CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049673
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46. URS člen 25. ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-5, 23, 23/1, 26, 27, 28. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec iz Afganistana - verodostojnost prosilca - pristnost listine - prosta dokazna ocena - standard obrazloženosti odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - nove okoliščine - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - ugoditev pritožbi
Sodišče ni pojasnilo razlogov za presojo pravilnosti ugotovitev tožene stranke glede posameznih neverodostojnosti tožnikovih izjav niti kako je pri tem upoštevalo vsebino listin, v katere je vpogledalo. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa tudi ni razvidno, kako naj bi ugotovljene nekonsistentnosti tožnikovih izjav in izpovedbe v zvezi z zaposlitvijo in izobrazbo vplivale na presojo glede verodostojnosti njegovih navedb v zvezi z razlogi za odhod iz izvorne države (čemur pritožnik v tožbi izrecno ugovarja). Posledično je izostala opredelitev sodišča do bistvenih tožbenih ugovorov pritožnika in obrazložitev, kako dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče, potrjuje dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka.
Sodišče prve stopnje ni obrazložilo dokazne ocene dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi. Zaradi neobrazložene dokazne ocene pravilnosti izpodbijane odločitve v obravnavanem primeru ni mogoče preizkusiti, niti ni mogoče (glede na opisano pomanjkljivost izpodbijane sodbe) ugotoviti, ali je sodišče pri svoji dokazni oceni sploh upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049227
URS člen 23. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 31. ZUS-1 člen 2, 5, 5/1, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 64, 64/1, 64/2. ZEKom-1 člen 37, 37/1, 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 51, 52, 55, 192, 192/1. ZUP člen 4.
dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - izdaja sklepa - plačilo nadomestila - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - tožba v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - vmesni procesni sklep - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi je predmet presoje sklep toženke, s katerim je bilo ugotovljeno o uspehu stranke z interesom na javni dražbi za pridobitev radijskih frekvenc v uporabo. Navedeni sklep je bil izdan na podlagi šestega odstavka 45. člena ZEKom-1. Tak sklep, s katerim se zgolj ugotovi znesek in pogoje plačila nadomestila za omejeno naravno dobrino, pa ne pomeni odločitve o pravici na področju upravnega prava (v obravnavanem primeru pravice o pridobitvi radijskih frekvenc), temveč predstavlja zgolj vmesni procesni sklep v predhodnem postopku javnega razpisa, v katerem se ponudbe zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo. Šele po tem, ko dražitelji, ki so na dražbi uspeli, plačajo nadomestilo za učinkovito rabo omejene naravne dobrine določene v tem sklepu, se na podlagi drugega odstavka 47. člena ZEKom-1 uvede upravni postopek, v katerem se izda odločba o dodelitvi radijskih frekvenc (49. člen ZEKom-1). Ta odločba pa je upravni akt, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih strank - ponudnikov, ki so sodelovali v postopku, ti pa lahko uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu.
Z izpodbijanim sklepom tako upravni postopek ni bil končan, prav tako stranke z interesom z njim radijskih frekvenc še niso pridobile, saj v tem sklepu ni odločeno komu in katere radijske frekvence so dodeljene ter za kakšno obdobje, temveč bo o tem odločeno šele v naknadno izvedenem upravnem postopku, ki sledi postopku javnega razpisa, in sicer z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, v kateri se skladno z določbami 51. in 52. člena ZEKom-1 opredelijo tudi drugi pogoji uporabe radijskih frekvenc. Posledično z njim tudi ni moglo biti poseženo v kakršne koli s tem povezane pravice pritožnika.
URS člen 157, 157/1, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 1, 2, 4, 5, 5/4. ZT-1 člen 1, 2, 2-2. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2020) člen 1, 2, 2/2, 3, 3/1, 3/1-1, 3/2, 6, 6/6, 6/8.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akti izdani v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Za presojo, ali obravnavani Odlok ureja posamična razmerja z učinkom upravnega akta, je treba ugotoviti, ali posamezna norma tega akta neposredno vpliva na pravni položaj določene osebe, torej ali sprememba posamičnega javnopravnega razmerja (omejitev, izguba pravice itd.) nastopi neposredno na njeni podlagi in le enkratno, v konkretnem življenjskem primeru. Navedeno pa samo po sebi vključuje tudi presojo, ali norma zadeva določene osebe posamično (individualno), torej ali učinkuje zgolj na določen krog oseb. Eden od pokazateljev, da gre za navedene učinke, je, da za nastop take spremembe ni treba izdati upravne odločbe (zoper katero ima prizadeta oseba samostojno sodno varstvo). Na drugi strani je za predpise značilno, da se nanaša na nedoločen oziroma nedoločljiv krog oseb in na nedoločeno število primerov, nastalih v času njegove veljavnosti.
Začasna prepoved neposrednega ponujanja in prodajanja blaga potrošnikom se nanaša na vse osebe, ki po uveljavitvi Odloka opravljajo trgovinsko dejavnost, kot jo ureja ZT-1, razen če zagotovijo (za kar tudi odgovarjajo), da pri njih zaposleni izvajalci dejavnosti, ki prihajajo v neposreden stik s potrošniki, izvedejo testiranje na virus in se izkažejo z negativnim rezultatom testa. Odlok s tem naslavlja splošen (nedoločljiv) krog trgovcev in ne individualno določene osebe (pritožnice), ter ureja nedoločeno število bodočih primerov, ne pa konkretnega (pritožničinega) življenjskega primera. Navedena splošnost in abstraktnost dajeta Odloku naravo predpisa in ne upravnega akta. Ta bo izdan šele ob morebitnem nadzoru, če bo za to pristojni organ ugotovil, da konkretni trgovec v konkretnem primeru ponujanja in prodaje blaga neposredno potrošnikom ni izpolnil v predpisu zahtevanega pogoja. Zato dejstvo, da se je pritožnica (ki sicer niti ni trgovka v smislu ZT-1, ampak je izvajalka dejavnosti) prepoznala kot naslovnica predpisa, samo po sebi ni odločilno za drugačno presojo Odloka, kot jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, in ne zadošča za njegovo opredelitev v spornih delih, da gre za upravni akt.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048929
URS člen 23. ZUS-1 člen 24, 24/1, 28, 28/1, 34, 34/2. ZPP člen 105a, 105a/2, 105a/3. ZST-1 člen 12, 12/1, 34, 34/1.
predlog stranke za taksno oprostitev - neplačilo sodne takse za tožbo - domneva umika tožbe - ustavitev postopka - postopek za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev tožbe - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče glede na obrazložitev podrejenega predloga uvodoma pojasnjuje, da zaradi vsebine tožnikove vloge ni moglo šteti, da je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njej namreč ne trdi, da je (zaradi upravičenega razloga) zamudil z vložitvijo predloga za oprostitev sodne takse, ampak navaja nasprotno – da je predlog pravočasno vložil, zato je ustavitev postopka preuranjena. Zatrjevana pravočasnost pa po naravi stvari izključuje vrnitev v prejšnje stanje, ki glede na prvi odstavek 24. člena ZUS-1 predpostavlja zamujeni rok iz opravičenega vzroka. Vrhovno sodišče je zato vlogo obravnavalo kot pritožbo in je ni odstopilo sodišču prve stopnje, ki bi bilo sicer pristojno za obravnavo takega predloga, upoštevaje, da je odločanje o obveznosti plačila sodne takse za tožbo faza prvostopenjskega postopka.
V obravnavanem primeru pritožnik dolgovane sodne takse v roku ni plačal, razlog za to pa naj bi bil 2. 11. 2020 vložen predlog za oprostitev njenega plačila. Pritožbi je v dokaz priložil izvod tega predloga (priloga A9) in izpis iz poštne knjige z dne 2. 11. 2020 o oddaji pošiljke na pošti (priloga A10).
Pritožnik s svojimi navedbami in dokazi ne more omajati rezultata preverjanja prvostopenjskega sodišča, da ni prejelo zatrjevanega predloga ampak samo vlogo za zadevo III U 64/2020.
Okoliščina plačila v smislu opravljenega zamujenega dejanja je lahko pomembna v povezavi s pritožnikovim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v isti vlogi z dne 20. 7. 2021, pod pogojem, da se plačilo razume kot reakcijo na pritožnikovo seznanitev s pojasnilom prvostopenjskega sodišča (tega je prejel 8. 7. 2021) o vsebini pošiljke, prejete na sedežu sodišča, in če se pritožnikov prejem pojasnila šteje za njegovo seznanitev, da je v zamudi s plačilom takse za tožbo, saj sodišče njegovega predloga za taksno oprostitev ni dobilo. O navedenem (pred tem tudi o pravočasnosti predloga) bo moralo odločiti sodišče prve stopnje na podlagi ustaljenega stališča Vrhovnega sodišča (npr. zadeve I Up 303/2014, I Up 152/2014, I Up 308/2016, I Up 197/2017, I Up 73/2019, I Up 166/2020), da je vrnitev v prejšnje stanje iz 24. člena ZUS-1 dopustno uporabiti v upravnem sporu tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse za tožbo. Eden od razlogov za to je, da umik tožbe v upravnem sporu praviloma pomeni izgubo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj stranka zaradi poteka tridesetdnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 te ne bo mogla več vložiti.
ZEKom-1 člen 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 51, 192, 192/1. ZUS-1 člen 2, 2/2, 4, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
začasna odredba - dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - javni poziv za dodelitev radijskih frekvenc - plačilo nadomestila - pravica do uporabe radijskih frekvenc - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - ugoditev pritožbi
Agencija o ponudbah odloči z izdajo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, ki vsebuje vse obvezne sestavine določene v 51. členu ZEKom-1. S sklepom, izdanim na podlagi šestega odstavka 45. člena ZEKom-1, pa se dražitelju ali dražiteljem z najvišjo ponudbo oziroma z najvišjo kombinacijo ponudb, ki so v skladu s pravili za izvedbo javne dražbe na javni dražbi uspeli, določi le znesek plačila za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, ki ga morajo v skladu s temi pravili za izvedbo javne dražbe plačati, in rok, v katerem ga morajo plačati. Tak sklep, torej ne pomeni odločitve o pravici na področju upravnega prava (v obravnavanem primeru pravice o pridobitvi radijskih frekvenc v uporabo), temveč predstavlja zgolj vmesni procesni sklep v predhodnem postopku javnega razpisa, v katerem se ponudbe zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo. To pomeni, da je vsebina odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc enaka, ne glede na to, ali je postopku javnega razpisa sledil postopek javne dražbe ali ne.
Tudi če bi bilo določbe ZEKom-1 mogoče razlagati na način, kot zatrjuje pritožnik, tj. da se v primeru izvedbe javne dražbe s sklepom, izdanim po šestem odstavku 45. člena ZEKom-1, odloča o dodelitvi radijskih frekvenc pod odložnim pogojem plačila za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, tak sklep ob upoštevanju drugega odstavka 47. člena ZEKom-1 še vedno ne bi bil izdan v upravnem postopku in ne bi imel narave odločbe iz 49. člena ZEKom-1, zato ga ne bi bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Izpodbijani sklep presega vsebino, ki naj bi jo vseboval sklep, izdan na podlagi šestega odstavka 45. člena ZEKom-1.
Izpodbijani sklep toženke vsebuje tudi vsebine (dodeljene radijske frekvence, območje pokrivanja in čas veljavnosti), ki so skladno z 51. členom ZEKom-1 določene kot obvezne vsebine izreka odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Zato bi moralo zato sodišče prve stopnje preizkusiti tožbene navedbe tudi glede izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 47. člena ZEKom-1 in na tej podlagi oceniti, ali ima izpodbijani akt toženke naravo dokončnega pravnega akta po 49. členu ZEKom-1, zoper katerega je možno sodno varstvo v upravnem sporu, kot zatrjuje pritožnik v tožbi (in tudi pritožbi).
URS člen 157, 157/2. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 3, 3/6.
subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - začasna odredba - izpodbijani akt ni upravni akt - oblastno ravnanje - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnica je s tožbo v upravnem sporu, vloženo po 4. členu ZUS-1, zahtevala ugotovitev, da je toženka s svojim dejanjem (poslanim vabilom, v katerem je navedeno, da morajo vsi prisotni v dvorani na slovesnem zaključku devetošolcev Osnovne šole nositi maske in izpolnjevati pogoj PCT) posegla v njene ustavne pravice
Toženka v konkretnem primeru ni oblastveno delovala (ne z vidika njenih nalog oziroma oblastvenih pooblastil po ZOsn, ne z vidika samega ravnanja), saj je bilo njeno dejanje usmerjeno v opozorilo glede spoštovanja pogoja PCT (ki ga je za udeležbo na javni kulturni prireditvi določal šesti odstavek 3. člena takrat veljavnega Odloka in ga je toženka le povzela), brez predvidenih posledic njegove kršitve in opredelitve s tem povezanega nadzora.
Pogoj, da se javne kulturne prireditve lahko udeležijo le končni uporabniki, ki izpolnjujejo določene pogoje, določa Odlok in ga ni določila toženka z vabilom (obveznost izpolnjevanja pogoja PCT bi obstajala tudi, če je toženka ne bi povzela v vabilu), zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je toženka tista, ki je pritožnici naložila obveznost predložitve negativnega testa na COVID-19. To obveznost (oziroma zapoved) ji nalaga Odlok kot splošni pravni akt. Če ta obveznost temelji na zakoniti in ustavni podlagi, pa ni predmet tega upravnega spora.
zahteva za izločitev sodnika - izločitev sodnikov višjega sodišča - odločitev o predlogu za izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - videz nepristranskosti sojenja - zavrnitev zahteve za izločitev - zavrnitev pritožbe
Ker je institut izločitve sodnika namenjen zagotavljanju nepristranskega sojenja v posamični zadevi in s tem poštenemu postopku, je tudi odločanje o tem sojenje, ne glede na to, da je zanj pristojen predsednik sodišča.
Predsednica sodišča je odločala o izločitvi višjih sodnic, preden je bilo odločeno o njeni izločitvi. Ker pa je bila ta zahtevana zaradi okoliščin iz 6. točke 70. člena ZPP, je lahko opravljala nadaljnja dejanja, torej tudi izdala izpodbijani sklep, saj z njim postopek odločanja v upravnem sporu ni bil končan (prvi odstavek 74. člena ZPP). Če bo predsednica v nadaljevanju izločena iz sojenja, pa bo izpodbijani sklep prenehal pravno učinkovati (drugi odstavek istega člena ZPP).
Nestrinjanje z odločitvami izločevanih sodnic v okviru procesnega vodstva ni razlog za izločitev, saj so v ta namen z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva.
Pritožnica je s svojo tožbo izpodbijala odločbo Notarske zbornice, s katero je bilo ugotovljeno, da je notar utemeljeno zavrnil njeno zahtevo za izdajo potrdila o overitvi podpisov za dve drugi osebi, čeprav je stranka pogodbe, na katero se nanašata ta podpisa. Pri tem je tožbeni predlog oprla na določbe ZN, torej na pravne norme, za katere trdi, da ji dajejo položaj stranke v omenjenem postopku overitve in s tem tudi možnost zahtevati izdajo potrdila o overitvi. S tem je smiselno zatrjevala, da je Notarska zbornica te norme razlagala napačno in da je izpodbijana odločba zato nezakonita. Vprašanje, ali iz določb ZN izhaja pravica, ki jo uveljavlja pritožnica, se torej v obravnavanem upravnem sporu ne nanaša na obstoj procesnih predpostavk, temveč na samo bistvo oziroma vsebino spora.
Zatrjevana nezakonitost izpodbijane odločbe bi neposredno prizadela tožničin osebni interes izposlovati overitev pogodbe, katere stranka je, tožnica pa obstoj tega interesa opira na določbe ZN oziroma na pravne norme, za katere trdi, da ji dajejo položaj stranke v omenjenem postopku overitve. S tem je povsem jasno izkazana tožničina pravovarstvena potreba, saj bi uspeh v upravnem sporu zanjo pomenil najmanj dosego položaja stranke v postopku za overitev podpisa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00048710
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 29, 71, 71/2. ZPP člen 8. ZUS-1 člen 20, 20/2, 51, 51/2, 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4, 75, 75/1, 75/1-3.
mednarodna zaščita - zahteva za priznanje mednarodne zaščite - prosilec iz Afganistana - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznan status begunca - izkazanost utemeljenega strahu pred preganjanjem - politično prepričanje kot razlog preganjanja - sporno dejansko stanje - verodostojnost prosilca - opravljena glavna obravnava - vpogled v spis - dokazna ocena sodišča - ugotovljeno drugačno dejansko stanje - nestrinjanje z dokazno oceno - ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja - zaščita v izvorni državi - zavrnitev pritožbe
Sporna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je vodila do drugačnega sklepa o dejanskem stanju.
V takem primeru je pritožbena presoja v upravnem sporu nujno omejena. Zakon sicer določa, da se sme sodba sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijati tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), vendar pa ta določba potrebuje sistemsko ustrezno razlago. Tako je že ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, po kateri ni mogoče uveljavljati tega pritožbenega ugovora, če se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko. Če pa se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča prve stopnje, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja na podlagi istega dokaznega gradiva, temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.
Tudi v primeru, ko je sodišče prve stopnje v svojem postopku prvič ugotavljalo nova dejstva oziroma izvajalo nove dokaze, ki še niso bili ugotovljena oziroma niso bili izvedeni v postopku izdaje upravnega akta, njihova (poglobljena) pritožbena presoja ni mogoča po uradni dolžnosti. Tudi v navedenem primeru mora pritožnik jasno opredeliti med navedenimi dejstvi tista, ki so po njegovem mnenju sporna in predlagati izvedbo dokazov, ki utemeljujejo drugačno presojo dejanskega stanja v zadevi.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049733
URS člen 22, 23, 33, 67. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZIN člen 24, 24/4, 28. ZUP člen 43, 43/1, 135, 135/4.
inšpekcijski postopek - inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev inšpekcijskega postopka - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - položaj stranke v inšpekcijskem postopku - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - pravni interes - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka po četrtem odstavku 135. člena ZUP in 28. členu ZIN temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti, zaradi odsotnosti javnega interesa ni več potrebno. Tak sklep torej ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb in v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka. Zato posledično tak sklep o ustavitvi postopka ne predstavlja akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
Pritožnica lahko svoj zasebni interes v zvezi z varovanjem pravic in koristi, ki se nanašajo na ukrepe zmanjšanja emisij hrupa na njeno nepremičnino uveljavlja v za to namenjenem sodnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Inšpekcijski postopek namreč ni namenjen reševanju sporov med strankami.
začasna odredba - ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev nelegalno zgrajenega objekta - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - trditveno in dokazno breme - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Brez določnih navedb o višini in naravi grozeče škode ter o tem, zakaj bi bila taka škoda za konkretnega tožnika (torej zaradi tožnikovih individualnih okoliščin) težko popravljiva, sodišče nima na voljo niti temeljnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko izdalo morebitno začasno odredbo.
imenovanje sodnega izvedenca - sklep o postavitvi izvedenca - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - procesna odločitev - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik v tem upravnem sporu izpodbija sklep toženke, s katerim je ta v postopku parcelacije postavila izvedenca s področja geodezije, in sklep, s katerim je toženka pritožbo zoper navedeni sklep o postavitvi izvedenca zavrgla, iz razloga, ker pritožba zoper sklep o postavitvi izvedenca ni dovoljena. Navedena sklepa po vsebini predstavljata le procesno odločitev, saj se z njima ne odloča o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank v postopku izdaje upravnega akta. S sklepom o postavitvi izvedenca je namreč odločeno le o izvedbi dokaza z izvedencem, ker je uradna oseba ocenila, da je to potrebno za ugotovitev ali presojo dejstev, pomembnih za sprejem končne odločitve v samem postopku parcelacije. Tudi sklep o zavrženju pritožbe zoper sklep o postavitvi izvedenca, je le procesne narave, saj predstavlja odločitev o nedopustnosti pravnega sredstva.
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZSTAgen člen 3, 3/1, 3/3, 20, 20/1, 20/1-1. ZIUPOPDVE člen 66, 66/2, 66/3. Akt o ustanovitvi Slovenske tiskovne agencije d.o.o., Ljubljana (2012) člen 40, 40/1. Uredba o opravljanju javne službe Slovenske tiskovne agencije (2021) člen 7, 7/1.
odložitvena začasna odredba - Slovenska tiskovna agencija (STA) - financiranje - obveznost ustanovitelja - izdaja začasne odredbe - ugoditev pritožbi
Financiranje opravljanja javne službe je tožeči stranki na podlagi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZSTAgen dolžna zagotoviti tožena stranka kot njen ustanovitelj. Začasno zadržanje izvrševanja Uredbe zato za toženo stranko ne bo predstavljalo nobene ovire, da tožeči stranki izplača nadomestilo za opravljeno javno službo, saj pravno podlago za izplačilo predstavlja že sam zakon, specialno za leto 2021 drugi in tretji odstavek 66. člena ZIUPOPDVE. Kateri organ tožene stranke bo to izvedel oziroma kakšna so nasploh razmerja med Vlado RS in njenimi organi pa v obravnavani zadevi ni bistveno, saj gre za razmerja znotraj tožene stranke, relevantno v tej zadevi pa je samo razmerje med tožečo in toženo stranko.
Za izplačilo sredstev tožeči stranki za opravljanje javne službe za leto 2021 je skladno z ZSTAgen zavezan ustanovitelj in edini družbenik tožeče stranke, tj. Republika Slovenija (tožena stranka). ZIUPOPDVE v to ustanoviteljsko in lastniško strukturo tožeče stranke ne posega.
ZIUPOPDVE v tretjem odstavku 66. člena jasno določa, da se Slovenski tiskovni agenciji ne glede na to, ali je z ustanoviteljem sklenila pogodbo iz prve alineje prvega odstavka 20. člena ZSTAgen, iz proračuna države za leto 2021 za opravljanje dela javne službe zagotovijo sredstva v skladu s sprejetim Poslovnim načrtom za leto 2021.
URS člen 14, 23, 74. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZEKom-1 člen 47, 47/1, 47/2, 49, 192, 192/1, 192/2.
javni razpis za dodelitev radijske frekvence - izvedba javne dražbe - subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - pravica do svobodne gospodarske pobude - pravica do enakosti pred zakonom - drugo učinkovito sodno varstvo - sodno varstvo v rednem upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Postopek javnega razpisa je predhodni postopek, v katerem se zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo ponudbe. Po prejemu poročila komisije o oceni ponudb pa se nadaljuje odločanje po ZUP, pri čemer imajo položaj stranke vsi ponudniki, ki so v roku, določenem v javnem razpisu, predložili pravilno označene ponudbe (prvi odstavek 47. člena ZEKom-1). Ta postopek se (praviloma) zaključi z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc (49. člen ZEKom-1). Ta odločba je upravni akt, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih strank - ponudnikov, ki so sodelovali v postopku, ti pa lahko uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu. Iz navedene ureditve izhaja, da je varstvo v zvezi s podeljevanjem radijskih frekvenc zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, tj. spora o zakonitosti upravnega akta.
Glede na navedeno bo torej pritožnik lahko uveljavljal svoje pravice v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.
Za sodno varstvo razmerij po določbah ZEKom-1, s katerimi so implementirane pravice iz prava Evropske Unije, veljajo enaka postopkovna pravila oziroma možnost uveljavljanja sodnega varstva pravic in pravnih koristi tako kot jih ZUS-1 zagotavlja za vse druge primere.
Odločitev o zavrženju tožbe po 4. členu ZUS-1, ker zanjo niso izpolnjene procesne predpostavke, ne pomeni, da je pritožnik prikrajšan za sodno varstvo pravic, to je le odloženo do končne odločitve, zoper katero bo lahko to varstvo uveljavljal.
začasna odredba - izvolitev visokošolskega predavatelja - izvolitev v naziv izredni profesor - ustavitev postopka - tožba v upravnem sporu - zahteva za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - izvršljivost odločbe po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - zavrnitev pritožbe
Odložitveno začasno odredbo je mogoče izdati le, če je v upravnem sporu izpodbijan akt, ki se izvršuje po določbah ZUP. Odločba Senata Univerze v Mariboru se ne izvršuje, saj z odločitvijo o zavrnitvi pritožbe pritožniku ni bila naložena nobena v upravnem postopku izvršljiva obveznost. Enako velja tudi za prvostopenjski sklep rektorja o ustavitvi postopka, saj s tem sklepom pritožniku ni bila naložena nobena obveznost, ki bi se lahko izvršila po določbah ZUP. Zato je pravilna presoja, da v primeru kot je obravnavani, predlagane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati.
V primerih, ko se izpodbija odločbo, ki se ne izvršuje po ZUP, je sicer mogoče predlagati izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Vendar pritožnik ni zahteval izdaje ureditvene začasne odredbe (tega tudi v pritožbi ne zatrjuje), pri čemer sodišče ureditveno začasno odredbo lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00048565
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 5, 5/1, 339/2, 339/2-14.
začasna odredba - neprofitna najemnina - nadaljevanje najema - sprememba neprofitne najemnine - tržna najemnina - zahteva za izdajo začasne odločbe - izdaja začasne odredbe - ugoditev pritožbi - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničini zahtevi za izdajo začasne odredbe in je do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča prve stopnje je tožnica verjetno izkazala nastanek težko popravljive škode v primeru nezadržanja izvršitve izpodbijane odločbe, in da zadržanje njene izvršitve ne bi prizadelo koristi toženke. Ti razlogi sodišča prve stopnje pa so v nasprotju z ugotovitvijo, da je predmet tega upravnega spora odločba Občinske uprave Občine Radenci, s katero je v 2. točki izreka odločeno, da se bo neprofitna najemnina spremenila v tržno najemnino v višini 567,81 EUR po pravnomočnosti te odločbe. Ker izpodbijana odločba zaradi vložene tožbe še ni pravnomočna, ni jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje spuščalo v presojo, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Pogoj za izdajo odložitvene začasne odredbe je namreč izvršljivost izpodbijanega akta. Pritožnica v pritožbi sicer meni, da se novo določena najemnina plačuje z dnem dokončnosti odločbe, in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1308/2018 z dne 11. 2. 2020. Zakaj naj bi bilo to stališče upoštevno tudi v primeru, ko je v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da se bo neprofitna najemnina spremenila v tržno po pravnomočnosti te odločbe pa pritožnica ne pojasni. Razlogi za tako stališče tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhajajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048564
URS člen 22, 23, 125. ZPP člen 70, 70-6, 72, 73, 73/4, 73/5. ZUS-1 člen 77. ZPVPJN člen 61e, 61e/4, 65, 65/1.
zahteva za izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - videz nepristranskosti - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do izjave v postopku - zavrnitev pritožbe
Sodnikovo pravno mnenje, ki ga je izrazil v strokovnem članku, ne predstavlja objektivnega odklonitvenega razloga, četudi utegne biti to vprašanje v zadevi odločilnega pomena. Po analogiji je to stališče uporabljivo tudi v zvezi z mnenji, ki jih sodnik kot avtor predstavi v okviru komentarja določenega zakona. Zato je v obravnavani zadevi bistveno le, da izločevani sodnik v svojem komentarju zakona ni izjavil, da bo v pritožničinem primeru odločil enako, neupoštevaje njene argumente oziroma okoliščine obravnavane zadeve.
Vrhovno sodišče zavrača posplošeno pritožbeno oceno, da je bila (celotna) praksa organa, ki ga je izločevani sodnik vodil, v nasprotju s stališči ESČP glede izvajanja ustnih obravnav. To bi držalo le, če bi bilo stališče omenjenega sodišča, da gre za absolutno človekovo pravico, DKOM pa bi odločala izključno na sejah. A tega pritožba ne trdi.
JAVNA NAROČILA - KMETIJSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048570
Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja člen 2, 24, 30, 30/1, 30/1-a. URS člen 158. ZKme-1 člen 56, 57b.
javni razpis - ukrep programa razvoja podeželja - neposredna plačila v kmetijstvu - izpolnjevanje pogojev za pridobitev sredstev na podlagi javnega razpisa - dvofazni postopek - pogoji za odobritev sredstev - zahteva za izplačilo odobrenih sredstev - zavrnjen zahtevek za izplačilo sredstev - pogoji javnega razpisa - upravičeni stroški naložbe - neupravičeni stroški - upravna kazen - znižanje plačila - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da se o pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa odloča v dvofaznem postopku. Odločitev o upravičenju do koriščenja sredstev do določene višine za odobreni projekt je odločitev o pravnem temelju zahtevka za izplačilo (prva faza postopka). Dejansko izplačani znesek sredstev pa je odvisen od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za plačilo (druga faza postopka), med drugim od resničnosti navedenih izdatkov, nastalih z izvedbo odobrenega projekta, in preverjanja oziroma primerjave izvedenega projekta s tistim, za katerega je bil predložen in odobren zahtevek za podporo. Vrhovno sodišče je že v sodbi X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019 sprejelo stališče, da odločanje o zahtevku za izplačilo ne vključuje preverjanja pogojev, ki se nanašajo na sprejemljivost projekta in so bili že predmet odločanja o pravici do sredstev. Takšno odločanje bi bilo v nasprotju z institutom pravnomočnosti.
Glede na navedeno je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali se skladnost postopka javnega naročanja z določbami ZJN, če je bil ta postopek izveden do izdaje odločbe o pravici do sredstev, preverja v okviru materialnopravnih pogojev za dodelitev pravice do sredstev in je s tem predmet preverjanja v postopku, ki se je v obravnavanem primeru končal s pravnomočno odločbo o pravici do sredstev, ali pa se preverja v okviru pogojev za izplačilo sredstev in je s tem predmet odločanja v postopku, ki se je končal z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu.
Iz določb Javnega razpisa izhaja, da bo toženka usklajenost postopka javnega naročanja z določbami ZJN preverjala v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo.
Znesek iz točke (a) drugega pododstavka 30. člena Uredbe št. 65/2011/EU je znesek, ki ga pristojni organ določi, ko preveri zahtevek za izplačilo. Če bi bilo v tem postopku, tj. v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo, ugotovljeno, da so vsi priglašeni stroški upravičeni, bi bila tožnica upravičena do izplačila le zahtevanega zneska in ne več, čeprav ji je bilo z odločbo o pravici do sredstev odobren višji znesek. Upravičenost stroškov je namreč mogoče preverjati le glede priglašenih stroškov. Niso pa vedno upravičeni vsi priglašeni stroški, čeprav so nastali pri izvajanju naložbe, za katero je bilo odobreno sofinanciranje.
Znesek upravičenih stroškov, kadar je ugotovljeno, da vsi niso upravičeni, se ugotavlja z izračunavanjem razlike med priglašenimi in neupravičenimi stroški.
ZPre-1 člen 32. ZTFI-1 člen 463, 463/1, 475, 475/1, 475/2, 482, 487, 487/3. ZUS-1 člen 82, 82/2.
dovoljenje za prevzemno ponudbo - izdaja dovoljenja - postopek sodnega varstva - zavrženje tožbe - posebna pritožba ni dovoljena - nedovoljena pritožba - napačen pravni pouk - zavrženje pritožbe
V 482. členu ZTFI-1 je v pododdelku 15.2.1 "Skupne določbe" oddelka 15.2 "Postopek sodnega varstva" določeno, da proti sodbi oziroma sklepu, izdanem v postopku sodnega varstva, ni pritožbe. Nadalje pa je v pododdelku 15.2.2. "Postopek sodnega varstva proti odločbam o potrditvi prospekta in odločbam v postopku po ZPre-1" določeno, da je proti sodbi, s katero sodišče odloči v postopku sodnega varstva, ne glede na 482. člen ZTFI-1 dovoljena pritožba, o kateri odloča Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov (tretji odstavek 487. člena ZTFI-1).
V obravnavanem primeru je Upravno sodišče odločilo s sklepom, zato je treba za odločitev o dovoljenosti pritožbe uporabiti določbo 482. člena ZTFI-1 in pritožbo kot nedovoljeno zavreči. Ker je institut pritožbe "specialno" urejen v ZTFI-1, subsidiarna uporaba določb ZUS-1, mišljeno je določilo drugega odstavka 82. člena1, ni na mestu. Pritožba tudi ne izpolnjuje predpisanih pogojev, da bi jo bilo mogoče šteti za predlog za dopustitev revizije.
DRŽAVNO TOŽILSTVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00047820
URS člen 23. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZDT-1 člen 29, 29/1, 30, 30/1, 31, 32, 32/2, 32/3, 32/4, 33, 33/1, 33/2, 33/3, 33/4, 34, 34/1, 34/2.
imenovanje vrhovnega državnega tožilca - dokončno mnenje državnotožilskega sveta - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Zoper dokončno mnenje DTS ni posebnega pravnega sredstva, lahko pa se izpodbija v upravnem sporu zoper odločbo vlade o imenovanju državnega tožilca na prosto razpisano mesto (drugi odstavek 34. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru pa gre celo za fazo pred oblikovanjem oziroma sprejemom dokončnega mnenja, in sicer odločitev oziroma ugotovitev, da to dokončno mnenje ob ponovni obravnavi (na zahtevo Ministrice za pravosodje) ni bilo sprejeto z ustrezno (dvotretjinsko) večino. Tako Vrhovno sodišče ne more pritrditi argumentom pritožnika, da bi moralo obstajati zoper tako odločitev DTS posebno pravno sredstvo, saj ne obstaja niti, ko se to dokončno mnenje dejansko oblikuje in sprejme z ustrezno večino glasov članov DTS.
Glede na 2. člen ZUS-1 upravni spor ni dovoljen, ker ni bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi posameznika, saj pritožnik nima pravice biti imenovan, temveč le kandidirati za mesto vrhovnega državnega tožilca pod enakimi pogoji kot ostali kandidati, kar mu je bilo omogočeno. Tako ni bilo poseženo v njegovo pravico do zasedbe prostega mesta vrhovnega državnega tožilca, saj take niti ustavne niti zakonske pravice nima, pravico kandidirati pod enakimi pogoji pa je uresničeval. Zato niso podani niti pogoji za odločanje v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 in bi bilo treba tožbo zavreči iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo, vendar iz razloga po 4. točki navedenega člena, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.