Vrhovno sodišče jemlje na znanje obstoj takega izvedenskega mnenja, vendar pritrjuje dokazni oceni Upravnega sodišča, ki je analitična, skrbna in logična, ter posledični odločitvi, da zdravstveno stanje pritožnice ne preprečuje predaje Hrvaški. Svojo dokazno oceno je Upravno sodišče oprlo na izpovedbo izvedenke, dejstva o zdravstveni podpori prosilcem na Hrvaškem in pripravljenost sodelovanja Hrvaške pri zagotavljanju zdravstvene pomoči pritožnici.
V zvezi z zagotavljanjem pravice do uporabe svojega jezika pred sodiščem, ki je ustavna pravica iz 62. člena Ustave, pa je Ustavno sodišče že navedlo, da izhaja ustavnopravni okvir navedene pravice iz ustavnih standardov poštenega sojenja, zato mora biti vsakomur, tudi tistemu, ki jezika sodišča (torej slovenskega jezika) ne razume, dana možnost spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume. Uporaba svojega jezika se ne nanaša nujno na prosilčev materni jezik, ampak na vsak jezik, ki mu zagotavlja razumevanje in sodelovanje pri ustnemu procesnemu dejanju.
V skladu z Uredbo Dublin III kot ovira za predajo ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj mora biti ta sistemska, taka pa je, če država ne obravnava resno prošenj prosilcev za mednarodno zaščito ali jih izpostavlja življenjskim razmeram v pogojih, ki pomenijo nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja. Na tej podlagi je kot nezadostne za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti zavrnilo vse pritožnikove navedbe. Morebitna že zavrnjena pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je vložil na Hrvaškem, ni ovira za predajo.
ZInfP sicer ne določa suspenzivnosti tožbe za primer, ko slednjo vloži oseba, na katero se nanašajo zahtevani dokumenti, torej stranski udeleženec iz upravnega postopka, kar je v obravnavani zadevi tožnica. Vendar pa je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča pri razlagi pogoja težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki naj bi tožniku nastala v primeru neodložene izvršitve odločbe, upoštevati tudi razloge oziroma posledice, pred nastopom katerih je zavarovan tožnik iz tretjega odstavka 10. člena ZInfP (zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja). Tako je po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe mogoč le izjemoma, saj po (morebiti nezakonitem) posredovanju določenih informacij javnosti posledic tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti. To dejstvo pa se obravnava kot težko popravljivo škodo, ki tudi ne potrebuje obsežnejše utemeljitve.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč, npr. da razpolaga s finančnimi sredstvi za jamčenje ali da ima bivališče, od koder bi se lahko redno javljal organom.
Ne gre torej za vprašanje sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, pač pa za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da ker v obravnavani zadevi pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa (zoper sodbo) ni dovoljena (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je odločitev Upravnega sodišča o glavni stvari postala pravnomočna. S pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari pa je odpadla tudi potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi pritožnikova predloga za izdajo začasne odredbe. Glede na obrazloženo bi namreč lahko izdana začasna odredba učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem občine ne pomeni izvajanja upravne funkcije, kot meni pritožnica, niti ne postane upravna zadeva, v kateri bi organ odločal o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih osebe s področja upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP) in o tem izdal upravni akt. ZSPDSLS-1 je namreč predpis, ki ureja pravila za sklepanje pravnih poslov oziroma pogodb, katerih predmet je stvarno premoženje v lasti države ali samoupravne lokalne skupnosti (torej toženke).
Čim gre za sklepanje pravnih poslov, pa so tudi odločitve subjektov (lastnikov ali upravljavcev stvarnega premoženja), na katere se nanaša navedeni zakon, po naravi stvari akti poslovanja, saj iz zakona ne izhaja drugače. ZSPDSLS-1 tako ne določa, da se v zvezi s prodajo ali oddajo nepremičnin v najem vodi upravni postopek ali da mora lastnik oziroma upravljavec o katerem od vprašanj odločiti z upravnim aktom ali da je predvideno vodenje upravnega spora.
Tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe velja, da mora imeti pritožnik za pritožbo pravni interes, sicer ta ni dovoljena (tretji odstavek 343. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Upoštevaje, da je ob prejemu pritožbe na pritožbeno sodišče že potekel najdaljši možni čas trajanja ukrepa omejitve gibanja, izvajanje ukrepa ni bilo več dopustno. Ker je bil s tem cilj predlagane začasne odredbe že dosežen, morebitna ugoditev pritožbi ne bi mogla več izboljšati pravnega položaja pritožnika.
Obrazložitev Upravnega sodišča je skrbna, celovita in logična, pritožnik pa ne navaja nič takega, kar bi vzbujalo dvom v pravilnost njegove presoje. Vrhovno sodišče zato pritožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.
Sklep, ki ga je pritožnik izpodbijal s tožbo v tem upravnem sporu, zaradi poteka časa ne velja več in zanj ne ustvarja pravnih učinkov, saj pritožnikova predaja na njegovi podlagi ni več mogoča. S tem je nastal položaj, za katerega si je pritožnik prizadeval z vloženo izpodbojno tožbo in s pritožbo, to je, da ga Republika Slovenija ne preda Švicarski konfederaciji in da obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika tako ne obstoji več, saj so učinki, ki jih je zasledoval, obstoječi neposredno na podlagi zakonskih določb, zaradi česar si pritožnik z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Status mednarodne zaščite je namenjen le zaščiti osebe pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1.
Posledice, ki bi za pritožnico nastopile v primeru neplačila, niso posledica izpodbijane delne odločbe, temveč ravnanja pritožnice. Zato jih v nobenem primeru ni mogoče šteti za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe.
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostop do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki bi jih užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Na presojo ne vplivajo povsem pavšalni in neutemeljeni pritožnikovi ugovori, ki se nanašajo na ravnanje Upravnega sodišča, in sicer (1) da je to navedene članke nepravilno zavrnilo kot prestare, (2) da ni upoštevalo, da je bil z njimi vzpostavljen dvom, da Republika Hrvaška ne spoštuje pravic pripadnikov LGBT+ skupnosti, in da so njeni azilni domovi prezasedeni, ter (3) da ni upoštevalo, da toženka ni predložila nasprotnih dokazov. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, je Upravno sodišče najprej poudarilo, da se mora pristojni organ pri presoji sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v azilnih postopkih opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke, nato pa je ocenilo, da ker so se informacije nanašale le na splošen odnos družbe do pripadnikov LGBT+ skupnosti, dolžnost zbiranja informacij po uradni dolžnosti ni nastopila, saj ta v skladu z ustaljeno sodno prakso nastopi šele po presoji informacij, ki jih v postopku predloži prosilec. Le kot podkrepitveno stališče pa je navedlo, da določeni tam navedeni članki povzemajo neaktualne podatke. Poleg tega je presodilo, da se je toženka v zadostni meri opredelila do pritožnikovih trditev o prezasedenosti hrvaških azilnih domov, saj je po pregledu Poročila ECRI in Centra za mirovne študije ugotovila, da temeljijo na starih podatkih. S takšno presojo Upravnega sodišča Vrhovno sodišče v celoti soglaša.
Po presoji Vrhovnega sodišča navedena stališča glede narave ustavitve inšpekcijskega postopka veljajo tudi za upravno izvršbo oziroma ustavitev postopka upravne izvršbe v zvezi s pravnim položajem stranskega udeleženca.
Oba postopka (inšpekcijski postopek in upravna izvršba) oziroma obe navedeni fazi upravnega postopka se vodita v javnem interesu. Tudi namen zaključka inšpekcijskega postopka in upravne izvršbe je enak: izpolnitev v upravnem aktu določenih obveznosti zavezanca. Navedeno predstavlja dodatne razloge za uporabo stališč o naravi ustavitve inšpekcijskega postopka tudi za primer ustavitve upravne izvršbe. Ker ustavitev inšpekcijskega postopka po sodni praksi Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča ne bi vplivala na pravice oziroma pravne koristi pritožnice, enako velja tudi za ustavitev upravne izvršbe. Pritožnica bo lahko svoje zasebne interese uveljavljala v morebitnem pravdnem postopku, kjer bo lahko kot stranka nastopala nasproti inšpekcijskemu zavezancu.
Skladno s tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) iz razloga, kadar je kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.
Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.
Z ugoditvijo pritožbi bi se vloga obravnavala kot tožba v upravnem sporu, v katerem bi bila pritožnica tožena stranka. Takšen izid zanjo ne pomeni pravne koristi oziroma izboljšanja njenega pravnega položaja, saj bi lahko z ugoditvijo pritožbi dosegla le sodno presojo pravilnosti in zakonitosti lastnega akta. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da mora organ sam izhajati iz tega, da je njegov akt pravilen in zakonit, saj ga mora izdati na podlagi lastne strokovne in poglobljene presoje. Za sodno potrditev pravilnosti lastnega akta zato nima pravnega interesa.
Upravno sodišče je ugotovilo, da je utemeljena tožničina trditev, da poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, ki je neposredno povezano z možnostjo njene predaje Republiki Hrvaški, nedvomno dosega standard "posebej hude duševne bolezni". Zato je sklep upravnega organa z dne 3. 3. 2026 pravilno odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Vendar pravna podlaga za takšno odločitev - kot zmotno razloguje Upravno sodišče - ni bila nemožnost preizkusa navedenega sklepa zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Upravno sodišče je namreč - potem, ko je vse ostale tožničine ugovore zavrnilo - samo navedlo, da je razumljivo, da sklep teh razlogov ne vsebuje, saj se je tožničino zdravstveno stanje poslabšalo šele po njegovi izdaji (in šele po prvem naroku za glavno obravnavo). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil preizkus sklepa z dejanskega vidika vsekakor mogoč, saj je bilo sporno dejansko stanje v njej jasno povzeto. Zgolj to, da je Upravno sodišče ugotovilo po izdaji sklepa novo nastala dejstva in presodilo, da so pomembna za odločitev, pa ne pomeni, da sklepa z dejanskega vidika ni bilo mogoče preizkusiti in da ga je bilo zato treba odpraviti na navedeni pravni podlagi. Odprava sklepa je bila potrebna, ker je pravo EU zahtevalo upoštevanje teh pozneje nastalih dejstev.