ZInfP sicer ne določa suspenzivnosti tožbe za primer, ko slednjo vloži oseba, na katero se nanašajo zahtevani dokumenti, torej stranski udeleženec iz upravnega postopka, kar je v obravnavani zadevi tožnica. Vendar pa je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča pri razlagi pogoja težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki naj bi tožniku nastala v primeru neodložene izvršitve odločbe, upoštevati tudi razloge oziroma posledice, pred nastopom katerih je zavarovan tožnik iz tretjega odstavka 10. člena ZInfP (zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja). Tako je po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe mogoč le izjemoma, saj po (morebiti nezakonitem) posredovanju določenih informacij javnosti posledic tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti. To dejstvo pa se obravnava kot težko popravljivo škodo, ki tudi ne potrebuje obsežnejše utemeljitve.
Pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč, npr. da razpolaga s finančnimi sredstvi za jamčenje ali da ima bivališče, od koder bi se lahko redno javljal organom.
Ne gre torej za vprašanje sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, pač pa za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da ker v obravnavani zadevi pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa (zoper sodbo) ni dovoljena (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je odločitev Upravnega sodišča o glavni stvari postala pravnomočna. S pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari pa je odpadla tudi potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi pritožnikova predloga za izdajo začasne odredbe. Glede na obrazloženo bi namreč lahko izdana začasna odredba učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem občine ne pomeni izvajanja upravne funkcije, kot meni pritožnica, niti ne postane upravna zadeva, v kateri bi organ odločal o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih osebe s področja upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP) in o tem izdal upravni akt. ZSPDSLS-1 je namreč predpis, ki ureja pravila za sklepanje pravnih poslov oziroma pogodb, katerih predmet je stvarno premoženje v lasti države ali samoupravne lokalne skupnosti (torej toženke).
Čim gre za sklepanje pravnih poslov, pa so tudi odločitve subjektov (lastnikov ali upravljavcev stvarnega premoženja), na katere se nanaša navedeni zakon, po naravi stvari akti poslovanja, saj iz zakona ne izhaja drugače. ZSPDSLS-1 tako ne določa, da se v zvezi s prodajo ali oddajo nepremičnin v najem vodi upravni postopek ali da mora lastnik oziroma upravljavec o katerem od vprašanj odločiti z upravnim aktom ali da je predvideno vodenje upravnega spora.
Tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe velja, da mora imeti pritožnik za pritožbo pravni interes, sicer ta ni dovoljena (tretji odstavek 343. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Upoštevaje, da je ob prejemu pritožbe na pritožbeno sodišče že potekel najdaljši možni čas trajanja ukrepa omejitve gibanja, izvajanje ukrepa ni bilo več dopustno. Ker je bil s tem cilj predlagane začasne odredbe že dosežen, morebitna ugoditev pritožbi ne bi mogla več izboljšati pravnega položaja pritožnika.
Obrazložitev Upravnega sodišča je skrbna, celovita in logična, pritožnik pa ne navaja nič takega, kar bi vzbujalo dvom v pravilnost njegove presoje. Vrhovno sodišče zato pritožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.
Posledice, ki bi za pritožnico nastopile v primeru neplačila, niso posledica izpodbijane delne odločbe, temveč ravnanja pritožnice. Zato jih v nobenem primeru ni mogoče šteti za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe.
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostop do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki bi jih užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Na presojo ne vplivajo povsem pavšalni in neutemeljeni pritožnikovi ugovori, ki se nanašajo na ravnanje Upravnega sodišča, in sicer (1) da je to navedene članke nepravilno zavrnilo kot prestare, (2) da ni upoštevalo, da je bil z njimi vzpostavljen dvom, da Republika Hrvaška ne spoštuje pravic pripadnikov LGBT+ skupnosti, in da so njeni azilni domovi prezasedeni, ter (3) da ni upoštevalo, da toženka ni predložila nasprotnih dokazov. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, je Upravno sodišče najprej poudarilo, da se mora pristojni organ pri presoji sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v azilnih postopkih opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke, nato pa je ocenilo, da ker so se informacije nanašale le na splošen odnos družbe do pripadnikov LGBT+ skupnosti, dolžnost zbiranja informacij po uradni dolžnosti ni nastopila, saj ta v skladu z ustaljeno sodno prakso nastopi šele po presoji informacij, ki jih v postopku predloži prosilec. Le kot podkrepitveno stališče pa je navedlo, da določeni tam navedeni članki povzemajo neaktualne podatke. Poleg tega je presodilo, da se je toženka v zadostni meri opredelila do pritožnikovih trditev o prezasedenosti hrvaških azilnih domov, saj je po pregledu Poročila ECRI in Centra za mirovne študije ugotovila, da temeljijo na starih podatkih. S takšno presojo Upravnega sodišča Vrhovno sodišče v celoti soglaša.
Po presoji Vrhovnega sodišča navedena stališča glede narave ustavitve inšpekcijskega postopka veljajo tudi za upravno izvršbo oziroma ustavitev postopka upravne izvršbe v zvezi s pravnim položajem stranskega udeleženca.
Oba postopka (inšpekcijski postopek in upravna izvršba) oziroma obe navedeni fazi upravnega postopka se vodita v javnem interesu. Tudi namen zaključka inšpekcijskega postopka in upravne izvršbe je enak: izpolnitev v upravnem aktu določenih obveznosti zavezanca. Navedeno predstavlja dodatne razloge za uporabo stališč o naravi ustavitve inšpekcijskega postopka tudi za primer ustavitve upravne izvršbe. Ker ustavitev inšpekcijskega postopka po sodni praksi Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča ne bi vplivala na pravice oziroma pravne koristi pritožnice, enako velja tudi za ustavitev upravne izvršbe. Pritožnica bo lahko svoje zasebne interese uveljavljala v morebitnem pravdnem postopku, kjer bo lahko kot stranka nastopala nasproti inšpekcijskemu zavezancu.
Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.
Z ugoditvijo pritožbi bi se vloga obravnavala kot tožba v upravnem sporu, v katerem bi bila pritožnica tožena stranka. Takšen izid zanjo ne pomeni pravne koristi oziroma izboljšanja njenega pravnega položaja, saj bi lahko z ugoditvijo pritožbi dosegla le sodno presojo pravilnosti in zakonitosti lastnega akta. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da mora organ sam izhajati iz tega, da je njegov akt pravilen in zakonit, saj ga mora izdati na podlagi lastne strokovne in poglobljene presoje. Za sodno potrditev pravilnosti lastnega akta zato nima pravnega interesa.
Upravno sodišče je ugotovilo, da je utemeljena tožničina trditev, da poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, ki je neposredno povezano z možnostjo njene predaje Republiki Hrvaški, nedvomno dosega standard "posebej hude duševne bolezni". Zato je sklep upravnega organa z dne 3. 3. 2026 pravilno odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Vendar pravna podlaga za takšno odločitev - kot zmotno razloguje Upravno sodišče - ni bila nemožnost preizkusa navedenega sklepa zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Upravno sodišče je namreč - potem, ko je vse ostale tožničine ugovore zavrnilo - samo navedlo, da je razumljivo, da sklep teh razlogov ne vsebuje, saj se je tožničino zdravstveno stanje poslabšalo šele po njegovi izdaji (in šele po prvem naroku za glavno obravnavo). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil preizkus sklepa z dejanskega vidika vsekakor mogoč, saj je bilo sporno dejansko stanje v njej jasno povzeto. Zgolj to, da je Upravno sodišče ugotovilo po izdaji sklepa novo nastala dejstva in presodilo, da so pomembna za odločitev, pa ne pomeni, da sklepa z dejanskega vidika ni bilo mogoče preizkusiti in da ga je bilo zato treba odpraviti na navedeni pravni podlagi. Odprava sklepa je bila potrebna, ker je pravo EU zahtevalo upoštevanje teh pozneje nastalih dejstev.
Ker je v obravnavani zadevi pritožnica pritožbo umaknila, preden je Vrhovno sodišče o njej odločilo, je na podlagi drugega odstavka 334. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ugotovilo njen umik.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Pritožnik tudi sicer v zvezi s svojimi navedbami glede poteka dogodkov, ki se mu očitajo, oziroma njegovi (aktualni) nevarnosti ni podal nikakršnih dokaznih predlogov. Na tak način pa v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti in prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene in izpodbiti opravljene presoje o tem, da so zaradi okoliščin v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Glede na besedilo prve alineje 52. člena ZMZ-1 ne more biti dvoma, da je prošnjo na tej podlagi mogoče zavrniti le, če je prosilec navedel samo dejstva, ki, tudi če bi bila resnična, priznanja mednarodne zaščite ne bi mogla utemeljiti. V splošnem torej drži, da prošnje iz tega razloga ni mogoče zavrniti, če sodišče ugotovi, da je prosilec sicer zatrjeval okoliščine, ki so za priznanje mednarodne zaščite relevantne, a so se te v dokaznem postopki izkazale za neresnične.
Izpodbijana sodba ne temelji na dokazni oceni pritožnikovih navedb o podkupljivosti in neučinkovitosti maroške policije, temveč na presoji, da ostajajo te presplošne in premalo konkretizirane, da bi lahko utemeljevale sklep, da mu država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred zatrjevanimi ravnanji nedržavnih subjektov v smislu tretje alineje 24. člena ZMZ‑1.
Tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe velja, da mora imeti pritožnik pravni interes za pritožbo, drugače ta ni dovoljena. To pomeni, da mora v sporu ves čas izkazovati svojo pravovarstveno potrebo - verjetno mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj neko korist, ki je sicer ne bi mogel doseči, oziroma da bi si ob ugoditvi izboljšal pravni položaj.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da predhodni postopek o priznanju mednarodne zaščite pritožniku v Švici nima neposredne povezave z odločitvijo o predaji Švici v obravnavanem primeru. Kot je to pravilno zaključilo Upravno sodišče, zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v Švici ne pomeni, da je pritožniku odvzeta možnost ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni pogoji. Poleg tega Vrhovno sodišče pritrjuje stališču, da tudi če se je že začel postopek vrnitve v izvorno državo, se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcem zagotovljeno sodno varstvo za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju.