Če je treba nejasna pravila pogodbe razlagati v korist druge stranke v primeru, ko ima prva stranka zgolj močnejši položaj pri kreiranju pogodbene vsebine znotraj pogodbene avtonomije, to še toliko bolj velja v primeru, ko pravni red omogoča eni stranki obligacijskega razmerja, da sama oblikuje pravno pravilo, ki bo urejalo to dvostransko razmerje.
- ali je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovilo, da iz navedb tožeče stranke in opisanih okoliščin ne izhaja njen pravni interes za negativno ugotovitveno tožbo za ugotovitev nekršitve pravic iz znamke,
- ali je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovilo neobstoj pravnega interesa, ker tožeča stranka ni pojasnila razlogov, zakaj je tožena stranka začela preprečevati uvoz in prodajo, in da so se distributerji tožene stranke v postopkih zoper njih branili z ugovorom, da ima tožnik pravico do uporabe znakov SKENDERBEG, in/ali da je tožena stranka skušala uveljaviti zahtevke zoper tožnika.
ZASP člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7, 157a. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo člen 1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 1. Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) člen 1.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - javna priobčitev glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - tarifa za uporabo avtorskih del - višina nadomestila - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - primernost tarife - neobstoj veljavne tarife - enotna sodna praksa - dopuščena revizija
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj.
ZASP člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7, 157a. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo člen 1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 1. Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) člen 1.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - javna priobčitev glasbenih del - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - honorar po licenčni pogodbi - minimalni honorar - primernost tarife - neobstoj veljavne tarife
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj.
ZASP člen 12, 31, 31-2, 81, 81/1, 105, 106, 107. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) člen 1.
kolektivno upravljanje avtorske pravice - javna priobčitev glasbenih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - avtorski honorar - višina honorarja - primerno nadomestilo - uporaba tarife - primernost tarife - dopuščena revizija
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov bi bilo treba v obravnavanem ter v drugih obstoječih in bodočih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.
ZASP člen 12, 31, 31-2, 81, 81/1, 105, 106, 156, 157. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/2.
kolektivno upravljanje avtorske pravice - javna priobčitev glasbenih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - avtorski honorar - višina honorarja - primerno nadomestilo - uporaba tarife - primernost tarife - dopuščena revizija
V obravnavanem ter v drugih obstoječih in bodočih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del je treba uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - posredovanje podatkov - priznanje položaja stranke v upravnem sporu - prizadeta oseba v upravnem sporu - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - napačen pravni pouk - zavrženje pritožbe
ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim določeni osebi, ki bi želela pridobiti položaj prizadete osebe v upravnem sporu po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, ta položaj ni bil priznan. Prav tako pa tudi pri tem ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek, kar bi dovoljevalo pritožbo na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUS-1.
ZASP člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7, 157a. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo člen 1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II/1, II/2. Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) tarifna številka 1.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - licenčna pogodba - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - dejanska uporaba - neobstoj veljavne tarife - enotnost sodne prakse - pravna praznina - dopuščena revizija
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
ZASP člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7, 157a. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo člen 1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) tarifna številka III.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - višina nadomestila - neobstoj veljavne tarife - dopuščena revizija
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
ZASP člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7, 157a. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo člen 1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka 1. Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) tarifna številka 1.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - neobstoj veljavne tarife - dopuščena revizija
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS00012713
ZPP člen 41, 41/1, 41/2, 375, 375/1, 377.
dovoljenost revizije - založniška pogodba - prenos materialnih avtorskih pravic - odstop od pogodbe - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije - dopuščena revizija
Zahtevek za prepoved prodaje avtorskih del in zahtevek za plačilo avtorskega honorarja nista zahtevka, ki bi se opirala na isto dejansko in pravno podlago. Pa tudi ne medsebojno povezana zahtevka v smislu petega odstavka 367. člena ZPP.
založniška pogodba - prenos avtorskih pravic - kršitev pogodbenih obveznosti - obveznosti založnika - odstop od pogodbe
akt zoper katerega je možen upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - dopis - avdiovizualno delo - ni upravni akt
Dopis tožene stranke, s katerim je ta tožniku v zvezi z zahtevo, da izda upravno odločbo, s katero bo RTV Sloveniji naložila odkup 106-ih avdiovizualnih avtorskih del avtorja R. K. in jih ponudila javnosti v dostop, pojasnila, da "ne more" posegati v delovanje javnega zavoda RTV Slovenije, saj gre za zavod posebnega kulturnega pomena, ki ima z zakonom zagotovljeno poslovno in uredniško avtonomijo, ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu v smislu 2. člena ZUS-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS00012985
ZPP člen 286b, 286b/1, 399, 399/1.
dopuščena revizija - avtorske pravice - založniška pogodba - odstop od pogodbe - pravočasnost ugovora - vezanost sodišča na predhodno pravnomočno odločitev - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je skladno s prvim odstavkom 286.b člena Zakona o pravdnem postopku ugovor relativne bistvene procesne kršitve, da je sodišče pri odločanju o zahtevku avtorja za umik vseh izvodov njegovega avtorskega dela iz prodaje, ki temelji na predpostavki o razvezani založniški pogodbi, vezano na predhodno pravnomočno odločitev, s katero je bil zavrnjen ugotovitveni zahtevek založnika, da založniška pogodba ni razvezana, podan pravočasno, če je podan šele v pritožbi zoper odločbo, izdano v tretjem ponovljenem sojenju, po treh letih in pol pravdanja o istem spornem predmetu.
Z 121.a členom ZIL-1 je uzakonjena t. i. licenčna analogija, po kateri se višina odškodnine lahko odmeri v višini licenčnine, ki bi jo prejemal imetnik znamke v primeru pogodbene rabe.
Dopuščeno je bilo vprašanje, ali v okoliščinah konkretnega primera tožeči stranki pripada odškodnina zaradi kršitve njenih blagovnih znamk. Vprašanje se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti in ne na izračun višine odškodnine. V reviziji tožena stranka sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker meni, da obravnavani primer ni primeren za uporabo licenčne analogije. Licenčna analogija je metoda, ki se lahko uporabi za določitev višine odškodnine. Revizijske navedbe se tako v pretežni meri nanašajo na vprašanje višine prisojene odškodnine in ne na temelj odškodninske odgovornosti.
dopuščena revizija - avtorska pravica - varstvo avtorske pravice - avtorsko delo - koncept televizijske (TV) oddaje - inovativnost - individualnost - kršitev avtorske pravice
Koncept televizijske oddaje je avtorsko delo, ki uživa pravno varstvo. Ne gre le za idejo v smislu 1. točke prvega odstavka 9. člena ZASP, ki ni avtorskopravno varovana. Avtorja sta namreč svojo idejo izrazila ravno na način, da sta jo jasno zapisala v konceptu. Zgolj dejstvo, da koncept ni "zaživel" v avdiovizualni uprizoritvi dela, na opredelitev koncepta kot avtorskega dela ne vpliva. Tožeča stranka tudi ne zahteva avtorskopravnega varstva na neuprizorjeni oddaji, temveč na zapisanem konceptu oddaje.
ZASP člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7, 157a. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo člen 1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 1. Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) točka 1.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - določitev višine nadomestila - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - primernost tarife - neobstoj veljavne tarife
Toženka je imela v spornem obdobju z Zavodom AIPA sklenjeno licenčno pogodbo in je z njo uredila razmerja do vseh soavtorjev avdiovizualnih del, tudi do skladatelja filmske glasbe. Zato za kabelsko retransmisijo filmske glasbe ni dolžna še enkrat plačati nadomestila tožniku kot organizaciji, ki kolektivno upravlja male glasbene pravice.
Nikjer v ZASP pa ni določeno, da bi skladateljem predobstoječe glasbe z vključitvijo njihove glasbe v avdiovizualno delo prenehale pravice javnega predvajanja te glasbe. Četudi se glasba predvaja v avdiovizualnem delu, gre še vedno za priobčitev glasbe v smislu njene slišne zaznave, ki se od siceršnjega predvajanja glasbe ne razlikuje toliko, da bi bi bilo zato treba zmanjšati pravice njenih avtorjev. Še vedno se za priobčitev te glasbe javnosti zahteva dovoljenje avtorja.
Zavod AIPA zato ne upravlja s pravicami avtorjev predobstoječe glasbe. S tem, ko je toženka v spornem obdobju plačala nadomestilo Zavodu AIPA, razmerja do njih še ni uredila.
Utemeljeno pa toženka opozarja, da sta nižji sodišči napačno razlagali Pravilnik 1998. V 2. členu točke f) Pravilnika 1998 je bilo izrecno določeno, da sestavlja tožnikov repertoar tudi glasba iz avdiovizualnih del. Filmska glasba tako iz repertoarja ni bila izključena. To pa pomeni, da je bila tarifna postavka za kabelsko retransmisijo glasbe oblikovana tudi ob upoštevanju plačila za filmsko glasbo.
Minimalna tarifa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del. Ni namen minimalne tarife, da nadomesti splošno.
Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da dejanska uporaba ne vpliva na veljavnost tarife. Okoliščina, da so bila razmerja med pravdnima strankama, tako kot med ostalimi člani ZKOS in tožnikom, več kot deset let urejena v skladu z Memorandumom in njegovimi dopolnitvami, je v tem sporu zelo pomembna. Skrajno neživljensko bi bilo, da bi se ob takšnih dejanskih okoliščinah kot v tem sporu kot primerna tarifa upošteval znesek, ki je bil enostransko sprejet pred dvajsetimi leti.
Po podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del Zavodu AIPA je toženka odstopila od licenčnih pogodb, ZKOS pa od Memoranduma in Dodatkov. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je tedaj glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del nastala pravna praznina.
Vrhovno sodišče je pri zapolnitvi nastale praznine kot pravno pravilo, ki se nanaša na podoben primer, uporabilo Skupni sporazum, sklenjen med ZKOS in Zavodom AIPA. Kot izhodišče je upoštevalo načelo, da je primernost tarife dosežena, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje. Gre za tarifo, namenjeno zgolj za uporabo v konkretnem sporu in določeno glede na zbrano procesno gradivo in primerljive predpise. Njen izračun v ničemer ne prejudicira tarife za bodoča razmerja med pravdnima strankama in se lahko uporablja zgolj začasno, dokler SAP ne določi veljavne tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali v skladu z 42. členom ZIL-1 kombinacija dveh ali več generičnih, običajnih besed v znamki lahko ustvari razlikovalni učinek.
ZASP člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7, 157a. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo točka 9, 30. Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) točka 1.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - javna priobčitev glasbenih del - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - določitev višine nadomestila - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - primernost tarife - neobstoj veljavne tarife - dopuščena revizija
Toženka je imela v spornem obdobju z Zavodom AIPA sklenjeno licenčno pogodbo in je z njo uredila razmerja do vseh soavtorjev avdiovizualnih del, tudi do skladatelja filmske glasbe. Zato za kabelsko retransmisijo filmske glasbe ni dolžna še enkrat plačati nadomestila tožniku kot organizaciji, ki kolektivno upravlja male glasbene pravice.
Nikjer v ZASP ni določeno, da bi skladateljem predobstoječe glasbe z vključitvijo njihove glasbe v avdiovizualno delo prenehale pravice javnega predvajanja te glasbe. Četudi se glasba predvaja v avdiovizualnem delu, gre še vedno za priobčitev glasbe v smislu njene slišne zaznave, ki se od siceršnjega predvajanja glasbe ne razlikuje toliko, da bi bi bilo zato treba zmanjšati pravice njenih avtorjev. Še vedno se za priobčitev te glasbe javnosti zahteva dovoljenje avtorja.
Zavod AIPA zato ne upravlja s pravicami avtorjev predobstoječe glasbe. S tem, ko je toženka v spornem obdobju plačala nadomestilo Zavodu AIPA, razmerja do njih še ni uredila.
Utemeljeno toženka opozarja, da sta nižji sodišči napačno razlagali Pravilnik 1998. V 2. členu točke f) Pravilnika 1998 je bilo izrecno določeno, da sestavlja tožnikov repertoar tudi glasba iz avdiovizualnih del. Filmska glasba tako iz repertoarja ni bila izključena. To pa pomeni, da je bila tarifna postavka za kabelsko retransmisijo glasbe oblikovana tudi ob upoštevanju plačila za filmsko glasbo.
Minimalna tarifa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del. Ni namen minimalne tarife, da nadomesti splošno.
Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da dejanska uporaba ne vpliva na veljavnost tarife. Okoliščina, da so bila razmerja med pravdnima strankama, tako kot med ostalimi člani ZKOS in tožnikom, več kot deset let urejena v skladu z Memorandumom in njegovimi dopolnitvami, je v tem sporu zelo pomembna. Skrajno neživljensko bi bilo, da bi se ob takšnih dejanskih okoliščinah kot v tem sporu kot primerna tarifa upošteval znesek, ki je bil enostransko sprejet pred dvajsetimi leti.
Po podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del Zavodu AIPA je toženka odstopila od licenčnih pogodb, ZKOS pa od Memoranduma in Dodatkov. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je tedaj glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del nastala pravna praznina.
Vrhovno sodišče je pri zapolnitvi nastale praznine kot pravno pravilo, ki se nanaša na podoben primer, uporabilo Skupni sporazum, sklenjen med ZKOS in Zavodom AIPA. Kot izhodišče je upoštevalo načelo, da je primernost tarife dosežena, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje. Gre za tarifo, namenjeno zgolj za uporabo v konkretnem sporu in določeno glede na zbrano procesno gradivo in primerljive predpise. Njen izračun v ničemer ne prejudicira tarife za bodoča razmerja med pravdnima strankama in se lahko uporablja zgolj začasno, dokler SAP ne določi veljavne tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del.
ZASP člen 31, 74, 74/1, 146, 146/1, 146/2, 162a. OZ člen 425. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo člen 1.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - izključna materialna avtorska pravica - kolektivne organizacije - licenčna pogodba - razlaga pogodbe - namen pogodbenikov - aktivna legitimacija - inkaso cesija
Toženka je z licenčnimi pogodbami z dne 6. 1. 2009 pridobila pravice po načelu "vse-pravice-na-enem-mestu" (one-stop-shop). Ta način je koristen za uporabnike in imetnike pravic, saj zmanjšuje stroške kolektivnega upravljanja pravic, zato je lahko licenciranje pravic cenejše. Memorandum in njegovi Dodatki tako predstavljajo skupno tarifo, pri sklenitvi katere je sodelovalo več kolektivnih zastopnikov imetnikov pravic.
Sodišče druge stopnje se pravilno ni omejilo na besedno razlago, temveč je v skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ upoštevalo tudi namen pogodb. Namen je bil, da se določi enotno plačilo za vse pravice in da ena organizacija ureja vse v zvezi s pobiranjem in izterjavo dogovorjenega plačila.
Pri razmerju med toženko, tožnikom in drugimi imetniki pravic ne gre za deljive obveznosti v smislu 393. člena OZ niti za solidarne terjatve, temveč za inkaso cesijo v smislu drugega odstavka 425. člena OZ.
Pooblastilo kolektivnim organizacijam, da lahko prevzamejo opravljanje administrativno-tehničnih nalog za druge kolektivne zastopnike, izhaja že iz drugega odstavka 146. člena ZASP, zato posebno dovoljenje UIL v zvezi s tem ni potrebno. Če tožnik ne bi smel opravljati administrativnih poslov za tuja kolektivna združenja imetnikov pravic samo zato, ker imajo sedež v drugi državi članici, bi to pomenilo prepovedano neposredno diskriminacijo na podlagi sedeža družbe.