PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055289
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/1, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84a, 84a-2, 84a-3. ZPP člen 286b.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost - sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja - zaslišanje tožnika - pravica do izjave - pravočasno uveljavljanje kršitev postopka
Vrhovno sodišče je v nedavni sodni praksi že sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Izpostavilo je, da je v ta namen treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd. Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena le na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak da mora biti ta dodatno kvalificirana, napotuje tudi določba prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS00055287
ZPP člen 343, 343/3. ZUS-1 člen 5, 5/4, 32, 32/2. ZLS člen 2, 21, 21/2, 21/2-5, 61, 61/3. ZGJS člen 26, 28.
pravni interes za pritožbo - zakonitost akta organa, izdanega v obliki predpisa, če ureja posamična razmerja - izvajanje gospodarske javne službe - lokalne javne zadeve - javno podjetje - tožba kot procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi - odločanje o začasni odredbi - neizkazana težko popravljiva škoda
Pogoje za izvajanje dejavnosti GJS prek javnega podjetja in vpliv ustanovitelja takega podjetja na njegovo upravljanje nekaj podrobneje določa ZGJS (26. člen ZGJS), vendar pa tudi ta v nobenem pogledu ne veže lokalne skupnosti na določenega izvajalca GJS (razen v primeru koncesije, za kar v tem primeru ne gre) oziroma na izbiro katere od specifičnih, s tem zakonom določenih organizacijskih oblik, in še manj na morebitna ekonomska oziroma pogodbena razmerja, ki jih v zvezi z zagotavljanjem GJS sklepa z drugimi lokalnimi skupnostmi. Še več, ZGJS v tem pogledu izrecno določa, da se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače (28. člen ZGJS). Tudi sicer iz veljavnih predpisov ne izhaja, da bi zgolj to, da je bil prvi tožnik ustanovljen z namenom opravljanja GJS, med njegovimi soustanoviteljicami ustvarjalo kakršno koli javnopravno razmerje, v katero bi lahko posegel izpodbijani akt, oziroma pravico ali pravno korist, ki bi jo druga do peta tožnica lahko varovale v upravnem sporu.
Status gospodarske družbe kot javnega podjetja vsaj v kontekstu ZGJS v ničemer ne vpliva na odnos te družbe z njenimi ustanovitelji oziroma na medsebojne odnose med njimi. Povedano drugače: pravna ureditev teh odnosov se v ničemer ne razlikuje od ureditve takih odnosov, ki velja za katero koli gospodarsko družbo, ki nima statusa javnega podjetja.
Prvi tožnik lahko kot škodo, ki naj bi jo bilo mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe, uveljavlja le škodo, ki neposredno izvira iz spornega pravnega razmerja. Kolikor v tem smislu uveljavlja ekonomske posledice zaradi zmanjšanja obsega njegove aktivnosti, dejansko uveljavlja izključno posledice, ki izhajajo iz dejstva, da je njegov status izvajalca predmetne GJS prenehal. Tega pa izpodbijani odlok izrecno ne ureja, zato je vsaj na prvi pogled videti, da uveljavljane ekonomske posledice sploh ne morejo biti predmet odločanja o začasni odredbi, saj ne izhajajo iz izpodbijanega akta (oziroma vsaj ne iz tistih njegovih določb, ki so lahko predmet upravnega spora). Kolikor pa iz tožbenih navedb smiselno izhaja, da prvi tožnik izpodbijanemu aktu pripisuje tudi učinek prenehanja svojega statusa kot izvajalca predmetne GJS, je lahko presoja, ali je njegovim določbam mogoče pripisati tudi tako vsebino in če da, ali gre tudi v tem pogledu za akt v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, kvečjemu predmet odločanja v glavni stvari.
samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo
Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, so tožniki po prenehanju pridržanja samovoljno zapustili azilni dom in njihovo prebivališče ni več znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnikov, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela. Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. Če bo kasneje ugotovila, kje se tožniki nahajajo, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055276
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 82/2, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2(n), 28, 28/2.
mednarodna zaščita - znatna nevarnost pobega prosilca - dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem, nato pa ju zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je pritožnik znatno begosumen.
Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela.
ZSKZ člen 2, 4, 4/1, 4/1-2. ZKZ člen 26, 27. ZUS-1 člen 2.
obvestilo o izbiri - izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - oblastveni posamični akt - akt poslovanja - acta iure imperii - acta iure gestionis - varovanje javnega interesa v postopku - javni interes - učinkovito sodno varstvo
Pri oddaji kmetijskih zemljišč in kmetij v zakup na podlagi ZSKZ in ZKZ pri izvajanju nalog toženca ne gre za javnopravno odločanje, temveč za poslovanje. Ob tem pa je sicer pritožniku mogoče pritrditi, da to velja zgolj v primeru, da toženec v navedenih zakonskih okvirih zasleduje zgolj običajne pravnoposlovne cilje (npr. ustvarjanje dohodka) in torej razpolaga s svojim premoženjem kot vsaka druga oseba ob ustrezni poslovni skrbnosti. Če pa bi toženec na drugih (dodatnih) pravnih podlagah z oddajanjem kmetijskih zemljišč v zakup uresničeval javni interes in torej za izbiro zakupnikov poleg zakonsko določenega prednostnega vrstnega reda iz ZKZ upošteval predpisane javnopravne kriterije, ki s pravno naravo in ekonomskimi cilji teh poslov niso povezani, pa bi se morda lahko zastavilo vprašanje učinkovitega sodnega varstva iz tega izvirajočega javnopravnega interesa potencialnih upravičencev, torej tudi vprašanje možnosti sodnega varstva zoper akte toženca v upravnem sporu.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00055895
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZSKZ člen 2, 2/1, 2/3, 2/5, 4, 4-2. ZKZ člen 26, 27, 27/2, 27/6. URS člen 23.
zakup kmetijskih zemljišč - izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - obvestilo o izbiri - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - upravljanje nepremičnega premoženja države - zavrženje tožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Ker sporno obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
SZ-1 člen 103, 103/5, 173, 173/3, 173/4, 175a, 175a-2. SZ člen 128, 128/2. ZSR člen 60.
hišniško stanovanje - pravica začasne uporabe hišniškega stanovanja - pridobitev nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstev - dejansko prebivanje - razlaga zakonske določbe - in claris non fit interpretatio - pavšalni pritožbeni očitki
Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR je neposredno povezana z uveljavljanjem pravic prejšnjih imetnikov stanovanjske do odkupa stanovanja, katerega so skladno s privatizacijskimi določbami SZ lahko odkupili po posebej diskontirani ceni (prim. 117. člen SZ). Ta pravica pa prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe na hišniškem stanovanju ne pripada; po 1. točki 175.a člena SZ-1 imajo te osebe na hišniškem stanovanju zgolj predkupno pravico (če so se etažni lastniki odločili za prodajo stanovanja), ne pa tudi pravice do odkupa po znižani ceni. Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR zato v konkretnem primeru ne more biti niti smiselno uporabljiva, saj, kot pojasnjeno, se nanaša na pravico, ki tožniku ne pripada (niti je ta ne uveljavlja). Da bi bilo lastništvo primernega stanovanja ali dograjene stanovanjske hiše oziroma nedograjene hiše, glede katere je obstajala možnost njene dograditve, ob uveljavitvi SZ leta 1991 ovira za pridobitev upravičenj prejšnjih imetnikov pravice začasne uporabe na hišniških stanovanjih (kar je sicer vsebina prvega in tretjega odstavka 60. člena ZSR) pa ni določeno niti v 175.a členu SZ-1, ki se specialno uporablja za uveljavljanje pravic na hišniških stanovanjih. Vsakršno ugotavljanje dejstev sodišča prve stopnje v smeri, ali je bil tožnikov objekt v Želimljah leta 1991 primeren za bivanje oziroma ali je bil v gradnji kot stanovanjska ali kot počitniška stavba ter ali je tožnik imel možnosti in sredstva, da ga dokončna, je bilo zato odveč.
V obrazložitvi pritožbe je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti. To še posebej velja za pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, katerega je treba vselej konkretizirati. Iz obravnavane pritožbe pa ni jasno, do katerih konkretno pritožničinih pravno odločilnih navedb naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, zato zatrjevana kršitev ostaja na ravni pavšalnosti. Smiselno enako velja za pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri argumentiralo svoje odločitve, saj pritožnica ne pojasni, kateri argumenti sodišča prve stopnje in zakaj naj ne bi bili zadostni.
ZMZ-1 člen 84. a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja tujcu - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - znatna nevarnost pobega prosilca - subjektivne okoliščine
Čeprav se sodišče prve stopnje v večjem delu obrazložitve izpodbijane sodbe najprej ukvarja s pravilnostjo presoje pritožnice, ali je bil ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma sorazmeren in nujen, šele nato pa (s temeljno) materialnopravno podlago izrečenega ukrepa, je iz razlogov izpodbijane sodbe vendarle mogoče razbrati, da izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je presoja pritožnice, ki je ugotovitev znatne nevarnosti za pobeg oprla le na dejstvo, da so tožniki predhodno že vložili prošnjo v drugi državi članici in jo pozneje zapustili, nepravilna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč pojasnilo, da zgolj to, da so tožniki predhodno že vložili prošnjo na Hrvaškem in jo pozneje zapustili ter da so bili, ko so zapuščali Hrvaško, namenjeni v Nemčijo, pri čemer izjemne okoliščine, ki so potrebne za ukrep pridržanja, niso bile ugotovljene in obrazložene, še ne utemeljuje sklepa o znatni nevarnosti pobega in s tem povezanega ukrepa pridržanja. Vrhovno sodišče se s tako presojo sodišča prve stopnje strinja, zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pritožnica v obravnavanem primeru napačno uporabila določbe drugega in četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter tretje alineje 84. a člena ZMZ-1.
ZSKZ člen 2, 4, 4/1, 4/1-2. ZKZ člen 26, 27. ZUS-1 člen 2.
obvestilo o izbiri - izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - akt poslovanja - oblastveni posamični akt - acta iure imperii - acta iure gestionis - javni interes - uresničevanje javnega interesa - varovanje javnega interesa v postopku - učinkovito sodno varstvo
Pri oddaji kmetijskih zemljišč in kmetij v zakup na podlagi ZSKZ in ZKZ pri izvajanju nalog toženca ne gre za javnopravno odločanje, temveč za poslovanje. Ob tem pa je sicer pritožniku mogoče pritrditi, da to velja zgolj v primeru, da toženec v navedenih zakonskih okvirih zasleduje zgolj običajne pravnoposlovne cilje (npr. ustvarjanje dohodka) in torej razpolaga s svojim premoženjem kot vsaka druga oseba ob ustrezni poslovni skrbnosti. Če pa bi toženec na drugih (dodatnih) pravnih podlagah z oddajanjem kmetijskih zemljišč v zakup uresničeval javni interes in torej za izbiro zakupnikov poleg zakonsko določenega prednostnega vrstnega reda iz ZKZ upošteval predpisane javnopravne kriterije, ki s pravno naravo in ekonomskimi cilji teh poslov niso povezani, pa bi se morda lahko zastavilo vprašanje učinkovitega sodnega varstva iz tega izvirajočega javnopravnega interesa potencialnih upravičencev, torej tudi vprašanje možnosti sodnega varstva zoper akte toženca v upravnem sporu.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055284
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2(n), 28, 28/1. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 84a, 84a-3, 84a-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost
Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožnika ni bilo mogoče pridržati samo zato, ker v zvezi z njim poteka postopek po Uredbi Dublin III (ker je predhodno na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev o njej, kar sta okoliščini v smislu tretje alineje 84. a člena ZMZ-1), saj bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.
Pritožnica ni ugotovila okoliščin na strani tožnika, ki bi dajale podlago za sklepanje o znatni nevarnosti, da bo pobegnil. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 12/2022 gre za okoliščine, s katerimi se vzpostavlja visoka stopnja nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Na tako nevarnost pa lahko kažejo le dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika (nanašajo se na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.). Ob tem je treba še upoštevati, da je cilj pridržanja po Uredbi Dublin III omogočiti izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, kar pomeni, da morajo biti omenjene subjektivne okoliščine po svoji naravi take, da omogočajo sklepanje, da oseba ne bo počakala na izvedbo vrnitve v državo članico EU, ki jo je enkrat že samovoljno zapustila. V tem okviru je ugotavljanje razlogov, zakaj je oseba (tožnik) zapustila drugo državo članico (v konkretnem primeru Hrvaško), lahko pomembno za presojo stopnje nevarnosti pobega, vendar ne izolirano, ampak v povezavi z drugimi zgoraj navedenimi okoliščinami, ki morajo biti v ta namen tudi ugotovljene.
Celo če se šteje, da je zapustitev Hrvaške pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito izraz tožnikovega nesodelovanja v postopku pred hrvaškimi organi, je to pri pridržanju za namen predaje po Uredbi Dublin III že konzumirano v razlogu po tretji alineji 84. a člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/2, 84/6, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/4.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - test sorazmernosti
Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa. Sorazmernost je v izpodbijani sodbi presojena v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim (ali celo še z milejšim ukrepom od zadrževanja na območju azilnega doma) mogoče doseči cilj - učinkovito izvedbo postopka po Uredbi Dublin III. Glede ukrepov javljanja pri organu oziroma pologa finančnega jamstva, kot jih določa Recepcijska Direktiva II, pa pritožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale, da so možnosti za izrek teh ukrepov sploh podane.
zahteva za razpis referenduma - tožba v upravnem sporu - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati, kako bi morebitna numerična opredelitev potrebnega števila volivcev oziroma vnaprejšnja seznanjenost pritožnika s tem, kakšno število podpisov mora zbrati, privedla do kakršnega koli odločilnega vpliva na pritožnikovo možnost zbiranja podpisov podpore in s tem do izboljšanja njegovega pravnega položaja, niti tega, kako je zgolj relativna opredelitev tega števila njegovo možnost zbiranja podpisov nesorazmerno ovirala. Pritožnikove navedbe o neenakosti in pravni negotovosti tako ostajajo na ravni golih trditev. Enako velja tudi za navedbe o datumu, na katerega bi bilo treba ugotavljati potrebno število podpisov podpore, saj pritožnik tudi te zatrjevane zakonske praznine oziroma neustavnosti ureditve ne povezuje konkretno in neposredno z možnostmi za zbiranje podpisov oziroma z izidom tega zbiranja v konkretni zadevi. Povsem posplošene ostajajo tudi navedbe o pritožnikovi neenakopravnosti s pobudniki referenduma na državni ravni, saj pritožnik ne navaja, zakaj naj bi bila drugačna opredelitev praga za lokalni referendum zanj manj ugodna na način, kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, niti ne utemelji enakosti oziroma primerljivosti obeh pravnih položajev, ki bi zahtevala enako oziroma primerljivo normativno ureditev.
varstvo ustavnih pravic - pravni interes za pritožbo - izboljšanje pravnega položaja - stroški upravnega spora - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katerim je bila njuna tožba zavrnjena. S tožbo sta namreč zahtevala izdajo akta, torej izdajo sklepa, na podlagi katerega bi se v zemljiški knjigi izbrisal status javnega dobra na njunih nepremičninah. To se je glede na stanje v zemljiški knjigi že zgodilo, zato si pritožnika tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati. To pa pomeni, da za odločitev o pritožbi glede glavne stvari ne izkazujeta več pravnega interesa.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055004
ZPP člen 343, 343/4.
pravni interes tožene stranke - samovoljna zapustitev azilnega doma - zatrjevana neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje - omejitev gibanja tujcu - predaja odgovorni državi članici
Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Navedenega pravnega interesa pritožnica nima že zato, ker iz sodbe sodišča prve stopnje nesporno izhaja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep pritožnice prenehal veljati zaradi poteka časa njegove veljave. Tudi nobena nadaljnja odločitev sodišča v tem upravnem sporu ne more povzročiti, da bo ta upravni akt začel ponovno veljati. Zato tožnica tudi ob uspehu s pritožbo v tem upravnem sporu ne bo mogla več izvrševati svoje pristojnosti na podlagi navedenega sklepa in si torej ne more izboljšati svojega pravnega položaja
Ob tem iz nespornega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil tudi azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela.
pravni interes tožene stranke - samovoljna zapustitev azilnega doma - zatrjevana neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje
Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil tudi azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela. Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. V primeru, če kasneje ugotovi, kje se tožnik nahaja, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo.
Posebne pogoje, kdaj je zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena pritožba, določa ZUS-1 v 73. členu in da zato uporaba določb ZPP o pritožbi v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v tem delu (implicitno torej tudi uporaba 375.a člena ZPP) ni mogoča.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 17/2, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 43. ZPP člen 343, 343/1, 343/4.
status stranskega udeleženca - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - preuranjena tožba - učinkovitost sodnega varstva - procesna legitimacija za vložitev tožbe
O vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se (tujega) postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, mora biti odločeno v času trajanja tega postopka. Samo tako je tej osebi zagotovljena pravica do pravnega sredstva in/ali sodnega varstva zoper izdani upravni akt. ZUS-1 namreč nima posebnih določb, ki bi stranskemu udeležencu omogočale naknadno vložitev tožbe zoper vsebinsko odločitev upravnega (davčnega) organa.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - nezakonitost odloka - pogoj PCT - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - podzakonski predpis - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - ni posamični akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Za abstraktno presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov, torej tudi (izpodbijanega) Odloka, je po veljavni zakonski ureditvi pristojno Ustavno sodišče. Ker ustavnost in zakonitost Odloka kot podzakonskega predpisa presoja Ustavno sodišče, Vrhovno sodišče ne more presojati tega, saj opisana dvotirnost pravnih sredstev pravno ni predvidena.
Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ne gre za podzakonski predpis, ki bi urejal posamična razmerja na način, da bi učinkoval le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb, saj ureja nedoločeno število bodočih primerov in se nanaša na nedoločen krog oseb. Izpodbijani Odlok namreč na splošno ureja izpolnjevanje pogoja PCT ter varnostne ukrepe za preprečevanje ponovnih izbruhov okužb in širjenja bolezni v Republiki Sloveniji. V Odloku ni opredelitve oseb, ki morajo za opravljanje storitev ali prisostvovanje pri storitvah oziroma pri pridobivanju dobrin izpolnjevati pogoj PCT, na način, da bi opredeljeval specifično lastnost, ki bi navzven zagotavljala prepoznavnost pritožnika kot povsem konkretno določene osebe. Taka opredelitev je namreč lastna upravnim aktom, v katerih se naslovnika konkretizira (individualizira) npr. z imenom in priimkom, česar pa izpodbijani Odlok ne vsebuje. Tudi ne opredeljuje pravic ali obveznosti zaključenega kroga oseb ob konkretnem življenjskem dogodku, med katerimi bi bil vključen tudi pritožnik.
Pravilnik o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (2016) člen 31. ZUS-1 člen 2. ZUP člen 4. URS člen 23, 157.
javna podjetja in agencije - zahtevek za preverjanje sklepa v postopku izvajanja - pravica do učinkovitega sodnega varstva - posebno pravno varstvo - podzakonski predpis
Z vidika upravnega spora je odločanje Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (agencija) na podlagi zahtevka za preverjanje sklepa v postopku izvajanja iz 31. člena Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti mogoče šteti za nadaljnji korak pri dokončnem oblikovanju volje agencije, ki ne pomeni posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva zoper upravne akte (23. in 157. člen Ustave Republike Slovenije (URS)) in zato samo po sebi ne terja izrecne zakonske ureditve. Oblikovanje posameznih procesnih rešitev s podzakonskimi predpisi pa v postopkih odločanja o javnopravnih stvareh, v katerih se Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) uporablja le smiselno in subsidiarno (4. člen ZUP), ni izključeno.
S tem da komisija, ki je imenovana s strani direktorja agencije, preveri pravilnost sklepa direktorja, tudi ne gre ne za instančni in ne za hierarhični nadzor drugih organov zunaj agencije. Ko je odločitev o navedeni obveznosti dokončno oblikovana s strani agencije (2. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), pa nastopi možnost sodnega varstva v upravnem sporu, ki glede na okoliščine in značilnosti konkretnega primera pred tem ni ne smiselno in ne potrebno.