Materialna neodvisnost sodnika je lahko ogrožena predvsem s strani zakonodajne in izvršilne veje oblasti, ki z oblikovanjem plačnega sistema sodnikov in z zagotavljanjem sredstev za sodstvo pomembno vplivajo na materialni položaj sodnikov. Vendar ni mogoče izključiti možnosti, da bi bila lahko materialna neodvisnost ogrožena tudi s strani kolegov sodnikov, ki imajo pristojnosti v zvezi z izvajanjem sodne uprave.
Ena od okoliščin, ki bi lahko kazale na predsednikovo neustrezno ravnanje je ugotovitev, da je šlo za ravnanje v nasprotju z veljavnimi pravili. Vendar iz tožničinih navedb v tožbi ne izhaja, da bi predsednica sodišča o nadomestilu plače odločala v nasprotju z veljavnimi pravili. Nasprotno: odločila je v skladu s stališčem vrhovne državne revizorke in Skupne notranje revizijske službe Vrhovnega sodišča RS. Tožnica meni, da bi predsednica sodišča morala kljub nevarnosti, da utegne odgovarjati za neupravičeno porabo proračunskih sredstev, ravnati v nasprotju s stališči teh strokovnih služb in obračunati višje nadomestilo plače v skladu z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 259/2019 z dne 5. 12. 2019. Zgolj to, da predsednica sodišča ni ravnala v skladu s temi pričakovanji, nikakor ne izkazuje, da je s tem ogrozila tožničino neodvisnost. Zlasti še, ker tožnica v tožbi niti ne navede, kako naj bi ravnanje predsednice ogrozilo nepristranskost njenega sojenja.
Disciplinski pregon zoper tožnico glede očitanih disciplinskih kršitev, ki naj bi jih storila v letih 2014, 2015 in 2016, od leta 2021 ni več dovoljen, saj so, tudi če je pravilno štetje od tistega trenutka, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, pretekla štiri leta od storitve disciplinskih kršitev, o tožničini disciplinski odgovornosti pa v tem času ni bilo pravnomočno odločeno in je disciplinski pregon zato absolutno zastaral (četrti odstavek 84. člena ZSS).