mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog
Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi le ponavlja tožbene trditve, do katerih se je Upravno sodišče že opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje mednarodne zaščite.
Kot je pravilno ugotovilo Upravno sodišče, je toženka ustrezno izpolnila svojo obveznost vsebinske preučitve prošnje in obrazložitve razlogov za svojo odločitev. Ta obrazložitev je Upravnemu sodišču omogočila vsebinski preizkus pravilnosti in zakonitosti upravne odločbe, ki ga je to sodišče tudi opravilo in za svojo odločitev navedlo izčrpne razloge. Ti razlogi so po presoji Vrhovnega sodišča logični in prepričljivi, za njihovo vsebinsko presojo pa Vrhovno sodišče ni imelo podlage v povsem posplošenih pritožbenih razlogih.
vpogled v spis - upravičen interes - okoliščine in dejstva o zadevi
Oseba, ki prosi za pregled spisa, mora že v vlogi navesti in utemeljiti dejstva in okoliščine, ki izkazujejo njen upravičen interes ter ta dejstva in okoliščine tudi izkazati z ustreznimi dokazi. Oseba, ki prosi za vpogled v spis, mora izkazati, da bi pregled spisa pripomogel k uresničevanju (izvrševanju, varstvu ali pridobitvi) njenih pravic ali pravnih koristi oziroma k izpolnitvi neke obveznosti, kar vse je vezano na podatke, ki bi jih pridobila z vpogledom v spis.
ZUS-1 člen 33, 33/1, 36, 36/1, 36/1-6. ZUP člen 220, 220/1, 220/4.
pravni interes - izpodbojna tožba - predlog za izdajo dopolnilne odločbe - tožba zaradi molka
Če bi toženka pritožnikov predlog za izdajo dopolnilne odločbe (ki v skladu s četrtim odstavkom 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni vezan na noben rok) zavrnila, bi lahko pritožnik zoper zavrnilno odločbo vložil tožbo, saj prvi odstavek 220. člena ZUP izrecno določa, da je, če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, zoper tako odločbo (v dvostopenjskem upravnem postopku) dovoljena pritožba. Če toženka o njegovem predlogu sploh ne bi odločila, pa bi imel na voljo tožbo zaradi molka (tretja alineja prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)). Kot smiselno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi tožbo zaradi molka organa nenazadnje lahko vložil tudi iz razloga, ker upravna zadeva ni bila rešena v celoti, a tega ni storil (odločil se je za vložitev izpodbojne tožbe).
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - informacije o izvorni državi - utemeljen strah pred preganjanjem - subjektivni element
Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, sama zase ni relevantna.
Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu Zakona o mednaroni zaščiti (ZMZ-1), torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
izvršilni postopek - predlog za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - prisilna izvršba - rušenje objekta
Ker je prav prisilna realizacija obveznosti rezultat, ki se mu zavezanec med celotnim postopkom izvršbe poskuša zoperstaviti, ima ta tudi pravico, da se v vseh fazah tega postopka brani pred posledicami ravnanja v skladu s to obveznostjo, in to tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. To posledično pomeni, da je težko popravljiva škoda iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani sklep o izvršbi, in sicer tista, ki bi jo povzročilo prisilno rušenje nezakonitega objekta.
omejitev gibanja prosilcu za azil - sorazmernost ukrepa - poseg v osebno svobodo
Upravno sodišče je obrazložilo, zakaj izrečeni ukrep omejitve gibanja v obravnavanem primeru ni nesorazmeren. Tem razlogom pritožnik ne ugovarja. Zgolj to, da gre za odločitev, ki posega v pritožnikovo osebno svobodo, pa samo po sebi še ne utemeljuje nesorazmernosti izrečenega ukrepa.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00081945
ZMZ-1 člen 21, 21/3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5. ZUS-1 člen 20, 21.
prošnja za mednarodno zaščito - splošna verodostojnost prosilca - glavna obravnava v upravnem sporu - sodelovanje na glavni obravnavi
Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je splošna verodostojnost prosilca za mednarodno zaščito eden od elementov, ki vpliva na presojo, ali je treba izjave prosilca potrditi, pri čemer ugotovitve v posameznem primeru v zvezi s pogoji iz točk (a) do (d) petega odstavka 4. člena Direktive 2011/95, čemur ustrezajo prva do četrta alineja tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), lahko vplivajo na presojo splošne verodostojnosti prosilca iz točke (e) te direktive oziroma iz pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Pri tem pa presoja splošne verodostojnosti prosilca ni omejena na upoštevanje teh pogojev, pač pa jo je treba opraviti ob upoštevanju vseh drugih upoštevnih elementov obravnavane zadeve v okviru celovite in posamične presoje.
Namen glavne obravnave je omogočiti strankam, da se izjavijo o vseh pravno pomembnih vidikih obravnavane zadeve (dejanskih in pravnih, tako procesnih kot materialnih - 21. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), da komentirajo izjave vseh udeležencev upravnega spora, da se opredelijo do predlaganih dokazov, vključno s tistimi, ki jih namerava sodišče izvesti po uradni dolžnosti (20. člen ZUS-1), da predlagajo svoje dokaze in da pri izvedbi dokazov aktivno sodelujejo. Z razpisom in izvedbo glavne obravnave sodišče strankam postopka omogoči neposredno obravnavo zadeve pred sodiščem ter uresničevanje njihovih procesnih pravic tudi v zvezi s presojo dejanskega stanja zadeve. Zagotovitev navedenih procesnih možnosti pa ne pomeni, da je sodišče v upravnem sporu odgovorno tudi za to, da jih stranke uresničujejo v določenem obsegu, saj je to v dispoziciji strank.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zaščita pred preganjanjem
Po drugi alineji prvega odstavka 25. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) lahko zaščito pred preganjanjem in resno škodo dajejo tudi politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistven del njenega ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito, in sicer na način, da sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (drugi odstavek 25. člena ZMZ-1)
pritožba v upravnem sporu - nepopolna vloga - oseba brez PDI - obvezno zastopanje po odvetniku - zavrženje pritožbe
Okoliščina, da pravno sredstvo na Vrhovno sodišče vlaga stranka sama, ni okoliščina nepopolne ali nerazumljive vloge, ki bi jo vlagatelj lahko popravil ali dopolnil. Položaj je glede tega drugačen kot v primeru, ko pravno sredstvo vloži odvetnik, vendar ne predloži pooblastila - takšna vloga je nepopolna (manjka pooblastilo) in jo je mogoče dopolniti s predložitvijo pooblastila. Če stranka, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, vlaga pravno sredstvo sama, pa dopolnitev že pojmovno ni mogoča. Takšnemu pravnemu sredstvu namreč nič ne manjka in tudi ni nerazumljivo, le dovoljeno ni. Če bi ga vračali "v popravo", bi ta poprava logično lahko pomenila le, da bi stranka morala najti odvetnika, ki bi njeno vlogo opremil s svojim imenom in žigom. Ker bi to vsebinsko še vedno ostala vloga, ki jo je napisala stranka, bi se s tem izničil celoten smisel obveznega odvetniškega zastopanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem, ki je med drugim tudi v zagotovitvi kakovostne pravne argumentacije.
mednarodna in subsidiarna zaščita - informacije o izvorni državi - utemeljen strah pred preganjanjem - subjektivni pogoj
Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
pritožba v upravnem sporu - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor
V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi prvega odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pritožba dovoljena. V zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper upravni akt, ki ga je s tožbo izpodbijala tožeča stranka (2. člen ZUS-1). Zgolj to, da pa se v sporu stranka oziroma sodišče opre tudi na presojo določb Ustave Republike Slovenije (URS), pa samo po sebi še ne pomeni, da je šlo za spor na podlagi 4. člena ZUS-1, kar skladno z ustaljeno sodno prakso velja tudi v obravnavani zadevi. Iz ustaljene ustavnosodne presoje tudi izhaja, da taka ureditev ni neskladna s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS.
akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep o uvedbi postopka - uvedba postopka razlastitve - začasna omejitev lastninske pravice - prepoved razpolaganja z nepremičnino - poseg v pravni položaj
Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Prav za tak akt, tj. za akt iz 2. člena ZUS-1, gre pri izdaji sklepa o uvedbi postopka na podlagi 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3). Z zakonom predpisane posledice njegove izdaje namreč posegajo v pravni položaj lastnika nepremičnine, za katero je uveden postopek začasne omejitve lastninske pravice, in sicer prav v njegov lastninskopravni položaj. Gre namreč za prepoved razpolaganja z nepremičnino, ki je ena bistvenih upravičenj lastninske pravice. Zato ni dvoma, da izdaja sklepa o uvedbi postopka neposredno vpliva na pritožnikov pravni položaj kot lastnika teh nepremičnin.
tožnik v upravnem sporu - status stranskega udeleženca - zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca
Okoliščina, da pritožnica v trenutku izdaje izpodbijane upravne odločbe res ni imela priznanega statusa stranske udeleženke, ki bi jo kvalificiral za upravičeno vlagateljico tožbe zoper to odločbo, še ne more biti odločujoča. To bi bila zgolj v primeru, če pritožnica sploh ne bi zahtevala udeležbe v postopku ali če bi bila taka zahteva pred tem pravnomočno zavrnjena.
predaja prosilca odgovorni državi - prošnja za mednarodno zaščito - prosta presoja dokazov
Kot neverodostojno je sodišče prve stopnje ocenilo pritožnikovo pojasnilo, podano na naroku za glavno obravnavo, da je biseksualnost zatrjeval že pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, vendar pa pritožba, ki povzema le splošna izhodišča glede dokazne ocene v postopkih mednarodne zaščite, tem dejanskim ugotovitvam obrazloženo ne nasprotuje. Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi sicer ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje ob tem napačno uporabilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) na način, da bi bodisi uporabilo vezano namesto proste dokazne ocene ali kako drugače kršilo s tem povezane standarde skrbnosti.
upravni spor - predlog za obnovo postopka - nedovoljen razlog za obnovo postopka - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka in da se sodno varstvo zoper odločitve državnih organov lahko zagotavlja tudi v kakšnem drugem postopku ali v postopku pred drugim sodiščem in v obsegu, ki ustreza naravi pravnega razmerja. Iz odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji ne izhaja, da je ESČP zavrnilo stališče, da je odškodninsko varstvo lahko ustrezen mehanizem za zagotovitev varstva zasebne lastnine tožnikov (tudi pritožnice). ESČP je sprejelo stališče, da Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB), katerega izvrševanje je bilo sicer s strani Ustavnega sodišča marca 2020 zadržano, predstavlja pomemben napredek za nekdanje imetnike. Če odškodninsko varstvo že a priori ne bi pomenilo ustreznega sodnega varstva oziroma pravnega sredstva za varstvo pravice do zasebne lastnine, potem sprejem ZPSVIKOB, neodvisno od njegovega zadržanja, ne bi mogel pomeniti nikakršnega napredka, kar pa ni sporočilo ESČP v citirani odločbi.
Posledično je pravilna presoja Upravnega sodišča, da ni podan eden taksativno določenih razlogov za dovolitev obnove postopka iz 96. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zavrženje predloga za obnovo ne pomeni posega v pritožničino pravico do sodnega varstva pravice do zasebne lastnine.
pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - predhodni preizkus tožbe
Jezikovno in pomensko povsem jasno zakonsko besedilo iz drugega odstvka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predpisuje za izdajo začasne odredbe le en temeljni pogoj, namreč nevarnost nastanka težko popravljive škode zaradi izvršitve izpodbijanega akta. Sodna praksa je iz te in nekaterih nadaljnjih zakonskih določb izpeljala še več nadaljnjih pravil, med katera pa v nobenem primeru ne spada dolžnost izkazovanja oziroma preizkusa verjetnosti uspeha v sporu. Edini kontekst, v katerem v tej fazi postopka pride do kakršnegakoli vsebinskega preizkusa tožbe, je predhodni preizkus po 36. členu ZUS-1, v katerem sodišče preveri obstoj procesnih predpostavk.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba
Pritožnik konkretizirano ne nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni okoliščin, ki bi kazale na upoštevne sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem, prav tako ne okoliščin, ki bi kazale, da bo tožnik podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju že zaradi same predaje,zato ne more izpodbiti stališča prvostopenjskega sodišča o obstoju domneve, da Republika Hrvaška obravnava prosilce za mednarodno zaščito v skladu z zahtevami Listine EU o temeljnih pravicah, ženevske Konvencije o statusu beguncev in EKČP (neobstoj sistemskih pomanjkljivosti), niti v pritožbi (kot pred tem tudi ne v tožbi) ne zatrjuje obstoja osebnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da lahko zaradi njih že sama predaja za pritožnika pomeni mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje in da posledično zato akt predaje v njegovem primeru ni dopusten.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ponavljanje tožbenih navedb - vsebinsko prazna pritožba
Pritožnik povsem posplošeno nasprotuje presoji, ki jo je sprejelo Upravno sodišče glede izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bilo izpodbijano stališče napačno. Pritožbeni očitki so nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi štelo presojo Upravnega sodišča v zvezi s tem očitkom za napačno.
Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist na način, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom.
Zaradi ustavitve davčnega postopka je pritožničin pravni položaj ostal nespremenjen (enak kot pred uvedbo postopka), saj vanj ni bilo poseženo z naloženo davčno obveznostjo. Tega položaja si zato z vloženo tožbo v ničemer ne more izboljšati.