vpis spremembe v sodni register - izbris vpisa - podlaga za vpis - sklep sodišča druge stopnje
Zakon o sodnem registru - v nadaljevanju ZSReg registrskemu sodišču nalaga, da vpiše izbris opravljenega vpisa le na podlagi spremembe sklepa, na podlagi katerega je bil vpis opravljen (tretji odstavek 40. člena ZSReg). Smiselno enako postopa registrsko sodišče tudi v primeru, ko sodišče druge stopnje s sklepom zgolj razveljavi sklep registrskega sodišča o vpisu v sodni register, ne da bi vrnilo zadevo registrskemu sodišču v novo odločanje (kot je to v obravnavanem primeru). Tudi v tem primeru namreč razveljavitveni sklep dejansko pomeni spremembo sklepa registrskega sodišča o vpisu v sodni register.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00068742
ZKP člen 60, 60/3, 63, 63/1, 269, 344, 357, 357-4. KZ-1 člen 135, 135/1, 191, 191/3.
umik obtožnega predloga - prevzem kazenskega pregona - oškodovanec kot tožilec - sprememba obtožbe - zavrnitev obtožbe - pravna opredelitev - isti historični dogodek - opis kaznivega dejanja - grožnja - nasilje v družini
Pri obtožbenem očitku je potrebno izhajati iz opisa dejanja, ki ga lahko obrazložitev obtožbe le dopolnjuje, ne pa nadomešča. V kolikor opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov, tega ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo obtožbe ali njenimi drugimi sestavnimi deli (269. člen ZKP). Opis kaznivega dejanja je namreč tisti, ki določi vsebino spora med strankama in omogoči obdolžencu učinkovito obrambo ter enakopraven položaj v primerjavi z upravičenim tožilcem. Če obtožni akt takega opisa kaznivega dejanja ne vsebuje, je nesklepčen in nesposoben za obravnavo. Pritožnikovo razumevanje določbe 269. člena ZKP in sodne prakse, iz katere izhaja, da je potrebno obtožbo obravnavati kot celoto, na način, da mora obdolženec pri tem računati na vse možne opise kaznivih dejanj (tudi na spremembe obtožbe izven okvira prvotno očitanih historičnih dogodkov) in pravne opredelitve, ki bi jih lahko upravičeni tožilec sestavil iz izpovedb prič in drugih dokazov, pa je znatno preširoko.
Na podlagi podatkov spisa ni mogoče ugotoviti, ali so po izjavi A. A. policisti sami odšli v casino Z. in našli predmete (tako kot potek dogodkov zatrjuje pritožnik) ali jim je kraj skrivanja predmetov ob njihovem spremstvu pokazala obdolženka, pri čemer ji ni bil dan pouk o privilegiju zoper samoobtožbo (tako kot izhaja iz izpodbijanega sklepa). Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa o okoliščinah zasega predmetov zaslišati policista, ki je opravil zaseg predmetov, po oceni pritožbenega sodišča pa tudi A. A. ter morebiti izvesti še druge pravno relevantne dokaze, saj bo šele po tako izvedenem dokaznem postopku mogoče sprejeti odločitev o tem, ali so bili dokazi pridobljeni zakonito ali ne.
sodni register - razveljavitev sklepa registrskega sodišča s strani sodišča druge stopnje - izbris vpisa
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da za tako odločitev registrskega sodišča ni zakonske podlage, zato je odločitev materialnopravno zmotna. Če sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in odloči, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, za kar je šlo tudi v obravnavanem primeru (3. točka 39. člena Zakona o sodnem registru), ZSReg nima nobenih določb glede usode vpisanih podatkov. Zakon registrskemu sodišču nalaga, da vpiše izbris vpisa le na podlagi spremembe sklepa, na podlagi katerega je bil vpis opravljen, ne pa v primeru, če je bil sklep, na podlagi katerega je bil opravljen vpis, razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču v nov postopek. ZSReg za primer ponovnega odločanja na podlagi razveljavljenega sklepa nima posebnih določb o tem, da se na podlagi sklepa sodišča druge stopnje opravi izbris vpisa, kot je to v drugem odstavku 40. člena določeno za primer, če sodišče druge stopnje s pravnomočnim sklepom že zavrne zahtevek za vpis. Z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pritožbeno sodišče ne odreja vzpostavitve prejšnjega stanja vpisov, pač pa le nalagala registrskemu sodišču, da o zahtevku za vpis še enkrat odloči. Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da predmetni sklep smiselno predstavlja spremembo izpodbijanega sklepa, zato bo registrsko sodišče tokrat moralo, skladno z določbo tretjega odstavka 40. člena ZSReg, vpisati izbris vpisa, ki je bil predmet izpodbijanega sklepa, kar pa ne bo pomenilo ponovnega odločanja o vpisu.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - spor o obsegu zapuščine - skupno premoženje zakoncev
Med dedičema ni bilo sporno, da je bilo ½ stanovanja pred zapustnikovo smrtjo podarjeno sodedinji, a dedič je uveljavljal, da sodi v zapuščino, ni pa navedel dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost te zahteve. V zapuščino namreč sodijo le stvari, ki so bile v lasti zapustnika ob njegovi smrti. Glede na to je pravilen zaključek, da je njegova pravica manj verjetna.
Dedič se bo glede na izdani sklep o napotitvi na pravdo lahko sam odločil, če in kakšne zahtevke bo uveljavljal v pravdnem postopku glede premoženja, za katerega meni, da sodi v zapuščino po zapustniku.
Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 7, 38, 46. Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja (1968) člen 1, 2, 8. ZSZ člen 12, 13. ZLNDL člen 2, 2/1. Pravilnik o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (1982) člen 5, 5/8.
lastninska pravica - izgradnja ceste - parcelacija - delitev parcele - cesta - zelenica - tožba za ugotovitev lastninske pravice - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - nacionalizacija zemljišč - pravica brezplačnega uživanja zemljišča - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL - prenehanje pravice uporabe - odločba organa - odškodnina - ustrezno plačilo oz. odmena
Že ZNNZ je določal, da se mora ob odvzemu pravice uporabe oziroma posesti izplačati pravična odškodnina, kar kaže na to, da podržavljenje stavbnih zemljišč po navedenih predpisih ni bilo predvideno kot zaplemba premoženja brez odmene, temveč je bila po vsebini bolj podobna tudi sedaj veljavnemu in uporabljivemu institutu razlastitve v javno korist, pri kateri razlaščencu pripada pravična odmena (plačilo, odškodnina) za razlaščeno premoženje.
Prvostopno sodišče je zaključek, da obtoženemu ni moč očitati nobene od oblik naklepa za storitev kaznivega dejanja poskusa uboja, pač pa direktni naklep storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, utemeljilo z več razlogi iz katerih ni jasno razvidno, zakaj vodijo v sklep, da ni podan naklep za uboj, saj tako poskus kot prostovoljni odstop pomenita, da je storilec začel izvrševati kaznivo dejanje, vendar ga ni dokončal. Razlika med prostovoljnim odstopom in poskusom kaznivega dejanja je v tem, da pri prostovoljnem odstopu prepovedana posledica ni nastala iz subjektivnih razlogov (lahko dokončam dejanje tako, kot sem si ga zamislil, ampak ga ne bom), pri poskusu pa iz objektivnih razlogov. Pri utemeljitvi z uporabo terminologije prostovoljnega odstopa (»prostovoljno odnehal«) ni jasno, s katerim ravnanjem je obtoženi prostovoljno odnehal.
Sodišče druge stopnje se opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije sodišče druge stopnje v skladu z načelom lojalne razlage sledi tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo Sodišče EU. V kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU. Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča, da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države. Zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti je negativni (obrambni) vidik postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim (socialnim) vidikom. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je ob sklepanju pogodbe le še podala splošna pojasnila, da lahko pride do manjših nihanj, tožnika nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem kreditu ne bi pristal na neomejeno valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju in ne prenese enostranskega neomejenega prepuščanja potrošnika valutnemu trgu pri navedenem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena. Ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek. 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka in tudi sodišče prve stopnje. Taka pogodbena vsebina glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino. V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnikov, ki potencialno (neomejeno) velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki v domači valuti. Zaradi popolne prepustitve tožnikov valutnemu trgu, se tožnika, tudi ob nespremenjenih dohodkih, nista mogla ogniti tveganju, da zapadeta v plačilno nesposobnost in s tem v spiralo zadolženosti. Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo. Kar izpostavlja sodišče prve stopnje kot odločilno, da hipotekarno zavarovanje nujno ne pokrije kreditnega tveganja in je element valutne tveganosti lahko v korist ali škodo potrošnika, še ne odpravlja pojasnjenega znatnega neravnotežja, kjer so tveganja toženke kot banke odpravljena oziroma zavarovana, potrošnik pa mora sam nositi v celoti neomejeno valutno in obrestno tveganje. Tožnika v nobenem primeru nimata pravnega interesa za denarni zahtevek zoper sebe, zato je odločitev o zavrženju tožbe v tem delu pravilna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00069000
ZKP člen 15, 105, 105/1, 105/2, 394, 394/1.
premoženjskopravni zahtevek - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku - priznanje krivde - sprememba sodbe pred sodiščem druge stopnje
Sodišče druge stopnje je uporabilo pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP, saj bi bila razveljavitev sodbe samo zato, da se naknadno odloči o premoženjskopravnem zahtevku v izrecnem nasprotju s 15. členom ZKP, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Obtožencu pa je bila v postopku pred prvostopenjskim sodiščem v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom omogočena učinkovita obramba.
ugovor litispendence - aktivna legitimacija - objektivna in subjektivna identiteta - sosporniška intervencija
Zoper toženo stranko sta vloženi dve tožbi, prvo je vložil stečajni dolžnik, drugo pa stečajni upnik, obe na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega sodišča v postopku stečaja nad A. A. Ni sporno, da je med obema tožbama v delu, v katerem se nanašata na ugotovitev neobstoja terjatve, podana objektivna identiteta, saj tožeči stranki v obeh zahtevata ugotovitev, da ne obstoji (ista) terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika. Podana pa je tudi subjektivna identiteta. Tožeči stranki sta namreč enotna sospornika, kar pomeni, da sodba, izdana o tožbi, ki jo je vložil stečajni dolžnik, oziroma napoteni upnik učinkuje tudi zoper vse druge stečajne upnike, oziroma zoper stečajnega dolžnika. O obstoju ali neobstoju terjatve stečajnih upnikov je namreč možna samo ena odločitev, saj taka sodba, kot pravilno opozarja pritožnica, učinkuje zoper stečajno maso. Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (189. člen ZPP). Ker sta bili obe tožbi z istim zahtevkov tožencu vročeni istega dne, citiranega pravila ni mogoče uporabiti. Po drugi strani pa ni dopustno, da bi vzporedno tekli dve pravdi o istem zahtevku. ZPP takega položaja ne ureja, zato je treba o tem, katero od obeh tožb zavreči, odločiti ob uporabi splošnih načel pravdnega postopka.
dopustnost predloga - plačilo globe - delo v splošno korist - višina neplačane globe
Za sprejem izpodbijane procesne odločitve o zavrženju storilčevega predloga so pomembne zgolj ugotovitve o dovoljenosti storilčevega predloga glede na višino izrečene globe, zato so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje svoje slabo premoženjsko stanje. Te navedbe se nanašajo na utemeljenost storilčevega predloga, ki pa ga ni mogoče vsebinsko obravnavati, saj za to niso izpolnjeni procesni pogoji, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15, 355, 355/1. ZNP-1 člen 42. SPZ člen 88, 89, 89/1.
predlog za določitev nujne poti - dovolitev nujne poti - raba nepremičnine - povezava z javno cesto - uporaba nepremičnine - dvorišče
Praviloma se nujna pot ne more ustanoviti preko zgrajenih hišnih dvorišč, vendar pa prepoved ustanavljanja nujnih poti preko dvorišč ni absolutna. Izjemoma je dopustna, če se z druge smeri ali brez nesorazmerno velikih stroškov ne more priti do gospodujočega zemljišča.
Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sprejelo zaključek, da nujne poti ni mogoče ustanoviti že iz razloga, ker poteka preko dvorišča približno 1 m od vhodov v stanovanjsko hišo nasprotnih udeležencev, in se z vprašanjem (ne)sorazmernosti stroškov ureditve alternativne poti in vprašanjema, kakšna bi bila zaradi ustanovitve predlagane nujne poti škoda za nepremičnini nasprotnih udeležencev in kakšna korist za predlagateljevi nepremičnini, ni ukvarjalo, kljub temu, da je ugotovilo, da predlagatelj za dostop do svojih nepremičnin dejansko uporablja predlagano nujno pot, alternativna pot pa je sicer možna, vendar bi jo bilo treba v določenem delu šele urediti, predlagatelj pa je pravočasno zatrjeval, da je njena izgradnja povezana z nesorazmernimi stroški.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00071256
OZ člen 179, 239, 239/2, 243, 243/2, 246. ZPP člen 347.
kršitev pogodbe - odškodninska odgovornost zaradi kršitve pogodbene obveznosti - nepremoženjska škoda kot posledica kršitve pogodbe o poslovnem sodelovanju - obseg odškodnine - denarna odškodnina za duševne bolečine - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - obravnava pred drugostopenjskim sodiščem - izvedba dokaza z izvedencem - popolna ugotovitev dejanskega stanja - pravilna uporaba materialnega prava
Tako Obligacijski zakonik, ki v 246. členu napotuje na smiselno uporabo določb o povrnitvi nepogodbene škode, torej tudi na uporabo 179. člena OZ, kot tudi pravna teorija (primerjaj dr. Damjan Možina: Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pogodbe, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, št. 2/2016, stran 260) in sodna praksa (sodba in sklep VSRS II Ips 765/2007 z dne 30.10.2008) dajeta podlago za dosojo odškodnine, ko se nepremoženjska škoda zaradi kršitve pogodbe manifestira v eni od pravno priznanih oblik.
prometna nesreča - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - telesne poškodbe - zelo lahek primer po Fischerjevi lestvici - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin - izvedensko mnenje - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - izguba dohodka - upoštevanje bolniškega staleža - povrnitev pravdnih stroškov - potrebni pravdni stroški - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča
Pri določanju višine odškodnine ne gre za čisto matematično operacijo, pač pa sodniško oceno, ki mora v zadostni meri upoštevati načeli objektivne pogojenosti in individualizacije odškodnine.
Pritožbeno sodišče poudarja, da pri tovrstnem zavarovanju ne gre za zavarovanje odgovornosti, ki zavarovancu (tožniku) zaradi instituta direktne tožbe (pri prostovoljnem zavarovanju drugi odstavek 965. člena OZ, pri obveznem zavarovanju pa 20. člen ZOZP) daje materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo odškodnine neposredno od zavarovalnice in ne le od povzročitelja škode, pač pa za posebno obliko prostovoljnega nezgodnega zavarovanja (določba 966. člena OZ in naslednje). Zavarovanec (tožnik) od zavarovalnice na podlagi tako sklenjene zavarovalne pogodbe torej ne pridobi pravice do plačila odškodnine, pač pa ima na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ izpolnitveni zahtevek iz sklenjene pogodbe oziroma pravico do izplačila zavarovalnine, ki pa se pri tovrstnem nezgodnem zavarovanju določi v višini nastale nepremoženjske škode.
Čeprav gre v konkretnem primeru po vsebini za terjatev iz naslova zavarovalnine in ne za odškodninsko terjatev, jo treba glede na vsebino sklenjene zavarovalne pogodbe odmeriti po cenah na dan izdaje sodne odločbe skladno z določbo drugega odstavka 168. člena OZ v zvezi s 169. členom OZ. To pa od sodišča skladno s sodno prakso terja valorizacijo pred izdajo sodbe izplačanih zneskov. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00069063
ZDR-1 člen 179. OZ člen 352.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - odškodninska odgovornost delodajalca - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - znan obseg nepremoženjske škode
Sodišče prve stopnje je glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko izvedel za obseg škode oziroma za vse elemente odškodninske odgovornosti 25. 1.2017, kar bi mu omogočilo pravočasno uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko.
Uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima vpliva na potek subjektivnega zastaralnega roka v obravnavani zadevi.
ZDR-1 člen 11, 11/2, 38, 39, 39/1, 40. URS člen 49, 74. ZPosS člen 5. ZPP člen 286, 286/3.
konkurenčna prepoved - konkurenčna klavzula - dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti - zaposlitev pri drugem delodajalcu - konkurenčna dejavnost - ničnost konkurenčne klavzule
Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del niti sprejemanje drugih zadolžitev ali nalog, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2020 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena URS (svobodne gospodarske pobude) delavcu delodajalec ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja pri njem zaposlil pri novem delodajalcu.
Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, saj njegova nova delodajalka ne konkurira tožeči stranki, ki zaradi s predpisi uvedenega monopola nad opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B. te dejavnosti ne sme več opravljati.
Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti zavarovani kot poslovna skrivnost, varovanje katere bi delavcem preprečilo opravljanje njihovega poklica po prenehanju delovnega razmerja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072602
KZ-1 člen 73, 308, 308/6. ZKP člen 370, 370/2. KZ-1G člen 1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - priznanje krivde - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - odmera kazni - varnostni ukrep odvzema predmetov
Iz opisa dejanja tudi po oceni pritožbenega sodišča izhajajo vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, obrazložitev sodbe, ki je bila izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, pa tudi vsebuje vse predpisane elemente. V bistvu pritožba v okviru obeh navedenih pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z utemeljitvijo, da obtoženec med vožnjo ni ogrožal migrantov, vendar te navedbe, glede na to, da je bila sodba, kot rečeno, izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, v smislu drugega odstavka 370. člena ZKP, niso dovoljene. Kolikor je namreč sodba bila izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, se sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar navedeni pritožbeni očitki niso dovoljeni. Sicer pa pritožba spregleda, da se obtožencu v izpodbijani sodbi očita, da je migrante izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje, ne pa tudi, da jih je že konkretno ogrozil.
pripor - utemeljen sum - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - ponovitvena nevarnost
Pritožbeno ni problematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pri obdolžencu dne 4. 1. 2022 že opravljena hišna preiskava, na podlagi odredbe sodišča, v okviru katere so bile obdolžencu zasežene istovrstne prepovedane substance, ki so predmet tudi sedanjih očitkov. Glede na to ugotovitev, je lahko sodišče prve stopnje, ob pritožbeno neproblematiziranih objektivnih okoliščinah storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, na ravni utemeljenega suma sklepalo tudi na subjektivni odnos obdolženca do očitanih mu kaznivih dejanj.
silobran - sočasnost napada in obrambe - udarec v glavo
Bistveni sestavini silobrana sta torej napad in obramba, pri čemer mora biti obramba nujno potrebna in sorazmerna za odvrnitev napada, napad pa stvaren in istočasen. V obravnavani zadevi pa je ključno, da oškodovanec obdolženca ni napadel (niti mu ni z napadom neposredno grozil), kot si to zmotno prizadeva prikazati zagovornik, temveč je bil obdolženec tisti, ki je z udarcem v glavo napadel oškodovanca, o čemer sta prepričljivo izpovedala oškodovanec in priča C. C. in kar je nenazadnje podkrepljeno tudi z oškodovančevo medicinsko dokumentacijo ter zlasti z izvedenskim mnenjem prof. dr. D. D.