ZPP člen 343, 343/1, 343/4, 346, 346/1. ZUS-1 člen 22, 22/2.
laična pritožba - pritožba, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Ker v pritožbi pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi iz izpodbijanega sklepa, da ni evidentirana v seznamu (evidenci) oseb z opravljenim pravniškim državnim izpitom, ki ga upravlja Ministrstvo za pravosodje, je Vrhovno sodišče ni (ponovno) pozvalo na predložitev potrdila o opravljenem državnem pravniškem izpitu. Ob tem dodaja, da za presojo dovoljenosti obravnavane pritožbe niso upoštevne pritožničine navedbe, da zaradi karantene ni mogla urediti brezplačne pravne pomoči ter da njena bolezen in preiskave upočasnjujejo zadevo. Navedene okoliščine namreč ne spreminjajo dejstva, da je obravnavano pritožbo vložila oseba, ki za to ne izpolnjuje zahtevanega zakonskega pogoja. Šele če bi jo na podlagi odobrene brezplačne pravne pomoči vložil odvetnik, pritožba pa bi bila vložena po poteku za to predpisanega roka, bi bilo mogoče presojati, ali gre za okoliščine, ki utemeljujejo vrnitev v prejšnje stanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045644
URS člen 120, 120/2. ZPP člen 374, 374/2, 377. ZUS-1 člen 64, 64/4. ZJU člen 83, 83/5. ZODPol člen 49.
Nacionalni preiskovalni urad (NPU) - razrešitev direktorja - postopek razrešitve - ustavitev postopka - pravni interes - pravni interes tožene stranke za revizijo - dopuščena revizija - zavrženje revizije kot nedovoljene - pomanjkanje pravnega interesa za revizijo
Za presojo pravnega interesa ni bistveno, ali je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku izdala nov upravni akt. Vendar v obravnavanem primeru revidentka v ponovljenem postopku ni izdala novega upravnega akta, temveč je postopek odločanja o razrešitvi tožnika s položaja direktorja NPU ustavila, kar sama tudi navaja v reviziji.
Ustavitev postopka pa pomeni, da ta postopek, tj. v konkretnem primeru postopek razrešitve direktorja NPU, v katerem bi bila revidentka vezana na pravna stališča izpodbijane sodbe, ne teče. V taki procesni situaciji torej revidentka nima pravnega interesa za odločanje o reviziji glede vprašanja (ne)zakonitosti tožnikove razrešitve.
Na pravni interes za odločanje o reviziji v tem upravnem sporu ne morejo vplivati odločitve vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije o obnovi postopka javnega natečaja za direktorja NPU, odpravi odločbe o tožnikovem imenovanju na ta položaj ter ustavitvi upravnega postopka posebnega javnega natečaja. Kljub temu, da gre za isto osebo (tožnika), gre za drug postopek. Revizija, vložena v postopku razrešitve namreč ne more biti pravno sredstvo za utemeljevanje zakonitosti revidentkine odločitve, sprejete v drugem postopku.
ZUS-1 člen 32, 32/1, 32/2. ZZZiv člen 1, 5, 5-31, 27, 43, 43-3.
predlog za izdajo začasne odredbe - inšpekcijski ukrep zaščite živali - odvzem živali - neizkazanost nastanka težko popravljive škode - težko popravljiva škoda ni izkazana - javni interes - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Izdaja začasne odredbe ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. Pri inšpekcijskih ukrepih, kjer je poudarjen javni interes in je odložitev izvršitve izrečenega ukrepa načeloma v nasprotju z javnim interesom, je zato treba izkazati okoliščine, ki so močnejše od javnega interesa. Izkazati je treba škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev inšpekcijskega ukrepa.
Pritožnica pa ni izkazala okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi opravičevale izdajo začasne odredbe ter s tem poseg v javni interes. V obravnavanem primeru je ta interes zlasti zaščita živali, njihovega življenja, zdravja in dobrobiti po ZZZiv.
Tehtanje javnega interesa in interesa lastnikov živali - inšpekcijskih zavezancev je na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec. Ta je že s samo ureditvijo upošteval tudi čustveno navezanost lastnika na hišne živali, ko je opredelil pojem hišne živali v 5. členu ZZZiv, in sicer da so to psi, domače mačke, sobne ptice, mali glodavci, terarijske, akvarijske in druge živali, ki so namenjene za družbo, varstvo ali pomoč človeku, in ob tem (kljub temu) predvidel naveden ukrep odvzema in oddaje drugemu lastniku med nastanitvijo živali v zavetišču, saj je ta potreben za zaščito posamezne živali.
Zgolj posledice, ki so dejansko namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav so te ireverzibilne, same po sebi vselej še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Drugačna razlaga bi namreč že na splošni ravni vzpostavila učinke, da bi se že sami ukrepi, vsebovani v izreku upravnih aktov brez ugotavljanja prizadetosti položaja tožnika, šteli za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu ni podlage.
V takih primerih bi subjektivne okoliščine lahko pomenile težko popravljivo škodo, ki presega namen izrečenega ukrepa, npr. če bi šlo za psa spremljevalca (za npr. gibalno ovirano ali slepo osebo), vendar takih okoliščin v konkretnem primeru pritožnica ne zatrjuje niti izkazuje.
ZOFVI člen 41, 41/1, 44, 49, 53, 53/7, 53a, 53a/7, 59, 59/6. ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZZ člen 4, 4/2, 6, 6/1, 51, 51/1, 54, 54/1, 54/1-4. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 132, 138. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovne šole Kolezija (2005) člen 1, 2, 5, 6, 6/1, 6/1-1, 6/1-2, 7. Sklep o pripojitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovne šole Bičevje k javnemu vzgojno-izobraževalnemu zavodu Osnovni šoli Kolezija in prenehanju kot samostojne pravne osebe (2020) člen 2, 2-3.
javni vzgojno izobraževalni zavod - osnovna šola - združitev vzgojno izobraževalnih zavodov in ustanovitev vzgojno izobraževalnega zavoda - pripojitev javnega zavoda - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico - zavrženje tožbe - ravnatelj osnovne šole - ravnateljica ukinjenega javnega zavoda - predčasno prenehanje mandata - nezakonita razrešitev - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - delna ugoditev pritožbi
O pripojitvi odloča ustanovitelj na podlagi prvega odstavka 51. člena ZZ, ki določa, da ustanovitelj lahko odloči, da se zavod pripoji drugemu zavodu. Na podlagi tega pooblastila je toženka (lokalna skupnost) kot ustanoviteljica OŠ Bičevje in OŠ Kolezija, torej javnih osnovnih šol (prvi odstavek 41. člena ZOFVI), ki sta pravni osebi (drugi odstavek 4. člena ZZ), v izvrševanju diskrecijske pravice sprejela odločitev o obravnavani statusni spremembi. Ta sprememba pa neposredno vpliva le na pravni položaj obeh šol, v konkretnem upravnem sporu prve tožnice OŠ Bičevje (ki pritožbe ni vložila). To pomeni, da niti sporni Sklep o pripojitvi v delu, ki se nanaša na akt pripojitve in prenehanje OŠ Bičevje kot samostojne pravne osebe, ni odločitev o pritožnikovi (ravnateljevi) pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa ne upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki bi ga lahko izpodbijal v upravnem sporu.
Sodišče ni upoštevalo, da je bilo tako v Sklepu o pripojitvi kot v Odloku odločeno tudi o predčasnem zaključku njegovega mandata ravnatelja in s tem poseženo v njegovo pravico biti ravnatelj do izteka mandata. Ta del Sklepa o pripojitvi je sodišče prve stopnje pri presoji v celoti spregledalo (ter Odloka, ko je presojalo pritožnikov pravni interes) in zato nepravilno štelo, da v tem delu ne gre za akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Toženka je z določitvijo datuma prenehanja pritožnikovega mandata (1. avgusta 2020) v prvi alineji 6. člena Sklepa o pripojitvi (v tretji alineji 2. člena Odloka je ponovljeno, da mu mandat preneha z dnem pripojitve, ki je določen v prejšnjem členu, to pa je 1. avgusta 2020), ki je nesporno zgodnejši od obdobja, za katerega je bil imenovan, enostransko in oblastveno posegla v pritožnikov obstoječi pravni položaj ravnatelja kot pedagoškega vodja in poslovodnega organa javne osnovne šole ter s tem nosilca pravic in obveznosti, določenih v 49. členu ZOFVI. S to odločitvijo so mu bila predčasno odvzeta pooblastila, ki izhajajo iz mandata in ki mu ga je podelil svet javne šole pod pogoji in po postopku, določenih v 53. in 53. a členu ZOFVI, za obdobje petih let, kolikor traja mandat ravnatelja (sedmi odstavek 53. člena ZOFVI). Taka odločitev pa ustreza opredelitvi upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1 kot javnopravnega, enostranskega, oblastvenega posamičnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. V takem primeru pa je treba osebi priznati tudi pravni interes za njegovo izpodbijanje oziroma za uveljavljanje njegove nezakonitosti.
Vrhovno sodišče v novejši sodni praksi potrjuje, da je imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju privilegij in ne pravica posameznika, poudarja pa, da ima oseba po tem, ko pridobi tak položaj, pravni interes, da uveljavlja sodno varstvo zoper razrešitev, ki bi nastopila iz nezakonitih razlogov.
začasna odredba - zahteva za razpis referenduma - podaljšanje roka za zbiranje podpisov - subsidiarni upravni spor - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Predlagana začasna odredba je glede na v tožbi postavljeni tožbeni zahtevek nepotrebna. Pritožnik namreč v tožbi zahteva presojo zakonitosti ravnanja oziroma opustitve župana toženke na podlagi 4. člena ZUS-1 ter odpravo te nezakonitosti z določitvijo novega roka za zbiranje podpisov. Za določitev novega roka pa ni bistveno, ali rok, določen v sklepu župana, zadržanje katerega zahteva pritožnik, teče oziroma se izteče. Potek tega roka namreč nima vpliva na to, kar zahteva pritožnik, to je na določitev novega roka za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma. V primeru uspeha s tožbo bo torej pritožnik, kljub poteku roka iz sklepa župana, lahko dosegel cilj konkretnega upravnega spora.
Z zahtevano začasno odredbo ni mogoče urejati pretečenega stanja.
ZPP člen 367a, 367b, 367b/4, 367b/6. ZUP člen 67, 129, 129/3.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje nepopolne vloge - pridobitev dodatne dokumentacije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - objektivni pomen odločitve - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Iz navedb v predlogu ni razvidno, da bi šlo v citiranih zadevah za enako oziroma primerljivo procesno situacijo kot v obravnavanem primeru in ki jo je Upravno sodišče štelo za bistveno, to je, da je stranka dopolnila nepopolno vlogo sicer po poteku postavljenega roka za dopolnitev, a pred odločitvijo o zavrženju vloge, zaradi česar zamuda roka ne bi smela imeti škodljivih posledic za vložnika. To pomeni, da predlagateljica ni natančno in konkretno opredelila odstopa od stališča Vrhovnega sodišča oziroma neenotnosti sodne prakse Upravnega sodišča, s čimer ni zadostila zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP.
Glede drugega vprašanja je v predlogu navedeno le, da gre za pravno vprašanje, o katerem ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. Niso pa navedene okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost oziroma zahtevajo odgovor Vrhovnega sodišča, npr. ker bi bil ta potreben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, torej razlogov, ki kažejo na objektivni pomen zadeve. Zgolj dejstvo, da je Upravno sodišče v eni zadevi zavzelo neko pravno stališče, namreč samo po sebi ne utemeljuje objektivnega pomena zastavljenega vprašanja, na katerega bi moralo Vrhovno sodišče odgovoriti samo zato, ker o njem še ni odločalo.
predlog pristojnega sodišča za prenos pristojnosti - dodelitev brezplačne pravne pomoči - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - strojepiska pristojnega sodišča kot stranka v postopku - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku - videz nepristranskosti sodišča - ugoditev predlogu
Po presoji Vrhovnega sodišča utegne v obravnavanem primeru okoliščina, da želi prosilec brezplačno pravno pomoč v postopku preiskave zaradi kaznivega dejanja, povezanega z opravljanjem njegove službe strojepisca na Okrožnem sodišču v Celju, ki je stvarno pristojno za odločanje o brezplačni pravni pomoči, povzročiti dvom o korektnosti postopka in nepristranskosti odločanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00045894
ZPP člen 94, 98, 98/1, 343, 343/4, 346, 346/1. ZUP člen 28, 28/2.
vložitev pritožbe - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - splošno pooblastilo - obseg pooblastila - pooblastilo za zastopanje pred sodiščem prve stopnje - predložitev pooblastila za zastopanje - naknadna odobritev procesnih dejanj - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
V tem upravnem sporu predloženo pooblastilo je po svoji naravi splošno pooblastilo. Z njim je minister pooblastil uradno osebo za vodenje in izdajo odločb v upravnem postopku. Hkrati je to osebo pooblastil tudi za zastopanje v upravnem sporu, vendar le pred Upravnim sodiščem, torej sodiščem prve stopnje. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča omejil obseg pooblastila.
Čeprav mora pooblaščenec predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju in je upravni spor enovit postopek, kar pomeni, da pri vložitvi pritožbe ni treba vnovič predložiti pooblastila, je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavni zadevi odločilna volja pooblastitelja, ki je omejil obseg pooblastila na postopek pred sodiščem prve stopnje. Na tako omejitev pooblastila je sodišče vezano. Tako ne more šteti, da je bila pritožba dana brez pooblastila in s kasnejšo predložitvijo pooblastila, v smislu odobritve dejanja pooblaščenca, sanirati pomanjkljivost. Tudi ne more šteti, da kasnejša predložitev drugačnega pooblastila pomeni spremembo že predloženega pooblastila, saj je sprememba pooblastila možna le v naprej, ne pa za nazaj. Že zaradi pravne varnosti, kasnejša sprememba pooblastila ne more učinkovati na že opravljena dejanja. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da toženo stranko zastopa prava vešči državni organ, od katerega se pričakuje natančnost in velika stopnja skrbnosti tudi pri predložitvi ustreznega pooblastila za zastopanje pred Vrhovnim sodiščem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00045687
URS člen 22. ZEN člen 40, 40/3. ZUS-1 člen 52, 59, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - evidentiranje urejene meje - elaborat ureditve meje - izračun površin zemljišča - sporno dejansko stanje - neizvedba glavne obravnave - dopuščena revizija - pomembno pravno vprašanje izkazano
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali je dopustno kot urejeno evidentirati del meje, čeprav elaborat ne vsebuje izračuna površine parcel, kljub temu, da je stranka zahtevala, da se izračun površine vključi v elaborat?
Ali bi Upravno sodišče moralo izvesti glavno obravnavo in opraviti predlagano zaslišanje tožnice in prič, ki jih je tožnica predlagala?
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za plačilo sodne takse za tožbo v upravnem sporu - opravičen vzrok za zamudo - trditveno in dokazno breme - nesubstanciran dokazni predlog - pravočasnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga - zavrnitev pritožbe
Pritožnik bi moral v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v prvi vrsti tako zatrjevati in izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih plačilni nalog ni bil pravočasno plačan, na katere ne on in ne njegov pooblaščenec nista mogla vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude. In nadalje, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, to je v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudil rok oziroma, če je šele pozneje zvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedel (drugi odstavek 24. člena ZUS-1).
Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen, če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti. V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.
Pritožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da mu je pooblaščenec 2. 10. 2020 posredoval plačilni nalog, vendar ga ni prejel. V zvezi s tem, da je bil plačilni nalog poslan, je predlagal tudi izvedbo dokaza s vpogledom v račun pošte. Vendar pa bi moral ob tem, glede na to, da je pošto mogoče šteti za zanesljiv vir komuniciranja, tudi konkretizirano navesti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi povzročile neprejem pošte. Pa jih ni in zgolj pavšalna navedba, da mu pošta ni bila dostavljena temu ne zadosti.
ZTro-1 člen 49, 49/3. ZPP člen 367a, 367b, 367b/6.
predlog za dopustitev revizije - trošarine - oproščeni trošarinski uporabnik - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagateljica ni jasno in konkretno navedla okoliščin, ki bi kazale, da je odgovor na izpostavljeno problematiko pomemben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Torej razlogov, na podlagi katerih je mogoče sklepati o širšem, objektivnem pomenu zadeve, v čem naj bi odgovor presegal konkretni primer in interes predlagateljice. Še zlasti glede na to, da predlagateljica zatrjevane pomembnosti predlaganih pravnih vprašanj ni ovrednotila v povezavi z dejstvom, da se je 1. 8. 2016 začel uporabljati nov Zakon o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1), ki izpostavljeno problematiko odmere trošarine oproščenemu uporabniku, ki nabavlja trošarinske izdelke brez plačila trošarine za predpisane namene preko količin, ki jih sicer lahko nabavlja v skladu z dovoljenjem, ureja drugače.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045355
URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - dopuščena revizija - pomembno pravno vprašanje izkazano
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovega sodišča (primeroma VSRS sklep X Ips 59/2020 in VSRS sklep I Up 144/2020) s tem, ko ni izvedlo glavne obravnave.
DAVKI - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045645
URS člen 2, 22, 23, 25, 158. ZUS-1 člen 51, 51/1, 51/2, 52, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2. ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-6, 15/1-17, 15/1-21, 78, 78/2, 78/5. ZPIZ-1 člen 15, 15/2. ZPIZ-2 člen 16, 16/1. ZUPJS člen 30, 30/1, 30/2. ZUP člen 147. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 9, 9/1, 9/1-10.
prispevki za socialno varnost - obvezno zdravstveno zavarovanje - zavezanec za plačilo prispevka - status zavarovanca - lastnik zasebne družbe - prejemnik denarne socialne pomoči - pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - zavarovalna podlaga - sprememba podlage zavarovanja za nazaj - varstvo legitimnih pričakovanj - poseg v pričakovane pravice - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - pravica do izjave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Prejemnik trajne denarne socialne pomoči pridobil lastnost zavarovanca po ZZVZZ in upravičenje do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje z dnem izdaje odločbe CSD. Čim je o lastnosti zavarovanca in priznanju pravice do plačila prispevkov pravnomočno odločeno, pa zavarovancu za isto obdobje ni mogoče nalagati plačila istih prispevkov, razen če je pravnomočna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave).
Treba je razlikovati med samo vključitvijo v obvezno zavarovanje, na podlagi katere se šele pridobi pravno varovan status zavarovanca, in spremembo podlage že obstoječega zavarovanja, oziroma spremembo pravno varovanega statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja. V prvem primeru je treba upoštevati zakonske določbe o obvezni vključitvi v zavarovanje, če je izpolnjena katera od v zakonu opredeljenih dejanskih podlag (torej ex lege vključitev v zavarovanje), ki se lahko ugotavlja tudi za nazaj vse od nastopa zakonite podlage. Ko pa gre za spremembo podlage istega zavarovanja, dejansko pride do spremembe že pridobljenega pravno varovanega statusa, v katerega lahko nosilec obveznega zavarovanja po uradni dolžnosti posega le za naprej.
Glede na navedeno je pomembno, kaj je bila podlaga za revidentovo vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje, saj je od tega odvisen odgovor na vprašanje, kdo je bil zavezanec za plačevanje prispevkov oziroma ali je bil revident, kot trdi, upravičen do njihovega kritja. Zato je v obravnavani zadevi za nastanek revidentove obveznosti obračuna in plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, o čemer je odločal davčni organ, pomemben njegov status zavarovanca po ZZVZZ (in ne po ZPIZ-1) v relevantnem časovnem obdobju in s tem povezane odločbe CSD.
Ker Upravno sodišče ni presojalo, kaj je z upravičenostjo kritja prispevkov v obdobju prejemanja denarne socialne pomoči, je tudi preuranjeno zavrnilo revidentov tožbeni ugovor o kršitvi varstva legitimnih pričakovanj na podlagi stališča, da so lastniki družb, ki v družbi opravljajo poslovodno funkcijo in niso zavarovani na drugi podlagi, zavezani za plačilo obveznih prispevkov. Glede na navedeno je odgovor na prvo vprašanje – ob predpostavki izkazanosti v tožbi zatrjevane okoliščine o upravičenosti kritja stroškov na podlagi odločb CSD – pritrdilen.
URS člen 33. ZDavP-2 člen 68, 68/5, 68/6, 125, 126, 126/6. ZDavP-2G člen 68a.
obdavčitev nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb - odmera davka v posebnih primerih - odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP - odmera davka od nenapovedanih dohodkov - zastaranje pravice do odmere davka - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - absolutno zastaranje davčne obveznosti - razlaga zakonske določbe - lex specialis - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ni dopuščala uveljavljanja ugovora absolutnega zastaranja po posameznih virih oziroma vrstah nenapovedanih dohodkov.
Obrazloženo pa ne pomeni, da je davčnemu zavezancu v postopku odmere davka od nenapovedanih dohodkov odvzet ugovor (absolutnega) zastaranja. Treba je namreč upoštevati, da je davek od nenapovedanih dohodkov samostojna vrsta davka, zato je lahko predmet ugovora (absolutnega) zastaranja (le) kot celota.
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je (tedanja) določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 v celoti uredila posebno vrsto davka (podvrsto dohodnine), s katerim so se v (samostojnem) postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavčili nenapovedani dohodki fizičnih oseb. Z njo je bil določen predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se je lahko postopek odmere tega davka uvedel. Vendar pa z določitvijo časovnega obdobja nadzora, v katerem se je lahko ugotavljala prirast premoženja oziroma potrošnja davčnega zavezanca, po presoji Vrhovnega sodišča ni bil določen specialni (relativni) zastaralni rok za odmero davka od nenapovedanih dohodkov. Pač pa je bila časovna omejitev za vodenje tega postopka na eni strani namenjena omejitvi davčnega organa in varovanju davčnih zavezancev, na drugi strani pa je, ob upoštevanju, da je določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 urejala samostojno vrsto davka, izključevala ugotavljanje vsakega posameznega nenapovedanega dohodka, prejetega v inšpekcijskem obdobju, in obdavčevanje vsakega od njih glede na njegove značilnosti (vrsto dohodka itd.). Posledično je bilo tudi izključeno uveljavljanje ugovora (relativnega in absolutnega) zastaranja pravice do odmere davka od posameznih dohodkov, ki bi bili razkriti šele tekom tega postopka.
zahteva za izločitev uradne osebe - zavrnitev zahteve za izločitev - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - tožba v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - napačen pravni pouk - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Podlage za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep o neizločitvi uradne osebe pritožniku ne more dati niti napačen pravni pouk iz odločbe organa druge stopnje. Napačni pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.
Tudi sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe, enako kot sklep o zavrnitvi take zahteve, ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, kar je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora zoper sklep. Enako velja za sklep upravnega organa druge stopnje o pritožnikovi pritožbi. Zato so za odločitev o pritožbi nebistvene pritožbene navedbe o zatrjevani nezakonitosti izpodbijane odločitve obeh upravnih organov. S tem povezana zatrjevana kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 23. člena Ustave RS pa je neutemeljena, saj je po ustaljeni sodni praksi morebitno kršitev, povezano z neizločitvijo uradne osebe, mogoče uveljavljati v upravnem sporu zoper dokončni upravni akt kot enega izmed tožbenih razlogov, tako da je sodno varstvo le odloženo do končne odločitve.
določitev roka za prostovoljno zapustitev države - zavrnjen predlog za podaljšanje roka - začasna odredba - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Vrhovno sodišče se lahko strinja s pritožbo, da dogovori za zaposlitev hitreje in učinkoviteje potekajo v živo, vendar okoliščina bolj ali manj preprostega (težavnega) načina dogovarjanja in urejanja dokumentacije ni element težko popravljive škode, saj ni razvidno, kako bi lahko vplivala na vrnitev v Republiko Slovenijo (jo bistveno oteževala ali onemogočala). Zaradi neobrazloženosti ni mogoče odgovoriti na navedbo, da se pritožnik v primeru uspeha s tožbo ne bo mogel vrniti, saj iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi mu bila izrečena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo. Zgolj zatrjevana ponovna možnost okužbe, ki se ji je ob sprejetih ukrepih za zajezitev epidemije mogoče izogniti ali jo vsaj bistveno zmanjšati, in stroški ponovnega potovanja pa ne onemogočajo vrnitve. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bo zaradi izvršitve odločbe prenehal pritožnikov pravni interes za vodenje postopka podaljšanja roka. Zaradi cilja, ki se zagotavlja z začasno odredbo (učinkovitost sodnega varstva), je namreč pomembno le, da s tem ne bo prenehal pravni interes za upravni spor, saj je v njem na podlagi ustreznega zahtevka, spremenjenega zaradi novonastalih okoliščin po vložitvi tožbe, mogoče ugotoviti nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.
URS člen 14. ZDavP-2 člen 3, 3/2, 3/4, 44, 44/1, 93, 95, 111, 111/1, 111/2, 111/3.
davčni inšpekcijski nadzor - odmera davka od dobička pravnih oseb - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - davčna obveznost - obresti - razlaga zakonskih določb - pravni interes - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Pogoj za zavarovanje je obstoj verjetne oziroma pričakovane davčne obveznosti. Sklep za začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti je pravni institut, ki je po svoji funkciji enak začasni odredbi. Njegov namen je v odpravi nevarnosti, da bi davčni zavezanec pred izdajo odmerne odločbe oziroma predložitvijo davčnega obračuna spremenil svoje premoženjsko stanje in tako ogrozil učinkovitost poznejše izvršbe. Zavarovanje lahko obsega le tolikšno premoženje, kolikor znaša verjetna davčna obveznost, o kateri teče, kot v obravnavanem primeru, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem davčni organ odmeri tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. Z vidika namena zavarovanja torej razlikovanje med davkom (glavnico) in obrestmi po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj gre v obeh primerih za denarno terjatev davčnega organa do davčnega zavezanca, ki nastane na podlagi zakona. Da bi bile obresti v splošnem izključene iz zavarovanja, kot meni revident, ob upoštevanju namenske razlage spornih zakonskih določb torej ne izhaja.
Pojem davčne obveznosti po tretjem odstavku 111. člena ZDavP-2 (zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti) obsega poleg davka (glavnice) tudi obresti, obračunane v postopku davčnega nadzora (95. člen ZDavP-2).
ZPP člen 367a, 367b, 367b/4, 367b/6. ZUS-1 člen 51, 51/2. ZDDV-1 člen 63.
predlog za dopustitev revizije - odmera DDV - nepriznanje odbitka ddv - neizvedba glavne obravnave - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da je Upravno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka, ampak je le pojasnilo, da se tožnici ni očitalo, da ji stroji naj ne bi bili dobavljeni oziroma da ji pravica do odbitka ni bila zavrnjena iz tega razloga. Vrhovno sodišče le še dodaja, da predlagateljica, ki svoje vprašanje utemeljuje tudi na predpostavki, da je bilo dejansko stanje sporno, pravno relevantnih dejstev, ki naj bi bila v obravnavani zadevi sporna, sploh ne konkretizira.
Predlagateljica v predlogu le povzema stališče dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni pa iz predloga razvidno, da naj bi šlo v teh zadevah za zadeve, ki bi bile v dejanskem in pravnem pogledu primerljive z obravnavano. Predlagateljica tudi ne pojasni, v čem konkretno naj bi odločitev Upravnega sodišča v obravnavani zadevi odstopala od v predlogu povzetega stališča dosedanje sodne prakse, da je v primeru, ko davčni zavezanec predloži ustrezen račun s specifikacijo del, pogodbo o opravi posla ter fotografije poteka izvedenih del in je storitev oziroma dobava blaga opravljena, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Glede na navedeno predlagateljica ni natančno in konkretno utemeljila ter izkazala obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, kar pomeni, da ni zadostila zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP. Poleg tega je predlagateljica s presplošno opredelitvijo drugega vprašanja ravnala tudi v nasprotju z zahtevo, da je treba v predlogu za dopustitev revizije sporno vprašanje navesti natančno in konkretno.
Upravni spis ne postane del sodnega spisa že s predložitvijo spisa Upravnem sodišču, zato mora Upravno sodišče v sodni spis v nadaljnjem teku postopka vključiti (le) tiste listine iz upravnega spisa (oziroma kopije teh listin), ki jih je uporabilo v upravnem sporu. To in ustrezno zagotovljena možnost seznanitve s siceršnjo vsebino upravnega spisa tudi v postopku pred toženo stranko (vključno z morebitnim prepisom listin), lahko zadosti potrebam po uresničevanju pravice strank do kontradiktornega sodnega postopka. Seveda pa mora sodišče ob izbranem načinu seznanitve tožeče stranke z upravnim spisom upoštevati, da ne sme biti prizadeta njena možnost, da v upravnem sporu pravočasno in učinkovito podaja svoje navedbe in predlaga dokaze.
Glede na navedeno iz zakona ne izhaja dolžnost sodišča v upravnem sporu, da posreduje celoten upravni spis tožeči stranki, kot to splošno urejajo določbe ZPP glede posredovanja vlog in drugih listin, ki jih je vložila ena stranka sodnega spora, nasprotni stranki. Opustitev takega posredovanja zato ni sama po sebi že bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.
Strankam mora biti zagotovljena enakopravna možnost predlaganja dokazov v upravnem sporu in morajo zanje veljati enaka pravila glede izvajanja dokazov, saj ne ZUS-1 ne ZPP med njimi ne razlikujeta. Glede na naravo upravnega spora zoper upravni akt (po 2. členu ZUS-1) je pri tem treba upoštevati, da je smiselno enako kot druge navedbe tožene stranke (npr. v odgovoru na tožbo) treba upoštevati tudi stališča, ki jih je tožena stranka sprejela v aktih, ki so predmet presoje v upravnem sporu bodisi na prvi, bodisi na drugi stopnji upravnega odločanja. Enako velja tudi za dokaze, na katere se navedeni akti opirajo, ki pa morajo biti v teh aktih enako jasno opredeljeni oziroma substancirani, kot se to zahteva za dokazne predloge nasprotne (tožeče) stranke.
V primeru pomanjkljive substanciranosti dokaznih predlogov je Vrhovno sodišče že poudarilo dolžnost Upravnega sodišča, da mora strankam v upravnem sporu omogočiti odpravo navedene pomanjkljivosti.
Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da v tožbi izkaže verjetnost napačne ugotovitve dejanskega stanja, temveč mora zgolj utemeljiti verjetnost obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov, ki presega golo zatrjevanje, kar pomeni, da mora predlog za izvedbo teh dokazov ustrezno substancirati. Zato je utemeljen ugovor, da je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka že s tem, ker Upravno sodišče kljub ugotovitvi, da dokazi niso bili ustrezno substancirani, revidentu ni omogočilo, da bi tako pomanjkljivost odpravil.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 27, 27/1, 27/1-2, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 21, 22, 25.
zahteva za izločitev uradne osebe - zavrnitev predloga za izločitev uradne osebe - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Upravni akt je akt, ki na koncu upravnega postopka (ali drugega postopka izdaje upravnega akta) v svojem bistvu pomeni dokončno meritorno odločitev pristojnih organov o (javno)pravnem položaju posameznika.
Sklep o neizločitvi uradne osebe v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, s čimer tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne izpolnjuje navedenega materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s samostojno tožbo.
Pritožnik bo kršitev postopkovne pravice (do izvedbe poštenega postopka oziroma do nepristranskega odločanja) lahko uveljavljal v tožbi zoper odločitev o glavni stvari (tj. zoper dokončno odločbo o odmeri davka), iz česar izhaja, da mu kljub zavrženi tožbi učinkovito sodno varstvo ni dokončno odvzeto, ampak je zgolj odloženo.