izdaja uporabnega dovoljenja - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - izpodbijani akt ni upravni akt - ni pravnega interesa - zavrnitev pritožbe
Izpodbijana odločba tožene stranke kot pritožbenega organa, s katero je odpravila sklep prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za priznanje položaja stranskih udeležencev in jim tak položaj priznala, je samo odločitev procesne narave v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pritožnici v tem upravnem sporu, s katero navedeni postopek ni bil končan, zato ne more uživati samostojnega pravnega varstva v upravnem sporu.
Ni sporno, da je bilo pritožnici (še pred vložitvijo tožbe) izdano uporabno dovoljenje za sporni objekt. S tem je dosegla izdajo odločbe o pravici oziroma pravni koristi, kar je bil njen cilj. Ne glede na to pa bi morala, vložiti tožbo po ZUS-1 zoper odločitev o glavni stvari, če je menila, da je s priznanjem položaja stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja kakorkoli poseženo v njene pravice ali pravne koristi in če bi si s tem lahko izboljšala svoj pravni položaj.
Pritožnica je pravni interes za samostojno tožbo zoper odločitev o priznanju položaja stranskih udeležencev utemeljevala z zatrjevanjem obstoja odškodninskega zahtevka zoper državo in ker naj bi zaradi nepravilnega razlogovanja v izpodbijani odločbi, ki, kot navaja, v pravni red vnaša nejasnost in pravno nevarnost, ostala brez pravnega varstva do tretjih. Ta zatrjevani interes pa je zgolj pritožničin dejanski in ne pravni interes.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO
VS00036130
ZUS-1 člen 21, 33, 33/1, 33/1-1, 36, 36/1, 36/1-6. ZIKS-1 člen 52, 58, 58/1, 59, 82, 82/1, 82/1-1. URS člen 51.
prekinitev prestajanja zaporne kazni - bolezen - zdravniško potrdilo - zavrnitev vloge - tožba v upravnem sporu - izpodbojna tožba - zavrženje tožbe - izpodbijani akt ne posega v tožnikove pravice - neizkazanost posega v pravice oziroma pravne koristi - pravica do izjave - nova dejstva in dokazi - nedovoljena tožbena novota - zavrnitev pritožbe - ni pravnega interesa
Prvostopenjski organ tudi ob pritožnikovem uspehu v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe, v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu, saj je predlagano obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora oziroma zdravljenja (tj. do 31. 5. 2019) že preteklo, kar pomeni, da nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ker morebitna ugoditev obravnavani tožbi ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja.
Predmet novot so lahko le dejstva, ki so obstajala oziroma so nastala do konca upravnega postopka pred upravnim organom prve stopnje, saj sodišče v upravnem sporu pri sojenju lahko upošteva le tisto, kar je oziroma bi moral upoštevati prvostopenjski upravni organ in je obstajalo v času odločanja tega upravnega organa.
JAVNI USLUŽBENCI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036139
URS člen 23, 120. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZODPol člen 21, 47. ZJU člen 80, 80/2.
odložitvena in ureditvena začasna odredba - Nacionalni preiskovalni urad (NPU) - razrešitev direktorja - neizkazana težko popravljiva škoda - pravica do učinkovitega sodnega varstva - vodstveni delavci - varstvo javne koristi - zavrnitev pritožbe
Tožnik s svojimi navedbami ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in s tem potrebe po izdaji začasne odredbe.
Izdaja začasne odredbe ni in ne sme biti namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnem sporu zoper odločitve v postopkih imenovanj ali razrešitev, saj samo zaradi neimenovanja na položaj ali izgube položaja ne more priti do posega v pravno varovani položaj posameznika, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe. Posameznik ima sodno varstvo zoper (nezakonito) razrešitev, ni pa to dovolj za izdajo začasne odredbe, s katero bi bil zanj varovan položaj oziroma funkcija.
Glede NPU ni mogoče govoriti ne o ustavno ne o zakonsko vzpostavljeni avtonomiji v razmerju do Policije, ki bi jo lahko varoval razrešeni direktor NPU prek svojega predloga za izdajo začasne odredbe. ZODPol je sicer vzpostavil oblikovanje NPU kot posebne organizacijske enote, ki deluje avtonomno oziroma je pri izvajanju svojih nalog avtonomen, vendar pa te avtonomije ne vzpostavlja v razmerju do generalnega direktorja Policije niti glede položaja samega NPU niti glede položaja direktorja NPU. NPU je organizacijska enota Uprave kriminalistične policije, ta pa je notranja organizacijska enota Generalne policijske uprave, ki skupaj s policijskimi upravami sestavlja Policijo, direktorja NPU pa, imenuje in razrešuje generalni direktor Policije. Ob tem pa je treba poudariti, da je generalni direktor Policije uradnik na položaju (drugi odstavek 80. člena ZJU), ki mora izpolnjevati zakonske in strokovne zahteve, ki jih predpisujeta ZJU in ZODPol (47. člen) in ne politični funkcionar, tako da s tega vidika zakon omejuje neposredno politično poseganje funkcionarjev izvršne veje oblasti v položaj direktorja NPU. Zgolj politično usmerjeno delovanje samega generalnega direktorja Policije v razrešitev določene osebe kot direktorja NPU bi bilo s tega vidika nezdružljivo z načeli samostojnega in strokovnega delovanja policije v razmerju do nosilcev vsakokratne politične oblasti, ki izhaja iz zakonske ureditve ZODPol.
ZDru-1 člen 41, 41/3. ZUS-1 člen 17, 22, 22/1, 36, 36/1, 36/1-3, 82, 82/1. ZPP člen 166, 166/1.
društva - prepoved delovanja društva - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - stranka v postopku - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - stroški upravnega spora - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
ZDru-1 (kot lex specialis v razmerju do pravil ZUS-1) ureja specifično situacijo, ki izključno državnemu tožilcu dopušča vložitev tožbe za prepoved delovanja društva. Preprečevanje uresničevanja nedovoljenih namenov, ciljev ali dejavnosti društva je namreč v javnem interesu, zato lahko tako tožbo v skladu z ZDru-1 vloži le organ, ki ima zakonsko podeljeno pooblastilo za ščitenje takega interesa.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036136
Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 3, 3-2, 6, 6/1, 6/3. BHRIPO člen 2, 2/1. URS člen 19, 22, 23, 25. ZTuj-2 člen 64, 64/1, 69, 69/4. ZUS-1 člen 80. Priporočilo Komisije EU 2017/2338 z dne 16. 11. 2017 o skupnem "Priročniku o vračanju", ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem (2017) paragraf 1, 1/3, 5, 5/5. Priporočilo Komisije EU 2017/820 z dne 12. maja 2017 o sorazmernih policijskih kontrolah in policijskem sodelovanju na schengenskem območju (2017) točka 2, 19.
zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - izročitev tujca - predaja Republiki Hrvaški - mednarodni sporazum - odločba o vrnitvi tujca - neizdaja posebnega sklepa - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - ugoditev tožbi - Direktiva 2008/115/ES - razlaga direktive - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - acte claire - procesna jamstva - pravica do izjave - ugoditev pritožbi - zavrnitev tožbe
Skladno z Direktivo 2008/115/ES ne obstaja dolžnost države članice, da državljana tretje države vrne v izvorno državo, cilj Direktive je namreč v tem, da se državljana tretje države čim prej preda; če med državama članicami ni sklenjen sporazum, izda odločbo o vrnitvi država članica, ki državljana tretje države predaja, v nasprotnem primeru pa izda odločbo o vrnitvi (kot v obravnavanem primeru) država članica, ki državljana tretje države sprejme. Ker torej predstavlja odločba o vrnitvi hkrati tudi odločbo o sprejemu državljana tretje države, izda v obravnavani zadevi odločbo o vrnitvi (samo) Republika Hrvaška, ki je državljanu tretje države dolžna zagotoviti tudi procesna jamstva skladno z Direktivo, vključno s pravico do izjave
Odločba o vračanju se izda samo takrat, ko se državljana tretje države odstranjuje iz območja EU, ne pa v primeru "predaje" osebe iz ene države članice v drugo državo članico. To pomeni, da izda odločbo o vrnitvi tista država članica, ki osebo odstranjuje iz območja EU. S tem se po presoji Vrhovnega sodišča državljanu tretje države zagotavljajo pravice in pravna sredstva na podlagi Direktive, pri čemer niti ni mogoče ugotoviti, da je takšna ureditev v neskladju z Ustavo. Poleg tega velja med državami članicami EU domneva zagotavljanja enakega standarda človekovih pravic na podlagi pravnih aktov EU.
V obravnavani zadevi Republika Slovenija skladno s 3. odstavkom 6. člena Direktive, 2. členom Sporazuma ter 1. odstavkom 64. člena ZTuj-2 v zvezi s 4. odstavkom 69. člena ZTuj-2 ni bila dolžna tožniku izdati odločbe o vrnitvi, temveč je to dolžna storiti Republika Hrvaška. Razbremenitev odgovornosti Republike Slovenije glede izdaje odločbe o vrnitvi pomeni po drugi strani, da obravnavano ravnanje Republike Slovenije samo po sebi ne more predstavljati podlage za zatrjevani poseg v tožnikove ustavne pravice.
Vrhovno sodišče meni, da 69. člen Ztuj-2 ni v neskladju z Direktivo in tudi ni našlo razlogov za ustavno neskladnost ZTuj-2, pri čemer niti tožnik ne navaja argumentov, ki bi utemeljevali nasprotno. V obravnavani zadevi tako ni mogoče zaključiti, da je predaja tožnika na podlagi 4. odstavka 69. člena ZTuj-2 ogrozila tožnikove ustavne pravice. Ob predpostavki, da so posamezniku zagotovljena temeljna postopkovna jamstva skladno s Sporazumom in Direktivo, na kar smiselno s sklicevanjem na mednarodno pogodbo napotuje 4. odstavek 69. člena ZTuj-2, Vrhovno sodišče meni, da ureditev po ZTuj-2 sama po sebi ne posega v ustavne pravice iz 19., 22., 23. in 25. člena Ustave.
URS člen 23. ZIKS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1, 82/4. ZUS-1 člen 32, 32/3.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - prekinitev prestajanja zaporne kazni - zdravljenje v tujini - učinkovito sodno varstvo - vsebina predloga za izdajo začasne odredbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - ugoditev pritožbi
Tožniku mora biti v skladu s 23. členom Ustave Republike Slovenije zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva, pri čemer je eden izmed vidikov učinkovitosti te pravice tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa svojega namena ne more več doseči tudi v primeru, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane težko popravljiva škoda ali celo nepopravljiva škoda. V določenih primerih je torej nastanek take škode mogoče preprečiti le, če je vsebina predloga začasne odredbe enaka vsebini tožbenega predloga.
Če bo upravno sodišče v ponovljenem postopku presodilo, da sodno varstvo brez izdaje začasne odredbe ne bo učinkovito, a bi izdaja začasne odredbe dejansko pomenila ugoditev tožbi, bo seveda lahko zavrnilo izdajo začasne odredbe, a bo moralo zaradi zagotovitve ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva hkrati nemudoma (ob zagotovi kontradiktornosti postopka) odločiti o tožbi.
JAVNA NAROČILA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
VS00035175
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6, 76, 82, 82/2. ZJN-3 člen 1, 2, 2/1, 2/1-1, 9.
javni poziv - blagovna znamka - podelitev licence - neizbrani ponudnik - zavrženje tožbe - predmet pogodbe - pravica do blagovne znamke - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Javni poziv je bil uporabljen kot sredstvo imetnika civilne pravice do uporabe blagovne znamke za uresničitev svojega upravičenja, komu in pod kakšnimi pogoji bo odplačno podelil licenco. Tako tožena stranka izpodbijanih aktov ni izdala v zvezi z odločanjem o pravici s področja upravnega prava in ne v izvrševanju svoje upravne, oblastne funkcije, ampak v okviru svojih civilnopravnih upravičenj. Zgolj okoliščina, da je imetnik licence javnopravni subjekt, za presojo pravne narave njegovega delovanja samo po sebi ni odločilno. Da bi bilo zainteresiranim osebam v primerih, kot je pritožničin, zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po posebni zakonski ureditvi, pa ni razvidno in tega pritožnica tudi ne trdi.
Tudi sicer pritožnica za tožbo ne bi imela pravnega interesa (razlog za zavrženje tožbe po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1), saj licenca na podlagi izvedenega javnega poziva ni bila podeljena nikomur (izbira je bila razveljavljena in postopek ustavljen), nikjer pa ni določeno, da ima ponudnik pravico zahtevati, da se licenca podeli prav njemu. S tožbo si torej pravnega položaja ne bi mogla izboljšati.
ZNISESČP člen 11, 11/1. ZUS-1 člen 24, 73, 73/1. ZPP člen 343, 343/4, 365, 365-1.
verifikacija stare devizne vloge - zamuda roka za vložitev zahteve - zavrženje zahteve kot prepozne - pravočasnost tožbe v upravnem sporu - zavrnitev tožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga - pravica do pritožbe - ni pravnega interesa za pritožbo - nedovoljena pritožba zoper sodbo - zavrženje pritožbe
Sodišče je izdalo odločbo s sklepom o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje in s sodbo, s katero je tožbo po vsebinski obravnavi kot neutemeljeno zavrnilo. Zaradi pritožnikove napačne predpostavke, da njegova tožba še ni bila deležna meritorne presoje, si v tem pogledu s pritožbenim predlogom, naj jo sodišče sprejme v obravnavo, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. To pa pomeni, da za pritožbo nima pravnega interesa.
Odločitev ne more biti drugačna niti, če se glede na obrazložitev pritožbe – v njej pritožnik z enakimi navedbami kot v tožbi nasprotuje odločitvi toženca o zavrženju prepozne zahteve za verifikacijo devizne vloge – šteje, da je vložena zoper odločitev o tožbi, torej zoper sodbo. ZUS-1 v 1. odstavku 73. člena namreč določa, da je pritožba dovoljena zoper sodbo, če je upravno sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. V obravnavani zadevi navedeno procesno dejansko stanje ni podano, saj prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in ni spremenilo izpodbijane odločitve.
GRADBENIŠTVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00035184
ZUS-1 člen 32, 74, 74/1. ZPP člen 214, 214/2. ZGO-1 člen 146, 146/3.
odložitvena začasna odredba - inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev in odstranitev gradnje - nastanek težko popravljive škode - dopustno navajanje novih dejstev - priznano dejstvo - zmotno ugotovljeno dejansko stanje - ugoditev pritožbi
Uporaba objekta B je bila z odločbo pristojnega organa prepovedana. Ob taki prepovedi z upravno inšpekcijsko odločbo in zaradi njenih takojšnjih učinkov pritožniku začasna odložitev rušenja objekta C ne bi omogočila tega, za kar si prizadeva – nadaljnje uporabe objekta B za poslovno dejavnost – in v tem delu ne bi preprečila nastanek zatrjevane škode. Ob tem je neutemeljeno še pritožnikovo zavzemanje za tako razlago 32. člena ZUS-1, po kateri naj bi z začasno odredbo že v tem upravnem sporu lahko zaščitil svoje pričakovanje, da bo uporaba objektov A in B postala zakonita, in s tem povezano zavzemanje, naj se nesuspenzivna pravna sredstva zoper odločbe gradbenega inšpektorja iz tretjega odstavka 146. člena ZGO-1 glede objektov A in B obravnavajo s suspenzivnimi učinki.
Ker pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev predlagane začasne odredbe zaradi prepovedi uporabe objekta A, saj je bila odločba o tem odpravljena še pred izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V njem bo moralo presoditi pritožnikove navedbe o škodi, ki naj bi bila povzročena zaradi otežkočenega (onemogočenega) dostopa do objekta A, saj te zaradi zmotne ugotovitve o prepovedi uporabe objekta A še niso bile predmet obravnave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036128
ZPP člen 367, 367a, 367b, 374, 374/1. ZPP-E člen 122, 125, 125/3. ZUS-1 člen 11, 11/1, 22, 22/1, 83, 83-1. ZS člen 98, 106. URS člen 25.
direktna revizija - zavrženje revizije kot nedovoljene - uporaba pravil zpp - pravica do pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
"Direktna" revizija za upravne spore, v katerih so bile sodbe upravnega sodišča izdane po začetku uporabe ZPP-E, t.j. po 14. 9. 2017, po navedenem presečnem datumu ni več mogoča, saj so bile določbe, ki so to določale v ZUS-1 pred novelo ZPP-E, črtane, torej za vložitev direktne revizije ni več pravne podlage. Zato je irelevantno, da je materija spora pritožnikova davčna obveznost iz leta 2008 do 2010, saj je relevantno le, kdaj se je postopek pred upravnim sodiščem pravnomočno končal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI ZAVODI - UPRAVNI SPOR
VS00034315
ZPP člen 19, 23. ZZ člen 36, 36/2, 42. ZDSS-1 člen 1, 5, 5/1, 5/1-č. ZJU člen 22, 65.
predstojnik - imenovanje - sklep o imenovanju - pravice neizbranega kandidata - tožba na razveljavitev - statut - stvarna pristojnost delovnega sodišča - individualni delovni spor - zavrnitev pritožbe
V skladu z 41. členom Statuta tožene stranke predstojnike imenuje in razrešuje generalni direktor UKC. Ker generalni direktor tožene stranke ni organ republike, občine ali mesta, bi torej bilo na podlagi 36. člena v zvezi z 42. členom ZZ za spor v zvezi z izbiro predstojnika kliničnega oddelka (če bi ta bil strokovni vodja, vendar ni) v vsakem primeru pristojno Delovno sodišče in ne Upravno sodišče.
V obravnavanem primeru gre za individualni delovni spor v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom, za odločanje o katerem je v skladu s č) točko prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno Delovno sodišče.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 17/2, 36, 36/1, 36/1-3. ZUP člen 142, 229, 260, 260-9. ZS člen 113a.
stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del - izdaja dovoljenja za kolektivno upravljanje - delitev nadomestil za uporabo avtorskih del - tožba v upravnem sporu - status tožnika v upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - zavrnitev predloga za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču evropskih skupnosti (SES)
Status stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Za vložitev tožbe v upravnem sporu torej ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. Položaja tožnika v upravnem sporu pritožniku tako ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v postopku.
Pritožnik ima v upravnem postopku na razpolago možnost zahtevati udeležbo, oziroma ima na voljo izredno pravno sredstvo obnove postopka zaradi neudeležbe v prvotnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VS00034318
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-3. ZVojI člen 87. ZPP člen 81, 81/1, 96, 100, 100/1 343, 346.
priznanje statusa civilnega invalida vojne - sposobnost biti stranka - stranka v postopku upravnega spora - zavrženje tožbe - procesna legitimacija za pritožbo - obseg pooblastila odvetniku - pooblastilo odvetniku za vložitev tožbe - aktivna legitimacija za vložitev tožbe v upravnem sporu - smrt stranke pred vložitvijo tožbe - smrt pooblastitelja - zavrnitev pritožbe - neprenosljiva osebna pravica
Za potrebe upravnega spora je treba določbo prvega odstavka 100. člena ZPP razlagati tako, da je tožba v upravnem sporu (nadaljnje) dejanje pooblaščenca, ki ga je mogoče opraviti tudi na podlagi predhodno podanega pooblastila, čeprav je pooblastitelj, ki je bil stranka v upravnem postopku, pred vložitvijo tožbe umrl. Pri tem pa je pomembno, da iz pooblastila izhaja, da vključuje (tudi) vložitev tožbe v upravnem sporu.
Pooblastilo, ki ga je pokojni tožnik v tem primeru dal svojemu pooblaščencu (odvetniku), je splošno pooblastilo za zastopanje pred državnimi organi in sodišči, zato vključuje tudi pooblastilo, da pooblaščenec poleg pravnih sredstev v upravnem postopku vloži tudi tožbo za uveljavljanje sodnega varstva v upravnem sporu. Tako pooblastilo pa velja do preklica s strani dedičev, kot to določa citirana določba 100. člena ZPP.
Pooblaščenec je torej na podlagi te zakonske določbe in glede na razmerje njene veljave v upravnem sporu na podlagi 22. člena ZUS-1 upravičen vložiti tožbo v upravnem sporu, enako pa velja tudi za pritožbo, saj navedeno pooblastilo iz 100. člena ZPP učinkuje do pravnomočnosti izpodbijanega upravnega akta, ki pa nastopi šele po koncu (morebitnega) pritožbenega postopka v upravnem sporu.
Ker gre za pravico, ki je osebna in neprenosljiva, sodišče prve stopnje ni moglo šteti, da pooblaščenec lahko vodi upravni spor, saj (katerakoli) stranka razen pokojnega tožnika, ki bi jo nadalje zastopal na podlagi sicer veljavnega pooblastila, očitno ne bi mogla uspeti s tožbo v upravnem sporu, saj ne bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
ZUS-1 člen 25, 25/5, 28, 28/4, 39, 39/4, 82, 82/2. ZUP člen 222, 222/4.
lekarniška dejavnost - podružnica - izdaja dovoljenja - molk organa - tožba zaradi molka upravnih organov obeh stopenj - izdaja odločbe - ustavitev postopka - zavrnitev pritožbe - stroški postopka
Naknadni poziv prvostopenjskega organa z dne 24. 10. 2019 in tožničin odziv nanj z vlogo z dne 29. 10. 2019 ne vplivata na tek roka iz četrtega odstavka 28. člena ZUS-1 za odločitev o tožničini pritožbi zaradi molka organa.
Vsako dopolnjevanje vloge še ne pomeni, da ta ob vložitvi ni bila formalno popolna v smislu 66. in 67. člena ZUP.
V obravnavani zadevi je tako bistveno, da je tožnica pritožbo zaradi molka organa vložila po roku, predpisanem za odločitev drugostopenjskega organa o tožničini pritožbi zaradi molka organa, ki tudi na novo zahtevo ni izdal odločbe v nadaljnjih sedmih dneh in da je organ prve stopnje o tožničini vlogi odločil po izdaji odločbe.
ZPP člen 367a, 367b, 367c, 367c/1, 374, 374/2, 377, 377/1. ZUS-1 člen 76, 83, 83/2, 83/2-2, 89.
pritožba zoper sklep o zavrženju revizije - predhodna dopustitev revizije - dovoljenost revizije - revizija, vložena brez predloga za njeno dopustitev - nedopuščena revizija - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - zavrnitev pritožbe
Za odločitev o pritožbi ni bistveno, ali je vložena revizija izpolnjevala zakonske zahteve glede vsebine predloga za dopustitev revizije, saj se Upravno sodišče v to ni moglo spuščati.
Dejanske okoliščine zadeve in dejstvo, da sta od začetka uporabe ZPP-E pretekli več kot dve leti, nasprotujejo tudi temu, da bi se obravnavana vložitev revizije obravnavala kot goli lapsus pritožnice, in kažejo na njeno nezadostno skrbnost pri preverjanju pogojev zanjo.
URS člen 22. ZUP člen 87, 87/1, 87/3, 87/4, 97. ZPP člen 224, 224/1, 224/4. ZUS-1 člen 8, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2.
tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe kot prepozne - osebna vročitev upravne odločbe - fikcija vročitve odločbe - javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - sporočilo o prispelem pismu - dokazno breme - materialno procesno vodstvo - ugoditev pritožbi
Iz vsebine tožbe ali siceršnjih okoliščin primera ne izhaja, da bi se pritožnica zavedala ali morala zavedati, da je njena tožba lahko prepozna. Ker je v obravnavanem primeru ključno, kdaj je bila izpodbijana odločba vročena pritožnici, je sodišče prve stopnje s tem, ko v tej zvezi ni zagotovilo navedenega procesnega jamstva, poseglo v pritožničin pravni položaj in pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.
ZUS-1 člen 5 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. ZPP člen 343, 343/4.
tožba na odpravo izpodbijanega akta - ni posamični akt - zavrženje tožbe - nedovoljena pritožba - ni pravnega interesa za pritožbo - zavrženje pritožbe
Ker so pritožniki s tožbo v tem upravnem sporu poskušali doseči odpravo Odredbe, ki je prenehala veljati, ne izkazujejo (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila njihova tožba zavržena, saj si glede na navedeno niti ob uspehu v pritožbenem postopku ne bi mogli več izboljšati pravnega položaja.
URS člen 67. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-6, 36/2. ZUreP-2 člen 58, 58/1, 58/2, 58/3, 58/3-1, 116, 116/5, 199, 199/2, 200, 200/1.
prostorsko načrtovanje - občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) - prostorski izvedbeni akt - splošni pravni akt - omejitev lastninske pravice - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - poseg v pravni položaj - neizkazan pravni interes - zavrnitev pritožbe
Za utemeljitev pravnega interesa samo po sebi ne zadošča okoliščina lastništva zemljišč v območju urejanja z OPPN, saj mora imeti načrtovanje izvedbenih rešitev za pritožnico tudi bistvene posledice. Teh pa ni in s tem tudi ne neposrednega posega OPPN v strankin pravni položaj, če je treba za to na podlagi OPPN izdati gradbeno dovoljenje, v določenih primerih pa izvesti postopek razlastitve.
Za uveljavljanje varstva lastnih pravic in pravnih koristi gre, če sta izpolnjena pogoja: prvič, da izpodbijani prostorski akt, torej njegove sporne določbe, pomeni pravni temelj za določitev pravic ali obveznosti te osebe, in drugič, da ima akt v tem delu zanjo bistvene posledice.
Izpodbijane določbe prostorskega izvedbenega akta za tožnika nimajo bistvenih posledic, če bo za njegovo uresničitev šele treba izdati upravni akt, tožnik pa bo v upravnem sporu lahko izpodbijal njegovo zakonitost tako, da bo zatrjeval, da temelji na nezakoniti določbi predpisa.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00033997
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 77. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZBan-2 člen 267, 267/1.
nadzor in ukrepanje Banke Slovenije - odsvojitev delnic - neizkazan pravni interes - zavrženje tožbe - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - poseg v pravico ali neposredno, na zakon oprto korist - poseg v pravni položaj - standard obrazloženosti odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - ugoditev pritožbi
Da bi bilo zadoščeno standardu obrazloženosti sodne odločbe, bi moralo Upravno sodišče obrazložiti, zakaj se tožničin pravni položaj ne bi spremenil in se v okviru tega opredeliti do stališča tožene stranke, da tožeča stranka z odpravo Odločbe o ugovoru in z njo Odredbe ne bi pridobila nazaj 3.757 delnic z oznako X.
V ponovnem sojenju bo moralo Upravno sodišče pri presoji pravnega interesa tožeče stranke upoštevati, da načeloma v nobenem postopku ni mogoče ločevati očitane kršitve od izrečene sankcije. Sankcija je le posledica kršitve in je neodvisno od kršitve nikomur ni mogoče izreči.
ZST-1 člen 34. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3. ZUS-1 člen 34.
prepozno plačilo sodne takse - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse - ustavitev postopka - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev pritožbe
Posledice prepozno plačane sodne takse so enake kot posledice neplačane takse in ni pomembno, ali je stranka sodno takso plačala kasneje oziroma pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka.
Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje s sklepom pravnomočno zavrglo, kar pomeni, da ostaja dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa (tj. da je bila sodna taksa plačana po izteku roka, ki je bil določen v plačilnem nalogu), nespremenjeno.