Ker je šlo v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 za bistveno spremembo sodne prakse, na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika, kar je tudi ustrezno obrazložilo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti) ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke, in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.
odvzem predmetov - odvzem osebnega vozila - uničenje - prekluzija navajanja novih dejstev
Po določbi petega odstavka 123. člena ZP-1 se lahko za predmet, ki je pokvarljiv ali je njegova hramba povezana s prevelikimi stroški, odredi le prodaja, ne pa tudi uničenje.
Obdolženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo vozilo brez tržne vrednosti. Nasprotuje torej dejanski okoliščini, ki predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik navedeno dejansko okoliščino navaja kot novo dejstvo, ki ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, čeprav je to možnost imel. Obdolženec je v pritožbenem postopku glede navajanja novih dejstev prekludiran.
Sodišče prve stopnje pri obtožencu ni ugotovilo obteževalnih okoliščin, težo obravnavanega kaznivega dejanja pa je precenilo (gre za skupino treh tujcev), obtoženec pa še ni bil obsojen za kazniva dejanja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo tudi najnižje predpisana zaporna kazen tj. treh let zapora dosegla namen kaznovanja in je v tem delu poseglo v izpodbijano sodbo.
Ker zagovornik obtoženega B. B. utemeljeno uveljavlja, da je izrečena zaporna kazen temu obtožencu previsoka, iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je enake okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, upoštevalo tudi pri soobtoženemu A. A., ki mu je tudi izreklo zaporno kazen v trajanju treh let in šestih mesecev, je pritožbeno sodišče ravnalo po uradni dolžnosti tudi v korist tega obtoženca (privilegij pridruženja - beneflcium cohaesionis). S tem je bilo treba preprečiti, da bi bilo v pravnomočni sodbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju različno odločeno glede posameznih soobtožencev, za katera je bila v enotnem postopku izdana ena sodba, kot je to primer v obravnavani zadevi.
ZZUOOP člen 56, 56/5. ZJU člen 1, 1/2, 1/2-2, 5, 5/1. ZDR-1 člen 126, 127, 134.
izplačilo dodatka - dodatek k plači - zapadlost terjatve - zamuda s plačilom - proračunska sredstva - COVID-19
ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.
ZUTD člen 8a, 8a/1, 54, 54/1, 58, 129, 129/1, 129/1-11. ZUTD-E člen 53, 54, 54/1.
evidenca brezposelnih oseb - znanje slovenskega jezika - časovna veljavnost novele - retroaktivna veljava zakona - sprememba izpodbijane sodbe
V tej zadevi ne gre za retroaktivni poseg zakona v že pridobljene pravice oziroma upravičena pravna pričakovanja tožnika. Ne gre namreč za poseg v pravico, saj vodenje v evidenci brezposelnih oseb ne pomeni pravice. Brezposelne osebe, vodene v evidenci brezposelnih oseb, so zaradi učinkovitejše integracije brezposelnih oseb - tujcev dolžne opraviti tečaj in izpit iz znanja slovenskega jezika na ravni A1. Ne gre za pogoj, ki bi moral biti izpolnjen že ob vpisu osebe, ampak za ohranitev vpisa te osebe v navedeno evidenco.
porazdelitev stroškov - stroški v postopku za ureditev meje
Sodišče prve stopnje je predmetno pravilo ustrezno uporabilo. Da bi razdelitev stroškov ne bila v sorazmerju z dolžino meja ali da bi pri določanju posameznih delov meje nastali nesorazmerni stroški, pritožba ne zatrjuje. Okoliščine, zaradi katerih sodišče o stroških lahko odloči drugače (krivda katerega od udeležencev, drugi tehtni razlogi), pa v konkretnem niso niso narekovale uporabe drugačnega kriterija. Tudi če je končno določena meja v sodnem postopku blizu katastrski meji (oz. z minimalnimi odstopanji od le-te), ta ni bila urejena, kar pomeni, da jo je bilo treba urediti in da je bil postopek (tudi) v interesu pritožnice, saj je v interesu vsakega lastnika, da je katastrska meja njegovih parcel formalno dokončno urejena.
odvetniška tarifa - predlog za izdajo začasne odredbe - odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe
Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno uporabilo 2. točko tarifne številke 27 OT. Glede odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe v tarifni številki 27 ni izrecno določeno, katera točka se uporabi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 2. točko tarifne številke 27 OT, saj ni logično, da bi odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe vrednotili višje oziroma drugače kot sam predlog za izdajo začasne odredbe. Vrednotenje predloga za izdajo začasne odredbe ni odvisno od tega, za uveljavitev kakšne terjatve gre in na katero sredstvo se posega, zato tudi vrednotenje odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe po tem kriteriju ne pride v poštev. Bolj primerna je zato uporaba točke 2 tarifne številke 27 OT, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - trajanje ukrepa - strokovno vprašanje - izvedenec kot sodnikov pomočnik
Dolžina trajanja potrebnega zdravljenja zaradi dosega ustreznega učinka je strokovno vprašanje, o katerem poda mnenje medicinski strokovnjak.
JAVNA NAROČILA - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKI
VSL00075699
ZJN-3 člen 27, 27/1, 27/1-8, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-5. ZP-1 člen 8. KZ-1 člen 31, 31/1, 32, 32/2. ZPVPJN člen 20.
javno naročanje - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - izjeme - skrajna sila - dejanska zmota - zahtevek za revizijo - predlog Državni revizijski komisiji - Državna revizijska komisija
Izjema iz 8. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3 je podana, kadar je javno naročilo nujno za takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči. Navedeno pomeni, da se ta izjema lahko uporabi pod pogojem, da je najprej nastala nesreča, zaradi katere neposredno grozi škoda, ki jo je potrebno preprečiti. Ni pa te izjeme možno uporabiti za preprečitev nastanka nesreče.
Za obstoj pravne zmote mora biti izkazan upravičen razlog za nepoznavanje prava, upravičenega razloga pa ni, kadar storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravila.
Obdolženec je imel na voljo možnost, ki mu jo je ponujal 20. člen ZPVPJN, ki predvideva možnost, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadar koli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe, ali ustavitev postopka javnega naročanja ali zavrnitev vseh ponudb ali začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja.
blagovna znamka - vinogradništvo - kršitev znamke - razlikovalni učinek blagovne znamke - omejitev pravic iz znamke - uporaba označbe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji - geografsko poreklo - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - zahtevek na objavo sodbe - pravni interes
Omejitev pravic iz znamk iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 omejuje obseg opisnih znakov, ki so vzeti iz javne domene. Namen določbe je v tem, da imetnik znamke ne more omejevati drugih pri uporabi znakov, ki blago opisujejo, in naj zato ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko.
Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede vrste blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Pri navedeni omejitvi pravic iz znamke gre za presojo, ali je tožnica v znamko zajela označbo, ki je splošno prepoznana kot označba za vinsko zvrst. To pomeni, da gre za označbo, ki že sama sporoča informacije o vinu, kar pomeni, da jo povprečen potrošnik vin takoj, brez dodatnega razmisleka, poveže z vinsko zvrstjo iz določenih sort. Da gre torej za označbo, ki mu posredno ali neposredno sporoča eno od bistvenih (osnovnih) značilnosti vina.
Imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede geografskega izvora blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Glede znakov, ki so lahko namenjeni označevanju geografskega izvora blaga, obstaja namreč splošni interes, da bi se ohranila njihova razpoložljivost, predvsem zaradi njihove sposobnosti poudariti kakovost ali druge lastnosti blaga in vplivati na pozitivne občutke potrošnikov, ki jih lahko izzove navezovanje blaga na določen kraj. V tem smislu je lahko geografski izraz med drugim tudi obstoječ kraj ali njegova pridevniška oblika, ki se ne razlikuje dovolj od izvirnega geografskega izraza, da bi povprečen potrošnik vin pomislil na kaj drugega, kot na ta geografski izraz.
spor o pristojnosti - pristojnost v sporih o nepremičninah - spor iz najemnega razmerja - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - izključna krajevna pristojnost
Za sojenje v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti nepremičnin ter v sporih iz zakupa ali najema nepremičnin je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina (prvi odstavek 57. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00072415
OZ člen 131.
teorija adekvatne vzročnosti - teorija jajčne lupine - pravnorelevantna vzročna zveza
Drugače rečeno, skladno s sodno prakso, na katero se sklicuje celo toženka, povzročitelj škode odgovarja tudi za nepreddvidljive ozioroma težko predvidljive posledice, ki se pri oškodovancu pojavijo v o liki novih pojavnih oblik škode ali v njenem večjem obsegu zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj, če so v vzročni zvezi s škodni m dogodkom (t.i. doktrina egg shell skull).
ZPP člen 214, 214/2, 358, 358-3. OZ člen 190, 190/1, 193, 346.
neupravičen odjem električne energije - neupravičena pridobitev - ugovor zastaranja - splošni petletni zastaralni rok - priznana dejstva - sprememba izpodbijane sodbe
Tožeča stranka je v tožbi podala navedbe o tem, katere postavke je upoštevala v izračunu, zneski po posameznih postavkah in seštevki pa so navedeni v priloženem izračunu. Splošne navedbe tožeče stranke glede izračuna količine odjema električne energije so tako razvidne že iz tožbe, v priloženem izračunu pa so te navedbe substancirane s konkretnimi zneski. Trditvena podlaga tožeče stranke glede porabljene količine električne energije je bila tako dovolj konkretizirana, da je omogočala toženi stranki, da nanjo konkretizirano odgovori.
Ker v vtoževanem obdobju med strankama ni bila sklenjena pogodba, ki bi urejala dobavo električne energije toženi stranki oziroma odjem električne energije s strani tožene stranke, tožena stranka pa je v tem obdobju vseeno odjemala električno energijo, je bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke. Zato je dolžna nadomestiti vrednost dosežene koristi, kar pomeni, da je dolžna plačati porabljeno električno energijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00074886
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 21, 56. DZ člen 7, 176, 176/4, 239, 239/1, 240, 241, 242, 244. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 8, 243, 254, 254/2, 254/3, 339, 339/2, 339/2-14, 340, 348, 348/5, 365, 365/1, 365/1-3.
največja korist otroka - koristi otroka kot pravni standard - primernost skrbnika - razlogi o odločilnih dejstvih - možnost preizkusa odločitve - razlogi za postavitev novega izvedenca - sprememba izvedenskega mnenja - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dvom v dokazno oceno - pritožbena obravnava - ponovno zaslišanje strank in prič - ponovna izvedba dokazov - celovita presoja izvedenih dokazov - sprememba prvostopenjske odločitve - priznanje in izvršitev sodnih odločb - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih - načelo proste presoje dokazov - izvajanje stikov - preživnina za otroka - odvzem starševske skrbi - skrbništvo nad mladoletno osebo - odvzem otroka in namestitev v rejniško družino
To pomeni, da sta glavna kriterija za odločitev o namestitvi otroka dva: ali je oseba, h kateri naj bo nameščen otrok, osebnostno primerna in ali je to v skladu z največjo otrokovo koristjo. Oba kriterija se medsebojno prepletata, sodišče pa ju ugotavlja glede na okoliščine konkretnega primera. Praviloma je v korist otroka, da mu sodišče zagotovi nadomestno varstvo trajne narave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00073642
URS člen 33, 39, 42, 70a, 72. OZ člen 131, 131/1. ZGO-1 člen 67, 67/2. ZUreP-2 člen 211. ZPP člen 285.
povzročitev škode - podlage za odgovornost - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - nasprotovanje gradnji - pravica do zasebne lastnine - pravica do zbiranja in združevanja - pravica do svobode izražanja - pravica do pitne vode - pravica do zdravega življenjskega okolja - dokazno breme - materialno procesno vodstvo in njegove meje
Toženec je z opozarjanjem in nasprotovanjem izvedbi projekta varoval tako svojo lastninsko pravico kot tudi javno korist. V zvezi s slednjo velja poudariti, da tožnica, četudi deluje v javnem interesu, projekta izgradnje povezovalnega Kanala ni transparentno predstavila niti lastnikom zemljišč niti (strokovni) javnosti, s tem pa je onemogočila strokovno razpravo o morebitnih spornih vprašanjih (tudi o primernosti izbrane trase). Trasa povezovalnega Kanala poteka čez vodovarstveno območje, zato bi bila o vprašanju, sproženem v javnosti po začetku gradnje - ali predstavlja projekt grožnjo za vire pitne vode (torej povečano tveganje za zdravje ljudi), nujna predhodna odprta strokovna razprava. Zaradi pomembnosti vprašanja za širšo javnost, v povezavi s kredibilnostjo projekta, takšna razprava, četudi na račun morebitnega časovnega zamika pri izvedbi projekta (in posledično morebitnih težav pri financiranju), ne bi smela izostati. Vsakršno drugačno ravnanje vzbuja vtis o enostranskem in avtoritarnem reševanju problemov.
Sodišče prve stopnje je konkretna toženčeva ravnanja pravilno presojalo (tudi) v luči ugotovitve, da toženec gradnje ni oviral samovoljno, brez argumentov. Upoštevajoč omejene pravne možnosti posameznika, ki ni sodeloval v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, po pravnomočnosti le-tega, je treba toženčeva ravnanja ob protestnih akcijah (20. 9. 2018, 26. 9. 2018 in 23. 9. 2019) obravnavati kot izraz njegovih ustavnih pravic (pravice do zasebne lastnine - 33. člen URS, pravice do zbiranja in združevanja - 42. člen URS, svobode izražanja - 39. člen URS ter pravic do zdravega življenjskega okolja in do pitne vode - 70.a in 72. člen URS). Tožencu ni mogoče očitati, da je prekoračil (zlorabil) abstraktni namen omenjenih ustavnih pravic, niti, da je bilo izvrševanje pravic nesorazmerno na škodo pravic tožnice. Takšno presojo je mogoče opreti tudi na (v pritožbi neizpodbijano) dokazno oceno, da toženec ob oviranju gradnje nikoli ni bil nasilen. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno tezo, da je že sama fizična blokada, ne glede na konkretne okoliščine, vedno nasilje. Toženec je jasno in odločno izražal svoja utemeljena stališča, česar ne glede na cilj, ki ga je ob tem poskušal doseči (preprečiti gradnjo), ni mogoče označiti za nasilje. Tudi pritožbeno sodišče torej toženčevih ravnanj ne prepoznava kot protipravnih.
Po oceni pritožbenega sodišča je jasna in pravilna tudi sporočilnost izpodbijane sodbe: škodljiva javnemu interesu je lahko pasivna (nekritična) družba, ne angažirani posameznik, ki uspe glede (za družbo) izjemno pomembnega vprašanja mobilizirati (zainteresirati) splošno in strokovno javnost, ter s tem investitorja prisiliti v odprto razpravo, oziroma soočenje z drugačnimi mnenji. Kaznovanje takšnega posameznika z odškodninsko sankcijo bi bilo lahko nevaren precedens, ki bi ogrozil dialog med civilno družbo in predstavniki kapitala o pomembnih skupnih vrednotah (kot je zdravo življenjsko okolje oziroma pitna voda).
Komunalni prispevek je obvezna javna dajatev, ki ga mora plačati investitor, če želi biti priključen na javno omrežje. Ali povedano bolj konkretno. S plačilom komunalnega prispevka 13. 4. 2019, ki ga je toženka določila leta 2008, je tožnica le izpolnila zakonsko obveznost, ki ji je zagotovilo priklop objekta na javno omrežje. Iz teh razlogov ni odločilno, da toženka ni izdala posebne odločbe, v kateri bi tožnici naložila, da plača komunalni prispevek. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da upravna enota ne bi smela izdati odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, če je menila, da komunalni prispevek ni plačan, s tem, da obveznost plačila komunalnega prispevka nastane na podlagi odločbe o njegovi odmeri in ne z izdajo gradbenega dovoljenja.
sklep o prodaji - način prodaje premoženja stečajnega dolžnika - neuspela dražba - znižanje izklicne cene - dodatni sklep o prodaji
Določba tretjega odstavka 331. člena ZFPPIPP se nanaša na situacijo, ko sodišče s prvim sklepom o prodaji predvidi tudi možnost, da se, v primeru neuspešnega poizkusa prodaje, javna dražba ali postopek zbiranja ponudb enkrat ali večkrat ponovi.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - NEPRAVDNO PRAVO - SODSTVO
VSL00072050
URS člen 23, 23/1. GZ-1 člen 104, 104/1, 104/3, 104/4, 105, 105/1. ZDOdv člen 27, 27/1, 27/6.
postopek upravne izvršbe - izvršba izrečenega inšpekcijskega ukrepa - nesorazmernost ukrepa - predlog za odlog izvršbe inšpekcijske odločbe - upravna izvršba - odlog izvršbe inšpekcijske odločbe - napotitev na pravdo - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - procesna predpostavka za vložitev tožbe - predhodni postopek pred državnim odvetništvom - predhodni postopek kot procesna predpostavka - kršitev ustavne pravice do sodnega varstva
Postopek, ki teče po napotitvenem sklepu pristojnega inšpektorja, nima povsem samostojnega življenja, temveč je vezan na razlog, zaradi katerega je bil sprožen, to je na postopek izvršbe inšpekcijskega ukrepa. Postopek v zvezi s presojo nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v dom ureja poseben predpis, to je GZ-1, ki določa tudi pogoje za njegovo sprožitev. Šele presoja pristojnega inšpektorja o tem, da predlagatelj ni izkazal dejstev iz tretjega odstavka 104. člena GZ-1, omogoči predlagatelju, da pri okrajnem sodišču (pri čemer je po prvem odstavku 105. člena GZ-1 predviden nepravdni postopek) sproži postopek ugotavljanja nesorazmernosti posega izrečenega ukrepa v predlagateljev dom. To pomeni, da se je že v postopku po 104. členu GZ-1 ugotavljala spornost razmerja med strankama, zato bi bila ponovna obveznost predloga tožnika za mirno rešitev spora med njima nesmiselna. Namen 27. člena ZDOdv je uresničen že s potekom postopka po 104. členu GZ-1, ta postopek pa pomeni ureditev lex specialis v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv.
ZST-1 člen 12, 12/2-4, 13, 13/3, 13/4. ZDavP-2 člen 37, 37/3. ZPP člen 7, 12.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - resnični podatki - sobodajalec - fizična oseba - transakcijski račun - tujina - obdavčljiv dohodek - trditveno in dokazno breme pri predlogu za taksno oprostitev - zavrnitev predloga
V primeru, ko stranka v svojem predlogu za taksno oprostitev ne navede resničnih oziroma popolnih podatkov, je potrebno ob smiselni uporabi tretjega in četrtega odstavka 13. člena ZST-1 njen predlog zavrniti.
Sodišče podatkov o bančnih računih, ki jih ima stranka odprte v tujini, ne more pridobiti, če teh podatkov ne razkrije stranka sama.
URS člen 23, 23/2. ZPP člen 73, 73/1, 339, 339/2-1. ZFPPIPP člen 121, 121/1. ZS člen 60, 60/1. Sodni red (2016) člen 154.
zahteva za izločitev sodnika - sodna uprava - sojenje - letni razpored sodnikov - pristojnost za odločanje o zahtevi za izločitev - pravica do sodnega varstva - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika
Sodna odločba o zahtevi za izločitev sodnika ni opravilo, s katerim se zagotavlja pogoj za redno izvajanje sodne oblasti, pravočasnost postopkovnih dejanj ali pravočasnost izdelave sodnih odločb, temveč je oblastvena izjava sodišča o konkretni zadevi, s katero odredi ali izreče pravno posledico glede zatrjevane okoliščine, ki naj bi vplivala na sodnikovo nepristranskost. Nebistveno je, da ZPP za odločanje o tem vprašanju ne pooblašča sodnika, ki je odločal o glavni stvari, ampak predsednika sodišča. Odločanje o zahtevi za izločitev zato ne predstavlja opravljanja „predsedniških poslov“. Pristojnosti za odločanje o zahtevi za izločitev tako tudi ni mogoče prenesti na drugega sodnika s pooblastilom, temveč so sodniki, ki so v primeru odsotnosti predsednika pristojni za odločanje o zahtevi za izločitev, določeni s tedaj veljavnim Letnim razporedom dela sodnikov.