Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
Postopek z dopuščeno revizijo poteka v dveh fazah. V prvi fazi odloča Vrhovno sodišče o predlogu za dopustitev revizije, ki je enostranski postopek, v katerem se odloča na podlagi predloga in njemu priloženih listin. Dokončna odločitev o dovoljenosti revizije je zato mogoča šele, ko Vrhovno sodišče razpolaga s celotnim spisom, v katerem je vložena revizija. Ker je Vrhovno sodišče na podlagi spisovnih podatkov, s katerimi ni razpolagalo ob odločanju o dopustitvi revizije, ugotovilo, da niso izpolnjene vse predpostavke za dovoljenost revizije, jo je kot nedovoljeno zavrglo.
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
dopuščena revizija - kolektivno upravljanje avtorske pravice - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - avtorski honorar - uporaba tarife - skupni sporazum o višini nadomestil
Sodišči nižjih stopenj sta pri odmeri odškodnine na podlagi običajnega honorarja za neupravičeno uporabo dela podatkovne baze upoštevali stroške pridobivanja in vnosa podatkov, na katere je tožena stranka neupravičeno posegla, ne pa tudi stroškov vzpostavitve podatkovne baze. Takšen način odmere odškodnine je materialnopravno pravilen, saj se je kršitev raztezala le na neupravičeno odvzete in ponovno uporabljene posamezne podatke, ne pa tudi na samo bazo.
Stroški v zvezi s predstavitvijo baze oziroma naložba v vzpostavitev baze je pomembna le v okviru presoje, ali je posamezna podatkovna baza sploh varovana v okviru pravice sui generis. Varovane so namreč le tiste podatkovne baze, ki so od izdelovalca zahtevale znatno naložbo v pridobitev, preveritev ali predstavitev vsebine te baze (141.a člen ZASP).
Dejstvo souporabe dela podatkovne baze je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljen razlog za zmanjšanje odškodnine oziroma običajnega honorarja. Institut civilne kazni pa je tisti, ki preprečuje bojazen, da bi se kršitev "splačala".
Pravilno je sklepanje sodišča druge stopnje, da je s sprejetjem SS/2006 tožeča stranka izgubila podlago za obračunavanje (posebnega) nadomestila po T/INT. Na takšno podlago se tožeča stranka ni mogla ponovno začeti sklicevati niti po prenehanju veljavnosti SS/2006. Če do sklenitve novega skupnega sporazuma ni prišlo, je imela tožeča stranka upravičenje, da določitev tarife predlaga Svetu. V četrtem odstavku 156. člena ZASP pa ni podlage, da bi lahko tožeča stranka potem, ko je bilo razmerje pogodbeno urejeno šest let, ponovno sama enostransko določala tarifo za obračun nadomestila za uporabo fonogramov oziroma, da bi ponovno „oživela“ merila, ki jih je tožeča stranka določila v T/INT še pred sklenitvijo SS/2006.
Kriterij, ki so ga stranke SS/2006 določile, je skladen s priporočenim kriterijem iz 1. točke tretjega odstavka 156. člena ZASP. SS/2006 določa obveznost članov združenja, da plačujejo nadomestila za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo komercialno izdanih fonogramov v programu, ki ga izdajajo (VI. točka). Sprejeta merila SS/2006 kot relevantnega kriterija niso upoštevala števila radijskih programov, ki jih izdaja posamezna radiodifuzna organizacija, na osnovi katerih naj bi tožeči stranki pripadala pravica do višjega nadomestila.
Podobno obravnavanje uporabnikov pomeni, da je kolektivna organizacija dolžna skleniti ustrezno pogodbo po objektivnih merilih, diskriminacija med uporabniki ni dovoljena. Treba je zagotoviti, da bo pri določeni pravici in določeni uporabi vsak uporabnik obravnavan enako. Gre za jamstvo, da kolektivna organizacija ne bo nekemu uporabniku zaračunala višjega nadomestila kot ostalim uporabnikom. Podobno obravnavanje podobnih primerov izkoriščanja avtorske in sorodnih pravic je tudi v splošnem interesu.
Tarifa Pravilnika 1998, ki določa nadomestilo za javno predvajanje glasbe v poslovnih prostorih, ima torej kot veljavna tarifa kolektivne organizacije naravo prisilnega predpisa, v njej določena merila za izračun nadomestila pa imajo v primeru odstopanja posameznih pogodbenih dogovorov prednost.
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. Zato je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
Če je treba nejasna pravila pogodbe razlagati v korist druge stranke v primeru, ko ima prva stranka zgolj močnejši položaj pri kreiranju pogodbene vsebine znotraj pogodbene avtonomije, to še toliko bolj velja v primeru, ko pravni red omogoča eni stranki obligacijskega razmerja, da sama oblikuje pravno pravilo, ki bo urejalo to dvostransko razmerje.
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj.
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov bi bilo treba v obravnavanem ter v drugih obstoječih in bodočih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.
V obravnavanem ter v drugih obstoječih in bodočih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del je treba uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.
ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim določeni osebi, ki bi želela pridobiti položaj prizadete osebe v upravnem sporu po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, ta položaj ni bil priznan. Prav tako pa tudi pri tem ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek, kar bi dovoljevalo pritožbo na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUS-1.
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
Zahtevek za prepoved prodaje avtorskih del in zahtevek za plačilo avtorskega honorarja nista zahtevka, ki bi se opirala na isto dejansko in pravno podlago. Pa tudi ne medsebojno povezana zahtevka v smislu petega odstavka 367. člena ZPP.
založniška pogodba - prenos avtorskih pravic - kršitev pogodbenih obveznosti - obveznosti založnika - odstop od pogodbe