ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/11, 52/1-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - ekonomski razlog za vložitev prošnje - varna izvorna država - zaščita pred preganjanjem - prijavna dolžnost
Z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi je prosilec za mednarodno zaščito navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
Prosilec, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, mora izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost zaščite, in tudi, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
zavrženje tožbe - izpodbijanje prvostopnega in drugostopnega akta - procesni sklep - zavrženje pritožbe v upravnem postopku - napačna presoja listin v upravnih spisih - ugoditev pritožbi
Tako iz uvoda kot iz vsebine tožbenih navedb izhaja, da je pritožnik s tožbo napadal tudi drugostopenjski upravni akt. Ker je torej v tožbi pravilno najprej izpodbijal procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep drugostopenjskega davčnega organa o zavrženju pritožbe z dne 28. 5. 2020 (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu), mu je sodišče prve stopnje, s tem ko ni presojalo utemeljenosti teh tožbenih navedb, nepravilno odreklo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije).
Ker je skladno z odločbo Ustavnega sodišča prenehala pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje o sporu na podlagi 58. člena ZUreP-2, se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svojega sklepa, s katerim je tožbo zavrglo, tudi pravilno omejilo na navedeni pravni vidik.
Neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da izpodbijani sklep predstavlja tako imenovano sodbo presenečanja, ker naj bi sodišče prve stopnje uporabilo pravno kvalifikacijo, na katero kljub potrebni skrbnosti stranki nista niti pomislili. Citirana odločba Ustavnega sodišča z dne 20. 1. 2022 je bila javno objavljena tako na spletnih straneh Ustavnega sodišča kot tudi v Uradnem listu RS, št. 20/2022 z dne 18. 2. 2022. Javnost navedene odločbe je bila torej v celoti zagotovljena in glede na njeno vsebino, ki se je nanašala prav na odločitev o ustavnosti temelja za vloženo tožbo (58. člena ZUreP-2) njen pomen za obravnavano zadevo strankam tega upravnega spora ni mogel ostati neprepoznan. Nasprotno, prav dolžnost skrbnega pravnega strokovnjaka narekuje seznanjanje z odločbami najvišjih sodišč, katerih sodbe bistveno vplivajo na pravni red v Republiki Sloveniji.
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 356. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-3, 75/3, 79, 79/1. ZMZ-1 člen 21, 21/3, 23, 23/1, 34, 34/4. ZTuj-2 člen 97.
priznan status begunca - pritožba tožene stranke - ugotovitev istovetnosti prosilca - formalna dokazna pravila - dokazna sredstva - dokazna ocena - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - ugoditev pritožbi
Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 – med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.
V postopku mednarodne zaščite ne veljajo posebna formalna dokazna pravila. Poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Zato je stališče pritožnice, da so dokumenti za ugotavljanje istovetnosti zadostni zgolj, če so predloženi v originalu, prestrogo. Vendar pa bi glede na nesporno dejstvo, da tožnik v obravnavani zadevi uradnega dokumenta, ki vsebuje fotografijo, ni predložil, moralo sodišče prve stopnje (drugačno dokazno oceno glede tožnikove identitete) utemeljiti in obrazložiti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, česar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo.
Sodišče prve stopnje je ob presoji istovetnosti tožnika oziroma njegove verodostojnosti pritrdilo s strani pritožnice ugotovljenemu dejanskemu stanju, sprejelo pa je drugačno dokazno oceno dokazov. Po presoji Vrhovnega sodišča je sklepanje sodišča prve stopnje o izkazanem tožnikovem sorodstvu vsaj preuranjeno. Poleg tega sodišče prve stopnje takega sklepanja ni oprlo na uspeh celotnega dokazovanja, saj je v sodbi pojasnilo le razloge za nasprotovanje posameznim ugotovitvam pritožnice, ki se nanašajo na (ne)verodostojnost tožnikovih izjav, ne pa vseh. Posledično je izostala celovita obrazložitev razlikovanja dokazne ocene vseh dokazov, ki jo je opravila pritožnica z dokazno oceno, ki jo je opravilo sodišče. Zato pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je posamezne ugotovljene nekonsistentnosti in nedoslednosti ovrednotilo posamično kot nepomembne, izostala pa je njihova skupna vrednostna ocena. Glede na pomanjkljivosti dokazne ocene sodišča, je tako nemogoče preizkusiti tudi, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je glede tožnikove identitete dejansko stanje v upravnem postopku popolno ugotovljeno, čemur je v tožbi ugovarjal tožnik sam. Zato tudi ni mogoče preizkusiti utemeljenosti pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje spornih dejstev, povezanih s tožnikovo identiteto, ni razčiščevalo na glavni obravnavi.
Ker je v obravnavanem primeru od tožnikove identitete odvisna tudi presoja izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, Vrhovno sodišče ni presojalo še pritožbenih očitkov o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite z vidika stopnje tveganja pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja, ki ga je sodišče ugotavljalo samo.
začasna odredba ZUS-1 - posredovanje delovne sile - težko popravljiva škoda - neprerekane navedbe - neprerekana dejstva - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Neprerekana dejstva se štejejo za dokazana ter se stranka v upravnem sporu pri odločanju o začasni odredbi in tudi v pritožbi zoper odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni dolžna soočati s sklepanji o dejstvih in okoliščinah, ki jih na lastno pobudo oblikuje sodišče prve stopnje.
Pritožnica je s svojimi navedbami zadostila tudi standardu težko popravljive škode. S potrebno stopnjo verjetnosti je namreč izkazala nevarnost prenehanja poslovanja zaradi izvršitve izpodbijanega akta, s katerim ji je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje bistvenega dela njene dejavnosti (to je zagotavljanja dela delavcev uporabniku).
Toženka je z navedbami v odgovoruna predlagano začasno odredbo utemeljila javni interes za zakonsko ureditev, ki je bila podlaga za odvzem dovoljenja pritožnici, ne pa, da bo z odložitvijo učinkov izpodbijane odločbe za določen čas nesorazmerno poseženo v javno korist. Toženka namreč ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na nujnost, da se izpodbijana odločba v obravnavani zadevi izvrši že pred pravnomočnostjo odločitve o njeni zakonitosti.
ZMZ-1 člen 28, 49, 49/1, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - pospešeni postopek - ekonomski razlogi prosilca za azil - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku
Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito. Tudi v primeru, da bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer (izpovedal je sicer, da je zaslužil dovolj za sprotno preživetje), takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZMZ-1 člen 49, 49/1. 49/1-3. ZUS-1 člen 75, 75/1, 79, 79/1.
mednarodna zaščita - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - zavrnitev pritožbe - obseg pritožbene presoje
V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.
zavrženje tožbe - pravni interes - zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja - izboljšanje pravnega položaja
Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega (ne pa samo dejanskega) položaja.
Pritožnika sta v upravnem postopku uspela s svojim nasprotovanjem izdaji gradbenega dovoljenja na zemljiščih v njuni lasti, zato z vidika njune nepremičnine ne ob ponovnem odločanju v upravnem postopku ne v okviru odločanja v sporu polne jurisdikcije (ki ga je sodišče v tej zadevi sicer zavrnilo) ne bi mogla doseči več kot ponovno zavrnitev dovoljenja za gradnjo v zvezi z zemljiščem v njuni lasti. Pravilno je zato stališče izpodbijanega sklepa o pomanjkanju pravnega interesa pritožnikov.
GZ člen 31, 35, 112. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4, 79, 79/1.
gradbeno dovoljenje - mnenje občine - ni upravni akt - soglasje upravljalca javne ceste - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Mnenje občine, izdano na podlagi 31. člena GZ, je možno izpodbijati le s pravnimi sredstvi zoper odločbo o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja; takšno mnenje namreč za upravni organ, ki odloča o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, ni zavezujoče in lahko torej kljub negativnemu mnenju izda gradbeno dovoljenje. To mnenje je po svoji pravni naravi le eden od vidikov, ki ga bo pristojni upravni organ za gradbene zadeve upošteval pri odločanju o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 40. člena GZ).
Soglasje iz tretjega odstavka 35. člena GZ v upravnopravnem smislu pomeni dovoljenje za fizični poseg v nepremičnino, hkrati pa nadomešča stvarnopravni posel oziroma dokaz o njem, ki ni povezan z zakonitostjo ali skladnostjo nameravane gradnje s predpisi na področju cestnega prometa. Zato ima to soglasje povsem drugačno pravno naravo od mnenja oziroma ima vsebino, ki presega vsebino mnenja, saj gre za civilnopravni aspekt, ki izhaja iz ZCes-1. Bistveno je torej razumevanje soglasja v dveh vidikih, in sicer, najprej kot soglasje za (fizični) poseg v občinsko cesto, in nato še kot soglasje (akt), ki nadomešča pogodbo civilnega prava ali dokaz o pravici graditi na tujem svetu oziroma civilnopravno dovoljenje za izvajanje gradnje.
ZMZ-1 člen 64, , 64/1, 64/3, 65, 65/1, 65/4. ZUS-1 člen 63, 80.
mednarodna zaščita - ugoditev pritožbi - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahteve - ugoditev tožbi - domneva nedolžnosti - privilegij zoper samoobtožbo - nova dejstva in dokazi - glavna obravnava v upravnem sporu
Omejitev izvajanja dokazov ob odločanju o ponovni prošnji za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, je utemeljena na klasični prekluziji, poznani v praktično vseh pravnih postopkih, po kateri se preprečuje zloraba in neupravičeno podaljševanje postopkov s strani strank z zahtevo, da se za kasnejše navajanje novih dejstev in dokazov v postopkih terjajo upravičeni razlogi, ki jih mora izkazati sama stranka. S tem pa v okviru postopkov kot v obravnavani zadevi domneva nedolžnosti in s tem povezan privilegij zoper samoobtožbo ter pravica do obrambe iz 48. člena Listine nima nič skupnega.
Izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva je utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne EKČP. Sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene mednarodnopravne akte, ki urejajo človekove pravice, s ciljem, da se zniža raven varstva v Sloveniji ustavno zagotovljene človekove pravice do glavne obravnave, je sistemsko zgrešeno. Zanesljivo ni namen ne navedenih aktov in ne judikature mednarodnih sodišč, ki odločajo na njihovi podlagi, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah Evropske unije oziroma Sveta Evrope na tisto, kar je zahtevano v teh pravnih aktih skladno z njihovimi razlagami v sodbah SEU oziroma ESČP kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice oziroma pogodbenice.
URS člen 14, 47, 137. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZN člen 11. Odredba o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest (2022) člen 1.
pravni interes za tožbo v upravnem sporu - notariat - spremenjeno število notarskih mest - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki je tožbo tožnic, notark v krajih, v katerih se z izpodbijanim aktom (Odredba o spremembi odredbe o številu in sedežih notarskih mest) spreminja (povečuje) število notarskih mest, zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Odredba v položaj pritožnic kot notark ne posega, saj bosta lahko še naprej opravljali notarsko službo na podlagi položaja, na katera sta bili imenovani. Odredba tudi ne posega v njune pravice in obveznosti, ki izhajajo iz njunega imenovanja oziroma položaja notark. Prav tako pa je očitno, da Ustava (tudi) notarjev ne varuje pred spremembami okoliščin, ki lahko vplivajo na obseg njihovega dela in ustvarjanja dohodka. Iz Ustave tudi ne izhaja, da bi moral biti že imenovanemu notarju zagotovljen določen minimalen obseg dela (in s tem dohodka) iz poslovanja v okviru te javne službe, kot to uveljavljata pritožnici, da bi lahko taki spremembi nasprotovali. Prav tako iz 14. člena Ustave ne izhaja, da bi morali imeti vsi notarji enak dejanski dohodek iz opravljanja svoje službe.
Zgolj dejanski interes, da ne bi bil imenovan nov notar na območju, na katerem opravljata notarsko službo, pa ne pomeni ne posega v pravico do svobode dela, kot tudi ne v enakost pred zakonom. Pri tem pa pritožnici v tem upravnem sporu ne moreta uveljavljati kršitev 137. člena Ustave in argumenta varstva „stabilnosti notariata“, saj ne gre za ustavni pravici, ki bi se lahko varovali na podlagi 4. člena ZUS-1.
Zmotno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da je presoja drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tj. pomembnosti pravnega vprašanja, odvisna (tudi) od posledic, ki jih ima izpodbijani pravni akt za pritožnico. Izpolnjenost drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 se torej pravilno presoja (le) glede na načelen, splošno koristen pomen vprašanj. Povedano drugače, gre za presojo, ali je treba o nekem vprašanju odločiti zaradi njegovega načelnega pomena za druge vsebinsko podobne zadeve in oblikovanje nadaljnje sodne in upravne prakse, ker gre za pomembno pravno vprašanje.
Tožnica je zatrjevala pravno relevantne navedbe za presojo izpolnjenosti drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS‑1 (ustavnopravno pomembnost v tožbi izpostavljenih pravnih vprašanj), do katerih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
prepozno plačilo sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog - subjektivni rok 8 dni - začetek teka roka
V obravnavani zadevi ne gre za to, da pritožnik pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka na podlagi vložene tožbe ne bi vedel za posledice zamujenega plačila, ampak le za to, da plačila zaradi bolezni ni pravočasno udejanil. Za začetek teka roka je torej odločilno, kdaj je prenehal vzrok za zamudo.
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je prepozen tudi ob upoštevanju štetja roka, za katerega se zavzema pritožba, to je od dneva, ko naj bi stranka s prejemom sklepa o ustavitvi postopka zvedela za zamudo. Vročitev pooblaščenki ima namreč učinek vročitve stranki (prvi odstavek 137. člena ZPP2), zato se šteje, da je stranka ta dan zvedela za zamudo in njene posledice. Tako ni pomembno, kdaj je pooblaščenka pritožniku poslala navedeni sklep, niti kdaj se je ta (po takem posredovanju) lahko sam seznanil z njegovo vsebino.
ZPP člen 343, 343/4, 346, 346/1, 366.a, 366.a/1. ZUS-1 člen 22, 22/2.
nedovoljena pritožba - pravniški državni izpit (PDI) - postulacijska sposobnost - zavrženje pritožbe
Ker je pritožbo vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1).
začasno dovoljenje za bivanje - delovno dovoljenje za tujca - odložilna začasna odredba - ugoditev pritožbi - izkazana težko popravljiva škoda - varstvo javnega interesa - pasivnost tožene stranke
Ob odsotnosti kakršnihkoli nasprotnih navedb toženke, je dejstvo nastale težko popravljive škode, sploh glede na pritožnikov neurejen status oziroma izgubo statusa, njegovo brezposelnost, odsotnost sredstev za preživljanje in prihodkov ter grozečo izgubo prebivališča, ob tem, da v Sloveniji nima nobenega sorodnika in tudi nobene druge pridobitne možnosti, po presoji Vrhovnega sodišča izkazano s potrebno stopnjo verjetnosti.
Ker toženka ni podala nobenih navedb o nujnosti razveljavitve pritožniku izdanega dovoljenja za začasno prebivanje – enotnega dovoljenja za prebivanje in delo z vidika varovanja javnega interesa in tretjih oseb, Vrhovno sodišče šteje, da nasproti izdaji začasne odredbe ne stoji javni interes oziroma pravno varovani interes nasprotne stranke oziroma da ta ne bosta prizadeta z izdano začasno odredbo.
ZUS-1 člen 36. 36/1, 36/2. ZPP člen 343, 343/1, 343/4. Odlok o prenehanju veljavnosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2022) člen 1, 2.
zavrženje tožbe - vpis spremembe podatkov - COVID-19 - možnost pravnega sredstva - informacijski pooblaščenec - preuranjena tožba - podlaga za vpis v register - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - prenehanje veljavnosti (učinkovanja) ukrepa
Vpis prebolelosti bolezni COVID-19 ne pomeni (zgolj) vprašanja vodenja baze osebnih podatkov. V tej zadevi gre namreč za vprašanje ustrezne pravne podlage, ki mora biti podana, da je lahko pravno utemeljen vpis v bazo podatkov (konkretno v CRPP) na podlagi upravnopravnih postopkov. Zato je pravna podlaga – Uredba in ZVOP-1, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo kot relevantno v tej zadevi in čemur pritožba izrecno ne nasprotuje, napačna. Vendar zaradi prenehanja veljavnosti vseh ukrepov, ki so bili sprejeti z namenom preprečevanja in obvladovanja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, z dnem 31. 5. 2022, vpis prebolelosti COVID-19 v CRPP in posledično izdaja EU Digitalnega COVID potrdila za pritožnike nima več nobenega pomena. To pomeni, da tudi če bi pritožniki uspeli s pritožbo (ob predpostavki, da bi jim bila zagotovljena pravica do pravnega sredstva v upravnem sporu) in bi bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, bi tudi sodišče prve stopnje njihovo moralo tožbo zavreči, saj pritožniki zanjo nimajo več pravnega interesa.
ZMZ-1 člen 28, 28-1, 28-2. ZUS-1 člen 20, 20/2, 80. ZPP člen 347.
mednarodna zaščita - priznana subsidiarna zaščita - spremenjene varnostne razmere v izvorni državi - pritožba tožene stranke - glavna obravnava na pritožbeni stopnji - ugoditev pritožbi - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito
Sodišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo, na kateri tožnika ni zaslišalo (prebralo je le njegove izpovedbe iz prejšnjih obravnav) niti ga ni pozvalo, da se glede novih okoliščin izjavi. Zato je izpadel ključni element, ki ga je bilo treba ugotoviti v obravnavani zadevi, in sicer, ali je navedena sprememba oblasti v Afganistanu upoštevna z vidika tožnika tako, da je zaradi nje nastal zanj nov položaj, v katerem so nastale okoliščine, ki utemeljujejo tveganje, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Prav ta odsotnost presoje je povzročila kontradiktornost ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, na katere se utemeljeno sklicuje pritožnica. V zvezi s tem je zato utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je Vrhovno sodišče v okviru pritožbene obravnave na podlagi zaslišanja pritožnika in s strani strank v pritožbenem postopku predlaganih dokazov opravilo navedeno ex nunc presojo tudi novo nastalih dejstev, ki so upoštevna za odločitev o tem, da se tožniku prizna subsidiarna zaščita.
Zgolj sprememba režima v Afganistanu ne pomeni, da bi bil tožnik izpostavljen tveganju, da utrpi resno škodo s strani talibanov, saj tako tveganje (ali utemeljen strah pred njim) v razmerju do talibanov tudi pred tem ni bilo nikoli dokazano. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega tudi pred Vrhovnim sodiščem, pa izhaja, da tožnik ni soočen z utemeljenim tveganjem, da bi v primeru vrnitve v Afganistan utrpel resno škodo, ki jo določata prva in druga alineja 28. člena ZMZ-1.
subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - seja občinskega sveta - izključitev javnosti - svoboda izražanja - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev - poseg v ustavno pravico - nezakonito dejanje
Neposredno spremljanje seje Občinskega sveta ni nujno del pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, je zgolj možnost seznanitve oziroma oblika nadzora nad delom izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki lahko v nadaljevanju vpliva na izvrševanje neposrednih oblik te ustavne pravice. V obravnavani zadevi je nesporno, da osebna udeležba občanov na sejah ni edina oblika nadzora nad delom Občinskega sveta toženke, saj je možna kontrola tudi prek zapisnika in zvočnega posnetka, objavljenega na spletni strani pritožnice. Kar pomeni, da, kljub temu, da pritožnik na 4. izredni in 12. redni seji Občinskega sveta ni bil prisoten, do posega v njegovo ustavno pravico iz 44. člena Ustave RS ni prišlo. Do posega v to ustavno pravico bi prišlo le tedaj, če bi pritožnik izkazal, da je neposredna udeležba na seji edini način nadzora in kontrole dela občinskih svetnikov in da mu preprečevanje takega načina nadzora onemogoča izvrševanje neposrednih oblik te pravice. Tega pa pritožnik ne trdi.
V primeru, ko zakon ureja način uresničevanja ustavne pravice, kršitev zakona ne pomeni že sama po sebi vselej tudi kršitve same ustavne pravice, temveč je navedeno treba presoditi ločeno. Do kršitve ustavne pravice tako pride le tedaj, če je s kršitvijo zakona nedopustno poseženo v samo jedro ustavne pravice.
Ustavna pravica iz 39. člena Ustave RS (ki pripada vsem osebam, ne le prebivalcem občine), v svojem bistvu ne vključuje tudi neposrednega spremljanja seje Občinskega sveta, čeprav to določata zakon in podzakonski predpis. Tako do kršitve te pravice, zgolj s tem, ko seje Občinskega sveta posameznik ne more spremljati neposredno z udeležbo na seji, pa čeprav mu je to preprečeno z nezakonitim dejanjem Občine ne pride. ZUS-1 res sankcionira nezakonitost posamičnih aktov in dejanj, vendar samo pod pogojem, da s takimi nezakonitimi akti ali dejanji organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1).
pravni interes za pritožbo - pravniški državni izpit (PDI) - zavrženje pritožbe
Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bila pritožba umaknjena, pa po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo. Iz dokumentacije spisa in izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da pritožnik ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1, saj nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Kljub temu, da je bil pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje pozvan k predložitvi kopije potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, tega potrdila sodišču ni predložil, v pritožbi pa ugotovitvi sodišča prve stopnje o pomanjkanju postulacijske sposobnosti ni nasprotoval. Pritožnik si torej ne more izboljšati pravnega položaja, saj bi v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje lahko dosegel zgolj zavrženje pritožbe.