blagovna znamka - vinogradništvo - kršitev znamke - razlikovalni učinek blagovne znamke - omejitev pravic iz znamke - uporaba označbe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji - geografsko poreklo - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - zahtevek na objavo sodbe - pravni interes
Omejitev pravic iz znamk iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 omejuje obseg opisnih znakov, ki so vzeti iz javne domene. Namen določbe je v tem, da imetnik znamke ne more omejevati drugih pri uporabi znakov, ki blago opisujejo, in naj zato ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko.
Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede vrste blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Pri navedeni omejitvi pravic iz znamke gre za presojo, ali je tožnica v znamko zajela označbo, ki je splošno prepoznana kot označba za vinsko zvrst. To pomeni, da gre za označbo, ki že sama sporoča informacije o vinu, kar pomeni, da jo povprečen potrošnik vin takoj, brez dodatnega razmisleka, poveže z vinsko zvrstjo iz določenih sort. Da gre torej za označbo, ki mu posredno ali neposredno sporoča eno od bistvenih (osnovnih) značilnosti vina.
Imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede geografskega izvora blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Glede znakov, ki so lahko namenjeni označevanju geografskega izvora blaga, obstaja namreč splošni interes, da bi se ohranila njihova razpoložljivost, predvsem zaradi njihove sposobnosti poudariti kakovost ali druge lastnosti blaga in vplivati na pozitivne občutke potrošnikov, ki jih lahko izzove navezovanje blaga na določen kraj. V tem smislu je lahko geografski izraz med drugim tudi obstoječ kraj ali njegova pridevniška oblika, ki se ne razlikuje dovolj od izvirnega geografskega izraza, da bi povprečen potrošnik vin pomislil na kaj drugega, kot na ta geografski izraz.
prodajna pogodba - uveljavljanje napak - pravne napake - rok za uveljavljanje napak - dokazi in dokazovanje
Tožbo, s katero uveljavlja pravno napako, je tožnica vložila več kot štiri leta odkar je zanjo zvedela oziroma po preteku (enoletnega) prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice iz naslova pravnih napak (prvi odstavek 495. člena OZ). To pomeni, da je njena pravica za uveljavljanje zahtevkov iz naslova pravnih napak v času vložitve tožbe že ugasnila. Zaslišanje tožničinega zakonitega zastopnika zato ni bilo potrebno.
ZZUOOP člen 56, 56/5. ZJU člen 1, 1/2, 1/2-2, 5, 5/1. ZDR-1 člen 126, 127, 134.
izplačilo dodatka - dodatek k plači - zapadlost terjatve - zamuda s plačilom - proračunska sredstva - COVID-19
ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072148
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272. OZ člen 87, 193.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - načelo primarnosti prava EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - brezplačna pravna pomoč
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo nacionalno pravo, konkretno ZIZ, pri tem ni kršilo načela primarnosti evropskega prava, niti Ustave RS in načela enakosti pred zakonom, niti ni zanemarilo zavezujočih odločb SEU. Argument možnosti brezplačne pravne pomoči za tožnika ni bil odločilen. Sodišče prve stopnje je korektno pojasnilo, da tožnika nista z ničemer konkretizirala svojih trditev, in sploh nista naslovila vprašanja njunega finančnega položaja. Sodišče prve stopnje se korektno sklicuje tudi na 59. točko odločbe SEU C-287/22, kjer SEU pravi, da „mora [nacionalno] sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako bo lahko isto sodišče upoštevalo med drugim finančni položaj istega potrošnika in tveganje, da bo moral ta potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil“.
Tožnikova preostala delovna zmožnost je bila ocenjena glede na določilo 63. člena ZPIZ-2, ki opredeljuje osnovo, od katere se ugotavlja tožnikova (morebitna) invalidnost. Kot ugotavlja tožnik, je potrebno upoštevati ne samo trenutno delovno mesto (čistilec), temveč vsa delovna znanja oziroma pridobljene izkušnje in izobrazbo. Upoštevajoč tožnikovo trditev, da je ves čas svoje kariere opravljal predvsem fizična dela, je posledično tudi širša podlaga, od katere se ugotavlja tožnikova delazmožnost. V postopku je ugotovljeno, da tožnik ne more opravljati dela v storitveni dejavnosti na delovnem mestu kot čistilec pod splošnimi pogoji, temveč potrebuje stvarne in časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur dnevno, 20 ur tedensko.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - trajanje ukrepa - strokovno vprašanje - izvedenec kot sodnikov pomočnik
Dolžina trajanja potrebnega zdravljenja zaradi dosega ustreznega učinka je strokovno vprašanje, o katerem poda mnenje medicinski strokovnjak.
KZ-1 člen 176, 176/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3.
kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum - nujnost in sorazmernost ukrepa
Iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženec tudi po tem, ko so mu povedale, da imajo 14 let ali manj, pošiljal material s seksualno vsebino, jih pozival, da mu pošljejo svoje gole fotografije, ter se dvakrat dogovoril za srečanje. Pri tem splošni pogoji uporabljene aplikacije, ki naj bi bila namenjena le polnoletnim osebam, ne kažejo na to, da obtoženec ni vedel za starost deklet.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno ugotovilo, da je pripor nujen ukrep in ga torej ni mogoče nadomestiti z bližjimi ukrepi, saj slednji ne bi bili učinkoviti. Pri tem hišni pripor obdolžencu ne bi onemogočil ponovitve kaznivih dejanj, ker bi si lahko priskrbel dostop do internetne povezave, česar z zgolj občasnimi policijskimi kontrolami ne bi bilo mogoče preprečiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00072407
SPZ člen 31. ZIZ člen 229, 229/1. ZPP člen 318, 318/3, 339, 339/2, 339/2-14.
posest - motenje posesti - onemogočitev dostopa do nepremičnine - posestno varstvo - samopomoč - ugovor dovoljene samopomoči - viciozna posest - sodno varstvo posesti - oblikovanje tožbenega zahtevka - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - ponovno motenje posesti - izvršilni naslov, izdan v postopku zaradi motenja posesti - izpolnitev obveznosti po prvotnem izvršilnem naslovu
Dejstvo je, da je tožnik prvi del zahtevka oblikoval kot ugotovitvenega, kateremu sledita dajatveni in prepovedni, s čimer ni nič narobe in sodna praksa to dopušča, povezava med posameznimi zahtevki pa ni arbitrarna temveč nujna.
Prepovedni zahtevek ni premalo konkreten. Je določen in izvršljiv. Prvi odstavek 229. člena ZIZ določa, da lahko sodišče na upnikov predlog v primeru, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest (oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik). Zakon govori o načinu motenja, ki se bistveno ne razlikuje od prejšnjega načina.
Samopomoč, na katero se sklicuje toženec in jo predvideva 31. člen SPZ je ena od dveh oblik posestnega varstva (1. samopomoč in 2. sodno varstvo posesti). Eden od ugovorov, s katerim se toženec v posestni pravdi lahko brani, je povezan tudi s samopomočjo. Gre za ugovor viciozne posesti, ki je lahko uspešen, če se je toženec poslužil samopomoči. Toženec pa trditev o viciozni posesti tožnika ni podal.
ZPP člen 279b, 279b/4, 279b/5. ZDimS člen 13. ZPIZ-2 člen 413, 413/1.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - dimnikar
Tožnik je v celotnem vtoževanem obdobju delal na delovnem mestu dimnikar poln delovni čas. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem in je toženka dolžna vsem delavcem, tudi tožniku, plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
spor o pristojnosti - pristojnost v sporih o nepremičninah - spor iz najemnega razmerja - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - izključna krajevna pristojnost
Za sojenje v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti nepremičnin ter v sporih iz zakupa ali najema nepremičnin je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina (prvi odstavek 57. člena ZPP).
SZ-1 člen 12, 18, 29, 29/2, 32, 32/1, 32/2, 33, 35. SPZ člen 66, 105, 116, 116/2, 116/2-4. ZPP člen 13, 350, 350/1. ZIZ člen 227.
nastop veljavnosti pogodbe - sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki - način uporabe nepremičnine - meje preizkusa odločbe prvostopenjskega sodišča - etažna lastnina - skupni del večstanovanjske stavbe - upravičenja solastnika - aktivna stvarna legitimacija - sklep o stroških postopka
Na podlagi jezikovne, sistematične in namenske metode lahko ugotovimo, da so predpostavke veljavnosti Pogodbe (podpoglavje III.2 "Pogodba o medsebojnih razmerjih") in drugih načinov odločanja etažnih lastnikov (III. 3 "Zbor lastnikov in nadzorni odbor") ločene in različno urejene. Za veljavnost Pogodbe ni določen noben poseben rok, temveč je predpisan le kvorum, ta pa je lahko dosežen kadarkoli in nanj je vezan tudi pričetek veljavnosti Pogodbe - ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev, prične Pogodba veljati, njena sklenitev pa je obvezna (kogentna).
Za odločitev v tej zadevi je zato bistveno, da so v Pogodbi etažni lastniki uredili tudi način uporabe navedene nepremičnine in sicer so ga delno namenili za parkiranje (skupno 20 parkirnih mest; prvi stavek drugega odstavka 9a. člena).
Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankami postopka, učinkovanje na osebo, ki ni stranka postopka je izjema in zato je potrebna restriktivna razlaga, saj takšni učinki pomenijo tudi poseg v ustavno (in konvencijsko) pravico do izjave. Posebnost v tem primeru pa je, da gre za Pogodbo o medsebojnih razmerjih, ki mora biti sklenjena (v pisni obliki) in za njeno veljavnost zadošča soglasje volj treh četrtin etažnih lastnikov (glede na velikost njihovih solastnih deležev) in učinkuje tudi proti vsakemu novemu etažnemu lastniku (32. člen SZ-1 in drugi odstavek 116. člena SPZ).
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - sklep o odmeri stroškov - nagrada in stroški izvedenca - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - nepregledna dokumentacija - potrebni stroški - nagrada za študij spisa - nagrada za ogled
Skladno z drugim odstavkom 40. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih za pisno izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja na podlagi dodatnih vprašanj za pridobitev odgovorov, ki jih sodišče v predmetnem postopku še ni terjalo, pripada sodnemu izvedencu nagrada. Njena višina je odvisna od zahtevnosti dopolnitve. Skladno z utrjeno sodno prakso izvedencu, ki je izdelal dopolnilno izvedensko mnenje in so mu že bili priznani stroški za študij spisa, pri izdelavi dopolnilnega izvedenskega mnenja ne gredo še enkrat stroški za študij spisa, ki so mu bili že priznani ob plačilu izvedenskega mnenja. Prav tako za izdelavo dopolnilnega mnenja ni bil potreben ogled. Upoštevati gre, da bil ogled opravljen že za potrebe izdelave prvotnega izvedenskega mnenja. Ker ogled torej ni bil potreben, izvedenka ni upravičena do nagrade zanj, posledično pa tudi ne do povrnitve stroškov prihoda in vrnitve na kraj ogleda.
odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - vmesna sodba - dokaz z izvedencem - pisno izvedensko mnenje - odgovor izvedenca na pripombe strank - predlog za zaslišanje izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca - opustitev zaslišanja izvedenca - delni odvzem poslovne sposobnosti
Izvedenec kot pomočnik sodišča (sam) ne ugotavlja dejstev (in se ga zato glede njih ne sooča s strankami ali pričami), ampak odgovarja na strokovna vprašanja, za razjasnitev katerih sodišče nima ustreznega strokovnega znanja. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi toženec s konkretizacijo predloga za zaslišanje izgubil element presenečenja in razkril svojo pravdno taktiko. Ravno od določne opredelitve predmeta zaslišanja (torej tega, kaj je za toženca še sporno, v čem je izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno ter kaj bi moral izvedenec (še) ustno pojasniti) je odvisna odločitev o potrebi po njegovem zaslišanju. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa toženec (dodatnih) relevantnih pripomb oziroma vprašanj ni postavil. Njegovi očitki kažejo na nestrinjanje z vsebino in zaključki izvedenskega mnenja ter njegovo oceno, kar je predmet sodne presoje. Neizvedba zaslišanja izvedenca v konkretnem primeru torej ne predstavlja očitanih postopkovnih kršitev.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 343a, 343a/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/1, 9/2, 9/3, 9/4.
nadomestni sklep - pravna podlaga za izdajo sklepa - odločitev o stroških - pomanjkanje razlogov - potni stroški - kilometrina
Sodišče prve stopnje je v dani situaciji imelo podlago za izdajo nadomestnega sklepa, saj odločitev o zavrnitvi priglašenih potnih stroškov druge toženke nima razlogov, prav tako pa ni pojasnilo, v čem naj bi bili priglašeni materialni stroški druge toženke očitno pretirani. Ker takšne stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
URS člen 23, 23/2. ZPP člen 73, 73/1, 339, 339/2-1. ZFPPIPP člen 121, 121/1. ZS člen 60, 60/1. Sodni red (2016) člen 154.
zahteva za izločitev sodnika - sodna uprava - sojenje - letni razpored sodnikov - pristojnost za odločanje o zahtevi za izločitev - pravica do sodnega varstva - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika
Sodna odločba o zahtevi za izločitev sodnika ni opravilo, s katerim se zagotavlja pogoj za redno izvajanje sodne oblasti, pravočasnost postopkovnih dejanj ali pravočasnost izdelave sodnih odločb, temveč je oblastvena izjava sodišča o konkretni zadevi, s katero odredi ali izreče pravno posledico glede zatrjevane okoliščine, ki naj bi vplivala na sodnikovo nepristranskost. Nebistveno je, da ZPP za odločanje o tem vprašanju ne pooblašča sodnika, ki je odločal o glavni stvari, ampak predsednika sodišča. Odločanje o zahtevi za izločitev zato ne predstavlja opravljanja „predsedniških poslov“. Pristojnosti za odločanje o zahtevi za izločitev tako tudi ni mogoče prenesti na drugega sodnika s pooblastilom, temveč so sodniki, ki so v primeru odsotnosti predsednika pristojni za odločanje o zahtevi za izločitev, določeni s tedaj veljavnim Letnim razporedom dela sodnikov.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - NEPRAVDNO PRAVO - SODSTVO
VSL00072050
URS člen 23, 23/1. GZ-1 člen 104, 104/1, 104/3, 104/4, 105, 105/1. ZDOdv člen 27, 27/1, 27/6.
postopek upravne izvršbe - izvršba izrečenega inšpekcijskega ukrepa - nesorazmernost ukrepa - predlog za odlog izvršbe inšpekcijske odločbe - upravna izvršba - odlog izvršbe inšpekcijske odločbe - napotitev na pravdo - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - procesna predpostavka za vložitev tožbe - predhodni postopek pred državnim odvetništvom - predhodni postopek kot procesna predpostavka - kršitev ustavne pravice do sodnega varstva
Postopek, ki teče po napotitvenem sklepu pristojnega inšpektorja, nima povsem samostojnega življenja, temveč je vezan na razlog, zaradi katerega je bil sprožen, to je na postopek izvršbe inšpekcijskega ukrepa. Postopek v zvezi s presojo nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v dom ureja poseben predpis, to je GZ-1, ki določa tudi pogoje za njegovo sprožitev. Šele presoja pristojnega inšpektorja o tem, da predlagatelj ni izkazal dejstev iz tretjega odstavka 104. člena GZ-1, omogoči predlagatelju, da pri okrajnem sodišču (pri čemer je po prvem odstavku 105. člena GZ-1 predviden nepravdni postopek) sproži postopek ugotavljanja nesorazmernosti posega izrečenega ukrepa v predlagateljev dom. To pomeni, da se je že v postopku po 104. členu GZ-1 ugotavljala spornost razmerja med strankama, zato bi bila ponovna obveznost predloga tožnika za mirno rešitev spora med njima nesmiselna. Namen 27. člena ZDOdv je uresničen že s potekom postopka po 104. členu GZ-1, ta postopek pa pomeni ureditev lex specialis v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv.
Dolžnost plačevanja preživnine je izhajala iz veljavnega izvršilnega naslova oz. pravne podlage, ki je upravičevala prehod koristi na toženko. Tega ne spremeni dejstvo, da naj bi otrok v spornem obdobju dejansko živel pri tožniku. Ker torej predpostavka odsotnosti pravne podlage po 190. členu OZ ni izpolnjena, tožnik s postavljenim zahtevkom ni mogel uspeti. Tožnik bi v spornem obdobju (v času do spremembe pravnomočne sodne odločbe) in v sklopu podanih trditev lahko uveljavljal (zgolj) povrnitev na toženko odpadlega dela stroškov preživljanja.
Sodišče določi dolžino trajanja nadzorovane obravnave v sorazmerju s težo duševne motnje in njenih posledic na duševnem zdravju, pri tem upošteva mnenje izvedenca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00072415
OZ člen 131.
teorija adekvatne vzročnosti - teorija jajčne lupine - pravnorelevantna vzročna zveza
Drugače rečeno, skladno s sodno prakso, na katero se sklicuje celo toženka, povzročitelj škode odgovarja tudi za nepreddvidljive ozioroma težko predvidljive posledice, ki se pri oškodovancu pojavijo v o liki novih pojavnih oblik škode ali v njenem večjem obsegu zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj, če so v vzročni zvezi s škodni m dogodkom (t.i. doktrina egg shell skull).
Metode in kriteriji za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča ZVEtL-1 določa v 43. členu, kriteriji v prvem odstavku pa so določeni enakovredno in primeroma, upoštevajoč ob tem konkretne okoliščine primera.