Postopek za uvedbo ponovnega postopka je po svoji naravi predhodni postopek, katerega namen je preprečiti ponovno vsebinsko obravnavo zadev, v katerih prosilec ne navede novih relevantnih okoliščin. Zato v tem postopku ni predmet presoje, ali prosilec dejansko izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, temveč zgolj, ali so bila navedena oziroma predložena takšna nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko pomembno vplivali na drugačno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito.
Vrhovno sodišče je že potrdilo, da je načelo kontradiktornosti tudi v postopku izdaje začasne odredbe v upravnem sporu element pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave), saj stranki v nasprotnem primeru, torej če ima pred sodiščem prve stopnje le ena stranka (predlagatelj začasne odredbe) možnost vplivati na odločitev sodišča, nista v enakopravnem položaju. Tako v pritožbi izpostavljena okoliščina, da ZUS-1 ali ZPP za začasno odredbo ne predpisujeta posebej vročanja predloga v odgovor, ni bistvena, saj pritožnica prezre, da je to edina možnost tožene stranke, da na prvi stopnji sodnega odločanja uresniči svojo pravico do izjave.
Regulacijska začasna odredba iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče odloči na podlagi vložene tožbe. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim (v obravnavani zadevi med zavrnitvijo vloge za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice) in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza. Ker mora škoda izhajati iz izpodbijanega akta, to je iz posega v tožnikovo pravico ali pravno varovani interes, mora tožnik za izdajo začasne odredbe zatrjevati in utemeljiti, da želi preprečiti nastanek določene vrste škode, ki je posledica navedenega posega. Nastanek težko popravljive škode mora izkazati kot verjeten, saj gre za prognozo, pri čemer pa so podlaga za predvidevanje nastanka take škode dejstva, ki jih mora tožnik dokazati.
Po navedenem škoda, ki naj bi jo predstavljala že odločitev tožene stranke, sama po sebi ni škoda iz 32. člena ZUS-1 in za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Relevantna je škoda, ki je posledica izdanega upravnega akta. Drugačno razumevanje škode, ki izhaja iz pritožbe, bi pomenilo, da je treba v vsakem primeru, ko se ugotovi, da subjekt ne izpolnjuje zakonskih pogojev za podaljšanje koncesije, izdati začasno odredbo do odločitve o glavni stvari v upravnem sporu, za kar pa v zakonu ni podlage. Tak avtomatizem pri izdajanju začasnih odredb bi le navidezno služil njihovemu osnovnemu namenu, ki je v zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva.
Posebna pritožba ni dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ne vodi do zaključka postopka v upravnem sporu. Iz prakse Vrhovnega sodišča tako že jasno izhaja, da pritožba zoper sklep, s katerim je bilo ugodeno predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni dovoljena. Enako velja, če je bil s sklepom zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude procesnega dejanja, ki ne preprečuje nadaljevanja upravnega spora. Če pa zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje vodi do zavrženja tožbe kot prepozne (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), je s tako odločitvijo onemogočen nadaljnji postopek v smislu drugega odstavka 82. člena ZUS-1. Zato je tedaj dovoljena posebna pritožba.
Določba prvega odstavka 74. člena ZUS-1 je uporabljiva tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe, pri čemer iz navedb v pritožbi v povezavi z navedbami v odgovoru tožene stranke izhaja pojasnilo o upravičenem navajanju novot šele v pritožbenem postopku.
Sodišče prve stopnje mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi strankam zagotoviti ustrezno materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP (ta je kot institut tudi vsebina 45. člena ZUS-1). Bistveno je, da se predlagatelju začasne odredbe omogoči, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolni nedoločen pravni pojem težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil. Le tako je predlagatelju lahko razpoznavno, kdaj je zadostil zahtevam sodišča za to, da lahko to opravi meritorno presojo in vsebinsko odloči o utemeljenosti ali neutemeljenosti podanega predloga za izdajo začasne odredbe.