imenovanje sodnega izvedenca - sklep o postavitvi izvedenca - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - procesna odločitev - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik v tem upravnem sporu izpodbija sklep toženke, s katerim je ta v postopku parcelacije postavila izvedenca s področja geodezije, in sklep, s katerim je toženka pritožbo zoper navedeni sklep o postavitvi izvedenca zavrgla, iz razloga, ker pritožba zoper sklep o postavitvi izvedenca ni dovoljena. Navedena sklepa po vsebini predstavljata le procesno odločitev, saj se z njima ne odloča o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank v postopku izdaje upravnega akta. S sklepom o postavitvi izvedenca je namreč odločeno le o izvedbi dokaza z izvedencem, ker je uradna oseba ocenila, da je to potrebno za ugotovitev ali presojo dejstev, pomembnih za sprejem končne odločitve v samem postopku parcelacije. Tudi sklep o zavrženju pritožbe zoper sklep o postavitvi izvedenca, je le procesne narave, saj predstavlja odločitev o nedopustnosti pravnega sredstva.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049733
URS člen 22, 23, 33, 67. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZIN člen 24, 24/4, 28. ZUP člen 43, 43/1, 135, 135/4.
inšpekcijski postopek - inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev inšpekcijskega postopka - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - položaj stranke v inšpekcijskem postopku - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - pravni interes - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka po četrtem odstavku 135. člena ZUP in 28. členu ZIN temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti, zaradi odsotnosti javnega interesa ni več potrebno. Tak sklep torej ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb in v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka. Zato posledično tak sklep o ustavitvi postopka ne predstavlja akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
Pritožnica lahko svoj zasebni interes v zvezi z varovanjem pravic in koristi, ki se nanašajo na ukrepe zmanjšanja emisij hrupa na njeno nepremičnino uveljavlja v za to namenjenem sodnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Inšpekcijski postopek namreč ni namenjen reševanju sporov med strankami.
ZEKom-1 člen 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 51, 192, 192/1. ZUS-1 člen 2, 2/2, 4, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
začasna odredba - dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - javni poziv za dodelitev radijskih frekvenc - plačilo nadomestila - pravica do uporabe radijskih frekvenc - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - ugoditev pritožbi
Agencija o ponudbah odloči z izdajo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, ki vsebuje vse obvezne sestavine določene v 51. členu ZEKom-1. S sklepom, izdanim na podlagi šestega odstavka 45. člena ZEKom-1, pa se dražitelju ali dražiteljem z najvišjo ponudbo oziroma z najvišjo kombinacijo ponudb, ki so v skladu s pravili za izvedbo javne dražbe na javni dražbi uspeli, določi le znesek plačila za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, ki ga morajo v skladu s temi pravili za izvedbo javne dražbe plačati, in rok, v katerem ga morajo plačati. Tak sklep, torej ne pomeni odločitve o pravici na področju upravnega prava (v obravnavanem primeru pravice o pridobitvi radijskih frekvenc v uporabo), temveč predstavlja zgolj vmesni procesni sklep v predhodnem postopku javnega razpisa, v katerem se ponudbe zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo. To pomeni, da je vsebina odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc enaka, ne glede na to, ali je postopku javnega razpisa sledil postopek javne dražbe ali ne.
Tudi če bi bilo določbe ZEKom-1 mogoče razlagati na način, kot zatrjuje pritožnik, tj. da se v primeru izvedbe javne dražbe s sklepom, izdanim po šestem odstavku 45. člena ZEKom-1, odloča o dodelitvi radijskih frekvenc pod odložnim pogojem plačila za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, tak sklep ob upoštevanju drugega odstavka 47. člena ZEKom-1 še vedno ne bi bil izdan v upravnem postopku in ne bi imel narave odločbe iz 49. člena ZEKom-1, zato ga ne bi bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Izpodbijani sklep presega vsebino, ki naj bi jo vseboval sklep, izdan na podlagi šestega odstavka 45. člena ZEKom-1.
Izpodbijani sklep toženke vsebuje tudi vsebine (dodeljene radijske frekvence, območje pokrivanja in čas veljavnosti), ki so skladno z 51. členom ZEKom-1 določene kot obvezne vsebine izreka odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Zato bi moralo zato sodišče prve stopnje preizkusiti tožbene navedbe tudi glede izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 47. člena ZEKom-1 in na tej podlagi oceniti, ali ima izpodbijani akt toženke naravo dokončnega pravnega akta po 49. členu ZEKom-1, zoper katerega je možno sodno varstvo v upravnem sporu, kot zatrjuje pritožnik v tožbi (in tudi pritožbi).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00048565
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 5, 5/1, 339/2, 339/2-14.
začasna odredba - neprofitna najemnina - nadaljevanje najema - sprememba neprofitne najemnine - tržna najemnina - zahteva za izdajo začasne odločbe - izdaja začasne odredbe - ugoditev pritožbi - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničini zahtevi za izdajo začasne odredbe in je do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča prve stopnje je tožnica verjetno izkazala nastanek težko popravljive škode v primeru nezadržanja izvršitve izpodbijane odločbe, in da zadržanje njene izvršitve ne bi prizadelo koristi toženke. Ti razlogi sodišča prve stopnje pa so v nasprotju z ugotovitvijo, da je predmet tega upravnega spora odločba Občinske uprave Občine Radenci, s katero je v 2. točki izreka odločeno, da se bo neprofitna najemnina spremenila v tržno najemnino v višini 567,81 EUR po pravnomočnosti te odločbe. Ker izpodbijana odločba zaradi vložene tožbe še ni pravnomočna, ni jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje spuščalo v presojo, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Pogoj za izdajo odložitvene začasne odredbe je namreč izvršljivost izpodbijanega akta. Pritožnica v pritožbi sicer meni, da se novo določena najemnina plačuje z dnem dokončnosti odločbe, in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1308/2018 z dne 11. 2. 2020. Zakaj naj bi bilo to stališče upoštevno tudi v primeru, ko je v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da se bo neprofitna najemnina spremenila v tržno po pravnomočnosti te odločbe pa pritožnica ne pojasni. Razlogi za tako stališče tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhajajo.
JAVNA NAROČILA - KMETIJSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048570
Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja člen 2, 24, 30, 30/1, 30/1-a. URS člen 158. ZKme-1 člen 56, 57b.
javni razpis - ukrep programa razvoja podeželja - neposredna plačila v kmetijstvu - izpolnjevanje pogojev za pridobitev sredstev na podlagi javnega razpisa - dvofazni postopek - pogoji za odobritev sredstev - zahteva za izplačilo odobrenih sredstev - zavrnjen zahtevek za izplačilo sredstev - pogoji javnega razpisa - upravičeni stroški naložbe - neupravičeni stroški - upravna kazen - znižanje plačila - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da se o pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa odloča v dvofaznem postopku. Odločitev o upravičenju do koriščenja sredstev do določene višine za odobreni projekt je odločitev o pravnem temelju zahtevka za izplačilo (prva faza postopka). Dejansko izplačani znesek sredstev pa je odvisen od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za plačilo (druga faza postopka), med drugim od resničnosti navedenih izdatkov, nastalih z izvedbo odobrenega projekta, in preverjanja oziroma primerjave izvedenega projekta s tistim, za katerega je bil predložen in odobren zahtevek za podporo. Vrhovno sodišče je že v sodbi X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019 sprejelo stališče, da odločanje o zahtevku za izplačilo ne vključuje preverjanja pogojev, ki se nanašajo na sprejemljivost projekta in so bili že predmet odločanja o pravici do sredstev. Takšno odločanje bi bilo v nasprotju z institutom pravnomočnosti.
Glede na navedeno je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali se skladnost postopka javnega naročanja z določbami ZJN, če je bil ta postopek izveden do izdaje odločbe o pravici do sredstev, preverja v okviru materialnopravnih pogojev za dodelitev pravice do sredstev in je s tem predmet preverjanja v postopku, ki se je v obravnavanem primeru končal s pravnomočno odločbo o pravici do sredstev, ali pa se preverja v okviru pogojev za izplačilo sredstev in je s tem predmet odločanja v postopku, ki se je končal z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu.
Iz določb Javnega razpisa izhaja, da bo toženka usklajenost postopka javnega naročanja z določbami ZJN preverjala v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo.
Znesek iz točke (a) drugega pododstavka 30. člena Uredbe št. 65/2011/EU je znesek, ki ga pristojni organ določi, ko preveri zahtevek za izplačilo. Če bi bilo v tem postopku, tj. v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo, ugotovljeno, da so vsi priglašeni stroški upravičeni, bi bila tožnica upravičena do izplačila le zahtevanega zneska in ne več, čeprav ji je bilo z odločbo o pravici do sredstev odobren višji znesek. Upravičenost stroškov je namreč mogoče preverjati le glede priglašenih stroškov. Niso pa vedno upravičeni vsi priglašeni stroški, čeprav so nastali pri izvajanju naložbe, za katero je bilo odobreno sofinanciranje.
Znesek upravičenih stroškov, kadar je ugotovljeno, da vsi niso upravičeni, se ugotavlja z izračunavanjem razlike med priglašenimi in neupravičenimi stroški.
začasna odredba - izvolitev visokošolskega predavatelja - izvolitev v naziv izredni profesor - ustavitev postopka - tožba v upravnem sporu - zahteva za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - izvršljivost odločbe po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - zavrnitev pritožbe
Odložitveno začasno odredbo je mogoče izdati le, če je v upravnem sporu izpodbijan akt, ki se izvršuje po določbah ZUP. Odločba Senata Univerze v Mariboru se ne izvršuje, saj z odločitvijo o zavrnitvi pritožbe pritožniku ni bila naložena nobena v upravnem postopku izvršljiva obveznost. Enako velja tudi za prvostopenjski sklep rektorja o ustavitvi postopka, saj s tem sklepom pritožniku ni bila naložena nobena obveznost, ki bi se lahko izvršila po določbah ZUP. Zato je pravilna presoja, da v primeru kot je obravnavani, predlagane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati.
V primerih, ko se izpodbija odločbo, ki se ne izvršuje po ZUP, je sicer mogoče predlagati izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Vendar pritožnik ni zahteval izdaje ureditvene začasne odredbe (tega tudi v pritožbi ne zatrjuje), pri čemer sodišče ureditveno začasno odredbo lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli.
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZSTAgen člen 3, 3/1, 3/3, 20, 20/1, 20/1-1. ZIUPOPDVE člen 66, 66/2, 66/3. Akt o ustanovitvi Slovenske tiskovne agencije d.o.o., Ljubljana (2012) člen 40, 40/1. Uredba o opravljanju javne službe Slovenske tiskovne agencije (2021) člen 7, 7/1.
odložitvena začasna odredba - Slovenska tiskovna agencija (STA) - financiranje - obveznost ustanovitelja - izdaja začasne odredbe - ugoditev pritožbi
Financiranje opravljanja javne službe je tožeči stranki na podlagi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZSTAgen dolžna zagotoviti tožena stranka kot njen ustanovitelj. Začasno zadržanje izvrševanja Uredbe zato za toženo stranko ne bo predstavljalo nobene ovire, da tožeči stranki izplača nadomestilo za opravljeno javno službo, saj pravno podlago za izplačilo predstavlja že sam zakon, specialno za leto 2021 drugi in tretji odstavek 66. člena ZIUPOPDVE. Kateri organ tožene stranke bo to izvedel oziroma kakšna so nasploh razmerja med Vlado RS in njenimi organi pa v obravnavani zadevi ni bistveno, saj gre za razmerja znotraj tožene stranke, relevantno v tej zadevi pa je samo razmerje med tožečo in toženo stranko.
Za izplačilo sredstev tožeči stranki za opravljanje javne službe za leto 2021 je skladno z ZSTAgen zavezan ustanovitelj in edini družbenik tožeče stranke, tj. Republika Slovenija (tožena stranka). ZIUPOPDVE v to ustanoviteljsko in lastniško strukturo tožeče stranke ne posega.
ZIUPOPDVE v tretjem odstavku 66. člena jasno določa, da se Slovenski tiskovni agenciji ne glede na to, ali je z ustanoviteljem sklenila pogodbo iz prve alineje prvega odstavka 20. člena ZSTAgen, iz proračuna države za leto 2021 za opravljanje dela javne službe zagotovijo sredstva v skladu s sprejetim Poslovnim načrtom za leto 2021.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048564
URS člen 22, 23, 125. ZPP člen 70, 70-6, 72, 73, 73/4, 73/5. ZUS-1 člen 77. ZPVPJN člen 61e, 61e/4, 65, 65/1.
zahteva za izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - videz nepristranskosti - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do izjave v postopku - zavrnitev pritožbe
Sodnikovo pravno mnenje, ki ga je izrazil v strokovnem članku, ne predstavlja objektivnega odklonitvenega razloga, četudi utegne biti to vprašanje v zadevi odločilnega pomena. Po analogiji je to stališče uporabljivo tudi v zvezi z mnenji, ki jih sodnik kot avtor predstavi v okviru komentarja določenega zakona. Zato je v obravnavani zadevi bistveno le, da izločevani sodnik v svojem komentarju zakona ni izjavil, da bo v pritožničinem primeru odločil enako, neupoštevaje njene argumente oziroma okoliščine obravnavane zadeve.
Vrhovno sodišče zavrača posplošeno pritožbeno oceno, da je bila (celotna) praksa organa, ki ga je izločevani sodnik vodil, v nasprotju s stališči ESČP glede izvajanja ustnih obravnav. To bi držalo le, če bi bilo stališče omenjenega sodišča, da gre za absolutno človekovo pravico, DKOM pa bi odločala izključno na sejah. A tega pritožba ne trdi.
URS člen 14, 23, 74. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZEKom-1 člen 47, 47/1, 47/2, 49, 192, 192/1, 192/2.
javni razpis za dodelitev radijske frekvence - izvedba javne dražbe - subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - pravica do svobodne gospodarske pobude - pravica do enakosti pred zakonom - drugo učinkovito sodno varstvo - sodno varstvo v rednem upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Postopek javnega razpisa je predhodni postopek, v katerem se zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo ponudbe. Po prejemu poročila komisije o oceni ponudb pa se nadaljuje odločanje po ZUP, pri čemer imajo položaj stranke vsi ponudniki, ki so v roku, določenem v javnem razpisu, predložili pravilno označene ponudbe (prvi odstavek 47. člena ZEKom-1). Ta postopek se (praviloma) zaključi z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc (49. člen ZEKom-1). Ta odločba je upravni akt, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih strank - ponudnikov, ki so sodelovali v postopku, ti pa lahko uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu. Iz navedene ureditve izhaja, da je varstvo v zvezi s podeljevanjem radijskih frekvenc zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, tj. spora o zakonitosti upravnega akta.
Glede na navedeno bo torej pritožnik lahko uveljavljal svoje pravice v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.
Za sodno varstvo razmerij po določbah ZEKom-1, s katerimi so implementirane pravice iz prava Evropske Unije, veljajo enaka postopkovna pravila oziroma možnost uveljavljanja sodnega varstva pravic in pravnih koristi tako kot jih ZUS-1 zagotavlja za vse druge primere.
Odločitev o zavrženju tožbe po 4. členu ZUS-1, ker zanjo niso izpolnjene procesne predpostavke, ne pomeni, da je pritožnik prikrajšan za sodno varstvo pravic, to je le odloženo do končne odločitve, zoper katero bo lahko to varstvo uveljavljal.
ZPre-1 člen 32. ZTFI-1 člen 463, 463/1, 475, 475/1, 475/2, 482, 487, 487/3. ZUS-1 člen 82, 82/2.
dovoljenje za prevzemno ponudbo - izdaja dovoljenja - postopek sodnega varstva - zavrženje tožbe - posebna pritožba ni dovoljena - nedovoljena pritožba - napačen pravni pouk - zavrženje pritožbe
V 482. členu ZTFI-1 je v pododdelku 15.2.1 "Skupne določbe" oddelka 15.2 "Postopek sodnega varstva" določeno, da proti sodbi oziroma sklepu, izdanem v postopku sodnega varstva, ni pritožbe. Nadalje pa je v pododdelku 15.2.2. "Postopek sodnega varstva proti odločbam o potrditvi prospekta in odločbam v postopku po ZPre-1" določeno, da je proti sodbi, s katero sodišče odloči v postopku sodnega varstva, ne glede na 482. člen ZTFI-1 dovoljena pritožba, o kateri odloča Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov (tretji odstavek 487. člena ZTFI-1).
V obravnavanem primeru je Upravno sodišče odločilo s sklepom, zato je treba za odločitev o dovoljenosti pritožbe uporabiti določbo 482. člena ZTFI-1 in pritožbo kot nedovoljeno zavreči. Ker je institut pritožbe "specialno" urejen v ZTFI-1, subsidiarna uporaba določb ZUS-1, mišljeno je določilo drugega odstavka 82. člena1, ni na mestu. Pritožba tudi ne izpolnjuje predpisanih pogojev, da bi jo bilo mogoče šteti za predlog za dopustitev revizije.
DRŽAVNO TOŽILSTVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00047820
URS člen 23. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZDT-1 člen 29, 29/1, 30, 30/1, 31, 32, 32/2, 32/3, 32/4, 33, 33/1, 33/2, 33/3, 33/4, 34, 34/1, 34/2.
imenovanje vrhovnega državnega tožilca - dokončno mnenje državnotožilskega sveta - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Zoper dokončno mnenje DTS ni posebnega pravnega sredstva, lahko pa se izpodbija v upravnem sporu zoper odločbo vlade o imenovanju državnega tožilca na prosto razpisano mesto (drugi odstavek 34. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru pa gre celo za fazo pred oblikovanjem oziroma sprejemom dokončnega mnenja, in sicer odločitev oziroma ugotovitev, da to dokončno mnenje ob ponovni obravnavi (na zahtevo Ministrice za pravosodje) ni bilo sprejeto z ustrezno (dvotretjinsko) večino. Tako Vrhovno sodišče ne more pritrditi argumentom pritožnika, da bi moralo obstajati zoper tako odločitev DTS posebno pravno sredstvo, saj ne obstaja niti, ko se to dokončno mnenje dejansko oblikuje in sprejme z ustrezno večino glasov članov DTS.
Glede na 2. člen ZUS-1 upravni spor ni dovoljen, ker ni bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi posameznika, saj pritožnik nima pravice biti imenovan, temveč le kandidirati za mesto vrhovnega državnega tožilca pod enakimi pogoji kot ostali kandidati, kar mu je bilo omogočeno. Tako ni bilo poseženo v njegovo pravico do zasedbe prostega mesta vrhovnega državnega tožilca, saj take niti ustavne niti zakonske pravice nima, pravico kandidirati pod enakimi pogoji pa je uresničeval. Zato niso podani niti pogoji za odločanje v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 in bi bilo treba tožbo zavreči iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo, vendar iz razloga po 4. točki navedenega člena, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.
ZUS-1 člen 2, 4, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 297, 297/2.
ukrep inšpektorja za okolje in prostor - izvršba izrečenega inšpekcijskega ukrepa - izvršba inšpekcijske odločbe - stroški izvršbe - sklep o naložitvi predujma - predujem - založitev predujma za stroške - upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi
Prvostopenjsko sodišče je sklep o predujmu obravnavalo kot vmesni procesni sklep v postopku izdaje sklepa o stroških postopka kot upravnega akta. Na čem temelji to stališče, ni razvidno, saj sodišče navedene povezave ni obrazložilo in ni pojasnilo, zakaj je sklepu o predujmu pripisalo izključne procesne učinke v smislu sklepa, ki ima vpliv samo na vodenje in postopek izdaje upravnega akta (sklepa o stroških postopka).
Zaradi neobrazloženosti navedb v izpodbijanem sklepu, na katerih temelji odločitev o zavrženju tožbe, ni razvidna določna opredelitev prvostopenjskega sodišča glede pravne narave sklepa o predujmu. Posledično ni mogoč preizkus stališča, da ne gre za akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu.
URS člen 57. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZVPI člen 1, 2, 2-10, 6, 8, 10, 11, 14, 14/1. ZPPPK člen 4, 4/1.
izobraževanje - vrednotenje izobraževanja - mnenje - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - subsidiarno varstvo v upravnem sporu - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Zakon ne le z uporabo pojmov (vrednotenje, mnenje, informacija), ki že sami po sebi opredeljujejo vrednotenje kot strokovno opravilo, tudi z izrecno določbo izključil opredelitev sprejetih mnenj kot upravnih aktov (odločb ali drugače poimenovanih oblastnih aktov), s katerimi bi bilo odločeno o pravici ali pravni koristi posameznika. Vrednotenja tujega izobraževanja ne gre zamenjevati z njegovim priznavanjem, saj je izvedba postopka priznavanja v skladu s 1. členom ZVPI predvidena samo za namen nadaljnjega izobraževanja. V tem postopku se odloči o posameznikovi pravici do dostopa, prijave in obravnave v postopkih vpisa pri nadaljevanju izobraževanja na izobraževalni instituciji v Republiki Sloveniji in o tem izda odločba (10. člen). Navedene odločbe ne sprejme ENIC-NARIC center, pač pa izobraževalna institucija, na kateri želi oseba nadaljevati izobraževanje (11. člen in prvi odstavek 14. člena ZVPI).
Mnenji, izdani na podlagi ZVPI, sta le informativnega značaja. Ker ne pomenita odločitvi o (ne)priznanju pritožnikove tuje izobrazbe ali naziva, saj postopek priznavanja ni bil izveden, tudi nista pravno zavezujoči in ne predstavljata posega v pritožnikovo ustavno pravico do izobraževanja in priznanja izobrazbe.
Morebitno pritožnikovo izključevanje s trga dela zgolj na podlagi okoliščine, da je visokošolsko izobrazbo druge bolonjske stopnje pridobil v drugi državi članici EU in ne v Sloveniji, bo lahko predmet sodnega varstva v sporu, ki bi se vodil v zvezi z zagotavljanjem enakih pogojev glede dostopa do konkretne zaposlitve.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZDavP-2 člen 84, 141, 141/1. ZDDPO-2 člen 55a, 55a/5.
davčni inšpekcijski nadzor - davčna odmerna odločba - davek od dohodkov pravnih oseb - pridobitna dejavnost - davčna obveznost - zmanjšanje davčne osnove - olajšava za investiranje - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi
Le dejstvo, da je bilo v izreku izpodbijane odločbe zapisano, da je davek od dohodka pravnih oseb v pritožničinih obračunih 0 EUR, po presoji Vrhovnega sodišča v okoliščinah obravnavanega primera še ne pomeni, da pritožnica nima pravnega interesa za (izpodbojno) tožbo, s katero zahteva odpravo izpodbijane odločbe, ki je bila izdana v postopku inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb.
V obravnavani zadevi je prvostopenjski davčni organ v davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotovil, da je pritožnica svoje prihodke v obravnavanem obdobju opredelila kot prihodke iz nepridobitne dejavnosti, čeprav bi jih z davčnega vidika morala opredeliti kot prihodke iz pridobitne dejavnosti. Posledično je ugotavljal davčno priznane prihodke in odhodke ter davčno osnovo za odmero davka od dohodkov pravnih oseb. Z izpodbijano odločbo pritožnici sicer ni odmeril in naložil plačila davka, vendar pa, kot to (neprerekano) opozarja pritožnica, tega ni storil, ker je dovolil zmanjšanje davčne osnove za davčno olajšavo po 55. a členu ZDDPO-2 v celotnem znesku. V davčnem postopku so bile torej ugotovljene takšne nepravilnosti, ki so imele vpliv na višino pritožničine davčne obveznosti in zaradi katerih bi davčna obveznost pritožnice nastala, če pritožnica ne bi uveljavljala olajšave za investiranje. S slednjo bi lahko pritožnica davčno osnovo sicer zmanjševala še v naslednjih petih davčnih obdobjih po obdobju vlaganja, vendar največ v višini davčne osnove (peti odstavek 55. a členu ZDDPO-2). Tožničina pravna situacija se je torej z izdajo izpodbijane sodbe spremenila in s tem posegla v njen pravni položaj. Zato ji je treba priznati pravni interes za odpravo izpodbijane odločbe, saj bi se v primeru morebitnega uspeha, neizkoriščen del olajšave, s katerim bi lahko zmanjševala davčno osnovo, povečal.
ZUS-1 člen 32. ZON člen 101e, 101e/1, 101e/5, 101e/7, 101f. GZ člen 4, 4/1, 50, 50/1, 53, 53/1, 53/3, 57, 57/1, 125, 125/4, 125/4-4.
odložitvena začasna odredba - gradbeno dovoljenje - celovita presoja vplivov na okolje - presoja sprejemljivosti načrtovanega posega v naravo - javna korist - nastanek težko popravljive škode - izkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Posegi v naravo (še posebej v večjem obsegu, kot je obravnavani – gradnja hidroelektrarne), mimo potrebnih varovalnih in zaščitnih ukrepov, lahko povzročijo škodo, ki je ne samo težko ampak celo nepopravljiva, ne glede na kasnejše finančne vložke pri poskusu rehabilitacije narave oziroma naravnih habitatov. Zaradi očitnosti navedene težko popravljive oziroma nepopravljive škode, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča nujno sledi taki gradnji (tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil poseg nameravane gradnje ocenjen z oceno D), tožeči stranki te ni bilo treba še dodatno utemeljevati in izkazati.
V integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja se gradbeno dovoljenje izda, če so izpolnjeni pogoji za izdajo in če je ugotovljeno, da nameravana gradnja nima pomembnih vplivov na okolje (prvi odstavek 57. člena GZ), pri čemer pred izdajo gradbenega dovoljenja ni treba čakati pravnomočnosti okoljevarstvenega soglasja (četrta alineja četrtega odstavka 125. člena GZ). Postopek izdaje gradbenega dovoljenja se tako nadaljuje že po dokončnosti okoljevarstvenega soglasja, oziroma v tem primeru, odločbe o prevladi javne koristi. To pomeni, da bi brez izdaje te začasne odredbe v obravnavanem primeru lahko prišlo do situacije, ko bi bilo gradbeno dovoljenje izdano še preden bi bilo v predmetnem upravnem sporu odločeno o pravilnosti izpodbijane odločbe glede odločitve o prevladi javne koristi energetike nad javno koristjo ohranjanja narave. To sicer samo po sebi še ne pomeni začetka gradnje (prvi odstavek 4. člena GZ), vendar pa tožeča stranka v morebitni tožbi zoper gradbeno dovoljenje ne bo mogla uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na odločbo o prevladi javne koristi (torej odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu). To pomeni, da se – posebej glede na obseg, v katerem ji je priznano delovanje v javnem interesu – gradbenemu dovoljenju ne bo mogla učinkovito upreti z razlogi, ki jih uveljavlja v tem upravnem sporu. To bi pripeljalo do pravnomočnosti tega dovoljenja in s tem do možnosti pričetka gradnje. Vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo je torej edini pravni okvir, v katerem je tožeči stranki zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, to pa posledično velja tudi za začasno pravno zaščito pred težko popravljivimi posledicami prek izdaje začasne odredbe.
odločba informacijskega pooblaščenca - dostop do informacij javnega značaja - odložitvena začasna odredba - tožba v upravnem sporu - suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Iz določbe tretjega odstavka 10. člena ZInfP izhaja, da organ oziroma zavezanec za dostop do informacij javnega značaja ni dolžan prosilcu poslati zahtevanih podatkov, če vloži tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca. Že zakonodajalec je torej določil, da ima tožba zavezanca zoper odločitve Informacijskega pooblaščenca suspenzivni učinek, kar je izjema in ne pravilo.
Sprožitev upravnega spora ima torej v obravnavanem primeru suspenzivni učinek. Zaradi sproženega upravnega spora pritožnik ni dolžan izvršiti izpodbijane odločbe, zato tudi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, saj se izpodbijanega akta med upravnim sporom ne sme prisilno izvršiti.
odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti - odložitvena začasna odredba - pravnomočna odločitev o tožbi - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe - pomanjkanje pravnega interesa - zavrnitev pritožbe
Pritožnica izpodbija sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, ki je bil izdan skupaj s sodbo, s katero je bilo tožbi, v zvezi s katero je bila predlagana izdaja začasne odredbe, ugodeno, odločba Ministrstva odpravljena in zadeva vrnjena Ministrstvu v ponoven postopek. Sodba je postala pravnomočna z njeno izdajo, saj zoper njo pritožba ni dovoljena. Začasna odredba v zvezi s tožbo, o kateri je že pravnomočno odločeno, pa po navedenem ni mogoča, zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe pravilno zavrglo.
Glede ugovora, da bi moralo sodišče izdati začasno odredbo za čas od izdaje oziroma vročitve upravne odločbe pritožnici do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje, pa Vrhovno sodišče dodaja, da so z odpravo upravne odločbe ex tunc prenehali (vsi) njeni pravni učinki. Pritožnica tako v tem pogledu nima pravnega interesa za pritožbo v obravnavani zadevi.
DRŽAVNO TOŽILSTVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00046888
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZDT-1 člen 31, 32, 33, 33/1, 33/2, 33/3, 33/4, 34.
imenovanje vrhovnega državnega tožilca - dokončno mnenje državnotožilskega sveta - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - drugo učinkovito sodno varstvo - odločba o imenovanju - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Pritožnikova tožba, ki jo je vložil na podlagi 4. člena ZUS-1, ni dovoljena, saj ima zoper dokončno mnenje Državnotožilskega sveta zagotovljeno drugo in učinkovito sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da v postopku za imenovanje državnih tožilcev v skladu z določbami ZDT-1 samostojno sodno varstvo zoper dokončno mnenje Državnotožilskega sveta ni predvideno. Ima pa neizbrani kandidat na podlagi 34. člena ZDT-1 pravico vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Vlade o imenovanju državnega tožilca, v kateri lahko uveljavlja tudi ugovore v zvezi z dokončnim mnenjem Državnotožilskega sveta, saj minister prav na njegovi podlagi ali v skladu z njim oblikuje in poda predlog Vladi, ki nato na podlagi takšnega predloga odloči o imenovanju.
Neuspešen razpis ne posega v pravice prijavljenih kandidatov, saj se lahko ob ponovnem razpisu ponovno prijavijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00046893
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 15, 15/2. ZMZ-1 člen 23, 23/2, 25, 25/2, 26, 26/1, 29, 49, 49/1, 49/1-3. ZPP člen 214, 286, 286/1, 339, 339/1.
mednarodna zaščita - odprava upravnega akta in meritorna odločitev o stvari - priznanje statusa begunca - zaščita pred preganjanjem - transseksualnost - notranja zaščita v delu izvorne države - Srbija - zavrnitev pritožbe
Pritožnica navaja, da ker je sodišče ugotovilo, da obstajajo nasprotujoče informacije o učinkovitosti kazenskega pregona v tožničini izvorni državi proti storilcem dejanj zoper transsesksualne osebe, je nepravilna ocena o neučinkovitem pregonu. Ker pa tega svojega stališča konkretneje ne obrazloži, ga Vrhovno sodišče zavrača le splošno, in sicer da je treba obstoj različnih informacij presojati ob upoštevanju namena podeljevanja statusa begunca, ki je v zagotavljanju zaščite pred dejanji preganjanja, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Zaradi preprečevanja tveganja, da bi bila oseba lahko izpostavljena takim dejanjem (motiviranim iz razlogov preganjanja), je zato treba dati večjo težo tistim informacijam, ki kažejo, da prosilčeva izvorna država zanj ni varna.
URS člen 157, 157/1, 157/2, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 4, 4/1, 5, 5/4, 30, 30/3, 36, 36/1, 36/1-4, 160, 160/1, 160/1-3. ZNB člen 39. ZVRS člen 21, 21/3. Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (2020) člen 1. Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (2020) člen 1. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2020) člen 1.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akti izdani v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Za oblastveno dejanje v smislu 4. člena ZUS-1 gre, če je odločitev oblasti sprejeta brez procesne forme in če neposredno učinkuje tako, da ustvarja pravne posledice zoper tožnike. Dejanje je torej materialni (realni) akt.
Predmet presoje zakonitosti so samo izvršena dejanja, to je storitve ali opustitve, s katerimi so organi posegli ali še posegajo (v primeru trajajočih dejanj) v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožbe tako ni mogoče vložiti zoper hipotetične, še neizvršene primere nezakonitih dejanj oblastnih organov.
Iz pritožbe in iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da sta pritožnika vložila tožbo zaradi nezakonitosti že izvršenih dejanj zdravstvene inšpekcije in policije. V tožbi tudi nista predlagala ugotovitve nezakonitosti konkretnih dejanj omenjenih organov, ampak sta zahtevala, naj sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanih odlokov in kršitev njunih pravice iz naštetih členov Ustave s predpisanimi ukrepi.
Pritožnikoma je v primerih dejansko naloženih obveznosti na podlagi spornih odlokov zagotovljeno sodno varstvo (in zatrjevanje, da so zoper njiju sprejeti ukrepi na podlagi določb odlokov nezakoniti), v postopkih, ki bi se na tej podlagi vodili zoper njiju. Okoliščina zagotovljenega drugega sodnega varstva pa izključuje vodenje subsidiarnega upravnega spora.
Da imajo katere od posamičnih določb izpodbijanih odlokov naravo posamičnih aktov, pritožnika ne navajata. Tega ne trdita ne izrecno ne po vsebini na način, da bi navedla okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da se posamezne določbe odlokov nanašajo na točno določen krog oseb, ki mu zaradi konkretnih značilnosti pripadata tudi pritožnika, in samo osebam iz tega kroga v konkretnem primeru spreminjajo pravni položaj (neposredno učinkuje samo na njih, ne pa tudi na druge fizične osebe in gospodarske družbe).