Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - preverjanje
Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče pravilno presodilo, da bi morala toženka dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da bo tožnikoma v primeru vrnitve na Portugalsko zagotovljena ustrezna nastanitev in ustrezna obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito, saj je iz velikega števila informacij, ki so bile zbrane v upravnem postopku, razvidno, da obstaja bojazen, da bi v primeru vrnitve tožnikov na Portugalsko obstajalo tveganje za kršitev njune pravice iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
ZVPI člen 7, 7/5. ZUS-1 člen 2, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4.
postopek vrednotenja izobraževanja - mnenje - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt
Velja, da če ENIC-NARIC center z aktom (mnenjem), ki ga želi prosilec pridobiti v postopku vrednotenja izobraževanja, ne odloča o njegovi pravici ali pravni koristi, tudi odločitev (obvestilo) ENIC-NARIC centra, da takšnega akta ne izda, ker prosilčevo izobraževanje ni predmet vrednotenja po ZVPI, na njegov pravni položaj ne more vplivati.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-3. ZUS-1 člen 75, 75/1, 79, 79/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - obseg pritožbene presoje - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.
občinski prostorski načrt (OPN) - nosilec urejanja prostora - mnenje - izvrševanje upravne funkcije - upravni postopek - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - tožba zaradi molka
Mnenje pristojnega nosilca urejanja prostora k osnutku ali predlogu občinskega prostorskega načrta ne pomeni izvrševanja upravne funkcije, ampak naloge, ki jo ima nosilec urejanja prostora v postopku sprejemanja občinskega predpisa. Pri tem noben predpis ne določa, da se postopek izdaje mnenja vodi kot upravni postopek ali da se v tem postopku izda upravna odločba, s katero se odloči o pritožničini pravici do pozitivnega mnenja, določeni v materialnem predpisu, ali da je zoper negativno mnenje dopustno vložiti tožbo v upravnem sporu. S tožbo zaradi molka zato ni mogoče doseči izdaje ali vročitve mnenja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito
Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.
Glede na navedeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).
V tem upravnem sporu ima izpodbijani sklep pritožnice de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti tožničine koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njeni vlogi, podani po 2. členu ZIUPRPK, končan. V predmetnem sporu tudi ne gre za vsebinsko presojo izpolnjevanja navedenih pogojev po ZRud-1, kot to zmotno meni pritožnica, temveč le za presojo izpolnjevanja pogojev po ZIUPRPK. Tožnica v tožbi uveljavlja nezakonitost navedenega sklepa pritožnice, ki je (procesna) odločitev, s katero se je postopek odločanja o njeni vlogi končal. V ta namen je vložila tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek pritožnici (izpodbojna tožba). Če bi sodišče tožbi ugodilo ter vrnilo zadevo v ponovno odločanje v postopek pred pritožnico, bi torej za tožnico nastale tudi posledice, ki izvirajo iz 3. člena ZIUPRPK - torej bi se ponovno znašla v isti pravni situaciji, v kateri bi še nadalje lahko uresničevala svojo že podeljeno koncesijsko pravico, saj o njeni vlogi še ne bi bilo odločeno.
mednarodna in subsidiarna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim popravnim sklepom ni odpravilo le napake, ki bi se mu pripetila pri zapisu njegove volje oziroma pisni izdelavi sodbe, pač pa je odpravilo napako, ki je nastala pri oblikovanju volje sodišča. Ker je s tem poseglo v vsebino svoje odločitve, je preseglo pooblastilo iz 328. člena ZPP.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4.
Slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so: redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh utemeljen oziroma učinkovit.
sklep o uvedbi postopka - razlastitveni postopek - procesni sklep - upravni akt - pravne posledice
Sklep o uvedbi postopka na podlagi 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, zaradi česar nima pravne narave sklepa iz drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Vendar pa je treba upoštevati, da tudi če se akt imenuje sklep, to še ne pomeni, da gre le za procesno odločitev, in ne za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.
Izdaja sklepa o uvedbi postopka neposredno vpliva na pritožnikov pravni položaj kot lastnika teh nepremičnin. Odločitev o tem, da se uvede razlastitveni postopek, ker so izpolnjeni pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka, torej pomeni odločitev v posamičnem in konkretnem primeru, da za razlastitvenega zavezanca nastopijo navedene pravne posledice, določene v ZUreP-3. Že zato izpodbijani odločitvi o uvedbi postopka v primerih, kot je obravnavani, ni mogoče pripisati zgolj procesne narave. Prav zaradi predpisanih učinkov izdaje takega sklepa je pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Zato mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti poseg v svojo lastninsko pravico, možnost ugovarjati, da ti pogoji niso izpolnjeni.
pravni interes za tožbo v upravnem sporu - odprava izpodbijanega akta - izboljšanje pravnega položaja - ponovljeni postopek
Obstoj pravnega interesa za sodno varstvo je treba presojati v vsakem konkretnem primeru. V procesnem smislu pa je bistveno, da tožnik lahko ob uspehu s tožbo doseže odpravo izpodbijane odločbe ali sklepa, ki je zanj neugoden, saj že to pomeni, da si je izboljšal svoj pravni položaj v primerjavi s situacijo, ko bi taka odločitev nadalje ostala v veljavi. V takem primeru je torej tudi nadaljevanje postopka pred pristojnim upravnim organom na podlagi sodbe, s katero je bilo ugodeno tožbi na odpravo izpodbijanega akta, korist, ki utemeljuje vsebinsko obravnavo tožbe. Od navedenega je treba ločevati vprašanje možnosti uresničevanja nadaljnje koristi v ponovljenem postopku pred upravnim organom, torej uspeha s samim zahtevkom, saj je to v pristojnosti upravnega organa in za presojo pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu na podlagi navedene določbe 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ni bistveno.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ponavljanje tožbenih navedb - načelo nevračanja - pavšalne navedbe
Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da pritožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Pritožnikovo ravnanje v nasprotju z njegovo zakonsko obveznostjo iz določbe 89. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pomeni, da očitno nima več namena uveljavljati pravice do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Zato po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča samovoljna zapustitev azilnega doma, čeprav že v času po izdaji upravnega akta, vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - mednarodna zaščita - predaja prosilca za azil drugi državi članici EU, odgovorni za reševanje prošnje za azil - pravo EU - avtonomna razlaga pravne norme - zapor - pripor
Sodišče Evropske unije je v zadevi C-231/21 pojem zapora razložilo tako, da zajema tudi odvzem prostosti, ki je odrejen osumljencu za kaznivo dejanje, kar smiselno pomeni pripor. Povedano drugače: pojem zapora iz Uredbe Dublin III zajema tudi pojem pripora v pravnem redu Republike Slovenije.
ustanovitev služnosti v javno korist - sklep o uvedbi postopka - pravočasnost tožbe v upravnem sporu - prepozna tožba - zavrženje tožbe kot prepozne
Pritožnik ugotovitvi Upravnega sodišča, da je bila tožba zoper sklep o začetku postopka ustanovitve služnosti v javno korist vložena prepozno, obrazloženo ne nasprotuje. Večidel pritožbe predstavlja prepis tožbenih navedb, ki se nanašajo na (ne)ustreznost ponudbe za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist in ki na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe kot prepozne ne morejo vplivati.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2. ZMZ-1 člen 51,51/2. ZPP člen 343, 343/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca pristojni državi za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - rok za predajo prosilca - odgovorna država za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes - zavrženje pritožbe
Ker se predaja prosilcev ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje prošenj pritožnikov za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.
Pritožnika si zaradi nastopa okoliščin, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti, z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, niti tega sama ne zatrjujeta (več). Pravni interes v tem upravnem sporu zanju torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasledujeta, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca za azil drugi državi članici EU, odgovorni za reševanje prošnje za azil - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - pritožbene navedbe - ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča
V pritožnikovem primeru stališče, da ovira za predajo prosilca drugi državi članici niso le sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za namestitev prosilcev za azil, ki bi lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja prosilca v tej državi članici, ni bilo spregledano, le pritožnik ni navedel ničesar, s čimer bi utemeljil, da mu zaradi predaje Republiki Bolgariji grozi nevarnost mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Obstoja osebnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da akt predaje v njegovem primeru ni dopusten, pa ne zatrjuje niti v pritožbi.
Sodišče prve stopnje je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča izhajalo iz stališča, da je za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti pomembno, da se te nanašajo na bolgarski azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja bolgarskih policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje. Zato bi bila lahko odločitev drugačna le, če bi Vrhovno sodišče prav v tem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar pa ne vidi razlogov. Tudi pritožnik za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - revščina - subjekt preganjanja ali resne škode - ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča
Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 5, 13, 13/1, 34, 34/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - zahtevek za ponovni sprejem - zahtevek za informacijo - osebni razgovor
Toženka je ob vložitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji razpolagala z zadostnimi dokazi (žig v potni listini), ki so predpisani v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. 1. 2014, da bi lahko Republiki Hrvaški kot državi, v katero je tožnik vstopil, posredovala zahtevek za (ponovni) sprejem, ne pa zahtevka za informacijo po 34. členu Uredbe Dublin III. Če pa je kljub temu menila, da informacije, ki so ji bile znane (žig v potni listini in dejstvo, da tožnik ni bil vnesen v evidenco Eurodac), ne zadostujejo za podajo zahteve za sprejem, bi lahko s tožnikom opravila osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III.
subsidiarni upravni spor - opravljanje javne funkcije - oblastno ravnanje - javnopravno razmerje
Namen uporabe besede "organ" v besedilu 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je zlasti v razmejitvi sodnega varstva zoper delovanje nosilcev oblasti, ki se zagotavlja na tej podlagi, od sodnega varstva zoper delovanje zasebnopravnih subjektov, ki je predvideno pred sodišči splošne pristojnosti. Občina pa je nosilka oblasti, ki ima oblastveno strukturo in funkcionira prek svojih zaposlenih. Glede na to da je predsedujoči njenemu Odboru za urejanje prostora in varstvo okolja pritožniku sodelovanje na seji prepovedal med opravljanjem javne funkcije, enostransko in s položaja moči, ima tudi izpodbijano dejanje po presoji Vrhovnega sodišča vse lastnosti javnopravnega oblastvenega delovanja. Ni namreč dvoma, da je šlo v razmerju med občino in pritožnikom v tej situaciji za enostransko nastopanje v javnopravnem razmerju s položaja moči do druge, podrejene osebe. Čim je tako, pa je zadnje sredstvo za varstvo ustavnih pravic posameznikov nasproti takšnemu oblastvenemu delovanju (če ti nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva) prav subsidiarni upravni spor. Zato za dovoljenost tožbe ne more biti odločilen subjekt, prek katerega naj bi nosilec oblasti poseg izvršil, ampak je treba na prvem mestu izhajati iz vsebine pravice, katere kršitev se zatrjuje.