvedenca - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - procesna odločitev - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik v tem upravnem sporu izpodbija sklep toženke, s katerim je ta v postopku parcelacije postavila izvedenca s področja geodezije, in sklep, s katerim je toženka pritožbo zoper navedeni sklep o postavitvi izvedenca zavrgla, iz razloga, ker pritožba zoper sklep o postavitvi izvedenca ni dovoljena. Navedena sklepa po vsebini predstavljata le procesno odločitev, saj se z njima ne odloča o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank v postopku izdaje upravnega akta. S sklepom o postavitvi izvedenca je namreč odločeno le o izvedbi dokaza z izvedencem, ker je uradna oseba ocenila, da je to potrebno za ugotovitev ali presojo dejstev, pomembnih za sprejem končne odločitve v samem postopku parcelacije. Tudi sklep o zavrženju pritožbe zoper sklep o postavitvi izvedenca, je le procesne narave, saj predstavlja odločitev o nedopustnosti pravnega sredstva.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00048931
ZNISESČP člen 1, 2, 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 9, 9/4. OZ člen 5.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - aktivnost stranke v postopku - prenos sredstev na privatizacijski račun - neupravičena obogatitev - zavrnitev revizije
Ne gre za neizplačano staro devizno vlogo v smislu 2. člena ZNISESČP, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila skladno s predpisi prenesena na račun za privatizacijo (JRG) pri Agenciji.
Revident na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge torej ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP. V zvezi s tem ni pomembno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo z aktivnim ravnanjem varčevalca ali brez njega (torej le na podlagi predpisov in brez njegove odločitve), zato so navedbe revizije v zvezi z okoliščinami prenosa za odločitev nebistvene. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da bi bilo tudi sicer mogoče pritrditi Upravnemu sodišču, da je bilo glede na predpise Federacije BIH predpostavljeno sodelovanje varčevalca pri prenosu sredstev na JRG, ter da iz dejanskih okoliščin obravnavane zadeve, ki niso več predmet revizijskega preizkusa, tudi izhaja, da revident v dosedanjem postopku ni navedel nobenih konkretnih dejstev in predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil navedeni prenos opravljen mimo njegove volje.
začasna odredba - ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev nelegalno zgrajenega objekta - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - trditveno in dokazno breme - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Brez določnih navedb o višini in naravi grozeče škode ter o tem, zakaj bi bila taka škoda za konkretnega tožnika (torej zaradi tožnikovih individualnih okoliščin) težko popravljiva, sodišče nima na voljo niti temeljnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko izdalo morebitno začasno odredbo.
predlog za dopustitev revizije - javni razpis za sofinanciranje programa - sofinanciranje programov mladinskega dela - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - objektivni pomen revizije - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj ni izpolnil kriterijev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, saj svoje trditve o kršitvi materialnega predpisa opira izključno na nestrinjanje z ugotovitvami in odločitvijo Upravnega sodišča ter na odločitve v drugih postopkih, ki pa niso predmet tega upravnega spora. S tem ni v ničemer konkretiziral spornega pravnega vprašanja, niti ni navedel, v čem naj bi bilo ravnanje Upravnega sodišča nezakonito oziroma neustavno, ali tega, v čem bi utegnila biti neustavna ali nezakonita normativna ureditev zaščite romske skupnosti v Republiki Sloveniji oziroma v čem bi bil nezakonit obravnavani razpis.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR
VS00049735
Direktiva 2002/58/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) člen 2, 4. Direktiva evropskega parlamenta in sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) člen 2, 2-c. ZEKom-1 člen 3, 3/1, 3/1-6, 76, 76/1, 76/3, 146, 146/1, 146/2, 233, 233-62.
Pojem elektronske komunikacijske storitve se nanaša na prenos signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih, ne pa na vsebino ali na uredniški nadzor nad vsebino teh signalov. To npr. pomeni, da spada prenos elektronskih sporočil v okvir elektronskih komunikacijskih storitev, vendar le v tehničnem smislu, kot prenos signalov, ne pa tudi glede vsebine teh sporočil in še toliko manj glede zagotavljanja te vsebine oziroma nadzora nad njo.
Taka zakonska opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev v kontekstu obravnavane zadeve pomeni, da klicev na premijske telefonske številke (skupine 090) ni mogoče posplošeno oziroma v celoti obravnavati v okviru elektronskih komunikacijskih storitev. V ta okvir sicer spada prenos signalov, kar pomeni omogočanje telefonskega klica, iz njega pa je izrecno izključeno zagotavljanje vsebine klica.
Ker torej vsebine komunikacije ni mogoče enačiti s pojmom komunikacijske storitve, ni podlage niti za enačenje morebitnih stroškov za dostop do te vsebine komunikacije s stroški za zagotavljanje komunikacijske storitve. Povedano drugače: stroški za klic na premijsko številko so smiselno sestavljeni iz stroškov za opravljanje elektronske komunikacijske storitve (torej prenos signalov po omrežju) in stroškov za dostop do vsebine, ki jo po ureditvi ZEKom-1 načeloma zagotavlja tretja oseba.
Drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni mogoče razlagati tako, da bi širil odgovornost operaterja onkraj varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu, saj bi to smiselno pomenilo širitev njegove odgovornosti na vsebino komunikacije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00048710
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 29, 71, 71/2. ZPP člen 8. ZUS-1 člen 20, 20/2, 51, 51/2, 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4, 75, 75/1, 75/1-3.
mednarodna zaščita - zahteva za priznanje mednarodne zaščite - prosilec iz Afganistana - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznan status begunca - izkazanost utemeljenega strahu pred preganjanjem - politično prepričanje kot razlog preganjanja - sporno dejansko stanje - verodostojnost prosilca - opravljena glavna obravnava - vpogled v spis - dokazna ocena sodišča - ugotovljeno drugačno dejansko stanje - nestrinjanje z dokazno oceno - ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja - zaščita v izvorni državi - zavrnitev pritožbe
Sporna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je vodila do drugačnega sklepa o dejanskem stanju.
V takem primeru je pritožbena presoja v upravnem sporu nujno omejena. Zakon sicer določa, da se sme sodba sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijati tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), vendar pa ta določba potrebuje sistemsko ustrezno razlago. Tako je že ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, po kateri ni mogoče uveljavljati tega pritožbenega ugovora, če se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko. Če pa se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča prve stopnje, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja na podlagi istega dokaznega gradiva, temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.
Tudi v primeru, ko je sodišče prve stopnje v svojem postopku prvič ugotavljalo nova dejstva oziroma izvajalo nove dokaze, ki še niso bili ugotovljena oziroma niso bili izvedeni v postopku izdaje upravnega akta, njihova (poglobljena) pritožbena presoja ni mogoča po uradni dolžnosti. Tudi v navedenem primeru mora pritožnik jasno opredeliti med navedenimi dejstvi tista, ki so po njegovem mnenju sporna in predlagati izvedbo dokazov, ki utemeljujejo drugačno presojo dejanskega stanja v zadevi.
ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/5, 367b/6. ZUP člen 260, 260-1, 260-9.
zavrženje predloga za dopustitev revizije - predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu za obnovo postopka - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog
Predlagatelja nista jasno in konkretno navedla oziroma izpostavila spornega pravnega vprašanja, o katerem naj bi odločalo revizijsko sodišče, in pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno. Zgolj omemba besedne zveze "vprašanje pravočasnosti podaje predloga za obnovo postopka" temu ne zadosti.
Poleg tega se navedbe nanašajo neposredno na odločanje tožene stranke, za presojo katerega je pristojno Upravno sodišče, ne pa na stališča v sodbi, ki bi jih v okviru revizijskih razlogov lahko obravnavalo Vrhovno sodišče.
URS člen 157, 157/2. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 3, 3/6.
subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - začasna odredba - izpodbijani akt ni upravni akt - oblastno ravnanje - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnica je s tožbo v upravnem sporu, vloženo po 4. členu ZUS-1, zahtevala ugotovitev, da je toženka s svojim dejanjem (poslanim vabilom, v katerem je navedeno, da morajo vsi prisotni v dvorani na slovesnem zaključku devetošolcev Osnovne šole nositi maske in izpolnjevati pogoj PCT) posegla v njene ustavne pravice
Toženka v konkretnem primeru ni oblastveno delovala (ne z vidika njenih nalog oziroma oblastvenih pooblastil po ZOsn, ne z vidika samega ravnanja), saj je bilo njeno dejanje usmerjeno v opozorilo glede spoštovanja pogoja PCT (ki ga je za udeležbo na javni kulturni prireditvi določal šesti odstavek 3. člena takrat veljavnega Odloka in ga je toženka le povzela), brez predvidenih posledic njegove kršitve in opredelitve s tem povezanega nadzora.
Pogoj, da se javne kulturne prireditve lahko udeležijo le končni uporabniki, ki izpolnjujejo določene pogoje, določa Odlok in ga ni določila toženka z vabilom (obveznost izpolnjevanja pogoja PCT bi obstajala tudi, če je toženka ne bi povzela v vabilu), zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je toženka tista, ki je pritožnici naložila obveznost predložitve negativnega testa na COVID-19. To obveznost (oziroma zapoved) ji nalaga Odlok kot splošni pravni akt. Če ta obveznost temelji na zakoniti in ustavni podlagi, pa ni predmet tega upravnega spora.
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36. ZSS člen 28, 34, 34/4, 34a, 34a/1, 34a/4, 34a/5. ZUS-1 člen 27, 27/2, 40, 40/3.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku (diskrecija) - kriteriji - zavrnitev tožbe
Ob dejstvu, da je tožnica po izteku zadnje razporeditve na Vrhovno sodišče šele krajše obdobje opravlja klasično sodniško delo, ki še niti ni bilo predmet ocene sodniške službe, Sodnemu svetu ni mogoče očitati arbitrarnosti, ko je zaključilo, da ob oceni njenih dosedanjih kariernih dosežkov ne more ugotoviti, da je verjetno, da bo sodnica v primeru napredovanja v višji sodniški naziv zanesljivo, dolgotrajno in konsistentno dosegala nadpovprečne rezultate do stopnje, ki bi utemeljevala predlagano napredovanje. Res je, da takšna prognoza ni z zakonom predpisan pogoj za tovrstno napredovanje, vendar pa sodi okvir utemeljevanja uporabe prostega preudarka. Nenazadnje je Vrhovno sodišče ravno v sklepu, s katerim je razveljavilo predhodno zavrnilno odločbo Sodnega sveta v zvezi s predlogom za hitrejše napredovanje tožnice, zavzelo stališče, da je namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije.
začasna odredba - izvolitev visokošolskega predavatelja - izvolitev v naziv izredni profesor - ustavitev postopka - tožba v upravnem sporu - zahteva za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - izvršljivost odločbe po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - zavrnitev pritožbe
Odložitveno začasno odredbo je mogoče izdati le, če je v upravnem sporu izpodbijan akt, ki se izvršuje po določbah ZUP. Odločba Senata Univerze v Mariboru se ne izvršuje, saj z odločitvijo o zavrnitvi pritožbe pritožniku ni bila naložena nobena v upravnem postopku izvršljiva obveznost. Enako velja tudi za prvostopenjski sklep rektorja o ustavitvi postopka, saj s tem sklepom pritožniku ni bila naložena nobena obveznost, ki bi se lahko izvršila po določbah ZUP. Zato je pravilna presoja, da v primeru kot je obravnavani, predlagane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati.
V primerih, ko se izpodbija odločbo, ki se ne izvršuje po ZUP, je sicer mogoče predlagati izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Vendar pritožnik ni zahteval izdaje ureditvene začasne odredbe (tega tudi v pritožbi ne zatrjuje), pri čemer sodišče ureditveno začasno odredbo lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VS00048569
URS člen 22. ZVoz-1 člen 20, 20/3, 20/3-3, 20/3-4, 20/3-9. ZUS-1 člen 51, 51/1, 51/2, 59, 59/1, 59, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 285.
izbris iz registra avto šol - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - dokazni predlog za zaslišanje priče - substanciranost dokaznega predloga - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do izjave stranke - materialno procesno vodstvo - ugoditev reviziji
Upravno sodišče dejstvenih navedb ni zavrnilo kot pravno nepomembnih za uporabo spornega ukrepa izbrisa, to je v smislu, da se ne nanašajo na zakonski dejanski stan. To tudi ni očitno glede na uvodni del določbe 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1, iz katerega izhaja, da upravni organ ni dolžan izbrisati šole vožnje iz registra šol vožnje, če ugotovi, da gre za težje nepravilnosti, ampak da to lahko stori, kar pomeni, da mora pri tem upoštevati vse konkretne okoliščine primera. Iz tega izhaja, da je revidentka nasprotovala dejanskemu stanju, na katerem je upravni organ utemeljil izrečeni ukrep, kot nepopolno ugotovljenemu.
Glede na navedeno v tej zadevi ni bila podana izjema za odločanje brez glavne obravnave iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Utemeljene pa so tudi revizijske navedbe, da razlog za opustitev glavne obravnave ni mogla biti niti nezadostna substanciranost predlaganih dokazov. Tudi Upravno sodišče mora pred obravnavo ali med njo postaviti vprašanja in skrbeti na drug primeren način, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank (285. člen ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048564
URS člen 22, 23, 125. ZPP člen 70, 70-6, 72, 73, 73/4, 73/5. ZUS-1 člen 77. ZPVPJN člen 61e, 61e/4, 65, 65/1.
zahteva za izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - videz nepristranskosti - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do izjave v postopku - zavrnitev pritožbe
Sodnikovo pravno mnenje, ki ga je izrazil v strokovnem članku, ne predstavlja objektivnega odklonitvenega razloga, četudi utegne biti to vprašanje v zadevi odločilnega pomena. Po analogiji je to stališče uporabljivo tudi v zvezi z mnenji, ki jih sodnik kot avtor predstavi v okviru komentarja določenega zakona. Zato je v obravnavani zadevi bistveno le, da izločevani sodnik v svojem komentarju zakona ni izjavil, da bo v pritožničinem primeru odločil enako, neupoštevaje njene argumente oziroma okoliščine obravnavane zadeve.
Vrhovno sodišče zavrača posplošeno pritožbeno oceno, da je bila (celotna) praksa organa, ki ga je izločevani sodnik vodil, v nasprotju s stališči ESČP glede izvajanja ustnih obravnav. To bi držalo le, če bi bilo stališče omenjenega sodišča, da gre za absolutno človekovo pravico, DKOM pa bi odločala izključno na sejah. A tega pritožba ne trdi.
JAVNA NAROČILA - KMETIJSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048570
Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja člen 2, 24, 30, 30/1, 30/1-a. URS člen 158. ZKme-1 člen 56, 57b.
javni razpis - ukrep programa razvoja podeželja - neposredna plačila v kmetijstvu - izpolnjevanje pogojev za pridobitev sredstev na podlagi javnega razpisa - dvofazni postopek - pogoji za odobritev sredstev - zahteva za izplačilo odobrenih sredstev - zavrnjen zahtevek za izplačilo sredstev - pogoji javnega razpisa - upravičeni stroški naložbe - neupravičeni stroški - upravna kazen - znižanje plačila - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da se o pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa odloča v dvofaznem postopku. Odločitev o upravičenju do koriščenja sredstev do določene višine za odobreni projekt je odločitev o pravnem temelju zahtevka za izplačilo (prva faza postopka). Dejansko izplačani znesek sredstev pa je odvisen od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za plačilo (druga faza postopka), med drugim od resničnosti navedenih izdatkov, nastalih z izvedbo odobrenega projekta, in preverjanja oziroma primerjave izvedenega projekta s tistim, za katerega je bil predložen in odobren zahtevek za podporo. Vrhovno sodišče je že v sodbi X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019 sprejelo stališče, da odločanje o zahtevku za izplačilo ne vključuje preverjanja pogojev, ki se nanašajo na sprejemljivost projekta in so bili že predmet odločanja o pravici do sredstev. Takšno odločanje bi bilo v nasprotju z institutom pravnomočnosti.
Glede na navedeno je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali se skladnost postopka javnega naročanja z določbami ZJN, če je bil ta postopek izveden do izdaje odločbe o pravici do sredstev, preverja v okviru materialnopravnih pogojev za dodelitev pravice do sredstev in je s tem predmet preverjanja v postopku, ki se je v obravnavanem primeru končal s pravnomočno odločbo o pravici do sredstev, ali pa se preverja v okviru pogojev za izplačilo sredstev in je s tem predmet odločanja v postopku, ki se je končal z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu.
Iz določb Javnega razpisa izhaja, da bo toženka usklajenost postopka javnega naročanja z določbami ZJN preverjala v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo.
Znesek iz točke (a) drugega pododstavka 30. člena Uredbe št. 65/2011/EU je znesek, ki ga pristojni organ določi, ko preveri zahtevek za izplačilo. Če bi bilo v tem postopku, tj. v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo, ugotovljeno, da so vsi priglašeni stroški upravičeni, bi bila tožnica upravičena do izplačila le zahtevanega zneska in ne več, čeprav ji je bilo z odločbo o pravici do sredstev odobren višji znesek. Upravičenost stroškov je namreč mogoče preverjati le glede priglašenih stroškov. Niso pa vedno upravičeni vsi priglašeni stroški, čeprav so nastali pri izvajanju naložbe, za katero je bilo odobreno sofinanciranje.
Znesek upravičenih stroškov, kadar je ugotovljeno, da vsi niso upravičeni, se ugotavlja z izračunavanjem razlike med priglašenimi in neupravičenimi stroški.
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZSTAgen člen 3, 3/1, 3/3, 20, 20/1, 20/1-1. ZIUPOPDVE člen 66, 66/2, 66/3. Akt o ustanovitvi Slovenske tiskovne agencije d.o.o., Ljubljana (2012) člen 40, 40/1. Uredba o opravljanju javne službe Slovenske tiskovne agencije (2021) člen 7, 7/1.
odložitvena začasna odredba - Slovenska tiskovna agencija (STA) - financiranje - obveznost ustanovitelja - izdaja začasne odredbe - ugoditev pritožbi
Financiranje opravljanja javne službe je tožeči stranki na podlagi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZSTAgen dolžna zagotoviti tožena stranka kot njen ustanovitelj. Začasno zadržanje izvrševanja Uredbe zato za toženo stranko ne bo predstavljalo nobene ovire, da tožeči stranki izplača nadomestilo za opravljeno javno službo, saj pravno podlago za izplačilo predstavlja že sam zakon, specialno za leto 2021 drugi in tretji odstavek 66. člena ZIUPOPDVE. Kateri organ tožene stranke bo to izvedel oziroma kakšna so nasploh razmerja med Vlado RS in njenimi organi pa v obravnavani zadevi ni bistveno, saj gre za razmerja znotraj tožene stranke, relevantno v tej zadevi pa je samo razmerje med tožečo in toženo stranko.
Za izplačilo sredstev tožeči stranki za opravljanje javne službe za leto 2021 je skladno z ZSTAgen zavezan ustanovitelj in edini družbenik tožeče stranke, tj. Republika Slovenija (tožena stranka). ZIUPOPDVE v to ustanoviteljsko in lastniško strukturo tožeče stranke ne posega.
ZIUPOPDVE v tretjem odstavku 66. člena jasno določa, da se Slovenski tiskovni agenciji ne glede na to, ali je z ustanoviteljem sklenila pogodbo iz prve alineje prvega odstavka 20. člena ZSTAgen, iz proračuna države za leto 2021 za opravljanje dela javne službe zagotovijo sredstva v skladu s sprejetim Poslovnim načrtom za leto 2021.
URS člen 14, 23, 74. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZEKom-1 člen 47, 47/1, 47/2, 49, 192, 192/1, 192/2.
javni razpis za dodelitev radijske frekvence - izvedba javne dražbe - subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - pravica do svobodne gospodarske pobude - pravica do enakosti pred zakonom - drugo učinkovito sodno varstvo - sodno varstvo v rednem upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Postopek javnega razpisa je predhodni postopek, v katerem se zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo ponudbe. Po prejemu poročila komisije o oceni ponudb pa se nadaljuje odločanje po ZUP, pri čemer imajo položaj stranke vsi ponudniki, ki so v roku, določenem v javnem razpisu, predložili pravilno označene ponudbe (prvi odstavek 47. člena ZEKom-1). Ta postopek se (praviloma) zaključi z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc (49. člen ZEKom-1). Ta odločba je upravni akt, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih strank - ponudnikov, ki so sodelovali v postopku, ti pa lahko uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu. Iz navedene ureditve izhaja, da je varstvo v zvezi s podeljevanjem radijskih frekvenc zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, tj. spora o zakonitosti upravnega akta.
Glede na navedeno bo torej pritožnik lahko uveljavljal svoje pravice v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.
Za sodno varstvo razmerij po določbah ZEKom-1, s katerimi so implementirane pravice iz prava Evropske Unije, veljajo enaka postopkovna pravila oziroma možnost uveljavljanja sodnega varstva pravic in pravnih koristi tako kot jih ZUS-1 zagotavlja za vse druge primere.
Odločitev o zavrženju tožbe po 4. členu ZUS-1, ker zanjo niso izpolnjene procesne predpostavke, ne pomeni, da je pritožnik prikrajšan za sodno varstvo pravic, to je le odloženo do končne odločitve, zoper katero bo lahko to varstvo uveljavljal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00048565
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 5, 5/1, 339/2, 339/2-14.
začasna odredba - neprofitna najemnina - nadaljevanje najema - sprememba neprofitne najemnine - tržna najemnina - zahteva za izdajo začasne odločbe - izdaja začasne odredbe - ugoditev pritožbi - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničini zahtevi za izdajo začasne odredbe in je do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča prve stopnje je tožnica verjetno izkazala nastanek težko popravljive škode v primeru nezadržanja izvršitve izpodbijane odločbe, in da zadržanje njene izvršitve ne bi prizadelo koristi toženke. Ti razlogi sodišča prve stopnje pa so v nasprotju z ugotovitvijo, da je predmet tega upravnega spora odločba Občinske uprave Občine Radenci, s katero je v 2. točki izreka odločeno, da se bo neprofitna najemnina spremenila v tržno najemnino v višini 567,81 EUR po pravnomočnosti te odločbe. Ker izpodbijana odločba zaradi vložene tožbe še ni pravnomočna, ni jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje spuščalo v presojo, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Pogoj za izdajo odložitvene začasne odredbe je namreč izvršljivost izpodbijanega akta. Pritožnica v pritožbi sicer meni, da se novo določena najemnina plačuje z dnem dokončnosti odločbe, in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1308/2018 z dne 11. 2. 2020. Zakaj naj bi bilo to stališče upoštevno tudi v primeru, ko je v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da se bo neprofitna najemnina spremenila v tržno po pravnomočnosti te odločbe pa pritožnica ne pojasni. Razlogi za tako stališče tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhajajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV - UPRAVNI SPOR
VS00048571
ZPP člen 367a, 367a/1. ZTFI-1 člen 479.
predlog za dopustitev revizije - prodaja vrednostnih papirjev - tržna manipulacija - kršitev prepovedi - postopek sodnega varstva - prepoved navajanja novih dejstev - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se prepoved navajanja novih dejstev iz 479. člena ZTFI-1 nanaša tudi na konkretizacijo in dodatno elaboriranje trditev, postavljenih že v ugovoru.
ZPre-1 člen 32. ZTFI-1 člen 463, 463/1, 475, 475/1, 475/2, 482, 487, 487/3. ZUS-1 člen 82, 82/2.
dovoljenje za prevzemno ponudbo - izdaja dovoljenja - postopek sodnega varstva - zavrženje tožbe - posebna pritožba ni dovoljena - nedovoljena pritožba - napačen pravni pouk - zavrženje pritožbe
V 482. členu ZTFI-1 je v pododdelku 15.2.1 "Skupne določbe" oddelka 15.2 "Postopek sodnega varstva" določeno, da proti sodbi oziroma sklepu, izdanem v postopku sodnega varstva, ni pritožbe. Nadalje pa je v pododdelku 15.2.2. "Postopek sodnega varstva proti odločbam o potrditvi prospekta in odločbam v postopku po ZPre-1" določeno, da je proti sodbi, s katero sodišče odloči v postopku sodnega varstva, ne glede na 482. člen ZTFI-1 dovoljena pritožba, o kateri odloča Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov (tretji odstavek 487. člena ZTFI-1).
V obravnavanem primeru je Upravno sodišče odločilo s sklepom, zato je treba za odločitev o dovoljenosti pritožbe uporabiti določbo 482. člena ZTFI-1 in pritožbo kot nedovoljeno zavreči. Ker je institut pritožbe "specialno" urejen v ZTFI-1, subsidiarna uporaba določb ZUS-1, mišljeno je določilo drugega odstavka 82. člena1, ni na mestu. Pritožba tudi ne izpolnjuje predpisanih pogojev, da bi jo bilo mogoče šteti za predlog za dopustitev revizije.
URS člen 130, 132, 132/2. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 31, 31/1, 36. ZSS člen 32, 32/2, 34a, 34a/1, 34a/3, 34a/4. ZUS-1 člen 27, 27/2, 40, 40/3, 59, 59/1. ZUP člen 6, 6/2.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku - kriteriji - ugoditev tožbi
Toženka je oporo za svojo odločitev našla v pomanjkanju javnega interesa za napredovanje sodnikov v višji sodniški naziv, v katerega je dejansko odela svoje nestrinjanje z zakonsko ureditvijo. To ne more biti sprejemljiv razlog za izpodbijano odločitev. Ta argument je bil uveljavljan že v zadevi U 2/2021. Vrhovno sodišče ga je v sklepu z dne 24. 3. 2021 zavrnilo z obrazložitvijo, da "je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje".
Ker ocena sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru v konkretnem primeru ustvarja močno domnevo o utemeljenosti tožničinega hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, bi morala toženka svoje nestrinjanje z oceno v delu, ki zadeva sposobnost opravljanja nalog vodenja sodišča, bolj prepričljivo obrazložiti.