Sodišče lahko zavrne dokazne predloge, ki so nesubstancirani, dokaze, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna, dejstva, ki niso predmet dokazovanja, prekludirane dokaze, prav tako ni dolžno izvesti dokazov za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano ali dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.
Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku. V primeru izvzema predmetov oziroma omejitev izvršbe po 80. členu ZIZ gre za izjemo od splošnega pravila in te je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu vedno razlagati ozko, omejujoče. Ker tožnik ni izkazal, da je vozilo predstavljalo sredstvo, s katerim je opravljal poslovno dejavnost oz. tega ni izkazal za svojo partnerko, so pritožbene navedbe, da je bil rubež na vozilo iz tega razloga nedovoljen, neutemeljene.
Delna ustavitev izvršbe (za zneske, ki jih je tožnik že plačal) ne pomeni ovire za opravljanje izvršbe, prav tako obročno odplačevanje dolga ni razlog za odlog izvršbe, zato je bil rubež zakonito opravljen.
Tožnik je sam povzročil, da pomočnika izvršitelja, ki sta opravljala rubež, nista mogla ugotoviti, ali ima tožnik v lasti še druge predmete, ki bi bili po vrednosti bliže vrednosti terjatve, saj vstopa v stanovanje ni dovolil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00069000
ZKP člen 15, 105, 105/1, 105/2, 394, 394/1.
premoženjskopravni zahtevek - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku - priznanje krivde - sprememba sodbe pred sodiščem druge stopnje
Sodišče druge stopnje je uporabilo pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP, saj bi bila razveljavitev sodbe samo zato, da se naknadno odloči o premoženjskopravnem zahtevku v izrecnem nasprotju s 15. členom ZKP, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Obtožencu pa je bila v postopku pred prvostopenjskim sodiščem v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom omogočena učinkovita obramba.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00068742
ZKP člen 60, 60/3, 63, 63/1, 269, 344, 357, 357-4. KZ-1 člen 135, 135/1, 191, 191/3.
umik obtožnega predloga - prevzem kazenskega pregona - oškodovanec kot tožilec - sprememba obtožbe - zavrnitev obtožbe - pravna opredelitev - isti historični dogodek - opis kaznivega dejanja - grožnja - nasilje v družini
Pri obtožbenem očitku je potrebno izhajati iz opisa dejanja, ki ga lahko obrazložitev obtožbe le dopolnjuje, ne pa nadomešča. V kolikor opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov, tega ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo obtožbe ali njenimi drugimi sestavnimi deli (269. člen ZKP). Opis kaznivega dejanja je namreč tisti, ki določi vsebino spora med strankama in omogoči obdolžencu učinkovito obrambo ter enakopraven položaj v primerjavi z upravičenim tožilcem. Če obtožni akt takega opisa kaznivega dejanja ne vsebuje, je nesklepčen in nesposoben za obravnavo. Pritožnikovo razumevanje določbe 269. člena ZKP in sodne prakse, iz katere izhaja, da je potrebno obtožbo obravnavati kot celoto, na način, da mora obdolženec pri tem računati na vse možne opise kaznivih dejanj (tudi na spremembe obtožbe izven okvira prvotno očitanih historičnih dogodkov) in pravne opredelitve, ki bi jih lahko upravičeni tožilec sestavil iz izpovedb prič in drugih dokazov, pa je znatno preširoko.
Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 7, 38, 46. Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja (1968) člen 1, 2, 8. ZSZ člen 12, 13. ZLNDL člen 2, 2/1. Pravilnik o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (1982) člen 5, 5/8.
lastninska pravica - izgradnja ceste - parcelacija - delitev parcele - cesta - zelenica - tožba za ugotovitev lastninske pravice - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - nacionalizacija zemljišč - pravica brezplačnega uživanja zemljišča - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL - prenehanje pravice uporabe - odločba organa - odškodnina - ustrezno plačilo oz. odmena
Že ZNNZ je določal, da se mora ob odvzemu pravice uporabe oziroma posesti izplačati pravična odškodnina, kar kaže na to, da podržavljenje stavbnih zemljišč po navedenih predpisih ni bilo predvideno kot zaplemba premoženja brez odmene, temveč je bila po vsebini bolj podobna tudi sedaj veljavnemu in uporabljivemu institutu razlastitve v javno korist, pri kateri razlaščencu pripada pravična odmena (plačilo, odškodnina) za razlaščeno premoženje.
Sodišče druge stopnje se opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije sodišče druge stopnje v skladu z načelom lojalne razlage sledi tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo Sodišče EU. V kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU. Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča, da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države. Zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti je negativni (obrambni) vidik postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim (socialnim) vidikom. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je ob sklepanju pogodbe le še podala splošna pojasnila, da lahko pride do manjših nihanj, tožnika nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem kreditu ne bi pristal na neomejeno valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju in ne prenese enostranskega neomejenega prepuščanja potrošnika valutnemu trgu pri navedenem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena. Ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek. 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka in tudi sodišče prve stopnje. Taka pogodbena vsebina glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino. V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnikov, ki potencialno (neomejeno) velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki v domači valuti. Zaradi popolne prepustitve tožnikov valutnemu trgu, se tožnika, tudi ob nespremenjenih dohodkih, nista mogla ogniti tveganju, da zapadeta v plačilno nesposobnost in s tem v spiralo zadolženosti. Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo. Kar izpostavlja sodišče prve stopnje kot odločilno, da hipotekarno zavarovanje nujno ne pokrije kreditnega tveganja in je element valutne tveganosti lahko v korist ali škodo potrošnika, še ne odpravlja pojasnjenega znatnega neravnotežja, kjer so tveganja toženke kot banke odpravljena oziroma zavarovana, potrošnik pa mora sam nositi v celoti neomejeno valutno in obrestno tveganje. Tožnika v nobenem primeru nimata pravnega interesa za denarni zahtevek zoper sebe, zato je odločitev o zavrženju tožbe v tem delu pravilna.
Prvostopno sodišče je zaključek, da obtoženemu ni moč očitati nobene od oblik naklepa za storitev kaznivega dejanja poskusa uboja, pač pa direktni naklep storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, utemeljilo z več razlogi iz katerih ni jasno razvidno, zakaj vodijo v sklep, da ni podan naklep za uboj, saj tako poskus kot prostovoljni odstop pomenita, da je storilec začel izvrševati kaznivo dejanje, vendar ga ni dokončal. Razlika med prostovoljnim odstopom in poskusom kaznivega dejanja je v tem, da pri prostovoljnem odstopu prepovedana posledica ni nastala iz subjektivnih razlogov (lahko dokončam dejanje tako, kot sem si ga zamislil, ampak ga ne bom), pri poskusu pa iz objektivnih razlogov. Pri utemeljitvi z uporabo terminologije prostovoljnega odstopa (»prostovoljno odnehal«) ni jasno, s katerim ravnanjem je obtoženi prostovoljno odnehal.
Na podlagi podatkov spisa ni mogoče ugotoviti, ali so po izjavi A. A. policisti sami odšli v casino Z. in našli predmete (tako kot potek dogodkov zatrjuje pritožnik) ali jim je kraj skrivanja predmetov ob njihovem spremstvu pokazala obdolženka, pri čemer ji ni bil dan pouk o privilegiju zoper samoobtožbo (tako kot izhaja iz izpodbijanega sklepa). Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa o okoliščinah zasega predmetov zaslišati policista, ki je opravil zaseg predmetov, po oceni pritožbenega sodišča pa tudi A. A. ter morebiti izvesti še druge pravno relevantne dokaze, saj bo šele po tako izvedenem dokaznem postopku mogoče sprejeti odločitev o tem, ali so bili dokazi pridobljeni zakonito ali ne.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00069962
DZ člen 151, 151/2, 151/4, 153, 166. ZNP-1 člen 100, 102, 102/3, 104. ZIZ člen 277, 277/2, 278.
začasna odredba v družinskih sporih - nadomestitev soglasja starša - prešolanje učenca na drugo šolo - predlagalni postopek - izvajanje starševske skrbi - odtujevanje otroka - določitev stikov med staršem in otrokom - opravičba začasne odredbe - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - nasilje nad otrokom - neformalni razgovor otroka s sodnikom
Postopek za odločanje o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, se v skladu s 104. členom ZNP-1 lahko začne le na predlog, ne po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z 277. in 278. členom ZIZ ter 100. členom ZNP-1 nasprotnega udeleženca pozvati, da v roku 7 dni (166. člen DZ) vloži predlog, s katerim bo opravičil izdajo začasne odredbe, in ga tudi opozoriti na dolžnost predložitve dokazila o vloženem predlogu ter na posledice nevložitve.
Začasne odredbe po DZ niso namenjene sankcioniranju neprimernih ravnanj staršev, temveč varovanju koristi otrok. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ocenilo, da je v tem trenutku, upoštevaje dejstvo, da dekleti absolutno zavračata mater in bivanje pri njej in da bo za vzpostavitev odnosa z materjo potreben čas in trud, za dekleti bolj koristno, če se začasno prepišeta na šolo v F., ki jo bosta zelo verjetno prostovoljno obiskovali.
Izključenost iz izobraževalnega procesa predstavlja močan dejavnik tveganja za ogroženost deklic.
V sodni praksi je utrjeno stališče, da se v primeru odtujevanja otrok le-te praviloma dodeli odtujenemu staršu, vendar to velja za nekatere primere, ko odtujeni starš ni izvajal fizičnega nasilja nad otroki.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - spor o obsegu zapuščine - skupno premoženje zakoncev
Med dedičema ni bilo sporno, da je bilo ½ stanovanja pred zapustnikovo smrtjo podarjeno sodedinji, a dedič je uveljavljal, da sodi v zapuščino, ni pa navedel dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost te zahteve. V zapuščino namreč sodijo le stvari, ki so bile v lasti zapustnika ob njegovi smrti. Glede na to je pravilen zaključek, da je njegova pravica manj verjetna.
Dedič se bo glede na izdani sklep o napotitvi na pravdo lahko sam odločil, če in kakšne zahtevke bo uveljavljal v pravdnem postopku glede premoženja, za katerega meni, da sodi v zapuščino po zapustniku.
ZFPPIPP člen 299, 299/1, 299/4, 299/5, 330, 330/1, 330/3.
prijava izločitvenih pravic - pravočasnost prijave izločitvene pravice - prenehanje izločitvene pravice - prodaja premoženja - ovira za prodajo premoženja - pravočasna prijava izločitvene pravice - uveljavljanje izločitvene pravice po pravnomočnosti sklepa o prodaji - prepozna prijava izločitvene pravice
V sodni praksi je v zvezi z vprašanjem "pravočasnosti" prijave izločitvene pravice, to je prijave, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, zavzeto enotno stališče, da pomeni oviro za prodajo premoženja prijava izločitvene pravice pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji. Le takšno razlago je mogoče izpeljati iz določb prvega in tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP v zvezi z 299. členom ZFPPIP. Po določbi tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP namreč v primeru, če je izločitveni upnik pravočasno prijavil izločitveno pravico, ki je bila prerekana, prodaje premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, ni dovoljeno začeti, dokler zahtevek izločitvenega upnika iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP ni pravnomočno zavrnjen ali dokler v primeru opustitve vložitve tožbe iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ali predloga za nadaljevanje postopka iz tretjega odstavka 311. člena ZFPPIPP, roka iz tretjega odstavka 310. člena oziroma tretjega odstavka 311. člena ZFPPIPP še nista potekla.
dopustnost predloga - plačilo globe - delo v splošno korist - višina neplačane globe
Za sprejem izpodbijane procesne odločitve o zavrženju storilčevega predloga so pomembne zgolj ugotovitve o dovoljenosti storilčevega predloga glede na višino izrečene globe, zato so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje svoje slabo premoženjsko stanje. Te navedbe se nanašajo na utemeljenost storilčevega predloga, ki pa ga ni mogoče vsebinsko obravnavati, saj za to niso izpolnjeni procesni pogoji, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00068900
KZ-1 člen 323, 323/1, 324, 324/1, 324/1-1, 324/4.
kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - ugotavljanje oblike krivde - naklep ali malomarnost - razlogi o krivdi - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje bi glede na obtožbeni očitek kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 moralo presojati obdolženčev naklep (direktni ali eventualni) tako v razmerju do kršitve cestnoprometnih predpisov (vožnja pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), kakor tudi do konkretne ogrozitvene posledice (neposredna nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe), ki jo s tako vožnjo povzroči (vzročna zveza). V odnosu do prometne nesreče s hudo telesno poškodbo ene ali več oseb (četrti odstavek 324. člena KZ-1) pa bi moralo ugotoviti, ali se je obdolženec zavedal možnosti, da bo do takšne posledice prišlo, pa je lahkomiselno mislil, da ne bo nastala oziroma da jo bo lahko preprečil (zavestna malomarnost), oziroma da se možnosti take posledice ni zavedal, pa bi se tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072602
KZ-1 člen 73, 308, 308/6. ZKP člen 370, 370/2. KZ-1G člen 1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - priznanje krivde - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - odmera kazni - varnostni ukrep odvzema predmetov
Iz opisa dejanja tudi po oceni pritožbenega sodišča izhajajo vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, obrazložitev sodbe, ki je bila izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, pa tudi vsebuje vse predpisane elemente. V bistvu pritožba v okviru obeh navedenih pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z utemeljitvijo, da obtoženec med vožnjo ni ogrožal migrantov, vendar te navedbe, glede na to, da je bila sodba, kot rečeno, izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, v smislu drugega odstavka 370. člena ZKP, niso dovoljene. Kolikor je namreč sodba bila izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, se sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar navedeni pritožbeni očitki niso dovoljeni. Sicer pa pritožba spregleda, da se obtožencu v izpodbijani sodbi očita, da je migrante izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje, ne pa tudi, da jih je že konkretno ogrozil.
pripor - utemeljen sum - begosumnost - ponovitvena nevarnost
Sodišče prve stopnje je zaključek o utemeljenem sumu gradilo na res nepravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave, hkrati pa tudi na izsledkih predkazenskega postopka in na dokazih, ki so bili zbrani tekom kazenskega postopka. Iz teh dokazov izhajajoče objektivne okoliščine izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, so bile tudi po sodbi pritožbenega sodišča varna podlaga sodišču prve stopnje za sklepanje, da je podan utemeljen sum obdolženčevega vedenja, da osebe nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo. Izpostaviti gre tako način prevoza v prirejenem avtomobilu, česar pritožba ne problematizira in tudi prečkanja meje med državama članicama EU, ko za kaj takšnega, če bi šlo za legalen prehod meje in za legalen vstop tujcev tudi v Republiko Slovenijo, ne bi bilo potrebe.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00069063
ZDR-1 člen 179. OZ člen 352.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - odškodninska odgovornost delodajalca - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - znan obseg nepremoženjske škode
Sodišče prve stopnje je glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko izvedel za obseg škode oziroma za vse elemente odškodninske odgovornosti 25. 1.2017, kar bi mu omogočilo pravočasno uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko.
Uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima vpliva na potek subjektivnega zastaralnega roka v obravnavani zadevi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072213
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 8, 219, 245.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - pravica do uporabe svojega jezika v postopku - privolitev za preiskavo predmetov - pregled elektronskih naprav - ogled - zaseg predmeta - izločitev dokazov
Obtoženec je ob zaslišanju ob privedbi izrecno izjavil, da govori in razume arabski jezik in se strinja s tem, da se mu tolmači v arabskem jeziku, nato pa je sodeloval v postopku. Iz navedenega tako prepričljivo izhaja, da je razumel arabski jezik in ni slediti nasprotnim navedbam govornika. Iz izjav obtoženca je tako izhajalo, da je tekom predkazenskega postopka razumel arabski jezik in so policisti ustrezno poskrbeli za tolmačenje v jezik, ki ga je obtoženec razumel. Tako je razumel tudi privolitev za pregled elektronske naprave, saj mu je ob podaji privolitve bilo tolmačeno v arabski jezik. Ker je obtoženec soglašal s preiskavo elektronske naprave in podpisal ustrezno listino, je bil pregled elektronske naprave opravljen skladno z 219. členom ZKP.
Tujci so bili izpostavljeni nevarnosti za življenje in zdravje, kar predstavlja znak kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja. Pri tem ni slediti utemeljitvi zagovornika, saj ni nujno, da je nevarnost že povzročena, temveč glede na zakonsko dikcijo zadostuje že izpostavitev tujcev nevarnosti. Že v izreku je jasno opredeljeno, da je obtoženec prevažal deset oseb, od tega je bila ena oseba v prtljažnem prostoru, preostalih devet pa je bilo na petih sedežih. S tem ni bilo ustrezne namestitve za štiri osebe, ki tako niso imele ustreznih sedežev in varnostnih pasov. S tem ko sodišče prve stopnje v namestitvi tujcev in načinu vožnje sicer ni prepoznalo nastanka konkretne nevarnosti za življenje in zdravje tujcev, ni v ničemer preseglo očitane kriminalne količine, hkrati pa navedeno tudi ni vplivalo na preostala ugotovljena dejstva o načinu prevozu ter s tem na pravno kvalifikacijo. Glede na navedeno niso relevantni očitki zagovornika o tem, da so bili tujci živi in zdravi ter da ni opisana konkretna nevarnost.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - fikcija vročitve - vročitev na napačen naslov - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku - vročanje obvestila o sodnem pisanju v hišni predalčnik - pravica do kontradiktornega postopka
Sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka iz upravičenega razloga zamudila narok, na katerega je bila sicer pravilno vabljena. Če pa vročitev vabila na narok ni bila pravilno opravljena, vrnitev v prejšnje stanje ni institut, s katerim bi stranka to kršitev lahko uveljavljala, pač pa mora uporabiti pravna sredstva, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve in s tem onemogočitve sodelovanja v postopku.
Če stranki z opustitvijo vročitve oziroma zaradi napačno uporabljene fikcije vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana kršitev načela kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Če vročitev ni bila poskušana na naslovnikovem pravem naslovu, ta okoliščina izključuje tudi t. i. nadomestno vročitev oziroma domnevo (fikcijo) o pravilni vročitvi, ki temelji na vročevalčevi pustitvi pisanja v hišnem predalčniku na (pravem) naslovu stanovanja naslovnika.
Sodišče prve stopnje sodi o obravnavani zadevi glede na obtožbeni očitek, torej na očitek, ki je razviden iz izreka napadene sodbe, izvedeni dokazi pa takšnega očitka brez vsakega dvoma niso potrdili. Zato je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe ter za takšno odločitev v napadeni sodbi navedlo ustrezne in tehtne razloge.
prekoračitev hitrosti v naselju - postopek z zahtevo za sodno varstvo - ugotovljeno dejansko stanje - sestavine plačilnega naloga - zakonski znaki prekrška - dopustni pritožbeni razlog
Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da mu je bila izmerjena hitrost pokazana, oziroma da je skozi naselje peljal s hitrostjo 77 km/h. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.
ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15, 355, 355/1. ZNP-1 člen 42. SPZ člen 88, 89, 89/1.
predlog za določitev nujne poti - dovolitev nujne poti - raba nepremičnine - povezava z javno cesto - uporaba nepremičnine - dvorišče
Praviloma se nujna pot ne more ustanoviti preko zgrajenih hišnih dvorišč, vendar pa prepoved ustanavljanja nujnih poti preko dvorišč ni absolutna. Izjemoma je dopustna, če se z druge smeri ali brez nesorazmerno velikih stroškov ne more priti do gospodujočega zemljišča.
Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sprejelo zaključek, da nujne poti ni mogoče ustanoviti že iz razloga, ker poteka preko dvorišča približno 1 m od vhodov v stanovanjsko hišo nasprotnih udeležencev, in se z vprašanjem (ne)sorazmernosti stroškov ureditve alternativne poti in vprašanjema, kakšna bi bila zaradi ustanovitve predlagane nujne poti škoda za nepremičnini nasprotnih udeležencev in kakšna korist za predlagateljevi nepremičnini, ni ukvarjalo, kljub temu, da je ugotovilo, da predlagatelj za dostop do svojih nepremičnin dejansko uporablja predlagano nujno pot, alternativna pot pa je sicer možna, vendar bi jo bilo treba v določenem delu šele urediti, predlagatelj pa je pravočasno zatrjeval, da je njena izgradnja povezana z nesorazmernimi stroški.