CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00037652
ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2, 9, 9/4. ZUP člen 9, 144, 144/3, 146. Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (Zakon o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije, Federacija Bosne in Hercegovine, 1997) člen 7, 10, 11, 12. ZUS-1 člen 64, 64/4, 83, 83/3. ZPP člen 367, 367/1, 367a. URS člen 14, 22. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - pravni interes - pravni interes za revizijo - prenos sredstev na privatizacijski račun - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - svobodna volja - aktivnost stranke v postopku - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - skrajšani ali poseben ugotovitveni postopek - napačna uporaba materialnega prava - dopuščena revizija
Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 367. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo (ZUS-1 tega vprašanja ne ureja), sprejelo stališče, da je vlagatelj lahko tudi tožena stranka. Pogoj je, da ima za to pravni interes, torej, da si z revizijo lahko izboljša svoj pravni položaj. Za položaj tožene stranke v upravnem sporu, ki je predhodno kot oblastni organ v svojem postopku sprejela izpodbijano odločitev, je bistveno, da si v sodnem postopku prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih temelji, bila presojena kot zakonita. V nasprotnem primeru – torej če ne uspe in je tožbi ugodeno, upravni akt odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek – je v ponovljenem postopku vezana na pravnomočna pravna stališča Upravnega sodišča. Revizija je zato pravno sredstvo, s katerim tožena stranka temu nasprotuje.
Treba je zavrniti stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, da so za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, poleg samega dejstva izvršenega prenosa na podlagi Zakona FBiH/97, kar med strankama ni bilo sporno, pomembne tudi okoliščine, v katerih je do prenosa prišlo (ki jih Upravno sodišče niti ne konkretizira). Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava je zato utemeljen. Na to ne more vplivati tožničin predlog v odgovoru na revizijo, naj se Vrhovno sodišče opredeli glede ustavnosti stališča, da so iz povračilne sheme izključene osebe že na podlagi dejstva, da so bile stare devizne vloge prenesene. Taka zahteva ni utemeljena, saj tožnica ne navaja konkretnih razlogov, ki bi lahko vzpostavili dvom v sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, splošna razlaga pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah pa za to ne zadošča. Tako tožnica ne utemeljuje niti, zakaj naj bi Republika Slovenija odgovarjala za izplačilo sredstev, ki so bila v skladu z zakonom druge države prenesena na drug račun in predvidena za uporabo v postopku privatizacije v tej državi (Federaciji BiH).
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZON člen 85, 85a. ZUP člen 2, 2/1, 2/2.
prodaja nepremičnine - nepremičnina v državni lasti - zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - ni upravna zadeva - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - akt poslovanja - upravljanje nepremičnega premoženja države - zavrnitev pritožbe
Postopek odločanja o zahtevi za izdajo dovoljenja za prodajo nepremičnine po 85. oziroma 85. a členu ZON ne pomeni upravne zadeve po 2. členu ZUP. Ta postopek je podoben postopkom upravljanja javnega premoženja, ki ne pomenijo oblastnega ravnanja (ex iure imperii), temveč ravnanje organa kot vsakega drugega lastnika (ex iure gestionis). V teh postopkih se ne izdajajo posamični upravni akti, temveč akti poslovanja, oblikovanja soglasij, usklajevanja mnenj in podobno. Tovrstnih aktov pa ni mogoče šteti za "upravne odločbe", saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih na področju upravnega prava. Zato izpodbijani odločbi tudi nista "drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika".
izločitev uradne osebe - zavrnitev predloga za izločitev uradne osebe - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Kot je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo, sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
Ker predmet izpodbijanja ni I. točka izreka sodbe in sklepa, s pritožbo zoper II. točko izreka ne more uveljavljati navedb, s katerimi pritožnica utemeljuje nepravilnost odločitve o neizločitvi uradne osebe. Predmet pritožbene presoje je namreč samo procesna predpostavka dopustnosti tožbe zoper sklep z dne 17. 8. 2017.
URS člen 155, 155/2, 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZV-1 člen 199b, 199b/4, 199b/5, 199b/6, 199b/6-1, 199b/6-3, 199b/7, 199e, 199e/1, 199e/2, 199e/5.
dopuščena revizija - nadomestilo za rabo vode - vodna pravica - odmera nadomestila - retroaktivna veljavnost zakona - retroaktivna veljavnost novele zakona - poseganje v pridobljene pravice - postopek za oceno ustavnosti zakona - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti določb 4. in 5. odstavka ter 1. in 3. alineje 6. odstavka ter 7. odstavka 199.b člena, 1. odstavka in 1. stavka 2. odstavka 199.e člena v zvezi s 5. odstavkom istega člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14, 56/15 in 65/20).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00038390
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2-b, 46, 46/1, 46/1-ia. URS člen 22, 23. ZMZ-1 člen 2, 2-6, 31, 41, 41/2, 49, 49/1, 49/1-2, 49/1-3, 52, 70. ZUS-1 člen 30, 33, 37, 37/2, 64, 65, 85, 85/1, 85/1-1, 94, 94/1. ZUP člen 213, 213/1, 219, 221, 221/1.
dopuščena revizija - mednarodna in subsidiarna zaščita - že priznan status subsidiarne zaščite - status begunca - odprava odločbe - ponovljeni postopek - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - delna odločba - enoten postopek - enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite - oblikovanje izreka - učinkovito pravno sredstvo - spor polne jurisdikcije - ugoditev reviziji - zmotna uporaba materialnega prava
Celovita in de novo presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu mora biti omejena zgolj na presojo tega, kar tožnik zahteva po vsebini, ne glede na to, ali je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije, izpodbojno tožbo ali kakšno od drugih oblik tožbe, če so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Tako v primeru spora, kot je obravnavani, odločanje o zakonitosti priznanja subsidiarne zaščite ni niti predmet tožbenega zahtevka po vsebini niti odločanja sodišča v upravnem sporu, saj tega tožnik ne izpodbija. Odločba, s katero je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, se lahko v upravnem sporu, v katerem se s tožbo izpodbija taka odločba zato, ker mu ni bil priznan status begunca, spremeni oziroma odpravi le, če je tožba utemeljena iz razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev podelitve statusa begunca. Sicer je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.
Ne iz ZMZ-1 ne iz Procesne direktive II ne izhaja niti obveznost niti pooblastilo upravnega organa revidentke, da bi o prošnji za mednarodno zaščito moral odločiti kot o dveh ločenih samostojnih zahtevkih in s tem v dveh ločenih točkah izreka. Zaradi tega tudi upravni organ revidentke o vprašanju podelitve statusa subsidiarne zaščite ne more izdati delne odločbe v nobeni fazi postopka, niti v primeru ponovnega odločanja po odpravi izpodbijane odločbe s strani Upravnega sodišča.
Za zaščito pravnega položaja prosilca v situaciji, kot je obravnavana, lahko tudi po odpravi odločbe o priznanju statusa mednarodne zaščite s strani Upravnega sodišča, tožena stranka izda v nadaljnjem postopku odločanja o mednarodni zaščiti začasno odločbo.
V primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek po odpravi odločbe, s katero je bil osebi predhodno priznan status subsidiarne zaščite, o tem statusu pristojni organ ne more odločiti z delno odločbo.
Tudi v tem primeru je očitno, da bi izpolnitev sodbe Upravnega sodišča v dani procesni situaciji pomenila, da bi že po izdani odločbi o priznanju statusa begunca tožniku morala revidentka izdati tudi (delno) odločbo o priznanju statusa subsidiarne zaščite, da bi s tem izpolnila zahteve, ki so ji bile naložene s strani Upravnega sodišča v okviru izpolnitve sodbe. Za to pa ne le, da nima to stališče ustrezne opore v materialnem in procesnem pravu, temveč tudi vsebinsko in sistemsko ni smiselno.
Vrhovno sodišče ne vidi prepričljivih razlogov, ki bi utemeljevali odstop od stališča, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se na podlagi prošnje za mednarodno zaščito podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Prav tako ostaja na stališču, da pri posamezni obliki pravice ne gre za samostojni zahtevek, ampak se v okviru odločanja o prošnji odloča zgolj o zahtevku za priznanje mednarodne zaščite.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - UPRAVNI SPOR
VS00038382
ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP-E člen 124, 124/1, 125, 125/3. ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6, 373, 373/2, 374, 374/2. ZDen člen 5, 56, 56/2.
denacionalizacija - direktna revizija - nedovoljena revizija - zavrženje revizije - predlog za dopustitev revizije - nepopoln predlog za dopustitev revizije - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - vprašanje ni natančno in konkretno opredeljeno - opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Drugi odstavek 56. člena ZDen,2 se nanaša na dovoljenost revizije v zadevah, v katerih je odločalo okrajno sodišče v nepravdnem postopku, torej na podlagi zahteve, vložene po 5. členu ZDen. V obravnavani zadevi pa je v postopku denacionalizacije odločal upravni organ v upravnem postopku in ne okrajno sodišče v nepravnem postopku. V posledici je dopusten upravni spor v skladu z določbami ZUS-1 in ZPP, slednji pa zahteva za obravnavo revizije predhodno njeno dopustitev s sklepom Vrhovnega sodišča.
Predlog, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja in njegove pomembnosti za pravni red v celoti, ki bi upravičeval odločanje Vrhovnega sodišča, je nepopoln.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - IZVRŠILNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00038432
URS člen 23. ZBPP člen 1, 1/1, 1/2, 1/3, 7, 8, 8-4, 24, 24/1, 24/1-1, 26, 26-4, 28, 28/2, 28/2-1. ZIZ člen 55.
dopuščena revizija - brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - upravičenost do brezplačne pravne pomoči - izjema od splošnega pravila dodeljevanja BPP - izvršilni postopek - ugovor zoper sklep o izvršbi - sestava in vložitev pritožbe - razlaga zakona - pravica do sodnega varstva - zavrnitev revizije
Po četrti alineji 8. člena ZBPP je mogoče dolžniku v izvršilnem postopku dodeliti BPP ne le za sestavo in vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, temveč tudi za sestavo in vložitev pritožbe zoper odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi.
ZPP člen 367, 367/1, 377. ZUS-1 člen 12, 12/2, 82, 95, 95/1.
upravni spor - zavrnitev pritožbe - pravna sredstva - predlog za dopustitev revizije - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - revizija zoper sklep Vrhovnega sodišča RS - nedovoljena revizija - zavrženje predloga za dopustitev revizije
V upravnem sporu revizija zoper odločitev Vrhovnega sodišča, ki jo sprejme v pritožbenem postopku, ni dovoljena, saj ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni določeno, da je dopustno vložiti revizijo zoper odločitev Vrhovnega sodišča – tudi ne zoper sklep, s katerim je odločilo o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega upravnega sodišča.
Možnost vložitve pritožbe v upravnem sporu izključuje revizijo, s tem pa tudi podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih.
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00037650
ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2, 9, 9/4. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-1. Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (Zakon o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije, Federacija Bosne in Hercegovine, 1997) člen 7, 10, 11, 12.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - prenos sredstev na privatizacijski račun - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - svobodna volja - aktivnost stranke v postopku - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - napačna uporaba materialnega prava - skrajšani ali poseben ugotovitveni postopek - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Za presojo, da se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali je stranka pri prenosu aktivno sodelovala oziroma ali se je prenos deviznih sredstev zgodil po njeni svobodni volji. Ugotavljanje aktivnosti stranke oziroma njenega hotenja (volje) za prenos deviznih sredstev na privatizacijski račun je za pravilno razlago materialnega prava nebistveno.
Zaradi prenosa tožnikovih sredstev na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) Federacije BiH, ki se mu banka ni mogla upreti, je prenehalo tudi upniško-dolžniško razmerje med tožnikom in banko. Ker gre za neobstoječ dolg banke, Republika Slovenija zanj ne more odgovarjati, posledice morebitnega neustavnega stanja, povzročenega z Zakonom FBiH/97, pa mora sanirati država, ki je to stanje s svojim predpisom povzročila, to je Federacija BiH in ne Republika Slovenija.
Ker torej tožnik na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, pri čemer ni bistveno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo brez njegovega aktivnega ravnanja (torej le na podlagi predpisov in brez tožnikove odločitve), je neutemeljeno tudi nadaljnje stališče izpodbijane sodbe, da je treba zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti poseben ugotovitveni postopek in ne odločiti v skrajšanem ugotovitvenem postopku iz 144. člena ZUP.
zavrženje pritožbe kot prepozne - akt, ki se izpodbija v upravnem sporu - sklep o zavrženju pritožbe - dokončen upravni akt - dovoljenost upravnega spora - zavrženje tožbe - materialna izčrpanost pravnih sredstev - vezanost sodišča na tožbeni predlog - materialno procesno vodstvo - pozivanje na dopolnitev - zavrnitev pritožbe
Praviloma se v upravnem sporu odloča o zakonitosti prvostopenjskega upravnega akta, vendar pa se lahko tak akt v dvostopenjskem upravnem postopku izpodbija v upravnem sporu zgolj, če je pritožba zoper njega zavrnjena. Le takrat namreč postane prvostopenjski upravni akt (materialno oziroma po vsebini) dokončen in je torej odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke. Če je bila pritožba v upravnem postopku zavržena kot prepozna, lahko torej tožnik v upravnem sporu izpodbija le sklep o njenem zavrženju.
Drugostopenjski upravni organ v zadevi ni vsebinsko presojal pravilnosti in zakonitosti prvostopenjskega upravnega akta, ampak je sprejel le procesno odločitev o zavrženju pravnega sredstva, ki zato ni bilo meritorno obravnavano. Da bi pritožnik dosegel to obravnavo, bi moral v upravnem sporu najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa, to je doseči odpravo sklepa drugostopenjskega organa o zavrženju pritožbe, saj gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-11. Šele ko (če) bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi drugostopenjski upravni organ o njegovi pritožbi odločil po vsebini, pritožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen (ker bi bila pritožba zavrnjena), bi zoper prvostopenjski upravni akt lahko vložil tožbo v upravnem sporu.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00038429
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 296, 296/5, 359, 359/3, 375, 375/2, 375/2-1, 375/3, 375/3-2, 376, 376/1, 378, 378/5. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1. ZS člen 113a, 113a/3.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - pogoji za popravek DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - neprijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - konec stečajnega postopka brez razdelitve upnikom - sklep o končanju postopka brez razdelitve upnikom - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
Za davčnega zavezanca je v primeru stečajnega postopka zoper njegovega dolžnika primarna možnost, ki je tudi zanj z vidika utemeljevanja upoštevnih dejstev najmanj tvegana, da prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku in utemelji zmanjšanje obračunanega DDV zaradi dokončnega neplačila kot posledice pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, s sklepi, izdanimi v stečajnem postopku, končno (tudi) s sklepom o zaključenem postopku. Revident sicer pravilno opozarja, da s sklepom o končanju stečajnega postopka ni odločeno o (ne)poplačilu terjatev, vendar pa spregleda, da stečajno sodišče ta sklep izda na podlagi končnega poročila upravitelja, v katerem ta med drugim navede tudi končni delež plačila terjatev upnikov iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP, torej tudi končni delež plačila (navadnih) upnikov, ki so svojo terjatev v postopek prijavili. Upnik tako s pravnomočnim sklepom o končanju stečajnega postopka praviloma dokazuje tako obstoj terjatve kot tudi, v kakšnem deležu je bila njegova terjatev v stečajnem postopku poplačana.
Navedeno pa v celoti ne bo veljalo za tistega upnika, ki bo svoje terjatve prijavil v stečajni postopek, ki se bo na podlagi 378. člena ZFPPIPP zaključil brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev. Ker se torej v takšnem primeru obstoj njegovih terjatev znotraj takšnega stečajnega postopka ne bo ugotavljal, upnik (le) s predložitvijo pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom ne bo zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja terjatve. Po drugi strani pa bo lahko upnik s tem sklepom dokazoval, da terjatev v stečajnem postopku ni bila poplačana. V takem primeru bo torej njegov položaj primerljiv s položajem upnika, ki svojih terjatev v stečajni postopek ni prijavil.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu).
V obravnavani zadevi je bilo s tem, ko so Upravno sodišče in davčna organa šteli, da je revident po pravnomočno končanem stečajnem postopku nad njegovim dolžnikom upravičen uveljavljati znižanje davčne osnove za DDV le v primeru, če je svoje terjatve prijavil v stečajni postopek, zmotno uporabljeno materialno pravo, in sicer določba prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV. Zaradi tega tožena stranka in Upravno sodišče tudi nista preizkušala oziroma ugotavljalo dejanskih okoliščin, ki so lahko pomembne za presojo pogojev, navedenih v točkah 34 - 38 te obrazložitve.
postopek nadzora oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve - komunikacija - uporaba osebnih podatkov posameznika za neposredno trženje - odložitvena začasna odredba - odprava nepravilnosti - nastanek materialne škode - okrnitev ugleda - težko popravljiva škoda ni izkazana - neizkazanost težko popravljive škode - splošne navedbe - nedovoljene pritožbene novote - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Trditve o omejitvi dostopa do trga, potrebni spremembi identitete svoje blagovne znamke, izgubi tržnega položaja ter okrnitvi ugleda, kot posledici opustitve te trženjske dejavnosti, so zgolj splošne in nekonkretizirane. Pritožnica ni določno navedla, na kakšen način bi bilo te negativne posledice mogoče vrednotiti kot težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1.
Pritožnica bi morala že v sami zahtevi konkretno navesti ne le vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, temveč tudi s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00037648
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 296, 296/5, 359, 359/3. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1. ZS člen 113a.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - pogoji za popravek DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - prijava terjatev v postopku prisilne poravnave - neprijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
Revident s prijavo terjatev v postopek prisilne poravnave, začet 9. 10. 2007, teh terjatev ni prijavil v stečajni postopek, začet 27. 2. 2009. To bi namreč veljalo le v primeru, če bi se stečajni postopek začel v okviru tega postopka prisilne obravnave, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu),
Za terjatev davčnega zavezanca do stečajnega dolžnika, ki je prenehala na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP in za katero bo davčni zavezanec dokazal, da bi ostala neplačana, tudi če bi terjatev v stečajni postopek prijavil, bo torej lahko davčni zavezanec na podlagi 90. člena Direktive o DDV uveljavljal popravek (zmanjšanje) zneska obračunanega DDV. Enako velja za primer, če dokaže, da bi terjatev ostala delno neplačana, tako da bo v takem primeru lahko uveljavljal sorazmerno zmanjšanje zneska obračunanega DDV. S tem pa bo odpravljena nevarnost izgube davčnih prihodkov kot posledica ravnanja davčnega zavezanca, saj bo davčni zavezanec dokazal, da država tudi ob njegovi primerni skrbnosti za uveljavljanje poplačila njegove terjatve plačila DDV ne bi prejela. Hkrati pa bo zadoščeno tudi temeljnemu načelu nevtralnosti obdavčitve z DDV.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00037352
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZS člen 73c.
odložitvena in ureditvena začasna odredba - izvajanje videonadzora - pogoji za izvajanje videonadzora - inšpekcijski nadzor - varstvo osebnih podatkov po ZVOP - nedovoljena obdelava osebnih podatkov - varovanje - ukrepi za zagotavljanje varnosti - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Pritožniku z izpodbijano odločbo ni bilo onemogočeno izvajanje videonadzora v skupnih prostorih v celoti, kot zatrjuje, ampak v omejenem obsegu. Kako bo tak videonadzor zagotovil, je stvar tehničnih rešitev (vključno z morebitno prestavitvijo kamer), medtem ko je za odločanje o izdaji začasne odredbe in o pritožbi pomembno le, da na podlagi tega, kar je izvršil več, kot je bilo od njega zahtevano, ne more utemeljevati možnosti nastanka težko popravljive škode.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00037659
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 296, 296/5, 359, 359/3, 375, 375/2, 375/2-1, 375/3, 375/3-2, 376, 376/1. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - pogoji za popravek DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - prijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
SEU je presodilo, da je treba prvi odstavek 90. člena in 273. člen Direktive razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero se davčnemu zavezancu zavrne pravica do zmanjšanja plačanega DDV v zvezi z neizterljivo terjatvijo, kadar terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, začetem zoper njegovega dolžnika, tudi če dokaže, da navedena terjatev ne bi bila izterjana, čeprav bi jo prijavil.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu),
Za terjatev davčnega zavezanca do stečajnega dolžnika, ki je prenehala na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP in za katero bo davčni zavezanec dokazal, da bi ostala neplačana, tudi če bi terjatev v stečajni postopek prijavil, bo torej lahko davčni zavezanec na podlagi 90. člena Direktive o DDV uveljavljal popravek (zmanjšanje) zneska obračunanega DDV. Enako velja za primer, če dokaže, da bi terjatev ostala delno neplačana, tako da bo v takem primeru lahko uveljavljal sorazmerno zmanjšanje zneska obračunanega DDV. S tem pa bo odpravljena nevarnost izgube davčnih prihodkov kot posledica ravnanja davčnega zavezanca, saj bo davčni zavezanec dokazal, da država tudi ob njegovi primerni skrbnosti za uveljavljanje poplačila njegove terjatve plačila DDV ne bi prejela. Hkrati pa bo zadoščeno tudi temeljnemu načelu nevtralnosti obdavčitve z DDV.
DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039072
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZDavP-2 člen 139, 140. ZUS-1 člen 2, 2/3, 64, 64/3. ZUP člen 281, 281/1.
dopuščena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - odprava upravnega akta - ponovljeni postopek - ponovni davčni inšpekcijski nadzor - zapisnik - zapisnik o inšpekcijskem postopku - napačna vročitev - pravica do izjave v postopku - dejstva in dokazi - ugoditev reviziji - kršitev pravice do izjave
V ponovljenem postopku je bil opravljen nov davčni inšpekcijski nadzor, izdan nov zapisnik in četudi bi bila vsebina identična prejšnjemu, morda ne bi bili identični ugovori revidenta zoper to vsebino. Revident bi lahko ponudil nove argumente, za kar je bil potencialno prikrajšan. Ustavna kategorija enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim zagotavlja tudi pravico do izjavljanja v postopku glede celotnega procesnega gradiva, ki je v sodnem spisu in lahko vpliva na odločitev sodišča. Glede na to, da ima enako varstvo pravic v upravnem postopku poseben pomen (glej 8. točko obrazložitve), lahko zaključimo, da se pravica do izjavljanja glede procesnega gradiva razteza tudi na upravni spis. Glede tega Vrhovno sodišče dodaja, da pomeni v obravnavanem primeru navedena pravica do izjavljanja pravico, da sodišče omogoči izjaviti se o upravnem spisu in morebitno kršitev te pravice v upravnem postopku lahko tudi samo sanira. Ob tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je kršitev pravice do izjave lahko podana tudi, če bi gradivo, glede katerega stranki ni bila zagotovljena pravica do izjave, na odločitev lahko vplivalo.
URS člen 2, 155. ZDavP-2 člen 95. ZDavP-2J člen 71, 71/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - prepozno plačilo - obračun obresti - obrestna mera - sprememba davčne zakonodaje - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je razlaga tretjega odstavka 71. člena ZDavP-2J, po kateri ta velja tudi za materialne določbe zakona (med drugim tudi za določbe o višini obrestne mere obresti iz 95. člena ZDavP-2), skladna z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS in prepovedjo povratne veljave zakonov iz 155. člena Ustave RS?
2. Ali se spremenjena (višja) obrestna mera obresti iz 95. člena ZDavP-2 lahko uporabi tudi v postopkih, za katere velja tretji odstavek 71. člena ZDavP-2, čeprav je davčni zavezanec svoje davčne obveznosti po odmerni odločbi, ki je bila odpravljena na podlagi pravnih sredstev, vloženih pred uveljavitvijo ZDavP-2J, v celoti izpolnil že pred uveljavitvijo ZDavP-2J?
ZDavP-2 člen 79, 79/3. ZUP člen 85, 85/2. ZUS-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - postopek odmere dohodnine - stroški davčnega postopka - povrnitev stroškov - vračilo stroškov postopka - vročitev odmerne odločbe - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dopustno v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve o stroških upravnega postopka in v katerem je sporno, ali je bila tožniku vročena odmerna odločba, ki predstavlja podlago za stroškovno odločitev, odločiti brez oprave glavne obravnave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - ŠOLSTVO
VS00047450
ZVrt člen 20, 20b, 20f, 20f/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. Odlok o pogojih in kriterijih ter postopku sprejema otroka v vrtec (Občina Domžale) (2009) člen 8, 8/1, 8/4.
predlog za dopustitev revizije - sprejem otroka v vrtec - kriteriji za sprejem otroka v vrtec - dodatni pogoj - kriterij stalnega prebivališča - ugovor exceptio illegalis - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali drugi odstavek 20.f člena Zakona o vrtcih občini daje zakonsko pooblastilo, da v svojem podzakonskem aktu (odloku) določi kot dodatni pogoj za vpis v vrtec, da ima otrok skupaj s starši ali z enim od staršev stalno prebivališče na območju občine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036934
URS člen 22. ZUS-1 člen 20, 20/2, 51, 51/1, 51/2, 52, 59, 59/1, 59/2, 59/2-1, 59/2-2, 59/2-3, 59/3, 60. ZPP člen 285, 286, 286/1, 286/3, 286/4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - pogoji za priznanje odškodnine - dokazni predlog za zaslišanje strank - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - restriktivna razlaga izjem - materialno procesno vodstvo - nova dejstva in dokazi - obrazloženost dokaznega sklepa - pravica do enakega varstva pravic - pravica do izjave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Glavna obravnava je v upravnem sporu namenjena tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Zato izvedba glavne obravnave ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma potrebno izvesti na glavni obravnavi, temveč je (tudi) to presojo treba opraviti prav na sami glavni obravnavi. Presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi, po izrecnem stališču Ustavnega sodišča tako ni dopustni izjemni razlog, da bi Upravno sodišče odreklo izvedbo glavne obravnave.
Iz zakona izhaja, da je tudi ob podanih razlogih iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 stvar nadaljnje procesne odločitve Upravnega sodišča, ali bo odločilo na seji ali po izvedeni glavni obravnavi. Ker pa opustitev izvedbe glavne obravnave iz tam navedenih razlogov pomeni kršitev človekove pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave, Upravno sodišče navedene zakonske določbe ne sme (več) uporabiti kot podlago za odločanje na seji.
Tudi v upravnem sporu je treba strankam zagotoviti, da ob ustreznem materialnem procesnem vodstvu uresničijo svojo pravico do nadaljnjega navajanja dejstev in predlaganja dokazov skladno s 286. členom ZPP.
Opustitev izvedbe glavne obravnave zgolj zato, ker že v sami tožbi navedena dejstva ali dokazi niso dovoljeni ali upoštevni (kot to izhaja iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1), v to upravičenje strank iz ZPP nedopustno posega. Na prvem naroku za glavno obravnavo pa je tudi uresničljiva možnost Upravnega sodišča, da ob med strankama spornem dejanskem stanju samo odloči o tem, da bo izvedlo za odločitev pomembne dokaze, tudi če jih stranke niso predlagale (drugi odstavek 20. člena ZUS-1).
V upravnem sporu je treba dati stranki možnost, da se z morebitno pomanjkljivostjo dokaznih predlogov glede njihove substanciranosti seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva, v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine.
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.