CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI RAZPISI - OBLIGACIJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00045348
Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe člen 6, 6/2. OZ člen 64. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - izpolnjevanje razpisnih pogojev - razlaga razpisnih pogojev - prijava na javni razpis - nova naložba - nakup vozil - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je določilo razpisa Eko Sklada, ki dodelitev spodbude pogojuje s tem, da ob oddaji vloge „vozilo ni bilo kupljeno“, obenem pa določa še, da je „nova naložba nakup vozila, katerega prva registracija po proizvodnji bo opravljena v Republiki Sloveniji po oddaji vloge na javni poziv“, potrebno razlagati tako, da ob oddaji vloge nakup vozila ne sme biti dokončan, v smislu, da ne sme biti preneseno lastništvo na kupca in opravljena registracija vozila na njegovo ime.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/1, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za dele območij urejanja CS 10/1 Tribuna, CS 10/2 Prule - Praprotnikova, CS 1/49 Vožarski pot, CS 10/6 Prule - KS in CT 56 Karlovška (2006) člen 23.
postopek izdaje uporabnega dovoljenja - sklep o priznanju statusa stranskega udeleženca - predlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - zavrženje predloga - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - akt zoper katerega je možen upravni spor - pomanjkanje pravnega interesa - zavrnitev pritožbe
Z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom Vlade je bil postopek odločanja o izrednem pravnem sredstvu - pritožničini zahtevi za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - končan, zato bi (seveda ob izpolnjevanju ostalih pogojev za tožbo) sodišče moralo vsebinsko odločiti o tožbi.
Ne glede na navedeno pa je pravilen zaključek Upravnega sodišča, da si pritožnica s tožbo v tem upravnem sporu svojega pravnega položaja ne more izboljšati in torej ne izkazuje pravnega interesa za njo. V postopku izdaje uporabnega dovoljenja (v katerem je bil z odločbo MOP priznan tam navedenim osebam položaj stranskih udeležencev in zoper to odločbo je pritožnica vložila zahtevo za razveljavitev po nadzorstveni pravici) je pritožnica zasledovala cilj - izdajo uporabnega dovoljenja. Uporabno dovoljenje ji je bilo izdano, kar ni sporno, in torej tudi če bi s tožbo uspela in bi bil izpodbijani sklep o zavrženju zahteve za razveljavitev odločbe (s katero je bilo, kot že navedeno, med drugim odločeno, da se tam navedenim osebam v tem postopku izdaje uporabnega dovoljenja prizna status stranskih udeležencev) po nadzorstveni pravici odpravljen, to na (že izdano) uporabno dovoljenje ne bi vplivalo in s tem tudi ne na pravni položaj pritožnice.
ZUS-1 člen 7, 22, 22/1, 22/2, 32/2, 32/3, 75, 75/1, 75/1-1, 80, 80/3, 80/3-2, 80/3-3. ZTuj-2 člen 64, 73, 73/2, 73/2-1, 73/2-3. ZPP člen 86, 86/4, 339, 339/2, 339/2-14.
dovolitev zadrževanja tujca - zavrnitev prošnje - predlog za izdajo začasne odredbe - pritožba zoper sklep o ugoditvi začasni odredi - standard obrazloženosti odločbe - vsebina predloga za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - odločanje v mejah tožbenega zahtevka - težko popravljiva škoda ni izkazana - neizkazana težko popravljiva škoda - učinkovitost sodnega varstva - odločba o vrnitvi tujca - opustitev vložitve pravnega sredstva - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivnega značaja, saj podeljuje tujcu, ki je že v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji in torej zadržanje izvršitve te odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niti ni mogoče. Glede na to bi tožnica lahko predlagala le začasno odredbo za začasno ureditev stanja po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 ter predlagala način, kako naj se začasno, to je do pravnomočne odločitve v obravnavanem upravnem sporu, uredi stanje glede na sporno razmerje. Take začasne odredbe s tako oblikovanim predlogom pa tožnica ni predlagala.
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom spornega pravnega razmerja ni uredilo na način kot je predlagala tožnica, torej, da bi le odložilo njeno deportacijo, pač pa je tožnici do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu dovolilo zadrževanje v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tako odločilo prek meja tistega, kar je zatrjevala in predlagala tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe.
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Ni mogoče izhajati iz tega, da je odstranitev tujca iz Republike Slovenije že sama po sebi škoda, ki bi bila upoštevana kot razlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 ter da naj bi bila ta škoda težko popravljiva že iz razloga, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja, kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, ker ne bi bil več na območju Republike Slovenije. Okoliščine, ki utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 je namreč treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej glede na ugotovljeno dejansko stanje. Vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati. Poleg tega bi se tožnica v primeru ugoditve tožbi v Republiko Slovenijo lahko vrnila, razlogov proti temu v samem predlogu tožnica ne navaja.
ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV - BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - UPRAVNI SPOR
VS00045650
ZARSS člen 1, 3, 4. ZBPP člen 28, 28/3. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
brezplačna pravna pomoč - odobritev brezplačne pravne pomoči za postopek na prvi stopnji - obseg odobrene brezplačne pravne pomoči - postopek mediacije - brezplačna pravna pomoč za postopek mediacije - ponovna prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v isti zadevi - zavrženje prošnje - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Za prvostopenjski pravdni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije.
Po presoji Vrhovnega sodišča gre pri postopku mediacije, čeprav je ta urejen v drugem predpisu, za del pravdnega oziroma nepravdnega (torej sodnega) postopka, saj sam mediacijski postopek sam zase ne more potekati v taki obliki, kot ga predvideva zakon. Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljevanju ZARSS) namreč ureja reševanje sodnih sporov v okviru postopkov alternativnega reševanja (1. člen ZARSS) in čeprav alternativno reševanje sporov samo po sebi ne pomeni sojenja (3. člen ZARSS), je del postopka pred sodišči in sodišča so obvezana strankam omogočiti uporabo mediacije (4. člen ZARSS).
V skladu s tretjim odstavkom 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je prosilec dolžan dati soglasje za mediacijo, če da takšno soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati, razen če mediacija ni primerna. Če prosilec tega ne stori, mu celo preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali. Tudi iz tega izhaja, da je postopek mediacije tesno povezan z zadevo, za katero je prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč in če na postopek mediacije pristane nasprotna stranka, sodelovanja v tem postopku prosilec za brezplačno pravno pomoč ne more odkloniti.
Ni videti podlage niti razumnega razloga za to, da bi prosilec z že odobreno brezplačno pravno pomočjo za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (kar pomeni celotni postopek pred sodiščem prve stopnje), ko bi prejel vabilo na mediacijo (na katero je, kot je bilo že navedeno, dolžan pristati), moral zaprositi še za brezplačno pravno pomoč za mediacijo ter v okviru iste pravdne zadeve še enkrat izkazati izpolnjevanje pogojev za njeno dodelitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00045236
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 18, 19, 19/1, 19/2, 52, 52/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 1, 6, 6/1. URS člen 18. ZMZ-1 člen 27, 27/1, 36, 36/1. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/3, 31, 31/1, 33, 33/2, 33/2-4, 66. ZPP člen 8, 224, 224/1, 224/4, 285, 286b, 287, 287/2.
varstvo človekovih pravic - postopek odstranitve tujca iz države - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - načelo nevračanja - prepoved kolektivnega izgona - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - resna nevarnost - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - materialno procesno vodstvo - prosta presoja dokazov - dokazno breme - zavrnitev dokaznih predlogov - pravočasnost grajanja procesnih kršitev - prekluzija - prispevek - zavrnitev pritožbe
Upravičenost osebe, da zaprosi za zaščito, vzpostavlja zahtevo po učinkovitih, resničnih možnosti tujca, da to željo tudi izrazi. Za take možnosti pa ne gre, če posameznik sicer ima stik z uradnimi osebami v hitrem prekrškovnem postopku in v času pridržanja, a mu te ne dajo vseh informacij, pomembnih za njegov (torej osebni, konkretni) pravni položaj, poleg tega pa mu izdajajo oziroma sestavljajo listine (sklepe, zapisnike, potrdila) v slovenskem jeziku, z vsebino katerih se naslovnik zaradi nepoznavanja jezika brez celovitega tolmačenja ne more seznaniti in zato tudi ne nasprotovati.
Pri razlagi 4. člena in drugega odstavka 19. člena Listine je treba upoštevati tudi sodno prakso ESČP. To potrjujejo tudi pojasnila k Listini o temeljnih pravicah, in sicer da sklicevanje v tretjem odstavku 52. člena Listine na EKČP zajema konvencijo in njene protokole, pri čemer vsebina in obseg zagotovljenih pravic nista določena le z besedilom navedenih aktov, temveč tudi s sodno prakso ESČP in SEU. Poudarjeno je, da raven varstva, ki jo zagotavlja Listina, v nobenem primeru ne sme biti nižja od ravni, ki jo zagotavlja EKČP. V pojasnilih je glede določbe drugega odstavka 19. člena navedeno, da ta odstavek vključuje ustrezno sodno prakso ESČP glede 3. člena EKČP. Tudi SEU v svojih sodbah redno izpostavlja, da je sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP treba upoštevati pri razlagi 4. člena Listine.
Načelo nevračanja prepoveduje tako neposredno vračanje (direct refoulement) kot posredno vračanje (indirect refoulement), pri katerem je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju.
Načelo nevračanja torej zagotavlja, da posameznik ne bo vrnjen v drugo državo, ne da bi državni organi presodili, ali je ta druga država zanj varna. Glede na izpodbojno domnevo o medsebojnem zaupanju med državami članicami EU in upoštevaje, da se pri obravnavi prepovedi iz drugega odstavka 19. člena Listine upošteva sodna praksa ESČP glede 3. člena EKČP, je treba načelo nevračanja spoštovati tudi v okviru izvajanja ukrepov med državami članicami. To pa državi članici nalaga obveznost, da posameznika ne odstrani s svojega ozemlja, če v državi prejemnici (članici EU) obstaja tveganje za ravnanja, ki bi pomenila kršitev 4. člena Listine, kar je SEU izrecno potrdilo v zvezi s predajo prosilca za azil v okviru izvajanja dublinskega sistema. V združenih zadevah N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011) je namreč poudarilo, da je mogoče, da predaja prosilcev za azil v okviru dublinskega sistema v nekaterih okoliščinah ni v skladu s prepovedjo iz člena 4 Listine. Navedlo je, da bi bil prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu tega člena, če bi bil predan v državo članico, v kateri je resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. Zato države članice v skladu s prepovedjo iz navedenega člena ne smejo opraviti predaje, če ni mogoče, da ne bi vedele, da v njej obstajajo take pomanjkljivosti (točke od 86 do 94 in točka 106 sodbe). Iz sodbe še izhaja, da so primerni instrumenti za presojo, ali odgovorna država članica spoštuje temeljne pravice, podatki, kot jih je navedlo ESČP, med njimi redna in skladna poročila nevladnih mednarodnih organizacij, iz katerih so razvidne dejanske težave v namembni državi (izrecno 90. in 91. točka sodbe).
Ker se načelo nevračanja nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znana ali bi jim morala biti znana. Tak način presoje velja tudi v primerih, če je bil ukrep izvršen, saj v okviru obravnavanega načela država odgovarja za to, da je posameznika izpostavila predvidljivemu tveganju nedopustnega ravnanja. To je odraz absolutne narave pravice iz 3. člena EKČP, zaradi katere njeno uresničevanje ne more biti prepuščeno naključju. Država je zato dolžna upoštevati in ocenjevati tudi tveganja, ki bi lahko ogrozila spoštovanje vrednot, ki jih zagotavlja omenjena določba EKČP. Iz tega pa izhaja, da svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi.
Po navedenem odgovornost države obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP. Vrhovno sodišče zato zavrača pritožbeno stališče, da kršitve prepovedi načela nevračanja ne more biti, ker tožnik na Hrvaškem in Bosni in Hercegovini ni bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju.
ZNISESČP člen 7, 7/3, 7/4, 13, 13/1, 13/1-3, 13/3, 14, 14/3, 16, 16/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 213, 213/1.
verifikacija stare devizne vloge - zavrženje tožbe kot preuranjene - informativni izračun - ugovor zoper informativni izračun - vsebina izreka - odločitev o celotnem tožbenem zahtevku - ugoditev pritožbi
Tožena stranka v izrek odločbe, ki jo izda na podlagi ugovora, navede le znesek, ki je podlaga za izvršitev izplačila. A contrario to pomeni, da v izrek ne zapiše zneska, izplačila katerega upravičenec ne more uveljavljati. Taka posebna zakonska ureditev odločanja o verifikaciji neizplačanih starih deviznih vlog (na katero se v odgovoru na pritožbo sklicuje tudi tožena stranka) torej ne omogoča stališča, da tožena stranka ni odločila o delu zahtevka zgolj zato, ker odločitve o zavrnitvi tega dela zahtevka ni izrecno zapisala v izreku.
LOKALNA SAMOUPRAVA - SOCIALNO VARSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ŠOLSTVO
VS00044935
URS člen 87, 140, 140/1, 153, 153/3. ZVrt člen 10, 20, 20/2, 20/3, 20/4, 20a, 20b, 20f, 20f/1, 20f/2, 20f/3, 28/4. ZLS člen 21, 21/2, 21/2-6. ZOFVI člen 10, 11, 41. Odlok o pogojih in kriterijih ter postopku sprejema otroka v vrtec (Občina Domžale) (2009) člen 8, 8/1, 8/4.
sprejem otroka v vrtec - uvrstitev na seznam za sprejem v vrtec - kriteriji za sprejem otroka v vrtec - pristojnosti občine - pogoji za sprejem - dodatni pogoj - kriterij stalnega prebivališča - exceptio illegalis - razlaga določb zakona - stranska intervencija - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Drugi odstavek 20.f člena ZVrt občini ne daje zakonskega pooblastila, da v svojem podzakonskem aktu (odloku) določi kot dodatni pogoj za vpis v vrtec, da ima otrok skupaj s starši ali z enim od staršev stalno prebivališče na območju občine. Tako pooblastilo občini tudi iz drugih zakonskih določb, ki urejajo pristojnosti občin glede urejanja predšolske vzgoje, ne izhaja, tega tudi revidenta ne zatrjujeta.
Drugi odstavek 20.f člena je le ena izmed določb tega člena, ki ureja enoten vpis v vrtce na območju občine (tak je tudi naslov člena) in sploh ne ureja sprejema v vrtec. Sprejem v vrtec (vključno s pogoji, pooblastilom za določitev kriterijev in zakonsko opredelitvijo nekaterih prednostnih kriterijev) je urejen v 20. členu, postopek odločanja in oblikovanje prednostnega vrstnega reda za sprejem v vrtec pa v 20.a in 20.b členu. Povsem jasno je torej, da se 20.f člen nanaša le na tiste posebnosti, ki so povezane s specifiko enotnega vpisa v vrtce, ki ga sicer, če ne gre za tak vpis, določa tretji odstavek 20. člena ZVrt. Zato se tudi pooblastilo iz te določbe lahko nanaša le na urejanje teh posebnosti, tj. vodenje in izpeljavo postopka enotnega vpisa otrok v vrtec, ob upoštevanju vseh drugih določb tega zakona.
Zgolj zgolj besedna zveza "pod pogoji", tj. le en fragment besedila iz drugega odstavka 20.f člena ZVrt, ne more biti podlaga za razlago, po kateri bi že ta del besedila pomenil, da ima občina v primeru enotnega vpisa zakonsko pooblastilo tudi za prosto določanje pogojev tako za vpis kot za sprejem v vrtec. Tudi pri jezikovni razlagi je namreč treba upoštevati celotno besedilo določbe in ne le tisti njen del, ki bi utemeljeval želeno razlago. Nenazadnje je obravnavano pooblastilo za določitev posebnosti enotnega vpisa v istem stavku nedvoumno omejeno z upoštevanjem določb tega zakona. Iz teh pa ne izhaja možnost, da bi občina določila take pogoje za sprejem, ki bi onemogočile že vpis otroka in njegovo uvrstitev v prednostni vrstni red oziroma v centralni čakalni seznam, če je ta v primeru enotnega vpisa v vrtce oblikovan.
URS člen 157. ZUS-1 člen 1, 2, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4, 77. ZStk člen 1, 1/1, 3, 3/1, 6. ZKolP člen 18, 18/1, 19, 19/1.
sindikat - stavkovni sporazum - plačni razred - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - dopustnost tožbe v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - kršitev kontradiktornosti postopka - odprava bistvene kršitve postopka - zavrnitev pritožbe
Sklep vlade z izpodbijano vsebino ne izpolnjuje vsebinskega kriterija, saj ni v ničemer posegel v pravice tožnika in njegovih članov, niti ni bil izdan v enostranskem razmerju med oblastjo in osebo. Pravni položaj oseb je ostal nespremenjen, saj s sklepom ni bilo odločeno o pravici, ki bi se nanašala neposredno na posamičnega policista ali celo na sindikat. Pritožnik pa ne trdi, da že sam zakon določa pravico policista, da se njegovo delovno mesto ali naziv uvrsti v višji plačni razred in da gre za iztožljivo pravico v upravnem sporu na način presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa vlade. Nasprotno, tudi iz pritožbe izhaja, da je uvrščanje delovnih mest in nazivov v plačni podskupini C3 predmet kolektivnega dogovarjanja in morebitne spremembe kolektivne pogodbe ter da ravnanje toženke izvira iz avtonomnega dogovarjanja obeh strank.
Pritožba ne izpodbija, da je bil sporni sklep izdan v izvrševanju izpolnitve zahtev iz stavkovnega sporazuma, ki sta ga stranki sklenili na podlagi 6. člena Zakona o stavki.
Gre torej za dvostranski sporazum med stavkajočimi oziroma njihovimi predstavniki in delodajalci. Tudi na podlagi navedb v pritožbi je razvidno, da je toženka pri tem sporazumu delovala v vlogi delodajalke oziroma njenega predstavnika in ne kot oblastni organ. To ima za posledico, da niti izpodbijanega sklepa ni mogoče obravnavati kot odločitve vlade v izvrševanju njene upravne, oblastne funkcije, ampak v okviru njenih delovnopravnih upravičenj – kot ugotovitev delodajalke (ene od strank sporazuma), da zaradi rezultatov analize ni izpolnjen pogoj za njeno nadaljno aktivnost po sporazumu, to je s pripravo predloga aneksa h kolektivni pogodbi.
GZ člen 57, 57/3, 58, 106, 106, 106/5, 125, 125/4, 126. ZVO-1 člen 61, 61/8, 62, 153, 153/1. ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3.
postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - okoljevarstveno soglasje - stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja - položaj stranskega udeleženca - v javnem interesu delujoča nevladna organizacija - procesna legitimacija za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Integralni postopek je zakonodajalec v GZ vključil zaradi odprave pomanjkljivosti pri implementaciji Direktive o presoji vplivov na okolje. V zvezi s tem je namreč Evropska komisija Republiko Slovenijo opozorila, da pojem soglasja za izvedbo projekta iz navedene direktive, ki je v ZVO-1 opredeljeno kot okoljevarstveno soglasje, ni ustrezno prenesen in bi moral vključevati tudi gradbeno dovoljenje, oziroma da mora odločitev, ki pomeni končno odobritev projekta v skladu z navedeno direktivo, predstavljati celovito odločitev. Zakonodajalec je zato v GZ združil pred tem ločena postopka, to je postopek okoljske presoje in postopek izdaje gradbenega dovoljenja, v en integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Tako izdano gradbeno dovoljenje pa poleg sestavin, ki jih mora vsebovati vsako gradbeno dovoljenje, vsebuje tudi okoljske ukrepe in pogoje v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ter omilitvene ukrepe v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, če so ti potrebni (tretji odstavek 57. člena GZ).
Zaradi prehoda na novo ureditev je zakonodajalec v določbah 106. člena GZ določil tudi način končanja že začetih postopkov in tistih, za katera je investitor že pred začetkom uporabe GZ pridobil okoljevarstveno soglasje oziroma začel s postopkom njegove pridobitve. Za primere ko je bilo okoljevarstveno soglasje že pridobljeno (njegova veljavnost je pet let od pravnomočnosti odločbe), GZ v petem odstavku 106. člena določa, da se postopek izdaje gradbenega dovoljenja vodi po določbah II. Poglavja četrtega dela tega zakona (to so določbe od 35. do vključno 48. člena GZ). Postopek se torej ne vodi po pravilih integralnega postopka, ampak kot "klasičen" postopek izdaje gradbenega dovoljenja, zato zanj ne velja določba 58. člena GZ, ki nevladnim organizacijam daje aktivno legitimacijo za tožbo, čeprav v postopku izdaje gradbenega dovoljenja niso imele položaja stranke ali stanske udeleženke.
Za postopke izdaje gradbenega dovoljenja, za katere je bilo okoljevarstveno soglasje že pridobljeno (in se ne vodijo kot integralni postopek), pa GZ v četrtem odstavku 125. člena še vedno določa uporabo 62. člena ZVO-1. Po tej določbi mora organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, za tiste posege v okolje, za katere je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, pred izdajo gradbenega dovoljenja zaprositi ministrstvo (oziroma ARSO, ki opravlja te naloge za ministrstvo), da potrdi skladnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) s projektnimi pogoji za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, o čemer ministrstvo (oziroma ARSO) izda ustrezen sklep.
Ker je bilo okoljevarstveno soglasje izdano že v letu 2015, se glede pritožnikova aktivna legitimacija za vložitev tožbe ne presoja po 58. členu GZ, ampak po prvem odstavku 17. člena ZUS-1.
TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - VARSTVO KONKURENCE
VS00044239
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102. URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. ZPOmK-1 člen 9, 21, 36, 36/1, 36/4, 54, 54/2, 59.
zloraba prevladujočega položaja - telekomunikacijska infrastruktura - omejen in otežen dostop - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke, da naj opravi glavno obravnavo, obrazložilo s tem, da naj bi bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno in da naj bi bili pred toženo stranko izvedeni vsi dokazi – da lahko torej v predmetnem sodnem sporu sodišče odloči na podlagi navedb tožnice v tožbi in navedb toženke v odgovoru na tožbo ter dokumentov upravnega spisa (316. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa je temeljni (zakonski) razlog za neopravo glavne obravnave v tem, da je dejansko stanje med strankama nesporno, ne pa v tem, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno za sodišče.
Upravno sodišče RS je zavrnitev glavne obravnave posredno povezalo z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov tožeče stranke. Res je, da je glavna obravnava namenjena predvsem izvajanju dokazov; vendar pa je na splošno namenjena zagotavljanju pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS) oziroma zagotavljanju pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)).
V konkretnem primeru je tožnica v postopku sodnega varstva ponavljala dejstva in dokazne predloge, glede katerih v upravnem postopku očitno ni bila slišana, prav tako ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, s čimer je bila očitno ogrožena njena pravica do izjave. Glavna obravnava je namreč tudi v upravnem sporu osrednje procesno dejanje, na katerem se mora poleg ugotavljanja dejanskega stanja odviti tudi celotna razprava o dejanskih in pravnih navedbah strank, ki jih mora usmerjati Upravno sodišče skladno z načeli odprtega sojenja. Glavna obravnava ima tudi v upravnem sporu svojo temeljno funkcijo sojenja: obravnavati in razrešiti, kar je med strankama spornega, v neposrednem in javnem postopku pred Upravnim sodiščem.
Brez oprave glavne obravnave sodišče ne more sprejeti ustavnoskladne in zakonite odločitve, če mora poprej pravilno ugotoviti upoštevna, med strankama sporna dejstva glede na okoliščine primera. Glavno obravnavo pa je treba opraviti tudi takrat, kadar obstaja potreba po tem, da se preveri pravilnost že ugotovljenega dejanskega stanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - RAZLASTITEV - UPRAVNI SPOR
VS00044933
ZUreP-1 člen 92, 92/2, 92/3, 93, 93/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - uvedba razlastitvenega postopka - pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka - obstoj javne koristi - pogoj nujnosti in sorazmernosti - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se lahko v postopku ugotavljanja javnega interesa za razlastitev že ugotavlja tudi izpolnjevanje ostalih pogojev iz tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1.
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36. ZSS člen 24, 24/3, 28, 28/1, 32, 32/2, 34a, 34a/4. ZUS-1 člen 27, 27/2, 40, 40/3, 59, 59/1, 65, 65/1, 65/1-2.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku (diskrecija) - kriteriji - predlog za odločitev v sporu polne jurisdikcije - ugoditev tožbi
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da je pridobitev višjega sodniškega naziva predvidena tako kot izjemna in kot hitrejša oblika napredovanja, za katero zakon ne določa posebnega, strožjega standarda nadpovprečnosti (v smislu očitne nadpovprečnosti, ki bi jo moral doseči sodnik). Z zahtevo po sodnikovi nadpovprečnosti, ki mora biti na izrazito višjem nivoju, bi bile prekoračene meje prostega preudarka. Primerjava zakonskih določb ob upoštevanju namena zakonodajalca (izkušenim sodnikom omogočiti napredovanje, da se jih zadrži na sodiščih nižjega položaja) zato ne daje podlage za stališče, da bi moral tožnik za napredovanje (po četrtem odstavku 34. a člena ZSS) izkazati višjo (očitno, izrazito) nadpovprečnost. Dejstvo, da takšno napredovanje sodniku odpre nov in bistveno širši rang plačnih razredov, samo po sebi ni zadosten razlog za strožjo obravnavo pogojev za napredovanje v višji sodniški naziv. Glede na namen zakonske določbe s tovrstnim napredovanjem tudi ne more biti ogroženo načelo enakosti pred zakonom med sodniki in ne učinkovitost sodstva. Takšna stališča Sodnega sveta namreč pomenijo oviro za uveljavitev kariernega sistema sodnikov, ki jim delo na sodiščih nižje stopnje ustreza, oziroma sodnikov iz krajev, kjer ni instančnega sodišča.
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je zakonodajalec z uzakonjenjem določnih kriterijev v četrtem odstavku 34.a člena ZSS že sam zožil manevrski prostor za uporabo prostega preudarka. Iz tega sledi, da glede sodnika, ki izpolnjuje formalne kriterije, velja močna domneva o utemeljenosti hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv. Namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja je v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije. Sodni svet je v svoji odločbi zapisal, da ni izkazan javni interes za tožnikovo napredovanje. Vendar se Vrhovno sodišče strinja s tožnikom, da je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje. Presoja kriterijev mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso, razen če za odstop obstajajo utemeljeni razlogi, uporaba diskrecijske pravice pa v skladu s pooblaščajočo pravno normo. Kot že rečeno, odločanje po prostem preudarku ni nevezano odločanje, saj mora organ odločiti v zakonitih okvirih, v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru ocenilo, da je toženka pri svoji odločitvi, da pri tožniku ne obstaja pozitivna prognoza njegovega napredka ter da njegovo napredovanje ne more prispevati k boljšemu delu sodišča oziroma sodstva, in da posledično njegovo napredovanje ni v skladu z javnim interesom, zmotno uporabila materialno pravo in je zato tožbi ugodilo.
V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče ocenjuje, da narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije. Podatki postopka dajejo za to zanesljivo podlago, glede na stališča, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, pa je utemeljeno pričakovati, da bi Sodni svet ob ponovnem odločanju sprejel enako odločitev.
laična pritožba - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Glede pritožnikovega predloga za "dodelitev osebe z opravljenim pravniškim državnim izpitom," s čimer smiselno predlaga dodelitev brezplačne pravne pomoči (ki ga je vložil hkrati s to pritožbo), Vrhovno sodišče dodaja, da z njim pritožnik ne more sanirati pomanjkanja postulacijske sposobnosti za že vloženo pritožbo, tudi če bi mu bila brezplačna pravna pomoč naknadno odobrena.
Ker je pritožbo vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
DAVKI - JAVNI ZAVODI - PRAVO DRUŽB - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00044938
Direktiva Sveta z dne 23. julija 1990 o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic člen 3. URS člen 14, 14/2. ZDDPO-2 člen 9, 9/1, 9/2, 48, 48/1, 49, 50. ZZ člen 1, 1/2, 18, 18/2, 51, 51/1, 51/2, 51/3. Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti (2007) člen 2.
davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - materialno statusno preoblikovanje - obdavčitev pri združitvah in delitvah - priglasitev združitve družb - zavod - pripojitev javnega zavoda - davčno nevtralen prenos - načelo davčne nevtralnosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - kršitev načela enakosti pred zakonom
Dejstvo, da pridobivanje dobička ni osrednji cilj poslovanja zavoda, ni razumen razlog, ki bi utemeljeval različno davčno obravnavo pripojitve zavodov, ki opravljajo (tudi) pridobitno dejavnost, in gospodarskih družb. Nepridobiten namen delovanja za zavod kot davčnega zavezanca sam po sebi ni bistven, saj v ničemer ne spreminja njegovih obveznosti do davčnega organa glede pridobitnega dela dejavnosti, v katerem zavod skupaj z drugimi davčnimi zavezanci konkurira na trgu.
S statusnopravnega vidika je transakcija pripojitve zavoda enaka pripojitvi gospodarske družbe. Prvi odstavek 48. člena ZDDPO-2 je zato treba ustavnoskladno razlagati tako, da se nanaša tudi na združitve in delitve zavodov. Tovrstnih statusna preoblikovanja se izvedejo po enakih pravilih in z enakimi statusnopravnimi posledicami kot združitve gospodarskih družb. Zato ni videti razumnega razloga za njihovo drugačno davčno obravnavo zgolj zaradi različnih pravnoorganizacijskih oblik udeleženih pravnih oseb. Posledično je treba pojma prevzemne in prenosne družbe, ki ju zakon uporablja v nadaljevanju poglavja, razlagati tako, da se nanašata tudi na prevzemni in prenosni zavod.
Zavodu je torej v zvezi s pridobitno dejavnostjo treba priznati nevtralno davčno obravnavo, če izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje (glej tudi 50. člen ZDDPO-2).
URS člen 2, 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZTuj-2 člen 76, 76/1, 76/2, 79a, 79a/2, 79a/5.
zahteva za oceno ustavnosti - omejitev gibanja tujcu - pogoji za omejitev gibanja tujcu - pravica do pritožbe - pristojnost upravnega sodišča - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona
Pritožbeni postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti drugega stavka petega odstavka 79.a člena Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo, 9/18 – popr. in 62/19 – odl. US).
zahteva za izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - procesno vodstvo - nedovoljene pritožbene novote - zavrnitev pritožbe
Tudi po presoji vrhovnega sodišča gre pri uveljavljanih izločitvenih razlogih za odločanje izločevane sodnice oziroma senata v postopku v okviru procesnega vodstva in če se pritožnica s posameznimi odločitvami ne strinja, jim lahko ugovarja v okviru ustreznih pravnih sredstev. Tudi očitki glede (ne)komunikacije, ki niti niso utemeljeni na kakšnih konkretnih razlogih, ne kažejo na sodničino pristranskost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00044934
Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 1a. ZMZ-1 člen 20, 20/2, 26, 26/1, 27, 29, 31. ZPP člen 8, 212. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4.
zahteva za priznanje mednarodne zaščite - prosilec iz Afganistana - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznan status begunca - izkazanost utemeljenega strahu pred preganjanjem - politično prepričanje kot razlog preganjanja - verodostojnost prosilca - ugotovljeno drugačno dejansko stanje - nestrinjanje z dokazno oceno - trditveno in dokazno breme - izključitev - zaščita v izvorni državi - zavrnitev pritožbe
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, kako je sodišče prve stopnje ocenilo prepričljivost in skladnost tožnikovih izjav in na podlagi česa se je prepričalo o njegovi splošni verodostojnosti. Natančno in podrobno je obrazložilo, zakaj drugače ocenjuje okoliščine, da je tožnik verodostojen, in da je v svoji izpovedbi prepričljivo in konsistentno pojasnil razloge za zapustitev izvorne države. Čeprav se pritožnica s temi ugotovitvami ne strinja, pravno relevantnih razlogov za to ne navaja. Pritožnica namreč sodišču prve stopnje ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako prvostopenjskemu sodišču ne očita kršitve drugih pravil postopka upravnega spora. Zgolj pritožničino drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njena drugačna dokazna ocena verodostojnosti tožnikovih izjav pa samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede ugotovljene tožnikove splošne verodostojnosti.
Odločanje Upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije ni ponovitev upravnega postopka pred drugim pristojnim organom (sodiščem), ampak je odločanje na podlagi tožbe, s katero je zahtevana sprememba upravnega akta, kar pomeni odločanje v sporu dveh strank. V tem sporu mora glede na določbo 212. člena ZPP vsaka od njiju izpolniti dolžnost trditvenega in dokaznega bremena in s tem prevzeti odgovornost za izid postopka. Pritožnica tekom upravnega spora ni niti v odgovoru na tožbo niti na glavni obravnavi navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca tudi iz razloga, ker bi skladno z določbami ZMZ-1 na njegovi strani obstajali izključitveni razlogi oziroma bi bila podana možnost notranje zaščite. Čeprav bi glede na potek tega upravnega spora (tožnik je v tožbi predlagal odločitev v sporu polne jurisdikcije; opravljena je bila glavna obravnava) pritožnica mogla pričakovati tudi možnost, da sodišče prve stopnje odloči v sporu polne jurisdikcije, pa teh okoliščin za zavrnitev priznanja statusa begunca pred prvostopenjskim sodiščem ni zatrjevala ali dokazovala, kar pomeni, da v zvezi s tem svojega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnila. Takih okoliščin pa ne zatrjuje niti v pritožbi.
OKOLJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR
VS00044314
Direktiva 2014/52/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Direktive 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 2, 2/a, 2/b, 4, 4/1, 4/3, 4/5, 4/6. ZVO-1 člen 51, 51/2, 51/3, 51/4, 51a, 51a/1, 51a/3, 51a/4, 51a/5, 51a/7, 51a/8, 57, 63, 63/1, 161, 161/1, 161/1-4.
varstvo okolja - že zgrajen objekt - predhodni postopek - obvezna presoja vplivov na okolje - okoljevarstveno soglasje - soglasje h gradnji - vloga za izdajo soglasja - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - zmotna uporaba materialnega prava
Direktiva o presoji vplivov na okolje določa jasno obveznost, da je treba v zvezi s projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje, opraviti presojo vplivov na okolje pred njihovo izvedbo. To obveznost določa tako za projekte za katere je ta presoja obvezna (Priloga I) kot tudi za tiste, za katere je treba to ugotoviti po izvedenem predhodnem postopku (Priloga II). Če je treba presojo vplivov na okolje opraviti pred posegom, je logično, da je treba tudi odločitev o tem, ali je treba opraviti tako presojo ali ne, sprejeti pred nameravanim posegom.
ZVO-1 nima določb, ki bi na splošno urejale naknadno izvedbo predhodnega postopka, niti določbe 51.a člena ne omogočajo take razlage. Izvedba predhodnega postopka na naknadno vlogo nosilca posega, tj. po tem, ko je bil poseg že izveden, na podlagi določb ZVO-1 ni možna.
Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča EU je treba pri morebitni naknadni presoji okoljskih vplivov upoštevati tudi vplive od vzpostavitve objekta dalje in ne le morebitnih bodočih vplivov, zato odločanje o tem ni mogoče le na projektni dokumentaciji in brez upoštevanja stanja v naravi.
Na postavljeno vprašanje iz predloga za dopustitev revizije je glede na obrazloženo treba odgovoriti, da, v primeru že izvršenega posega v okolje, določbe 51. a člena ZVO-1 ne omogočajo in ne dopuščajo naknadne izvedbe predhodnega postopka na vlogo nosilca posega, tj. odločanja o vlogi nosilca posega, ali je treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, dopuščajo pa, da pristojni organ na vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja ugotovi, da presoja vplivov na okolje ni potrebna.
V primeru, ko je poseg že izveden, se lahko odločitev, da za obravnavani poseg presoja vplivov na okolje po kriterijih iz četrtega odstavka 51.a člena ZVO-1 ni potrebna, sprejme le, če je nosilec posega vložil zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja iz 57. člena ZVO-1.
ZSRR-2 člen 1, 25, 25/1, 25/2, 26, 26/1, 26/1-2, 26/1-3, 27, 27/1, 27/2, 27/3, 27/5, 28. Uredba o izvajanju ukrepov endogene regionalne politike (2013) člen 8, 8/2, 8/3.
zaposlitev brezposelne osebe - vračilo prispevkov za socialno varnost - davčna olajšava za zaposlene delavce - problemsko območje - spodbuda za zaposlovanje - pogoji za pridobitev - stalno prebivališče - razlaga zakona - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
V obravnavanem primeru zakonski pogoji za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost po določbi 27. člena ZSRR-2 niso bili izpolnjeni že iz razloga, ker delavca, za katera je revident uveljavljal spodbudo za zaposlovanje, ne živita na problemskem območju.
Ker je spodbuda za zaposlovanje neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo, je njen osrednji namen v zmanjšanju regionalnih razlik glede stopnje brezposelnosti na teh območjih. Ne bi bilo namreč logično, da bi zakonodajalec vezal spodbudo za zaposlovanje na problemska območja z visoko brezposelnostjo, njen osrednji cilj pa ne bi bil znižanje stopnje registrirane brezposelnosti prikrajšanih kategorij delavcev na teh območjih, ampak le spodbujanje delodajalcev k zaposlovanju dela in s tem spodbujanje gospodarstva. Vrhovno sodišče pri tem pripominja, da je spodbuda za zaposlovanje po obravnavni določbi le eden izmed ukrepov regionalne politike, ki je vezan na problemska območja z visoko brezposelnostjo. Sicer pa ZSRR-2 za izboljšanje gospodarskih razmer na teh področjih za gospodarske subjekte predvideva druge ukrepe (npr. dodatne začasne ukrepe razvojne podpore in davčno olajšavo za investiranje). Poleg tega je v petem odstavku 27. člena izrecno določeno, da obravnavana spodbuda za zaposlovanje ni združljiva s subvencijo za zaposlitev, dodeljeno delodajalcu za namene spodbujanja zaposlovanja v okviru izvajanja ukrepov aktivne politike zaposlovanja. To pa kaže na to, da gre pri obravnavani spodbudi za zaposlovanje za specifično, regionalno naravnano spodbudo, ki ni namenjena izboljšanju zaposlitvenih možnosti (katerihkoli) brezposelnih delavcev (iz aktivne politike zaposlovanja) oziroma splošnemu znižanju stopnje brezposelnosti, ampak se ti cilji zasledujejo na točno določenem območju.
Sporno določbo je torej treba razlagati v skladu z zgoraj navedenim namenom. To pa pomeni, da je treba besedno zvezo "zaposli delavca iz prejšnjega odstavka na problemskem območju" iz tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2 razumeti tako, da mora prikrajšani delavec, za katerega delodajalec iz prvega odstavka sporne določbe uveljavlja spodbudo za zaposlovanje, živeti na problemskem območju. Le če delodajalec zaposli delavca s tega območja, se bo stopnja brezposelnosti na tem območju znižala. Po presoji Vrhovnega sodišča takšno razlago narekuje tudi eden izmed kriterijev za določitev problemskega območja (zadostno število prebivalcev, ki živi na tem območju).
ZUS-1 člen 2, 2/2, 28, 28/2, 36, 36/1, 36/1-2. ZBPP člen 42.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - upravičenost do brezplačne pravne pomoči - odvetniški stroški - izdaja sklepa o stroških - dopis organa - ni upravni akt - tožba, vložena zaradi molka organa - zavrženje tožbe kot preuranjene - zavrnitev pritožbe
Dopisa organa za brezplačno pravno pomoč, ki ni bil izdan v predpisanem postopku in nima obveznih sestavin upravne odločbe, ni mogoče šteti za konkretni posamični akt, ki bi neposredno povzročil spremembo pravnega položaja pritožnice, ampak je takšno spremembo mogoče doseči le na podlagi izdanega upravnega akta.
Med pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev tožbe zaradi molka organa, je v drugem odstavku 28. člena ZUS-1 (kadar gre za enostopenjski postopek, kakršen je obravnavani primer) določen tudi izkazan tožnikov poziv temu organu, naj izda odločbo. Glede na jasne zakonske zahteve je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je sicer pritožnica poziv poslala z navadno pošto, vendar da "tožnici kot stranki v postopku ni treba upravnega organa še dodatno opozarjati na izdajo odločbe." Le s sklicevanjem na to, da je poziv poslala z navadno pošto, s čimer ni izkazala, da je organ ta dopis dejansko prejel (ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nasprotno ne izhaja niti iz upravnega spisa, v pritožbi ne ugovarja), pritožnica ni izkazala, da je pozvala organ za brezplačno pravno pomoč, naj izda odločbo, za katero meni, da bi jo moral izdati.
V obravnavanem primeru tako ni bil podan procesni pogoj za vložitev tožbe zaradi molka organa, kar pomeni, da bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči kot prezgodaj vloženo.