V obravnavani zadevi ob vložitvi tožbe še ni bilo odločeno o pritožničini pritožbi zoper v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, kar pomeni, da upravni akt takrat ni bil dokončen. Posledično tudi ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe v upravnem sporu, saj dokončni akt, ki bi ga bilo glede na prvi in tretji odstavek 2. člena ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu, v času vložitve te tožbe še ni bil izdan.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3, 64, 64/3. ZPP člen 343, 352.
zavrženje pritožbe - pravni interes - ugoditev tožbi - odprava upravnega akta - izboljšanje pravnega položaja - varstvo pravic in pravnih koristi drugih oseb
Odprava upravnega akta učinkuje za nazaj (ex tunc), to pomeni, da se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale. Postopek je ponovno odprt in vsi subjekti v postopku lahko (ponovno) uveljavljajo vse svoje procesne pravice. Četudi bi Vrhovno sodišče sledilo predlogu drugega pritožnika in pritožnice ter ugotovilo nezakonitost odločitve sodišča prve stopnje, da se njuni tožbi zavržeta, glede na siceršnjo odločitev sodišča prve stopnje o odpravi izpodbijanega akta, to ne bi izboljšalo njunega trenutnega pravnega položaja v obravnavanem upravnem sporu. Zato drugi pritožnik in pritožnica nimata pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se njuna tožba zavrže, saj si glede na siceršnjo odločitev sodišča prve stopnje svojih pravnih položajev v obravnavanem upravnem sporu v nobenem primeru ne moreta več izboljšati.
Pritožba prvega pritožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe drugega pritožnika in tožnice pa ni dovoljena, ker se ta odločitev na prvega pritožnika ne nanaša. Prvi pritožnik s to pritožbo ne zahteva varstva svojega pravnega položaja, temveč pravnega položaja drugih pritožnikov.
Oprava izpodbijanega sklepa bi zgolj ponovno omogočila vodenje davčne izvršbe zoper pritožnico. To bi vodilo v poslabšanje njenega pravnega položaja, saj bi jo ponovno vzpostavilo kot davčno dolžnico za terjatve, zaradi neplačila katerih je bil začet postopek davčne izvršbe, ki bi se zato nadaljeval. Pravilno je zato stališče izpodbijanega sklepa o pomanjkanju pritožničinega pravnega interesa za izpodbijanje sklepa toženke. Pravni interes za upravni spor je namreč podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom.
Glavna obravnava se izvede za namen vsebinske obravnave sporne zadeve. To v obravnavani zadevi ni podano, saj je bila tožba zavržena zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke. Poleg tega vprašanje obstoja pritožničinega pravnega interesa niti zaradi svoje narave in težavnosti ni terjalo izvedbe naroka, na katerem bi se o tem opravila ustna obravnava. Šlo je namreč izključno za presojo enostavnega pravnega vprašanja, kar kot dopustna izjema od navedenega načina sodnega obravnavanja izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.
ZUP člen 293, 293/3. ZUS-1 člen 36, 36/1-4, 36/1-8, 76.
zavrženje tožbe - res iudicata - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - odlog upravne izvršbe - zavrnitev pritožbe
V primeru odločitve o odlogu izvršbe po tretjem odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku gre za odločitev, ki se nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne gre za odločitev o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi pritožnika in ta tako glede navedenega nima pravnega interesa, ki bi, ob izpolnjenih drugih procesnih predpostavkah, narekoval meritorno odločitev.
ZOPDA člen 5, 5/1, 5/1-4, 10, 10/1, 10/3, 10/8. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4, 77.
zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - sporazum - odločba vlade - delo z azbestom - ugoditev pritožbi - poseg v pravice ali pravne koristi - pravni interes
Akt, ki ga je pritožnica izpodbijala s svojo tožbo, že po naslovu in strukturi ni zgolj „pisni predlog za sklenitev sporazuma“, temveč odločba, torej akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank. Predvsem pa iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa (med drugim) še, da pritožnica „izplača“ dedičem upravičenca odškodnino v določenem znesku). To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini in o obveznosti pritožnice, da mora izplačati določen delež te odškodnine. Temeljno stališče, na katero je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijani sklep, da namreč izpodbijana odločba ni dokončen upravni akt, ki bi posegal v pritožničin pravni interes, je torej napačno.
Napačno je stališče, da pritožnica nima pravnega interesa samo zato, ker pravna ureditev ne predvideva izdaje akta s tako vsebino. Če je bil namreč tak akt kljub zakonski ureditvi izdan, to lahko pomeni le, da je nezakonit (oziroma morda celo ničen), ne pa da pritožnica zoper ta akt ne potrebuje sodnega varstva. Povedano drugače: akt oziroma njegove učinke je mogoče presojati le po njegovi dejanski vsebini, ne pa po tem, kakšni bi bili njegovi učinki, če bi toženka pri njegovi izdaji ravnala v skladu z zakonom. Drugačno stališče bi lahko v skrajnem primeru pripeljalo do absurdne situacije, ko bi sodišče tožniku odreklo pravno varstvo prav zaradi nezakonitosti posega v njegov pravni položaj.
Vsebina tožbenega predloga ni področje materialnega procesnega vodstva iz prvega odstavka 285. člena Zakona o pravdnem postopku. Navedeno vodstvo se nanaša na pridobitev pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem in pravnim razmerjem, ki sta sporna med strankama, ne pa na oblikovanje zahtevkov oziroma predloga v upravnem sporu, kako naj sodišče odloči v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom.
Prepoved t. i. sodbe presenečenja stranke ne varuje pred spregledanimi pravnimi podlagami, ki bi jih z zadostno skrbnostjo lahko predvidela, in tudi ne pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, ampak pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 27, 27/1, 27/4. ZMZ-1 člen 70, 70/4. ZUS-1 člen 73, 73/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - pritožba zoper sodbo - pravica do pritožbe - pravica do dvostopenjskega sodnega varstva - pravo EU - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - ravnanje policije - ugoditev tožbi - ugoditev pritožbi - napačen pravni pouk
Ker je dvostopenjsko sodno varstvo po četrtem odstavku ZMZ-1 ugodnejše tako od enostopenjskega pravnega varstva, predvidenega v pravu EU, kot tudi od splošne slovenske ureditve iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso SEU sistemsko zgrešeno, kajti njun namen zanesljivo ni, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah EU na tisto, kar je zahtevano v pravnem redu EU kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice.
Tudi procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema. Vendar, ker bo tožnica v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavana kot prosilka za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnica, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).
nedovoljen predlog - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka
Pritožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjeval, da je zamudil kakšen rok za opravo procesnega dejanja, zamuda roka pa je eden od pogojev oziroma procesnih predpostavk za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Predlog je zato nedovoljen.
Stranka z naknadno danim pooblastilom osebi z opravljenim pravniškim državnim izpitom ne more sanirati očitnega pomanjkanja svoje postulacijske sposobnosti v času, ko je sama vložila pritožbo.
rudarska pravica - ureditvena začasna odredba - ponovna zahteva - podaljšanje koncesije - neizkazana težko popravljiva škoda - neuresničeno pričakovanje - res iudicata - zavrnitev pritožbe
Prenehanje koncesijske pogodbe ni bilo nepričakovano, njeno podaljšanje pa tudi ne samoumevno. Zahteva za podaljšanje koncesije namreč še ne zagotavlja, da bo zahtevku ugodeno, kar pomeni, da je pritožnik škodo utemeljil s pričakovanjem, ki se ni uresničilo. Neuspelo pričakovanje pa že samo po sebi ni zadostna podlaga, s katero bi bilo mogoče utemeljiti škodo, ki naj jo prepreči začasna odredba.
Glede zatrjevane težko popravljive škode, ki pa naj bi jo utrpel pritožnik, njegovi družinski člani in zaposleni pri pritožniku in družbi B. d. o. o. pa Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da novi predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu ni temeljil na novih okoliščinah. Ne gre torej za objektivno nove, spremenjene okoliščine, zato ima sodišče prve stopnje prav, da obravnavani predlog v tem delu predstavlja že razsojeno stvar.
Tožnikov pravni interes za pritožbo je vezan na obdobje do izpolnitve zakonskih pogojev za vložitev tožbe v upravnem sporu, torej bodisi do izdaje in vročitve dokončne upravne odločbe, bodisi do izteka zakonskega roka za izdajo take odločbe in izpolnitve pogojev za tožbo zaradi molka organa. V obeh navedenih situacijah namreč pritožnik lahko vloži tožbo v upravnem sporu, poleg nje pa že po zakonu (32. člen ZUS-1) tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Njegov pravni položaj se torej v takem primeru spremeni, saj mu že po zakonu gre prav to, kar želi doseči s pritožbo, namreč pravico vložiti zahtevo za izdajo začasne odredbe; to pa pomeni, da morebiten uspeh z obravnavano pritožbo na ta pritožnikov položaj ne more več vplivati, zato njegov pravni interes za tako pritožbo ugasne.
lekarniška dejavnost - začasna odredba ZUS-1 - poslovna enota (podružnica) - neizkazana težko popravljiva škoda - odložitvena začasna odredba - oblikovalna odločba - akt, ki se ne izvršuje po določbah Zakona o upravnem sporu - ureditvena začasna odredba - izguba strank - materialna škoda - zavrnitev pritožbe
Izpodbijana odločba toženke, s katero je Javni zavod A. izdala soglasje k ustanovitvi nove poslovne enote, je po svoji naravi oblikovalna odločba (ne gre za odločbo, ki bi nalagala obveznosti). Slednja pa v nasprotju z zavezovalnimi ne predvideva izvršljivosti po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je odločba izvršena že na podlagi svoje izdaje, zato v obravnavanem primeru že iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1.
Vrhovno sodišče se strinja s temeljno ugotovitvijo sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijanega sklepa, da gre pri navedbah o tem, da naj bi odprtje nove lekarne v neposredni bližini imel pomemben vpliv na na poslovanje pritožničine lekarn, le za tožničino hipotetično predvidevanje, da ji bo škoda nastala v bodoče, če bo podružnica lekarne odprta, saj obnašanja strank v prihodnosti (in posledično zatrjevane morebitne izgube strank) ni mogoče predvideti, zato verjetnost nastanka škode, ki jo zatrjuje tožnica, ni niti predvidljiva niti konkretna.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 13/1, 18, 18/1, 18/1-a,20, 20/5, 28, 28/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predhodna vložitev prošnje za azil v drugi državi - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - zavrnitev pritožbe
Državljan tretje države pridobi status prosilca za mednarodno, ko „poda“ prošnjo za mednarodno zaščito, za to dejanje pa zadostuje že dejstvo, da izrazi željo, da zaprosi za mednarodno zaščito pred „drugim organom“. V zvezi s presojo pravne podlage za predajo pritožnika na podlagi Uredbe Dublin III je zato sodišče prve stopnje presojo pravilno oprlo na podatke iz baze Eurodac in odgovor Hrvaške o ponovnem sprejemu pritožnika po dublinskem postopku.
Z vidika odgovornosti Republike Hrvaške za obravnavanje njegove prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve pritožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika – prosilca, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.
Škoda, ki jo zatrjuje pritožnica, je pravzaprav utemeljena na javnem interesu – na varstvu življenja, zdravja in premoženja njenih obiskovalcev. Seveda pa je posredno to lahko tudi pritožničina škoda kot upravljavke kopališča, na katerem bi lahko prišlo do škodnega dogodka. Vendar pritožnica ni uspela izkazati verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, saj jo je mogoče preprečiti z ustreznimi varnostnimi ukrepi, temelječimi na striktnem izpolnjevanju varnostnih predpisov.
Pritožnica predloga za izdajo začasne odredbe ni formulirala na način, da bi posamično, tj. za vsako od videonadzornih kamer, zajetih v izpodbijani odločbi toženke, zatrjevala in izkazala, da bi prav zaradi prenehanje njenega delovanja pritožnici nastala težko popravljiva škoda, zato sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva ni bilo dolžno ugotavljati, katera izmed nadzornih kamer je v smislu varovanja življenja in premoženja obiskovalcev še posebej obremenjena. Predlogu za izdajo začasne odredbe zato ni moglo ugoditi niti deloma.Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb postopka, ker naj sodišče prve stopnje ne bi preizkusilo utemeljenosti začasne odredbe glede vsake posamezne kamere.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2. ZUS-1 člen 80, 80/1, 80/3, 80/3-3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - dejanska predaja prosilca odgovorni državi - rok za predajo prosilca - potek roka - odprava odločbe
Izrek sklepa tožene stranke, ki ga pritožnik izpodbija v upravnem sporu, ne vsebuje nobene časovne omejitve za predajo tožnika Republiki Hrvaški, ki bi bila skladna z 29. členom Uredbe Dublin III. To pomeni, da ta sklep v primeru, če do predaje ne pride do poteka šestmesečnega roka (tako kot v konkretnem primeru, ko je glede na podano dejansko stanje rok pretekel 27. 3. 2023), ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 13, 13/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - status tujca - status prosilca za azil - nepopolno dejansko stanje - zavrnitev pritožbe
Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj ne gre za to, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni preučilo in ugotovilo vseh upoštevnih dejstev, temveč gre zgolj za pritožnikovo nestrinjanje z ugotovitvami toženke, ki jim sodišče z izpodbijano sodno odločbo pritrjuje.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Delegirana uredba Komisije (EU) št. 604/2014 z dne 4. marca 2014 o dopolnitvi Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov v zvezi s kvalitativnimi in ustreznimi kvantitativnimi merili za opredelitev kategorij zaposlenih, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti institucij člen 3, 3/2, 13, 13/1, 29, 29, 29/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - neizkazana nevarnost - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - zavrnitev pritožbe
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v primeru pritožnikove predaje Republiki Hrvaški po dublinskem postopku ne obstoji dejanska nevarnost, da bi se z njim tam nečloveško ali ponižujoče ravnalo, je pravilno presodilo tudi, da toženka ni bila dolžna od Republike Hrvaške pridobiti posebnega zagotovila, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine EU ne bi prišlo.
pogojni odpust - tožba po 4. členu ZUS-1 - zavrženje tožbe - drugo učinkovito sodno varstvo - zavrnitev pritožbe
Glede na to, da lahko stranka po prvem odstavku 224. člena ZUP svoje pravice začne izvrševati šele, ko je odločba dokončna, je mogoče izrek sklepa o zadržanju izvršitve odločbe, s katero je bilo odločeno o pogojnem odpustu, zoper katerega ni dopustna pritožba, razlagati le na način, da je bila izvršitev zadržana, vse dokler odločba, ki vsebuje ponovno odločitev toženke glede pritožnikove prošnje za pogojni odpust, ne bo vročena pritožniku.
Ker pozitivna odločba o pritožnikovi prošnji za pogojni odpust ni postala izvršljiva, niti ni bila zanj kasneje izdana druga pozitivna odločba, pritožnik tam še zmeraj prestaja kazen zapora. Izpodbijano dejanje zato predstavlja zgolj izvrševanje pravnomočne kazenske sodbe, s katero je bila pritožniku izrečena kazen zapora, ne pa delovanja ali ravnanja, ki bi brez procesne forme neposredno učinkovalo z ustvarjanjem pravnih posledic zoper pritožnika. Spornega dejanja toženke zato ni mogoče samostojno izpodbijati v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, saj je v takem primeru predmet sodne presoje lahko le posamični pravni akt, na katerem tako dejanje temelji.
predložitev izpodbijanega akta - izpodbijanje pogodbe - zavrnitev pritožbe - zavrženje nerazumljive in nepopolne vloge
Več od jasnega poziva, kako naj stranka odpravi pomanjkljivosti svoje vloge, v katerem stranko tudi opozori na posledice, če temu pozivu ne bo sledila, sodišču prve stopnje ne nalagata ne ZPP ne ZUS-1. Zato pritožbe ne morejo utemeljiti pritožničine navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati njeno starost, psihofizično stanje in to, da je laik.
Pritožba ni sredstvo za odpravo procesnih pomanjkljivosti vloge oziroma tožbe v upravnem sporu.
začasna odredba - nevladna organizacija - status - začasna ureditev spornega pravnega razmerja - zavrnitev pritožbe
Začasno ureditev stanja je mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa je tisto, o katerem je bilo odločeno z dokončnim posamičnim aktom, ki se izpodbija s tožbo.