Revizija se dopusti glede vprašanja, kaj predstavlja podlago za odmero višine nadomestila za javno priobčevanje fonogramov (Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti iz leta 2006 ali Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov iz leta 2005).
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali pravno podlago za uveljavljanje nadomestila za javno predvajanje fonogramov predstavljajo določbe o neupravičeni pridobitvi oziroma ali imajo ti zahtevki (lahko tudi) odškodninski temelj,
- kaj predstavlja podlago za odmero višine nadomestila za javno priobčevanje fonogramov (Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti iz leta 2006 ali Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov iz leta 2005),
- po kateri tarifi se odmeri višina nadomestila uporabniku, ki v prehodni dobi, določeni v Skupnem sporazumu, oziroma ki po začetku priobčevanja varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF z njim ne sklene individualne pogodbe, prav tako pa ne položi na račun Zavoda IPF niti pri sodišču ali notarju zneska, ki ga Zavod IPF zaračunava skladno s Tarifo 2005, zmanjšano za 30 %.
Zahtevek za plačilo nadomestila po Tarifi zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov iz leta 2005 (v nadaljevanju Tarifa) oziroma po Skupnem sporazumu o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti iz leta 2006 (v nadaljevanju Skupni sporazum) ni zahtevek, ki bi imel temelj v neupravičeni obogatitvi, temveč gre za zahtevek za plačilo obveznosti, ki jo neposredno vzpostavlja zakon (130. člen ZASP).
Za uporabnike, ki niso sklenili individualne pogodbe s tožečo stranko in niso položili zneska po Tarifi, zmanjšanega za 30%, se uporabljajo nadomestila, določena v Tarifi. Tarifa res odkazuje na Skupni sporazum (drugi odstavek 1. člena Tarife), vendar pa ta za 3. skupino uporabnikov napotuje nazaj na Tarifo (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Skupnega sporazuma).
Če je bila pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, pa lahko tožeča stranka zahteva plačilo civilne kazni, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpela premoženjsko škodo (tretji odstavek 168. člena ZASP). Ker se civilna kazen odmeri glede na višino nadomestila, saj se lahko poveča za do 200 % nadomestila, brez izračuna tega tudi ni mogoče izračunati višine civilne kazni.