Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Ob nespornem dejstvu, da je bil izpodbijani sklep pritožniku vročen 16. 3. 2026, se je rok za pritožbo iztekel s pretekom treh dni, torej 19. 3. 2026. To je pravilno ugotovilo že Upravno sodišče in na tem utemeljilo tudi pravilen sklep, da je bila 27. 3. 2026 vložena tožba prepozna.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke), ko je v predmetni zadevi štelo, da organ ni kršil te pravice s tem, ko stranke pred izdajo odločbe ni seznanil z ugotovitvami v postopku in ji dal možnosti, da se o njih izjavi?
Sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih.
Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih.
ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu.
Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizacije. Ta je določena z zakonom in že na njegovi podlagi velja za vse pravne osebe s statusom kolektivne organizacije, ne glede na to, kdaj (pred ali po uveljavitvi ZKUASP) in kako (zakonito ali ne) so tak status pridobile.
Tudi če držijo revidentove navedbe, da se stranka z interesom ni nikoli uskladila z ZKUASP, to po obrazloženem torej ne more pomeniti, da določbe ZKUASP, konkretno o pristojnostih skupščine, zanj ne veljajo, ampak kvečjemu, da lahko pristojni organ zaradi tega ukrepa na podlagi iz 72. člena ZKUASP. Tak nezakonit položaj, ki bi nastal zaradi opustitve obveznosti uskladitve z določbami ZKUASP, pa ne more biti podlaga za uveljavljanje pravic.
Četudi je bilo pritožnici z dokončnostjo odločbe upravnega organa z dne 28. 8. 2025 odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ter je bila na tej podlagi že izbrisana iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje navedene dejavnosti, še vedno izkazuje pravni interes za izpodbojno tožbo (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Ne gre namreč za položaj, ko že s samo odpravo upravnega akta vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči (v smislu tretje povedi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1). Če bi bila namreč v upravnem sporu izpodbijana odločba upravnega organa z dne 28. 8. 2025 odpravljena, bi pritožničino dovoljenje znova pridobilo pravno veljavo, pravna podlaga za njen izbris iz registra pa bi odpadla, zato bi jo morala toženka vanj ponovno vpisati.
V drugem odstavku ZEKom-1 je podlaga le za to, da mora operater nositi stroške uporabnika, ki so posledica zlorabe, ki jo je omogočila nedopustna opustitev dolžnosti operaterja glede sprejemanja ukrepov za zagotavljanje varnosti omrežja in komunikacijskih storitev ter obveščanja uporabnikov v zvezi s tem. Da bi navedena določba širila odgovornost operaterja na vse zlorabe elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, ki bi nastali brez naročnikove volje, je tudi po že sprejetih stališčih Vrhovnega sodišča nepravilna razlaga 146. člena ZEKom-1. Zakon ne izključuje obveznosti uporabnika storitev, da prevzame svoj del odgovornosti za uporabo komunikacij in naprav, ki so za to potrebne, vključno z določenim delom tveganj za nastanek nepričakovanih stroškov, ki v zvezi s tem nastane.
O predlogu za izločitev je odločal predsednik Vrhovnega sodišča kot poseben sodni organ najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave). To sodišče pa v upravnem sporu po drugem odstavku 12. člena ZUS-1 odloča o pritožbah zoper odločitve upravnega sodišča (v zvezi s prvim odstavkom 76. člena in 82. členom ZUS-1) ter o revizijah, vloženih zoper pravnomočne sodbe istega sodišča (kar izhaja iz členov 84, 93 in 94 ZUS-1) in zoper pravnomočne sklepe, s katerimi upravno sodišče ugotovi ničnost izpodbijanega upravnega akta (95. člen ZUS-1). V obeh primerih pravnih sredstev gre za devolutivni pravni sredstvi, o katerih odloča isto nadrejeno sodišče, to je Vrhovno sodišče. Zoper njegovo odločbo, torej ne glede na to, ali je sprejeta v zvezi s pritožbo ali revizijo, pa po ustaljeni sodni praksi ni mogoče vložiti nadaljnjega pravnega sredstva, to je revizije ali pritožbe, saj bi to pomenilo ponovljeno odločanje Vrhovnega sodišča o istih pravnih vprašanjih.
Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu le o devolutivnih pravnih sredstvih, pri čemer zoper njegove odločitve (za razliko od odločb višjih sodišč v pravdnem postopku) ni mogoče vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva. Pritožba zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev vrhovne sodnice ni táko pravno sredstvo, saj bi o njej lahko odločilo le isto (vrhovno) sodišče, ker nadrejeno sodišče ne obstaja. Šlo bi torej za nedevolutivno pravno sredstvo in s tem za izjemo od navedene splošne ureditve. Zaradi tega bi jo moral zakonodajalec izrecno predvideti, ob tem pa določiti tudi sestavo Vrhovnega sodišča, ki naj odloči o pritožbi. V ZUS-1 ali v ZPP ali v drugem zakonu določb, ki bi dovoljevale možnost vložitve take pritožbe, ni.
Obveznost operaterja s pomembno tržno močjo, da dopusti dostop do svoje fizične infrastrukture, je v zakonu predvideno in v regulatorni odločbi uporabljeno sredstvo za doseganje namena zakona, ki je v vzpostavitvi večje konkurence na predmetnem trgu in posledičnem doseganju večjih koristi (tako stroškovnih kot z vidika kvalitete storitev) za uporabnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. V okviru tega namena je zato pogoj za operaterski dostop mogoče opredeliti za nerazumen, če učinkuje kot nedopustna ovira pri operaterjevem vstopu na trg oziroma če nedopustno preprečuje vzpostavljanje večje konkurenčnosti med operaterji na trgu elektronskih komunikacij in s tem povezanih koristi končnih uporabnikov na maloprodajnih trgih.
Zgolj navedba, da o postavljenem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, samo po sebi ne utemeljuje njegovega objektivnega pomena.
V ureditvi obnove postopka po ZUS-1 ni obnovitvenega razloga, ki bi omogočal obnovo postopka zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč v odločbah nacionalnih sodišč. ZUS-1 omogoča obnovo postopka le v primeru, da se s kasnejšo pravnomočno sodno odločbo poseže v dejansko podlago, na kateri je temeljila prejšnja sodna odločba in ne zaradi novega pravnega stališča, ki bi izhajalo iz sodne odločbe. Zato tudi iz načel enakovrednosti in učinkovitosti prava Evropske unije ne izhaja, da bi morali katerega od obnovitvenih razlogov uporabiti za obnovo postopka na podlagi pravnih stališč iz sodbe SEU.
Napačna uporaba materialnega prava sama po sebi ne predstavlja nobenega od samostojnih obnovitvenih razlogov iz prvega odstavka 96. člena ZUS-1.
Pravo EU nacionalnega sodišča ne obvezuje, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava EU.
V nacionalni ureditvi, v kateri obnova sodnega postopka ni mogoča iz razloga upoštevanja pravnih stališč iz sodb sodišč države članice (na primer vrhovnega sodišča, ustavnega sodišča), to ni zahtevano niti za primer stališč iz sodbe Sodišča EU.
Navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident Republike Slovenije dosega v Republiki Avstriji, se skladno s 1. točko 24. člena BATIDO računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v Avstriji. Morebitnega presežka odbitka od davka na dohodek z virom v Avstriji ni mogoče uporabiti kot odbitek pri davku na premoženje z virom v Avstriji (ali obratno). Povedano velja za vse dohodke, ki sodijo pod domet davka na dohodek v smislu BATIDO, ne glede na to, ali se vštevajo v letno osnovo (sintetični davek) ali pa se obdavčijo posebej (cedularni davek).
Pritožnik ne oporeka pravnim stališčem, na katera je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo in sklep. Njegov očitek ugotovljenemu dejanskemu stanju pa je le pavšalen in ostaja zgolj na ravni splošnih trditev, ne da bi za to predlagal dokaze ali ponudil argumente, zaradi katerih naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje napačna. Na taki podlagi napak pri ugotovitvi dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje in tožene stranke Vrhovno sodišče ne more niti ugotavljati niti ugotoviti.
Predlog za zavarovanje, ki ga vloži davčni organ na sodišče na podlagi 243. člena ZIZ, sodi med uradna dejanja davčnega organa iz drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 in pretrga tek zastaranja pravice do izterjave zavarovane terjatve že z dnem oprave tega dejanja, pod pogojem, da je dolžnik o tem dejanju že obveščen. Za učinkovanje pretrganja zastaranja pa ni odločilno, kdaj točno je bil dolžnik o dejanju obveščen - zadostuje, da se je to zgodilo pred potekom relativnega zastaralnega roka.
Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 54/2024 prekinilo postopek odločanja o reviziji in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 111. člena ZDavP-2, ki ureja zavarovanje izpolnitve pričakovane davčne obveznosti, kadar ta presega 50.000,00 EUR, brez potrebe po presoji obstoja razlogov za takšno zavarovanje. Ker gre tudi pri odločanju o reviziji v tem sporu za v bistvenem enako zadevo in za ista pravna vprašanja oziroma za ista vprašanja skladnosti določbe ZDavP-2 z Ustavo Republike Slovenije, je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZUstS prekinilo tudi postopek odločanja o tej reviziji.
Zgolj zatrjevanje očitkov ne zadošča za sklep o njihovi utemeljenosti.
Navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident Republike Slovenije dosega v Republiki Avstriji, se skladno s 1. točko 24. člena BATIDO računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v Avstriji. Morebitnega presežka odbitka od davka na dohodek z virom v Avstriji pa ni mogoče uporabiti kot odbitek pri davku na premoženje z virom v Avstriji (ali obratno). To velja za vse dohodke, ki sodijo pod domet davka na dohodek v smislu BATIDO, ne glede na to, ali se vštevajo v letno osnovo (sintetični davek) ali pa se obdavčijo posebej (cedularni davek).
Domneva o trenutku seznanitve organa z novimi dejstvi in dokazi iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je izpodbojna in jo je v primeru, ko postopek davčnega nadzora izvaja isti davčni organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka, mogoče izpodbijati tudi z argumentom, da je davčni organ za ta nova dejstva in dokaze izvedel izven postopka tega nadzora oziroma še preden je bil ta začet. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni videti razlogov za nadgradnjo sprejetega stališča, saj bi to pomenilo obravnavo vprašanj, ki se zastavljajo zgolj na teoretični ravni.
Sklicevanje na posamezne odločitve tujih sodišč ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu Uredbe Dublin III, saj te odločitve temeljijo na konkretnih dejanskih okoliščinah posameznih primerov in jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, zlasti ne brez konkretizacije, v čem naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo.
Ker je bila s sodbo Upravnega sodišča IV U 12/2019-54 z dne 19. 4. 2022 odločba prvostopenjskega upravnega organa z dne 16. 7. 2018 kot nezakonita že odpravljena in zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek, ta odpravljena odločba tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravno več ne učinkuje, pravni položaj pritožnice pa je takšen, kot da v konkretni upravni zadevi odločba sploh ne bi bila izdana.
Utrjeno je stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka glede na 135. člen ZUP in 28. člen ZIN temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi v javnem interesu, prav zaradi odsotnosti tega javnega interesa ni več potrebno, ter da takšen sklep ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Tako tudi v obravnavani zadevi sklep z dne 15. 9. 2022, s katerim je prvostopenjski upravni organ postopek zoper pritožnico kot inšpekcijsko zavezanko (zgolj) ustavil, ne posega v njen pravni položaj.