ZPDZC-1 člen 3, 3-1. ZPotK-1 člen 2, 2-6, 25. Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS člen 3, 3f, 21.
inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - kreditni posrednik - prepoved opravljanja dejavnosti na črno - potrošniški kredit - registrirana dejavnost - implementacija direktive
Implementacija Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS glede instituta kreditnega posrednika v ZPotK-1 je ustrezna. Tožnica pri svoji argumentaciji spregleda uvodno izjavo (17) iz preambule te direktive, da bi bilo treba državam članicam še naprej pustiti možnost, da obdržijo ali uvedejo dodatne obveznosti, ki bremenijo kreditne posrednike, vključno s pogoji, pod katerimi lahko kreditni posrednik prejme pristojbino, tj. plačilo od potrošnika, ki je zahteval njegove storitve. To se odraža tudi v določilih točk (b) in (c) 21. člena direktive, ki določata pravila plačevanja kreditnemu posredniku, kolikor je takšno plačilo sploh dogovorjeno. Republika Slovenija se je pri implementaciji cit. direktive odločila izkoristiti prepuščeno svobodo urejanja in je določila, da, kolikor obstaja kakršnakoli obveznost za plačilo storitev posredovanja, jo kreditni posrednik sporoči dajalcu kredita, ki plačilo stroškov vključi v skupne stroške kredita, s čimer se je v korist potrošnika ohranila veljavna ureditev. To je bilo uzakonjeno v 25. členu ZPotK-1. Iz povedanega je razvidno, da je ZPotK-1 predvidel tudi možnost, da kreditni posrednik prejme plačilo, tako kot je to predvidela tudi Direktiva 2008/48/ES, zato slednja v zvezi z institutom kreditnega posrednika v ZPotK-1 ni bila implementirana nepravilno.
davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - napačna uporaba materialnega prava - načelo sorazmernosti
Davčni organ dejanskega stanja zadeve sploh ni ugotavljal, saj je zavzel stališče, da bi morale biti transakcije najema oproščene plačila DDV in zato sploh ni ugotavljal, kolikšen del vstopnega DDV bi bil zavezanec upravičen odbiti potem, ko bi del poslovne stavbe dal v oproščen najem.
Zaradi napačne razlage določb ZDDV-1 in s tem napačne uporabe materialnega prava se obseg pravice do odbitka DDV v obravnavani zadevi sploh ni ugotavljal, zaradi česar dejansko stanje glede tega sploh ni bilo ugotovljeno.
Dejstvo, da je za pobiranje prispevkov pristojen FURS, ne spreminja temeljnega upniško-dolžniškega razmerja glede plačila prispevkov za socialno zavarovanje, ki kljub tej vlogi, ki jo ima FURS, ostaja vzpostavljeno med nosilcem zavarovanja in zavezancem za plačilo. Pravna narava teh pravic in obveznosti je namreč takšna, da gre za zadeve zaradi plačevanja prispevkov za socialno zavarovanje. Posledično je v primeru spora o teh zadevah za sodno varstvo na podlagi določila 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče, kar je edino primerno, glede na to, da (i) je socialno sodišče kot sodišče specialne pristojnosti posebej poklicano za reševanje sporov z njihovega matičnega področja, (ii) za to v zakonu obstaja izrecna podlaga, kot citirana uvodoma, kar je pogoj za izvajanje sodne oblasti s strani specializiranega sodišča, (iii) je postopek v socialnih sporih posebej prilagojen vsebini in naravi takšnih socialnih sporov.
dodelitev sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu - državna pomoč - višina finančne pomoči - izplačilo zavarovalnine
Tožnik neutemeljeno ugovarja, da bi moral organ pri uporabi drugega odstavka 16. člena ZUOPPSKP upoštevati le tisti del zavarovalnine, ki mu je bila izplačana zaradi pozebe.
Namen ZUOPPSKP je bil v zagotovitvi državne pomoči upravičencem za škodo, ki jim je nastala zaradi pozebe in snega, kot izhaja iz 1. člena ZUOPPSKP. Torej je treba pri ugotavljanju višine izplačil zavarovanih zneskov upoštevati le izplačila za škodo, ki jo je dobil upravičenec izplačano iz tega naslova.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - status begunca - sprememba veroizpovedi - varna izvorna država - prosilec iz Irana
Zgolj dejstvo, da se je tožnik krstil le šest dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito, ob tem, da je krščansko oziroma evangeličansko vero spoznal in prakticiral oziroma jo sprejel že v Iranu, ne zadostuje za zaključek, da je tožnik s krstom zgolj želel ustvariti okoliščine za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Tožnik že približno tri leta obiskuje obrede in se aktivno udejstvuje v skupnosti evangeličanske cerkve, preučuje Sveto pismo in krščanstvo, hkrati pa iskreno, skladno in zavzeto opisuje, kaj mu pomeni krščanska vera v nasprotju z islamom, zato sodišče ne dvomi, da je njegova sprememba vere pristna.
Po praksi Sodišča Evropske unije nobeno od pravil Kvalifikacijske direktive ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove verski praksi in s tem zaščiti, ki mu jo direktiva zagotavlja s priznanjem statusa begunca.
V primeru, da tožnik svoje spremembe vere ne bo skrival in bo širil svojo vero ter obiskoval hišne cerkve in pri tem vztrajal, kar izhaja iz njegovih izpovedb in čemur sodišče sledi, ter ob tem, da je vabilo na sodišče že prejel, čeprav glede na vse ostale ugotovljene okoliščine v tej zadevi sam prejem vabila na sodišče za odločitev v tej zadevi niti ni odločilen, mu bodo iranske oblasti - subjekti preganjanja v tožnikovi izvorni državi, najverjetneje pripisale spremembo vere in ga označile kot verskega odpadnika. V takem primeru pa mu glede na splošne informacije o izvorni državi tožnika grozi aretacija s priporom, lahko pa tudi psihično oziroma telesno mučenje in zaporna kazen.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - nepovratna finančna sredstva - razpisni pogoj - vračilo sredstev - test sorazmernosti
Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru, ko je prvostopenjski upravni organ tožnici naložil vračilo vseh prejetih sredstev, v luči načela sorazmernosti ni v zadostni meri upošteval vseh okoliščin zadeve, ki jih sodišče navaja v nadaljevanju. V prvi vrsti predstavlja takšno okoliščino v tožbi zatrjevano dejstvo, kateremu tožena stranka ne oporeka, da je bil v vmesnem času med izdajo prvostopenjske odločbe in odločbe pritožbenega organa spremenjen katalog NPK v delu, ko je za standard strokovnih znanj in spretnosti izdelovalca/izdelovalke kruha, potic, peciva in testenin na tradicionalni način spremenil raven zahtevnosti iz prejšnje tretje na četrto raven. V tej povezavi je treba presojati tudi v tožbi zatrjevane okoliščine, na katere je tožnica opozarjala že v upravnem postopku, da se na seznamih, ki so bili namenjeni tistim, ki svojih obveznosti niso izpolnili, le-te pozove na izpolnitev obveznosti, ni nahajala tožnica, na izpolnitev obveznosti pa jo tudi ni opozorila kmetijska svetovalka, s katero je bila v telefonskem kontaktu in katera ji je po tožbenih navedbah podala zagotovilo, da so njene obveznosti glede poklicnega znanja in usposobljenosti ustrezno izpolnjene. Poleg tega je treba pri presoji testa sorazmernosti upoštevati tudi okoliščini, da je tožnica sredstva, ki so ji bila dodeljena, v celoti namensko porabila, in da pristojnega organa ni zavajala z neresničnimi podatki.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - aktivna legitimacija - varstvo osebnih podatkov
Tožena stranka inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem ZVOP-1 ne sme izvajati tako, da pri izvrševanju svojih zakonsko določenih pooblastil poseže v posamične sodne postopke, ki jih vodijo za njih pristojna sodišča, ter preverja, ali se v teh postopkih ustavnoskladno in zakonito spoštuje varstvo osebnih podatkov. Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka tako ravnala, je prekoračila svoje zakonske pristojnosti.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za ceste - odstranitev objekta - sklep o dovolitvi izvršbe - izpodbijanje izvršilnega naslova
Tožnik v tem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na to, kdo je postavil objekt za obveščanje in oglaševanje in kdo je lastnik tega objekta ter kdo ga posledično lahko odstrani. Takšne ugovore je možno uspešno uveljavljati le zoper odločbo, ki je izvršilni naslov, ne pa zoper sklep o dovolitvi izvršbe.
Zatrjevana nezakonitost Sklepa, ki je predpis materialnega prava, ne predstavlja navajanja oziroma uveljavljanja novih dejstev ali novih dokazov. Po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne ''oživi'' prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi sedaj razveljavljenih odločb.
Predpis, ki mu je veljava prenehala, kljub temu, da se še uporablja, ne more biti predmet nadaljnjih sprememb in dopolnitev.
Za potrebe odmere NUSZ za zazidana stavbna zemljišča ni mogoče šteti zemljišč, ki ne ustrezajo opisani opredelitvi takih zemljišč v ZGO-1 oziroma ni mogoče upoštevati opredelitve, kot izhaja iz ZSZ/84 in ki jo je uporabil organ v obravnavanem primeru.
objekt za obveščanje in oglaševanje - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - državna cesta - varovalni pas ceste
Z dnem uveljavitve ZCes-1 je namreč prenehal veljati ZJC. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo. To posledično pomeni, da bi tožeča stranka za sporni objekt morala pridobiti soglasje Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo, kot to določa peti odstavek 78. člena ZCes-1.
Toženka je pri svoji analizi uporabila podatke, pridobljene s strani upravljavca, kar je tudi po presoji sodišča pravilen vir. Vzdrževanje, obratovanje in obnavljanje javne železniške infrastrukture je namreč obvezna gospodarska javna služba, ki jo upravlja upravljavec (11. člen ZZelP), med naloge upravljavca javne železniške infrastrukture pa med drugim sodi tudi vodenje evidence gibanj vseh vlakov in zamud (četrti odstavek 43. člena Uredbe 44/16). To pa pomeni originaren vir podatkov glede na analizo, ki jo je toženka izvedla.
Sodišče ne more sprejeti tožbenega ugovora o napačnih zaključkih o vzrokih za zamude, saj le-ti izhajajo iz podatkov, ki jih je toženka pridobila iz pravno relevantnega vira (torej na podlagi 43. člena Uredbe 44/16 od upravljavca), kot tudi s strani vseh strank postopka (torej tudi tožnika), jih primerjala, opravila njihovo analizo in na tej podlagi sprejela svoje zaključke, ki jim sodišče pritrjuje.
Sodišče se strinja s toženko, da bi določitev točno določenih tirov utegnila povzročati še večjo prezasedenost tirov na TPK, saj bi se s tem onemogočila večja prilagodljivost upravljavca glede na konkretno stanje prometa na TPK v danem času, ne glede na (s tem tožbenim naziranjem pa se sodišče strinja) obveznost dnevno potrjenih sprejemov vseh vlakov, saj lahko pride do nastopa izrednega dogodka, zaradi katerega upravljavec ne bi mogel upoštevati svojega načrta konkretno dodeljenih tirov posameznim prevoznikom. Ker pa je upravljavec število dodeljenih tirov določil glede na število dodeljenih vlakovnih poti (v absolutnem pomenu besede), pa je ravno s tem omogočil enakopravno obravnavo vseh prevoznikov.
Tožnik ima prav, ko ugovarja, da bi morala toženka pred določitvijo ukrepa, z nameravano določitvijo ukrepa seznaniti stranke postopka in jim dati možnost, da se do tega opredelijo. Res je toženka postopek vodila po uradni dolžnosti, kar pa je ne odvezuje postopanja po ZUP, to pa tudi pomeni upoštevanje 9. oziroma konkretno 146. člena ZUP, še zlasti, ker je določila dodaten ukrep, ki se nanaša na vse stranke postopka – upravljavca in prevoznike.
Pristojni organ lahko dokončno odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom, torej pod pogoji in na načine, določenimi v ZUP.
davčni dolg - odpis davčnega dolga - pogoji za odpis - premoženjski pogoj
Ugovori, ki se nanašajo na (ne)obstoj davčnega dolga in njegovo višino, niso predmet odločanja v tem upravnem sporu. Pri odločanju o odpisu davčnega dolga se upošteva davek, ki je bil tožnici odmerjen z izvršljivo odločbo. Pri odločanju o odpisu davčnega dolga se upošteva dejansko in pravno stanje v času izdaje izpodbijane odločbe.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh
Toženka pravilno šteje, da prosilcu ne pripada pravna pomoč za katerokoli pravno storitev oziroma za strokovno pomoč v nekem postopku že zato, ker izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP. Organ za BPP je dolžan upoštevati tudi, da zadeva, zaradi katere prosilec prosi za BPP, ni očitno nerazumna oziroma mora oceniti, ali ima prosilec verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek, se ga udeleževati ali vložiti pravno sredstvo. Ne gre za odločanje o utemeljenosti pravnega sredstva, ki ga želi vložiti prosilec za BPP. Gre za oceno, ali je glede na konkretne okoliščine primera, z razlogi kot jih prosilec zatrjuje, razumno pričakovati uspeh v konkretnem postopku, ali pa iz prošnje izhaja, da to ni verjetno. Gre torej za tehtanje, ali razlogi, ki jih v okoliščinah posameznega primera navaja prosilec, (vsaj) verjetno govorijo v prid uspehu v postopku.