prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - spor o obsegu zapuščine - skupno premoženje zakoncev
Med dedičema ni bilo sporno, da je bilo ½ stanovanja pred zapustnikovo smrtjo podarjeno sodedinji, a dedič je uveljavljal, da sodi v zapuščino, ni pa navedel dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost te zahteve. V zapuščino namreč sodijo le stvari, ki so bile v lasti zapustnika ob njegovi smrti. Glede na to je pravilen zaključek, da je njegova pravica manj verjetna.
Dedič se bo glede na izdani sklep o napotitvi na pravdo lahko sam odločil, če in kakšne zahtevke bo uveljavljal v pravdnem postopku glede premoženja, za katerega meni, da sodi v zapuščino po zapustniku.
Prvostopno sodišče je zaključek, da obtoženemu ni moč očitati nobene od oblik naklepa za storitev kaznivega dejanja poskusa uboja, pač pa direktni naklep storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, utemeljilo z več razlogi iz katerih ni jasno razvidno, zakaj vodijo v sklep, da ni podan naklep za uboj, saj tako poskus kot prostovoljni odstop pomenita, da je storilec začel izvrševati kaznivo dejanje, vendar ga ni dokončal. Razlika med prostovoljnim odstopom in poskusom kaznivega dejanja je v tem, da pri prostovoljnem odstopu prepovedana posledica ni nastala iz subjektivnih razlogov (lahko dokončam dejanje tako, kot sem si ga zamislil, ampak ga ne bom), pri poskusu pa iz objektivnih razlogov. Pri utemeljitvi z uporabo terminologije prostovoljnega odstopa (»prostovoljno odnehal«) ni jasno, s katerim ravnanjem je obtoženi prostovoljno odnehal.
Na podlagi podatkov spisa ni mogoče ugotoviti, ali so po izjavi A. A. policisti sami odšli v casino Z. in našli predmete (tako kot potek dogodkov zatrjuje pritožnik) ali jim je kraj skrivanja predmetov ob njihovem spremstvu pokazala obdolženka, pri čemer ji ni bil dan pouk o privilegiju zoper samoobtožbo (tako kot izhaja iz izpodbijanega sklepa). Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa o okoliščinah zasega predmetov zaslišati policista, ki je opravil zaseg predmetov, po oceni pritožbenega sodišča pa tudi A. A. ter morebiti izvesti še druge pravno relevantne dokaze, saj bo šele po tako izvedenem dokaznem postopku mogoče sprejeti odločitev o tem, ali so bili dokazi pridobljeni zakonito ali ne.
Sodišče druge stopnje se opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije sodišče druge stopnje v skladu z načelom lojalne razlage sledi tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo Sodišče EU. V kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU. Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča, da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države. Zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti je negativni (obrambni) vidik postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim (socialnim) vidikom. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je ob sklepanju pogodbe le še podala splošna pojasnila, da lahko pride do manjših nihanj, tožnika nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem kreditu ne bi pristal na neomejeno valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju in ne prenese enostranskega neomejenega prepuščanja potrošnika valutnemu trgu pri navedenem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena. Ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek. 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka in tudi sodišče prve stopnje. Taka pogodbena vsebina glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino. V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnikov, ki potencialno (neomejeno) velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki v domači valuti. Zaradi popolne prepustitve tožnikov valutnemu trgu, se tožnika, tudi ob nespremenjenih dohodkih, nista mogla ogniti tveganju, da zapadeta v plačilno nesposobnost in s tem v spiralo zadolženosti. Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo. Kar izpostavlja sodišče prve stopnje kot odločilno, da hipotekarno zavarovanje nujno ne pokrije kreditnega tveganja in je element valutne tveganosti lahko v korist ali škodo potrošnika, še ne odpravlja pojasnjenega znatnega neravnotežja, kjer so tveganja toženke kot banke odpravljena oziroma zavarovana, potrošnik pa mora sam nositi v celoti neomejeno valutno in obrestno tveganje. Tožnika v nobenem primeru nimata pravnega interesa za denarni zahtevek zoper sebe, zato je odločitev o zavrženju tožbe v tem delu pravilna.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00069962
DZ člen 151, 151/2, 151/4, 153, 166. ZNP-1 člen 100, 102, 102/3, 104. ZIZ člen 277, 277/2, 278.
začasna odredba v družinskih sporih - nadomestitev soglasja starša - prešolanje učenca na drugo šolo - predlagalni postopek - izvajanje starševske skrbi - odtujevanje otroka - določitev stikov med staršem in otrokom - opravičba začasne odredbe - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - nasilje nad otrokom - neformalni razgovor otroka s sodnikom
Postopek za odločanje o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, se v skladu s 104. členom ZNP-1 lahko začne le na predlog, ne po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z 277. in 278. členom ZIZ ter 100. členom ZNP-1 nasprotnega udeleženca pozvati, da v roku 7 dni (166. člen DZ) vloži predlog, s katerim bo opravičil izdajo začasne odredbe, in ga tudi opozoriti na dolžnost predložitve dokazila o vloženem predlogu ter na posledice nevložitve.
Začasne odredbe po DZ niso namenjene sankcioniranju neprimernih ravnanj staršev, temveč varovanju koristi otrok. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ocenilo, da je v tem trenutku, upoštevaje dejstvo, da dekleti absolutno zavračata mater in bivanje pri njej in da bo za vzpostavitev odnosa z materjo potreben čas in trud, za dekleti bolj koristno, če se začasno prepišeta na šolo v F., ki jo bosta zelo verjetno prostovoljno obiskovali.
Izključenost iz izobraževalnega procesa predstavlja močan dejavnik tveganja za ogroženost deklic.
V sodni praksi je utrjeno stališče, da se v primeru odtujevanja otrok le-te praviloma dodeli odtujenemu staršu, vendar to velja za nekatere primere, ko odtujeni starš ni izvajal fizičnega nasilja nad otroki.
sodni register - razveljavitev sklepa registrskega sodišča s strani sodišča druge stopnje - izbris vpisa
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da za tako odločitev registrskega sodišča ni zakonske podlage, zato je odločitev materialnopravno zmotna. Če sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in odloči, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, za kar je šlo tudi v obravnavanem primeru (3. točka 39. člena Zakona o sodnem registru), ZSReg nima nobenih določb glede usode vpisanih podatkov. Zakon registrskemu sodišču nalaga, da vpiše izbris vpisa le na podlagi spremembe sklepa, na podlagi katerega je bil vpis opravljen, ne pa v primeru, če je bil sklep, na podlagi katerega je bil opravljen vpis, razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču v nov postopek. ZSReg za primer ponovnega odločanja na podlagi razveljavljenega sklepa nima posebnih določb o tem, da se na podlagi sklepa sodišča druge stopnje opravi izbris vpisa, kot je to v drugem odstavku 40. člena določeno za primer, če sodišče druge stopnje s pravnomočnim sklepom že zavrne zahtevek za vpis. Z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pritožbeno sodišče ne odreja vzpostavitve prejšnjega stanja vpisov, pač pa le nalagala registrskemu sodišču, da o zahtevku za vpis še enkrat odloči. Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da predmetni sklep smiselno predstavlja spremembo izpodbijanega sklepa, zato bo registrsko sodišče tokrat moralo, skladno z določbo tretjega odstavka 40. člena ZSReg, vpisati izbris vpisa, ki je bil predmet izpodbijanega sklepa, kar pa ne bo pomenilo ponovnega odločanja o vpisu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00069000
ZKP člen 15, 105, 105/1, 105/2, 394, 394/1.
premoženjskopravni zahtevek - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku - priznanje krivde - sprememba sodbe pred sodiščem druge stopnje
Sodišče druge stopnje je uporabilo pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP, saj bi bila razveljavitev sodbe samo zato, da se naknadno odloči o premoženjskopravnem zahtevku v izrecnem nasprotju s 15. členom ZKP, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Obtožencu pa je bila v postopku pred prvostopenjskim sodiščem v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom omogočena učinkovita obramba.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00068742
ZKP člen 60, 60/3, 63, 63/1, 269, 344, 357, 357-4. KZ-1 člen 135, 135/1, 191, 191/3.
umik obtožnega predloga - prevzem kazenskega pregona - oškodovanec kot tožilec - sprememba obtožbe - zavrnitev obtožbe - pravna opredelitev - isti historični dogodek - opis kaznivega dejanja - grožnja - nasilje v družini
Pri obtožbenem očitku je potrebno izhajati iz opisa dejanja, ki ga lahko obrazložitev obtožbe le dopolnjuje, ne pa nadomešča. V kolikor opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov, tega ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo obtožbe ali njenimi drugimi sestavnimi deli (269. člen ZKP). Opis kaznivega dejanja je namreč tisti, ki določi vsebino spora med strankama in omogoči obdolžencu učinkovito obrambo ter enakopraven položaj v primerjavi z upravičenim tožilcem. Če obtožni akt takega opisa kaznivega dejanja ne vsebuje, je nesklepčen in nesposoben za obravnavo. Pritožnikovo razumevanje določbe 269. člena ZKP in sodne prakse, iz katere izhaja, da je potrebno obtožbo obravnavati kot celoto, na način, da mora obdolženec pri tem računati na vse možne opise kaznivih dejanj (tudi na spremembe obtožbe izven okvira prvotno očitanih historičnih dogodkov) in pravne opredelitve, ki bi jih lahko upravičeni tožilec sestavil iz izpovedb prič in drugih dokazov, pa je znatno preširoko.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00068778
OZ člen 364.
plačilo v rezervni sklad - prispevek v rezervni sklad - sklep etažnih lastnikov - povišanje prispevka etažnih lastnikov v rezervni sklad - delitev stroškov v večstanovanjski stavbi - načrt vzdrževanja - pogodba o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov - dokaz z zaslišanjem prič - pripoznava dolga
Tudi v primeru, če so bili zatrjevani načrti vzdrževanja in investicij sprejeti, bi se morali etažni lastniki za povišanje prispevka v rezervni sklad posebej dogovoriti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00068900
KZ-1 člen 323, 323/1, 324, 324/1, 324/1-1, 324/4.
kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - ugotavljanje oblike krivde - naklep ali malomarnost - razlogi o krivdi - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje bi glede na obtožbeni očitek kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 moralo presojati obdolženčev naklep (direktni ali eventualni) tako v razmerju do kršitve cestnoprometnih predpisov (vožnja pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), kakor tudi do konkretne ogrozitvene posledice (neposredna nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe), ki jo s tako vožnjo povzroči (vzročna zveza). V odnosu do prometne nesreče s hudo telesno poškodbo ene ali več oseb (četrti odstavek 324. člena KZ-1) pa bi moralo ugotoviti, ali se je obdolženec zavedal možnosti, da bo do takšne posledice prišlo, pa je lahkomiselno mislil, da ne bo nastala oziroma da jo bo lahko preprečil (zavestna malomarnost), oziroma da se možnosti take posledice ni zavedal, pa bi se tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost).
ZSSloV člen 62, 62/1, 62/1-2. ZDR-1 člen 6, 6/1, 112.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - vojaška oseba - neupravičena odsotnost z dela - odklonitev testiranja - COVID-19 - dopustnost posega v ustavno pravico - diskriminacija - sindikalni zaupnik - lex specialis
Toženka je dokazala, da tožnici ni bil brez razloga prepovedan vstop v vojašnico in s tem onemogočeno opravljanje dela, temveč ji je bil zavrnjen vstop v vojašnico, ker ni izpolnjevala pogoja PCT, saj se je odločila, da se ne želi testirati. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnici ni bilo omogočeno opravljanje dela iz razlogov na strani toženke, saj je šlo pri zavračanju takrat ustrezno omogočenega načina testiranja kot utemeljene zahteve toženke, za tožničino osebno odločitev.
Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zavzelo pravilno stališče, da varstvo tožnice po 112. členu ZDR-1 ne velja, ker ZSSloV kot lex specialis takšnega varstva ne določa.
ZDR-1 člen 11, 11/2, 38, 39, 39/1, 40. URS člen 49, 74. ZPosS člen 5. ZPP člen 286, 286/3.
konkurenčna prepoved - konkurenčna klavzula - dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti - zaposlitev pri drugem delodajalcu - konkurenčna dejavnost - ničnost konkurenčne klavzule
Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del niti sprejemanje drugih zadolžitev ali nalog, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2020 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena URS (svobodne gospodarske pobude) delavcu delodajalec ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja pri njem zaposlil pri novem delodajalcu.
Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, saj njegova nova delodajalka ne konkurira tožeči stranki, ki zaradi s predpisi uvedenega monopola nad opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B. te dejavnosti ne sme več opravljati.
Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti zavarovani kot poslovna skrivnost, varovanje katere bi delavcem preprečilo opravljanje njihovega poklica po prenehanju delovnega razmerja.
URS člen 23. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZS člen 104, 104/2, 116. ZKP člen 35.
prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - običajni kolegialni odnosi - sodnik
Po oceni višjega sodišča dejstvo, da je v predmetni kazenski zadevi oškodovanka sodnica na Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki svojo funkcijo opravlja v isti stavbi kot sodniki Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, pri čemer sodniki obeh sodišč tudi vsakodnevno sodelujejo, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu, zaradi česar je podan tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti.
ZDR-1 člen 11, 11/2, 38, 39, 39/1, 40. URS člen 49, 74. ZPosS člen 5.
konkurenčna prepoved - konkurenčna klavzula - dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti - zaposlitev pri drugem delodajalcu - konkurenčna dejavnost - ničnost konkurenčne klavzule
Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del, ki sodijo v dejavnost tožnice, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2020 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožnica pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena Ustave RS (svobodne gospodarske pobude) delodajalec delavcu ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja z njim zaposlil pri novem delodajalcu.
Toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, saj njegova nova delodajalka ne konkurira tožnici, ki zaradi s predpisi uvedenega monopola nad opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B. te dejavnosti ne sme več opravljati.
Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti zavarovani kot poslovna skrivnost, varovanje katere bi delavcem preprečilo opravljanje njihovega poklica po prenehanju delovnega razmerja.
Pritožbeno sodišče poudarja, da pri tovrstnem zavarovanju ne gre za zavarovanje odgovornosti, ki zavarovancu (tožniku) zaradi instituta direktne tožbe (pri prostovoljnem zavarovanju drugi odstavek 965. člena OZ, pri obveznem zavarovanju pa 20. člen ZOZP) daje materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo odškodnine neposredno od zavarovalnice in ne le od povzročitelja škode, pač pa za posebno obliko prostovoljnega nezgodnega zavarovanja (določba 966. člena OZ in naslednje). Zavarovanec (tožnik) od zavarovalnice na podlagi tako sklenjene zavarovalne pogodbe torej ne pridobi pravice do plačila odškodnine, pač pa ima na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ izpolnitveni zahtevek iz sklenjene pogodbe oziroma pravico do izplačila zavarovalnine, ki pa se pri tovrstnem nezgodnem zavarovanju določi v višini nastale nepremoženjske škode.
Čeprav gre v konkretnem primeru po vsebini za terjatev iz naslova zavarovalnine in ne za odškodninsko terjatev, jo treba glede na vsebino sklenjene zavarovalne pogodbe odmeriti po cenah na dan izdaje sodne odločbe skladno z določbo drugega odstavka 168. člena OZ v zvezi s 169. členom OZ. To pa od sodišča skladno s sodno prakso terja valorizacijo pred izdajo sodbe izplačanih zneskov. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00068288
KZ-1 člen 159, 159/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 435, 435/1.
obrekovanje - predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj - formalni preizkus obtožnega akta - zavrženje zasebne tožbe - ni kaznivo dejanje - trditev
Vložen predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ni trditev v smislu izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja, temveč zgolj nakazuje možnost storitve kaznivega dejanja, zato dejanje, ki je predmet zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje.
ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15, 355, 355/1. ZNP-1 člen 42. SPZ člen 88, 89, 89/1.
predlog za določitev nujne poti - dovolitev nujne poti - raba nepremičnine - povezava z javno cesto - uporaba nepremičnine - dvorišče
Praviloma se nujna pot ne more ustanoviti preko zgrajenih hišnih dvorišč, vendar pa prepoved ustanavljanja nujnih poti preko dvorišč ni absolutna. Izjemoma je dopustna, če se z druge smeri ali brez nesorazmerno velikih stroškov ne more priti do gospodujočega zemljišča.
Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sprejelo zaključek, da nujne poti ni mogoče ustanoviti že iz razloga, ker poteka preko dvorišča približno 1 m od vhodov v stanovanjsko hišo nasprotnih udeležencev, in se z vprašanjem (ne)sorazmernosti stroškov ureditve alternativne poti in vprašanjema, kakšna bi bila zaradi ustanovitve predlagane nujne poti škoda za nepremičnini nasprotnih udeležencev in kakšna korist za predlagateljevi nepremičnini, ni ukvarjalo, kljub temu, da je ugotovilo, da predlagatelj za dostop do svojih nepremičnin dejansko uporablja predlagano nujno pot, alternativna pot pa je sicer možna, vendar bi jo bilo treba v določenem delu šele urediti, predlagatelj pa je pravočasno zatrjeval, da je njena izgradnja povezana z nesorazmernimi stroški.
S tem, ko se je sodišče prve stopnje opredelilo, da je pripor neogibno potreben ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti, se je implicite izreklo tudi o tem, zakaj milejši ukrepi ne pridejo v poštev,
premoženjsko zavarovanje - zavarovalni primer - zavarovana stvar - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - dokaz z izvedencem - dopolnitev izvedenskega mnenja - vzrok nezgode
Izvedenec je „glede na razpoložljivo dokumentacijo v spisu“ v svojem mnenju izpostavil, da je „edini popisan dogodek v spisu prekinitev napajanja, ki iz strokovnega vidika lahko povzroči poškodbe na glavnem vretenu stroja, da so vsi drugi scenariji hipotetični in da jih zato brez ustreznih dejstev in dokazov ne more analizirati ter da seveda do poškodb vretena lahko pride tudi zaradi drugih vzrokov“, na podlagi navedenega pa tudi po presoji pritožbenega sodišča do drugačnega sklepanja o vzroku za poškodbo ni mogoče priti (navedb o drugem vzroku za poškodbo tožena stranka ni podala, zaradi česar izvedenec ni bil dolžan raziskovati, kaj bi še lahko bil drug vzrok za nastanek poškodbe).
Informativni dokazi, pri katerih manjkajo dejanske navedbe oziroma so le-te pavšalne in ki naj se izpeljejo zato, da bo njihova izvedba dala podlago za trditve, niso dovoljeni. Izvedba dokazov služi namreč dokazovanju (predhodno) zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072602
KZ-1 člen 73, 308, 308/6. ZKP člen 370, 370/2. KZ-1G člen 1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - priznanje krivde - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - odmera kazni - varnostni ukrep odvzema predmetov
Iz opisa dejanja tudi po oceni pritožbenega sodišča izhajajo vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, obrazložitev sodbe, ki je bila izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, pa tudi vsebuje vse predpisane elemente. V bistvu pritožba v okviru obeh navedenih pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z utemeljitvijo, da obtoženec med vožnjo ni ogrožal migrantov, vendar te navedbe, glede na to, da je bila sodba, kot rečeno, izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, v smislu drugega odstavka 370. člena ZKP, niso dovoljene. Kolikor je namreč sodba bila izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, se sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar navedeni pritožbeni očitki niso dovoljeni. Sicer pa pritožba spregleda, da se obtožencu v izpodbijani sodbi očita, da je migrante izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje, ne pa tudi, da jih je že konkretno ogrozil.