ZPrCP člen 3, 3/1, 3/1-10, 107, 107/1, 107/1-7, 105, 105/4, 105/4-3. ZUP člen 80, 80/1.
vožnja pod vplivom alkohola - preverjanje prisotnosti alkohola
Količina alkohola se v organizmu ugotavlja po 107. členu ZPrCP. Skladno z ureditvijo tega člena se v postopku preverjanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa lahko ugotavlja ali prisotnost alkohola v organizmu udeleženca cestnega prometa ali koncentracija oziroma množina alkohola v litru izdihanega zraka oziroma v organizmu udeleženca cestnega prometa, saj navedena pravna podlaga, kot je obdolžencu že večkrat v tem postopku obrazložilo sodišče prve stopnje, dopušča preverjanje psihofizičnega stanja tako z indikatorjem alkohola (definiran v 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP1) kot tudi z etilometrom (definiran v 7. točki prvega odstavka 107. člena ZPrCP2) ali strokovnim pregledom. Pritožba vsled temu neutemeljeno vztraja na stališču, da je za ugotovitev objektivnih znakov prekrška potrebno ugotoviti koncentracijo alkohola v organizmu obdolženca, saj kaj takega ne izhaja niti iz ureditve tega postopka v 107. členu ZPrCP, niti iz definicije prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP.
pritožba - rok za vložitev pritožbe - prekluzivni rok
Ker je pritožbeno izpodbijana procesna odločitev o storilčevi pritožbi oziroma zaključek o prepoznosti njegove pritožbe, so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje prekrška oziroma na dokazno oceno sodišča prve stopnje, v predmetnem pritožbenem postopku neupoštevne, saj na zaključek o prepoznosti storilčeve pritožbe zoper sodbo ne morejo vplivati.
pravica do poštenega postopka - načelo materialne resnice
Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti (Pravilnik) za nesamodejne merilnike hitrosti sicer res predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti vsaka meritev hitrosti pokazana vozniku, saj to pri odhajajočih vozilih objektivno ni mogoče. Poleg tega, da taka razlaga ni le v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Prav tako pa bi bila taka razlaga tudi v nasprotju s samim namenom meritev in kontrole hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa.
Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je storilec v zvezi s svojimi trditvami, da ni bilo izmerjeno njegovo vozilo ter da ga policista nista mogla imeti ves čas v vidnem polju kot dokaz priložil račun z dne 17. 2. 2022, ki je bil izdan ob 19:58:53 uri. Pri tem pritožba zatrjuje, da je s tem dokazal, da policisti niso zapeljali takoj za njim, saj je v vmesnem času že natočil gorivo.
Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je bilo izmerjeno storilčevo vozilo, pri tem pa ne izhajajo razlogi sodišča prve stopnje glede dokazne vrednosti prej navedenega računa, na katerem je storilec temeljil svojo obrambo.
Zaključek sodišča prve stopnje, da storilec ni zanikal, da bi prekoračil hitrost v naselju, je vsled izrecne trditve v ZSV, da storilec zanika storitev očitanega prekrška, zgoraj povzete izpovedi storilca ter obstoja zakonske domneve nedolžnosti, napačen. Ker je izpoved policista A. A. diametralno nasprotna od obrambnih trditev storilca, ki zanika storitev prekrška ter zatrjuje, da ni moglo biti merjeno njegovo vozilo, sodišče prve stopnje pa se je poleg listinskih dokazov oprlo tudi na izpoved priče A. A., pritožnik utemeljeno zatrjuje, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe dokazna ocena izvedenih dokazov ne izhaja. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja zgolj prepis izpovedi storilca in policista A. A., ne pa tudi tehtanje teh dokazov po sodišču prve stopnje skladno z določbo 133. člena ZP-1 (vsakega zase in vseh dokazov skupaj).
kategorija vozila - preklic odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja
Zakon izrecno ne predpisuje, da bi se KT lahko izrekle zgolj vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozil, s katero je storil prekršek. Prvi odstavek 22. člena določa, da se KT v cestnem prometu predpišejo v višini od ene do 18 točk v določenem številu za prekršek zoper varnost javnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica. KT se torej v skladu s tem členom predpišejo in izrekajo za prekrške, ki pomenijo hujše ogrožanje ali poškodovanje zavarovane pravne dobrine. Namen stranske sankcije KT v cestnem prometu je, da se določena kategorija voznikov, ki s svojim ravnanjem izkažejo posebno nevarnost, izloči iz prometa, saj mu sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v času dveh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk. Zato je interpretacija, ki omejuje izrekanje KT samo na voznike, ki so imeli veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozila, s katerim so storili prekršek, v nasprotju z namenom izrekanja KT.
Podpis pravne osebe, ki lahko pravna (procesna) dejanja opravlja le preko zakonitih zastopnikov (78. člen ZPP), sestavljajo firma (v obliki pečata ali posebej zapisana, praviloma skupaj s pečatom), navedba imena in funkcije osebe, ki je upravičena za njeno zastopanje, ter njen lastnoročni podpis. Te sestavine podpisa služijo funkciji podpisa, ki je v izkazovanju istovetnosti vlagatelja oziroma v avtorizaciji pritožbe.
nedovoljeno pravno sredstvo - pravnomočna odločba - zavrženje vloge - izredna pravna sredstva
Zoper pravnomočno odločitev ni več rednih pravnih sredstev. Zoper pravnomočne odločbe so možna zgolj še izredna pravna sredstva, ki so našteta v šestindvajsetem poglavju ZPP. To so revizija, zahteva za varstvo zakonitosti, tožba za razveljavitev sodne poravnave in obnova postopka. Zahteve za razveljavitev sklepa med naštetimi izrednimi pravnimi sredstvi torej ni. Omenjeno zahtevo je tožnik vložil sam, posebnost izrednih pravnih sredstev pa je tudi v tem, da jih stranka lahko vloži samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP).
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3, 205, 205/2.
utemeljen sum - podaljšanje pripora - krivda
Navedbe, ki se nanašajo na vprašanje obdolženčevega zavedanja o protipravnosti njegovega ravnanja in na vprašanje krivde, kar pa presegajo obseg ugotavljanja utemeljenega suma. Pri slednjem se presoja le, ali je glede na razpoložljive dokaze verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita (predvsem v smislu izpolnitve objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja), večja od verjetnosti, da ga ni storil. Prav tako se v okviru ugotavljanja utemeljenega suma sodišče ne spušča v presojo pravilnosti pravne opredelitve kaznivega dejanja, razen če bi šlo za tako očitno napačno kvalifikacijo, da bi bilo na prvi pogled jasno, da ne more ustrezati opisu dejanja.
ZZUOOP člen 56, 56/5. ZJU člen 1, 1/2, 1/2-2, 5, 5/1. ZDR-1 člen 126, 127, 134.
izplačilo dodatka - dodatek k plači - zapadlost terjatve - zamuda s plačilom - proračunska sredstva - COVID-19
ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.
Ker je šlo v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 za bistveno spremembo sodne prakse, na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika, kar je tudi ustrezno obrazložilo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti) ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke, in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.
odvzem predmetov - odvzem osebnega vozila - uničenje - prekluzija navajanja novih dejstev
Po določbi petega odstavka 123. člena ZP-1 se lahko za predmet, ki je pokvarljiv ali je njegova hramba povezana s prevelikimi stroški, odredi le prodaja, ne pa tudi uničenje.
Obdolženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo vozilo brez tržne vrednosti. Nasprotuje torej dejanski okoliščini, ki predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik navedeno dejansko okoliščino navaja kot novo dejstvo, ki ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, čeprav je to možnost imel. Obdolženec je v pritožbenem postopku glede navajanja novih dejstev prekludiran.
odvetniška tarifa - predlog za izdajo začasne odredbe - odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe
Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno uporabilo 2. točko tarifne številke 27 OT. Glede odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe v tarifni številki 27 ni izrecno določeno, katera točka se uporabi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 2. točko tarifne številke 27 OT, saj ni logično, da bi odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe vrednotili višje oziroma drugače kot sam predlog za izdajo začasne odredbe. Vrednotenje predloga za izdajo začasne odredbe ni odvisno od tega, za uveljavitev kakšne terjatve gre in na katero sredstvo se posega, zato tudi vrednotenje odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe po tem kriteriju ne pride v poštev. Bolj primerna je zato uporaba točke 2 tarifne številke 27 OT, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje.
prodajna pogodba - uveljavljanje napak - pravne napake - rok za uveljavljanje napak - dokazi in dokazovanje
Tožbo, s katero uveljavlja pravno napako, je tožnica vložila več kot štiri leta odkar je zanjo zvedela oziroma po preteku (enoletnega) prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice iz naslova pravnih napak (prvi odstavek 495. člena OZ). To pomeni, da je njena pravica za uveljavljanje zahtevkov iz naslova pravnih napak v času vložitve tožbe že ugasnila. Zaslišanje tožničinega zakonitega zastopnika zato ni bilo potrebno.
KZ-1 člen 176, 176/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3.
kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum - nujnost in sorazmernost ukrepa
Iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženec tudi po tem, ko so mu povedale, da imajo 14 let ali manj, pošiljal material s seksualno vsebino, jih pozival, da mu pošljejo svoje gole fotografije, ter se dvakrat dogovoril za srečanje. Pri tem splošni pogoji uporabljene aplikacije, ki naj bi bila namenjena le polnoletnim osebam, ne kažejo na to, da obtoženec ni vedel za starost deklet.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno ugotovilo, da je pripor nujen ukrep in ga torej ni mogoče nadomestiti z bližjimi ukrepi, saj slednji ne bi bili učinkoviti. Pri tem hišni pripor obdolžencu ne bi onemogočil ponovitve kaznivih dejanj, ker bi si lahko priskrbel dostop do internetne povezave, česar z zgolj občasnimi policijskimi kontrolami ne bi bilo mogoče preprečiti.
ZUTD člen 8a, 8a/1, 54, 54/1, 58, 129, 129/1, 129/1-11. ZUTD-E člen 53, 54, 54/1.
evidenca brezposelnih oseb - znanje slovenskega jezika - časovna veljavnost novele - retroaktivna veljava zakona - sprememba izpodbijane sodbe
V tej zadevi ne gre za retroaktivni poseg zakona v že pridobljene pravice oziroma upravičena pravna pričakovanja tožnika. Ne gre namreč za poseg v pravico, saj vodenje v evidenci brezposelnih oseb ne pomeni pravice. Brezposelne osebe, vodene v evidenci brezposelnih oseb, so zaradi učinkovitejše integracije brezposelnih oseb - tujcev dolžne opraviti tečaj in izpit iz znanja slovenskega jezika na ravni A1. Ne gre za pogoj, ki bi moral biti izpolnjen že ob vpisu osebe, ampak za ohranitev vpisa te osebe v navedeno evidenco.
Sodišče prve stopnje pri obtožencu ni ugotovilo obteževalnih okoliščin, težo obravnavanega kaznivega dejanja pa je precenilo (gre za skupino treh tujcev), obtoženec pa še ni bil obsojen za kazniva dejanja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo tudi najnižje predpisana zaporna kazen tj. treh let zapora dosegla namen kaznovanja in je v tem delu poseglo v izpodbijano sodbo.
Ker zagovornik obtoženega B. B. utemeljeno uveljavlja, da je izrečena zaporna kazen temu obtožencu previsoka, iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je enake okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, upoštevalo tudi pri soobtoženemu A. A., ki mu je tudi izreklo zaporno kazen v trajanju treh let in šestih mesecev, je pritožbeno sodišče ravnalo po uradni dolžnosti tudi v korist tega obtoženca (privilegij pridruženja - beneflcium cohaesionis). S tem je bilo treba preprečiti, da bi bilo v pravnomočni sodbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju različno odločeno glede posameznih soobtožencev, za katera je bila v enotnem postopku izdana ena sodba, kot je to primer v obravnavani zadevi.
porazdelitev stroškov - stroški v postopku za ureditev meje
Sodišče prve stopnje je predmetno pravilo ustrezno uporabilo. Da bi razdelitev stroškov ne bila v sorazmerju z dolžino meja ali da bi pri določanju posameznih delov meje nastali nesorazmerni stroški, pritožba ne zatrjuje. Okoliščine, zaradi katerih sodišče o stroških lahko odloči drugače (krivda katerega od udeležencev, drugi tehtni razlogi), pa v konkretnem niso niso narekovale uporabe drugačnega kriterija. Tudi če je končno določena meja v sodnem postopku blizu katastrski meji (oz. z minimalnimi odstopanji od le-te), ta ni bila urejena, kar pomeni, da jo je bilo treba urediti in da je bil postopek (tudi) v interesu pritožnice, saj je v interesu vsakega lastnika, da je katastrska meja njegovih parcel formalno dokončno urejena.
JAVNA NAROČILA - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKI
VSL00075699
ZJN-3 člen 27, 27/1, 27/1-8, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-5. ZP-1 člen 8. KZ-1 člen 31, 31/1, 32, 32/2. ZPVPJN člen 20.
javno naročanje - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - izjeme - skrajna sila - dejanska zmota - zahtevek za revizijo - predlog Državni revizijski komisiji - Državna revizijska komisija
Izjema iz 8. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3 je podana, kadar je javno naročilo nujno za takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči. Navedeno pomeni, da se ta izjema lahko uporabi pod pogojem, da je najprej nastala nesreča, zaradi katere neposredno grozi škoda, ki jo je potrebno preprečiti. Ni pa te izjeme možno uporabiti za preprečitev nastanka nesreče.
Za obstoj pravne zmote mora biti izkazan upravičen razlog za nepoznavanje prava, upravičenega razloga pa ni, kadar storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravila.
Obdolženec je imel na voljo možnost, ki mu jo je ponujal 20. člen ZPVPJN, ki predvideva možnost, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadar koli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe, ali ustavitev postopka javnega naročanja ali zavrnitev vseh ponudb ali začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja.
Tožnikova preostala delovna zmožnost je bila ocenjena glede na določilo 63. člena ZPIZ-2, ki opredeljuje osnovo, od katere se ugotavlja tožnikova (morebitna) invalidnost. Kot ugotavlja tožnik, je potrebno upoštevati ne samo trenutno delovno mesto (čistilec), temveč vsa delovna znanja oziroma pridobljene izkušnje in izobrazbo. Upoštevajoč tožnikovo trditev, da je ves čas svoje kariere opravljal predvsem fizična dela, je posledično tudi širša podlaga, od katere se ugotavlja tožnikova delazmožnost. V postopku je ugotovljeno, da tožnik ne more opravljati dela v storitveni dejavnosti na delovnem mestu kot čistilec pod splošnimi pogoji, temveč potrebuje stvarne in časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur dnevno, 20 ur tedensko.
blagovna znamka - vinogradništvo - kršitev znamke - razlikovalni učinek blagovne znamke - omejitev pravic iz znamke - uporaba označbe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji - geografsko poreklo - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - zahtevek na objavo sodbe - pravni interes
Omejitev pravic iz znamk iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 omejuje obseg opisnih znakov, ki so vzeti iz javne domene. Namen določbe je v tem, da imetnik znamke ne more omejevati drugih pri uporabi znakov, ki blago opisujejo, in naj zato ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko.
Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede vrste blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Pri navedeni omejitvi pravic iz znamke gre za presojo, ali je tožnica v znamko zajela označbo, ki je splošno prepoznana kot označba za vinsko zvrst. To pomeni, da gre za označbo, ki že sama sporoča informacije o vinu, kar pomeni, da jo povprečen potrošnik vin takoj, brez dodatnega razmisleka, poveže z vinsko zvrstjo iz določenih sort. Da gre torej za označbo, ki mu posredno ali neposredno sporoča eno od bistvenih (osnovnih) značilnosti vina.
Imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede geografskega izvora blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Glede znakov, ki so lahko namenjeni označevanju geografskega izvora blaga, obstaja namreč splošni interes, da bi se ohranila njihova razpoložljivost, predvsem zaradi njihove sposobnosti poudariti kakovost ali druge lastnosti blaga in vplivati na pozitivne občutke potrošnikov, ki jih lahko izzove navezovanje blaga na določen kraj. V tem smislu je lahko geografski izraz med drugim tudi obstoječ kraj ali njegova pridevniška oblika, ki se ne razlikuje dovolj od izvirnega geografskega izraza, da bi povprečen potrošnik vin pomislil na kaj drugega, kot na ta geografski izraz.