začasna odredba - zavrnitev pritožbe - ukrep občinskega inšpektorja - odstranitev ograje - težko popravljiva škoda ni izkazana - ogroženost zdravja - ogroženost življenja - javna površina
Ugotovitvam sodišča, glede obstoječega zavarovanja gradbene jame in načina uporabe zemljišč kljub ograji, pritožba ne nasprotuje. Samo s pavšalnim zatrjevanjem, da sta izkazana nevarnost gradbene jame in namen gradbiščne ograje, pa ne more izpodbiti, da sporni ograji ni mogoče pripisati funkcije in pomena, ki ju zatrjuje pritožnik. Nekonkretizirani očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju je torej neutemeljen.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00059780
ZMZ-1 člen 20, 28, 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - nestrinjanje z dokazno oceno - zavrnitev pritožbe - neobstoj razlogov za azil - kaznivo dejanje - ovadba - strah pred preganjanjem
Pritožnik z navedbami, da mu bo lahko zaradi prešuštva izrečena globa in zaporna kazen, ne zatrjuje preganjanja zaradi katerega iz razlogov, ki jih določa 20. člen ZMZ-1.
Zgolj obstoj kazenske sankcije za kaznivo dejanje prešuštva ni razlog za mednarodno zaščito.
začasna odredba ZUS-1 - neizkazana težko popravljiva škoda - ireverzibilna škoda - trditveno in dokazno breme - splošne navedbe - bodoča škoda
Pritožnica s svojimi navedbami sicer zatrjuje nevarnost nastanka škode, vendar pa ne navaja ničesar o tem, zakaj naj bi bila ta škoda težko popravljiva (ali celo nepopravljiva, kot trdi pritožnica), saj splošne trditve o ireverzibilnosti odstranitve panojev ne konkretizira z navedbo nobenih pravnih ali dejanskih okoliščin, ki bi ji v primeru uspeha v upravnem sporu preprečevale njihovo ponovno postavitev.
Odsotnosti navedb o pravno pomembnih dejstvih – v tem primeru o okoliščinah, zaradi katerih bi bila zatrjevana škoda težko popravljiva – tudi ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov oziroma z materialnim procesnim vodstvom, saj bi sodišče v takem primeru samo nadomestilo manjkajoče navedbe strank.
ZUS-1 člen 2, 2/1, , 36, 36/1-4. ZLS člen 21, 21/2-3, 29, 29/1, 29/2-2, 29/2-3. 49. 49/1.
akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep občinskega sveta - občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) - namenska raba zemljišč - akt, ki ureja posamična razmerja - ni upravni akt po ZUS1 - zavrženje tožbe
Z izpodbijanim sklepom, ki predstavlja le eno od faz v postopku prostorskega načrtovanja, je Občinski svet toženke o pritožnikovi pobudi za sprejem OPPN odločil v okviru svoje normodajne pristojnosti (tj. pristojnosti iz prvega odstavka 29. člena ZLS). Načrtovanje prostorskega razvoja in s tem tudi priprava in sprejem prostorskih aktov je namreč ena od izvirnih nalog občine (tretja alineja drugega odstavka 21. člena ZLS). Sklep torej ni bil sprejet v okviru izvrševanja upravne funkcije, ampak v okviru pristojnosti Občinskega sveta za sprejem splošnih aktov občine (druga in tretja alineja drugega odstavka 29. člena ZLS), torej normodajne pristojnosti in ne upravne. Tudi sicer Občinski svet ni pristojen za opravljanje upravnih nalog občine, te naloge izvaja občinska uprava (prvi odstavek 49. člena ZLS).
Z izpodbijanim sklepom Občinskega sveta tožene stranke tako ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj se ta nanaša na odločitev glede prostorskega načrtovanja, ki tudi po stališču Ustavnega sodišča ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov ampak normiranje v javnem interesu.
Odločitev o priznanju statusa subsidiarne zaščite mora biti obrazložena tako glede utemeljene nevarnosti nastanka resne škode po vrnitvi v izvorno državo kot glede subjektov (povzročiteljev) resne škode. Odločba mora zato vsebovati razloge o dejanjih oziroma ravnanjih, ki prosilcu pretijo v primeru vrnitve v izvorno državo in zaradi katerih prosi za zaščito, ter o subjektih, ki izvajajo dejanja, ki ustrezajo pojmu resne škode.
ZTuj-2 člen 73, 73/2-1, 73/2-5, 75, 75/1. ZPP člen 325, 325/1.
dopolnitev sodbe - dovolitev zadrževanja tujca - spor polne jurisdikcije - določno in konkretno opredeljen tožbeni zahtevek - denarna socialna pomoč
Ker je iz izreka sodbe mogoče povzeti povsem jasno izraženo voljo sodišča prve stopnje, da „v ostalem delu“ tožbo zavrne, kar glede na vsebino I. In II. točke izreka zajema tudi morebitno odločitev o pravici pritožnikov do osnovne oskrbe in izdaje izkaznice, pravilnost take odločitve ne more biti predmet morebitnega dopolnjevanja izdane sodbe, temveč njene materialnopravne pravilnosti. To pomeni, da pritožniki morebitne spremembe sodbe ne morejo doseči z zahtevo za njeno dopolnitev, temveč le z vložitvijo pravnih sredstev zoper to sodbo.
imenovanje notarja - ustavitev postopka začetega po uradni dolžnosti - odprava odločbe organa prve stopnje - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - akt, ki ne posega v tožnikovo pravico
Zoper sklep o ustavitvi postopka je sicer dopusten upravni spor na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj gre za sklep, s katerim je postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Tudi v tem primeru je za dopustnost upravnega spora bistvena presoja, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke, torej tudi, ali je z navedenim procesnim sklepom poseženo v pravico ali pravno varovan interes stranke, saj ima le v takem primeru pravni interes za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu.
Z obravnavanim sklepom se je postopek končal, pritožnica pa z ugovorom, da je bilo z njim odločeno o njeni pravici oziroma pravni koristi, ki je v tem, da se že začeti postopek imenovanja notarja konča s sprejemom vsebinske odločitve, uveljavlja pravico zahtevati dokončanje javnega razpisa z imenovanjem določenega posameznika za notarja. Takšne pravice pa pritožnica nima. Imenovanje notarja je namreč povezano z varstvom javnega interesa in z izvajanjem javnih nalog. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča ima posameznik zgolj pravico kandidirati za notarja (pod enakimi pogoji), nima pa pravice biti imenovan. Sklep o ustavitvi postopka tako predstavlja odločitev procesne narave, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka javnega razpisa, in je namenjena samo poteku tega postopka. Ker torej navedeni sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o pritožničini materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč se nanaša zgolj na izvedbo konkretnega postopka javnega razpisa, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da gre za dokončen upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1.
ZS člen 83, 83/3, 83/3-9. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZVOP-1 člen 34, 34/5.
varstvo osebnih podatkov - nujna zadeva - pravočasnost pritožbe - prepozna pritožba - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami
V obravnavani zadevi pritožnica s tožbo zahteva sodno varstvo, zaradi nedovoljene obdelave osebnih podatkov. Zahteva torej sodno varstvo, zaradi kršitve pravic, ki jih zagotavlja Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Navedeni zakon v petem odstavku 34. člena določa, da je postopek upravnega spora, ki se vodi zaradi varstva pravic posameznika po tem zakonu (torej ZVOP-1) nujen in prednosten.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Pritožnik je po izdaji izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v treh dneh. Navedeno pomeni, da pritožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Drugega pravnega interesa pa pritožnik (po pooblaščenki) tudi po pozivu sodišča ni navedel. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to pritožbo.
URS člen 44, 58, 120, 120/2. ZVis člen 29, 51h. ZUS-1 člen 17, 17/5.
visoko šolstvo - univerza - pravna subjektiviteta - pravica do članstva - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev
V upravnem sporu ni bistveno, ali je bila toženki podeljena pravna subjektiviteta, na podlagi katere je lahko samostojni nosilec pravic in obveznosti, temveč ali toženka za tožnika predstavlja oblastveni subjekt, ki je izdal izpodbijani upravni akt oziroma ga je kot državni organ izdal v imenu države. Značilnost državnega organa v smislu ZUS-1 je, da izvršuje javne naloge na podlagi podeljenega zakonskega pooblastila. V obravnavanem primeru rektorska konferenca izvršuje zakonsko predvideno upravno nalogo imenovanja članov različnih državnih organov s področja visokega šolstva in s tem predstavlja izrazito javnopravno delovanje oziroma sledenje določenemu javnemu interesu (t.j. vključenost univerz v postopke odločanja o vprašanjih visokega šolstva). To pa pomeni, da deluje kot državni organ v smislu ZUS-1 in je posledično za potrebe upravnega spora pasivno legitimirana, da lahko nastopa v zadevah, ki se nanašajo na njeno javno(upravno) delovanje, kot pravdna stranka oziroma kot zastopnik države na podlagi določbe petega odstavka 17. člena ZUS-1.
Namen zakonodajalca pri določitvi posebne oblike združevanja univerz je bil, da se preko nje rešujejo vprašanja, ki so skupna vsem univerzam. Iz navedenega izhaja, da je namen rektorske konference v tem, da so njene članice vse akreditirane univerze v Republiki Sloveniji.
ZVis z določitvijo obstoja rektorske konference ter predvsem s podelitvijo javnih pooblastil za izvajanje upravne naloge imenovanja članov različnih javnopravnih organov, ki odločajo o reševanju skupnih vprašanj vseh akreditiranih univerz, dejansko ureja ustavno pravico univerz ter oseb, ki delujejo v njihovem okviru, do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS. To svojo pravico, s katero lahko vplivajo na reševanje vprašanj, ki se nanašajo na njihovo delovanje in poslovanje, univerze izvršujejo preko rektorske konference, ki vključuje vse obstoječe univerze v Republiki Sloveniji.
Odločanje o članstvu v rektorski konferenci ne spada v sodno pristojnost, saj vsaka univerza, ki pridobi veljavno akreditacijo (in za čas njene veljavnosti), tako že na podlagi zakona (ipso lege) z vsemi preostalimi akreditiranimi univerzami oblikuje rektorsko konferenco (postane njena članica). Tožnica je zato članica rektorske konference že na podlagi same zakonske določbe in o tem ni treba izdati nobene dodatne odločbe v upravnem postopku.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1-5, 84a, 84a-3.
pridržanje - omejitev gibanja - znatna nevarnost za pobeg - pomanjkljiva dokazna ocena
Po presoji Vrhovnega sodišča sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhajajo stališča, ki so notranje kontradiktorna. Pritožnica utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sta okoliščini, da je tožnik želel k bratu v Francijo in da očitno ne gre za ekonomskega migranta, tisti okoliščini, ki pretehtata nad pritožničinimi ugotovitvami, za katere je sodišče prve stopnje navedlo, da ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost. Vrhovno sodišče se namreč strinja s pritožnico, da navedeni okoliščini lahko kažeta ravno nasprotno, na tožnikovo znatno begosumnost, še posebej ob upoštevanju dodatnih okoliščin (ki jim je sodišče prve stopnje izrecno pritrdilo), da za zaščito ne na Hrvaškem ne v Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija in da je, ko ga je prijela policija, hodil po neobljudenih poteh v smeri Italije.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84.
omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - znatna nevarnost pobega prosilca - subjektivne okoliščine - pridržanje za namen predaje pristojni državi - sorazmernost ukrepa
Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.
Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa.
ZUS-1 člen 32. ZZavar-1 člen 119, 119-2, 328, 328/1-5, 451.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - prisilna likvidacija - odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalniških poslov - prenehanje pravne osebe
Po sodni praksi se zahteva, da je škoda, ki se jo z začasno odredbo želi odvrniti, resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa je ni mogoče drugače, kot le z zadržanjem izpodbijanega upravnega akta. Ker gre že v izhodišču za dva ločena postopka (postopek z odvzemom dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov in postopek prisilne likvidacije), tožničine navedbe, ki zadevajo postopek prisilne likvidacije in posledice, ki zaradi tega lahko nastanejo, predmetni postopek zadevajo zgolj posredno. Kot take ne dajejo podlage za izdajo začasne odredbe v predmetnem postopku, zato so za presojo izpolnjenosti pogojev po 32. členu ZUS-1 pravno nepomembne (enako velja za citirano judikaturo na to temo).
začasna odredba - preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov - izkazanost težko popravljive škode - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Zakonodajalec ni predpisal standarda nepopravljive škode, temveč (zgolj) škode, nastale zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ki bi bila ob odpravi posledic na podlagi naknadnega uspeha v upravnem sporu, za tožnika težko popravljiva (drugi odstavek 32. člen ZUS-1). Težko popravljivost škode je med drugim mogoče zatrjevati tudi z navedbami, da bi bilo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe tožniku poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih (na primer dolžnosti preživljanja otrok) oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela.
Zaradi izpodbijane odločbe ne bo prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki pritožniku zagotavlja sredstva za preživljanje. To pomeni, da preživljanje pritožnika in njegove družine ne bo ogroženo, s tem pa pritožniku ni uspelo izkazati poglavitnega zatrjevanega razloga za nastanek težko popravljive škode.
Pravica iz 49. člena Ustave RS namreč ne zagotavlja, da ima posameznik neodtujljivo pravico do opravljanja točno določenega poklica. Ta pravica zagotavlja predvsem pravico do proste izbire zaposlitve (poklica) in do enakih možnosti za njegovo dosego. V primeru odklonitve ponujenega primernega drugega delovnega mesta, morebitno prenehanje pogodbe o zaposlitvi tako ne bo posledica izpodbijane odločbe, temveč neposredna posledica pritožnikovih dejanj.
začasna odredba v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo - tožba po 4. členu ZUS-1 - izpolnjevanje procesnih predpostavk - ugoditev pritožbi
Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne more ugotoviti ne tega, ali je bil predhodni preizkus tožbe dejansko opravljen, niti morebitnih razlogov za to, da sodišče ni upoštevalo ugovora toženke, da bi bilo treba tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči, ker očitano dejanje ne ustvarja nobenih pravnih učinkov in zato že pojmovno ne more posegati v pritožničine ustavne pravice. Izpodbijanega sklepa zato ni bilo mogoče preizkusiti glede obstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe, ker pa je zahtevo za izdajo začasne odredbe mogoče po vsebini obravnavati le, če so izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, je odločitev prvostopenjskega sodišča o začasni odredbi preuranjena.
Nestrinjanje s konkretno odločitvijo sodnika oziroma ravnanjem sodnika v posameznem postopku ni razlog za izločitev sodnika po 6. točki 70. člena ZPP. Stranke imajo namreč, če se z vodenjem postopka in odločitvami v okviru procesnega vodstva oziroma sprejeto odločitvijo ne strinjajo, možnost to uveljavljati z uporabo z zakonom predvidenih (rednih in izrednih) pravnih sredstev oziroma drugih procesnih institutov (s čimer se očitno strinja tudi pritožnica, saj teh razlogov iz izpodbijanega sklepa v pritožbi obrazloženo ne napada).
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 160, 160/1, 160/1-4. ZUS-1 člen 5, 5/4, 51. Uredba o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo dela daljnovoda 2 × 110 kV Gorica-Divača (odsek Renče) (2016) člen 4, 5, 12, 12, 23, 26.
akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - elektroenergetski objekt - zavrženje tožbe - omejitve javnopravne narave - namembnost zemljišč - predhodni preizkus pritožbe - glavna obravnava v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Predpis oziroma njegova norma morata imeti učinek upravnega akta, da ju je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Neposredno morata urejati pravni položaj konkretno določenih oziroma določljivih oseb, kar pomeni, da po vsebini že pomenita odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi teh oseb na način, da izdaja nadaljnjih upravnih odločb ni potrebna. Na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 je torej Upravno sodišče pristojno odločati v upravnem sporu le tedaj, ko akt izpolnjuje pogoje za upravni akt, vendar je izdan v obliki predpisa.
Določitev območja urejanja in umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja (daljnovoda) ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov, ampak prostorsko načrtovanje, katerega namen je umestitev objekta gospodarske infrastrukture v prostor in določitev trase, po kateri bo ta linijski objekt gospodarske infrastrukture (daljnovod) potekal. Pomeni torej normiranje v javnem interesu.
Umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja pa za ta zemljišča tudi že določi pravni režim, to je javnopravne omejitve z namenom varovanja gospodarske infrastrukture. Te javnopravne omejitve, ki bodo predmet soglasij oziroma projektnih pogojev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso posamični pravni akti.
Izpodbijane določbe Uredbe (in priloga Pravilnika) ne pomenijo odločitve o pravicah in obveznostih pritožnikov, temveč predstavljajo le konkretnejši pristop k normiranju v javnem interesu oziroma kriterije, ki bodo upoštevani pri izdaji soglasij za posege v varovalni pas. Izpodbijane določbe niso posamični upravni akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ampak splošni akti, za presojo katerih je izključno pristojno Ustavno sodišče (četrta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave).
Zahteva, da je izvedba glavne obravnave v upravnem sporu pravilo, se nanaša predvsem na vsebinsko odločanje o tožbi, kar izhaja tudi iz sistematike zakona (določbe o predhodnem preizkusu tožbe so uvrščene v drug oddelek kot določbe o glavni obravnavi) ter iz samega 51. člena ZUS-1, ki se že nanaša na odločitev v upravnem sporu, torej po tem, ko je tožba že uspešno prestala predhodni preizkus.
Pritožnica v pritožbi ne izpodbija razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, da sklep o potrditvi mandatov ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00058995
ZMZ-1 člen 50, 50/3, 64, 64/3, 65/1. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - duševno stanje - spolna usmerjenost - izpodbijana sodba brez razlogov o odločilni dejstvih - ugoditev pritožbi
Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih pritožnici očita neupoštevanje oziroma napačno upoštevanje tožnikovega duševnega stanja, niti ni obrazložilo, v kakšnem smislu je povzeta sodna praksa SEU relevantna za konkretni primer in s katerimi ravnanji oziroma presojo naj ji pritožnica ne bi sledila, ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.