blagovna znamka - vinogradništvo - kršitev znamke - razlikovalni učinek blagovne znamke - omejitev pravic iz znamke - uporaba označbe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji - geografsko poreklo - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - zahtevek na objavo sodbe - pravni interes
Omejitev pravic iz znamk iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 omejuje obseg opisnih znakov, ki so vzeti iz javne domene. Namen določbe je v tem, da imetnik znamke ne more omejevati drugih pri uporabi znakov, ki blago opisujejo, in naj zato ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko.
Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede vrste blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Pri navedeni omejitvi pravic iz znamke gre za presojo, ali je tožnica v znamko zajela označbo, ki je splošno prepoznana kot označba za vinsko zvrst. To pomeni, da gre za označbo, ki že sama sporoča informacije o vinu, kar pomeni, da jo povprečen potrošnik vin takoj, brez dodatnega razmisleka, poveže z vinsko zvrstjo iz določenih sort. Da gre torej za označbo, ki mu posredno ali neposredno sporoča eno od bistvenih (osnovnih) značilnosti vina.
Imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede geografskega izvora blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Glede znakov, ki so lahko namenjeni označevanju geografskega izvora blaga, obstaja namreč splošni interes, da bi se ohranila njihova razpoložljivost, predvsem zaradi njihove sposobnosti poudariti kakovost ali druge lastnosti blaga in vplivati na pozitivne občutke potrošnikov, ki jih lahko izzove navezovanje blaga na določen kraj. V tem smislu je lahko geografski izraz med drugim tudi obstoječ kraj ali njegova pridevniška oblika, ki se ne razlikuje dovolj od izvirnega geografskega izraza, da bi povprečen potrošnik vin pomislil na kaj drugega, kot na ta geografski izraz.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00072407
SPZ člen 31. ZIZ člen 229, 229/1. ZPP člen 318, 318/3, 339, 339/2, 339/2-14.
posest - motenje posesti - onemogočitev dostopa do nepremičnine - posestno varstvo - samopomoč - ugovor dovoljene samopomoči - viciozna posest - sodno varstvo posesti - oblikovanje tožbenega zahtevka - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - ponovno motenje posesti - izvršilni naslov, izdan v postopku zaradi motenja posesti - izpolnitev obveznosti po prvotnem izvršilnem naslovu
Dejstvo je, da je tožnik prvi del zahtevka oblikoval kot ugotovitvenega, kateremu sledita dajatveni in prepovedni, s čimer ni nič narobe in sodna praksa to dopušča, povezava med posameznimi zahtevki pa ni arbitrarna temveč nujna.
Prepovedni zahtevek ni premalo konkreten. Je določen in izvršljiv. Prvi odstavek 229. člena ZIZ določa, da lahko sodišče na upnikov predlog v primeru, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest (oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik). Zakon govori o načinu motenja, ki se bistveno ne razlikuje od prejšnjega načina.
Samopomoč, na katero se sklicuje toženec in jo predvideva 31. člen SPZ je ena od dveh oblik posestnega varstva (1. samopomoč in 2. sodno varstvo posesti). Eden od ugovorov, s katerim se toženec v posestni pravdi lahko brani, je povezan tudi s samopomočjo. Gre za ugovor viciozne posesti, ki je lahko uspešen, če se je toženec poslužil samopomoči. Toženec pa trditev o viciozni posesti tožnika ni podal.
SZ-1 člen 12, 18, 29, 29/2, 32, 32/1, 32/2, 33, 35. SPZ člen 66, 105, 116, 116/2, 116/2-4. ZPP člen 13, 350, 350/1. ZIZ člen 227.
nastop veljavnosti pogodbe - sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki - način uporabe nepremičnine - meje preizkusa odločbe prvostopenjskega sodišča - etažna lastnina - skupni del večstanovanjske stavbe - upravičenja solastnika - aktivna stvarna legitimacija - sklep o stroških postopka
Na podlagi jezikovne, sistematične in namenske metode lahko ugotovimo, da so predpostavke veljavnosti Pogodbe (podpoglavje III.2 "Pogodba o medsebojnih razmerjih") in drugih načinov odločanja etažnih lastnikov (III. 3 "Zbor lastnikov in nadzorni odbor") ločene in različno urejene. Za veljavnost Pogodbe ni določen noben poseben rok, temveč je predpisan le kvorum, ta pa je lahko dosežen kadarkoli in nanj je vezan tudi pričetek veljavnosti Pogodbe - ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev, prične Pogodba veljati, njena sklenitev pa je obvezna (kogentna).
Za odločitev v tej zadevi je zato bistveno, da so v Pogodbi etažni lastniki uredili tudi način uporabe navedene nepremičnine in sicer so ga delno namenili za parkiranje (skupno 20 parkirnih mest; prvi stavek drugega odstavka 9a. člena).
Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankami postopka, učinkovanje na osebo, ki ni stranka postopka je izjema in zato je potrebna restriktivna razlaga, saj takšni učinki pomenijo tudi poseg v ustavno (in konvencijsko) pravico do izjave. Posebnost v tem primeru pa je, da gre za Pogodbo o medsebojnih razmerjih, ki mora biti sklenjena (v pisni obliki) in za njeno veljavnost zadošča soglasje volj treh četrtin etažnih lastnikov (glede na velikost njihovih solastnih deležev) in učinkuje tudi proti vsakemu novemu etažnemu lastniku (32. člen SZ-1 in drugi odstavek 116. člena SPZ).
ZUTD člen 8a, 8a/1, 54, 54/1, 58, 129, 129/1, 129/1-11. ZUTD-E člen 53, 54, 54/1.
evidenca brezposelnih oseb - znanje slovenskega jezika - časovna veljavnost novele - retroaktivna veljava zakona - sprememba izpodbijane sodbe
V tej zadevi ne gre za retroaktivni poseg zakona v že pridobljene pravice oziroma upravičena pravna pričakovanja tožnika. Ne gre namreč za poseg v pravico, saj vodenje v evidenci brezposelnih oseb ne pomeni pravice. Brezposelne osebe, vodene v evidenci brezposelnih oseb, so zaradi učinkovitejše integracije brezposelnih oseb - tujcev dolžne opraviti tečaj in izpit iz znanja slovenskega jezika na ravni A1. Ne gre za pogoj, ki bi moral biti izpolnjen že ob vpisu osebe, ampak za ohranitev vpisa te osebe v navedeno evidenco.
Ker je šlo v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 za bistveno spremembo sodne prakse, na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika, kar je tudi ustrezno obrazložilo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti) ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke, in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.
odvzem predmetov - odvzem osebnega vozila - uničenje - prekluzija navajanja novih dejstev
Po določbi petega odstavka 123. člena ZP-1 se lahko za predmet, ki je pokvarljiv ali je njegova hramba povezana s prevelikimi stroški, odredi le prodaja, ne pa tudi uničenje.
Obdolženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo vozilo brez tržne vrednosti. Nasprotuje torej dejanski okoliščini, ki predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik navedeno dejansko okoliščino navaja kot novo dejstvo, ki ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, čeprav je to možnost imel. Obdolženec je v pritožbenem postopku glede navajanja novih dejstev prekludiran.
JAVNA NAROČILA - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKI
VSL00075699
ZJN-3 člen 27, 27/1, 27/1-8, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-5. ZP-1 člen 8. KZ-1 člen 31, 31/1, 32, 32/2. ZPVPJN člen 20.
javno naročanje - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - izjeme - skrajna sila - dejanska zmota - zahtevek za revizijo - predlog Državni revizijski komisiji - Državna revizijska komisija
Izjema iz 8. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3 je podana, kadar je javno naročilo nujno za takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči. Navedeno pomeni, da se ta izjema lahko uporabi pod pogojem, da je najprej nastala nesreča, zaradi katere neposredno grozi škoda, ki jo je potrebno preprečiti. Ni pa te izjeme možno uporabiti za preprečitev nastanka nesreče.
Za obstoj pravne zmote mora biti izkazan upravičen razlog za nepoznavanje prava, upravičenega razloga pa ni, kadar storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravila.
Obdolženec je imel na voljo možnost, ki mu jo je ponujal 20. člen ZPVPJN, ki predvideva možnost, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadar koli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe, ali ustavitev postopka javnega naročanja ali zavrnitev vseh ponudb ali začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja.
KZ-1 člen 176, 176/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3.
kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum - nujnost in sorazmernost ukrepa
Iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženec tudi po tem, ko so mu povedale, da imajo 14 let ali manj, pošiljal material s seksualno vsebino, jih pozival, da mu pošljejo svoje gole fotografije, ter se dvakrat dogovoril za srečanje. Pri tem splošni pogoji uporabljene aplikacije, ki naj bi bila namenjena le polnoletnim osebam, ne kažejo na to, da obtoženec ni vedel za starost deklet.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno ugotovilo, da je pripor nujen ukrep in ga torej ni mogoče nadomestiti z bližjimi ukrepi, saj slednji ne bi bili učinkoviti. Pri tem hišni pripor obdolžencu ne bi onemogočil ponovitve kaznivih dejanj, ker bi si lahko priskrbel dostop do internetne povezave, česar z zgolj občasnimi policijskimi kontrolami ne bi bilo mogoče preprečiti.
spor o pristojnosti - pristojnost v sporih o nepremičninah - spor iz najemnega razmerja - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - izključna krajevna pristojnost
Za sojenje v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti nepremičnin ter v sporih iz zakupa ali najema nepremičnin je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina (prvi odstavek 57. člena ZPP).
OZ-UPB1 člen 619. ZPP člen 154, 155, 165, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 365, 365/1-3, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - dodatna dela - trditvena podlaga - relevantno dejansko stanje - razpravno načelo - potrebni pravdni stroški
Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, ki v sporu majhne vrednosti ni predmet pritožbene graje, je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je sodišče pravilno uporabilo materialno pravne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede podjemne pogodbe (619. člen OZ).
porazdelitev stroškov - stroški v postopku za ureditev meje
Sodišče prve stopnje je predmetno pravilo ustrezno uporabilo. Da bi razdelitev stroškov ne bila v sorazmerju z dolžino meja ali da bi pri določanju posameznih delov meje nastali nesorazmerni stroški, pritožba ne zatrjuje. Okoliščine, zaradi katerih sodišče o stroških lahko odloči drugače (krivda katerega od udeležencev, drugi tehtni razlogi), pa v konkretnem niso niso narekovale uporabe drugačnega kriterija. Tudi če je končno določena meja v sodnem postopku blizu katastrski meji (oz. z minimalnimi odstopanji od le-te), ta ni bila urejena, kar pomeni, da jo je bilo treba urediti in da je bil postopek (tudi) v interesu pritožnice, saj je v interesu vsakega lastnika, da je katastrska meja njegovih parcel formalno dokončno urejena.
sklep o prodaji - način prodaje premoženja stečajnega dolžnika - neuspela dražba - znižanje izklicne cene - dodatni sklep o prodaji
Določba tretjega odstavka 331. člena ZFPPIPP se nanaša na situacijo, ko sodišče s prvim sklepom o prodaji predvidi tudi možnost, da se, v primeru neuspešnega poizkusa prodaje, javna dražba ali postopek zbiranja ponudb enkrat ali večkrat ponovi.
Komunalni prispevek je obvezna javna dajatev, ki ga mora plačati investitor, če želi biti priključen na javno omrežje. Ali povedano bolj konkretno. S plačilom komunalnega prispevka 13. 4. 2019, ki ga je toženka določila leta 2008, je tožnica le izpolnila zakonsko obveznost, ki ji je zagotovilo priklop objekta na javno omrežje. Iz teh razlogov ni odločilno, da toženka ni izdala posebne odločbe, v kateri bi tožnici naložila, da plača komunalni prispevek. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da upravna enota ne bi smela izdati odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, če je menila, da komunalni prispevek ni plačan, s tem, da obveznost plačila komunalnega prispevka nastane na podlagi odločbe o njegovi odmeri in ne z izdajo gradbenega dovoljenja.
stečajni postopek nad pravno osebo - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - nezavezujoče zbiranje ponudb - zakonita predkupna pravica - prodajna cena - veljavnost prodajne pogodbe - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - izbira najugodnejšega ponudnika - zavrnitev soglasja - najboljši pogoji za poplačilo upnikov
Če je ocenjena vrednost premoženja, ki je predmet prodaje, enaka ali večja od 100.000 eurov (tudi če je prodajna cena nižja), je za začetek učinkovanja pogodbe potrebno soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe (prvi odstavek v zvezi s šestim odstavkom 341. člena ZFPPIPP). Pri odločanju o soglasju mora sodišče presoditi, (1) ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji in (2) ali je vsebina prodajne pogodbe v skladu s kogentnimi pravili, določenimi v 337. do 343. členu ZFPPIPP (sedmi odstavek 341. člena ZFPPIPP). Pri presoji, ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji (1. točka sedmega odstavka 341. člena ZFPPIPP), sodišče ne presoja le tega, ali je upravitelj opravil izbiro kupca na način, določen s sklepom o prodaji (torej na podlagi izvedene javne dražbe, zavezujočega zbiranja ponudb oziroma neposrednih pogajanj). Presoditi mora tudi, ali je upravitelj pri izvedbi načina prodaje, določenega s sklepom, ravnal v skladu s pravili o izbiri najugodnejše ponudbe, določenimi v 334. in 335. členu ZFPPIPP).
Če sodišče z dodatnim sklepom o prodaji odloči, da se opravi nezavezujoče zbiranje ponudb zaradi prodaje na podlagi neposrednih pogajanj, s tem sklepom ne določi izhodiščne cene, temveč o ceni (doseženi pri pogajanjih) odloči s sklepom o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe.
V stečajnem postopku je sodišče prve stopnje dolžno paziti na zakonitost izvedbe postopka prodaje, med drugim tudi na to, ali so bili v postopku prodaje predkupni upravičenci pravilno pozvani k uveljavitvi predkupne pravice. V primeru ugotovljenih nepravilnosti je dolžno izdajo soglasja zavrniti.
ZPP člen 214, 214/2, 358, 358-3. OZ člen 190, 190/1, 193, 346.
neupravičen odjem električne energije - neupravičena pridobitev - ugovor zastaranja - splošni petletni zastaralni rok - priznana dejstva - sprememba izpodbijane sodbe
Tožeča stranka je v tožbi podala navedbe o tem, katere postavke je upoštevala v izračunu, zneski po posameznih postavkah in seštevki pa so navedeni v priloženem izračunu. Splošne navedbe tožeče stranke glede izračuna količine odjema električne energije so tako razvidne že iz tožbe, v priloženem izračunu pa so te navedbe substancirane s konkretnimi zneski. Trditvena podlaga tožeče stranke glede porabljene količine električne energije je bila tako dovolj konkretizirana, da je omogočala toženi stranki, da nanjo konkretizirano odgovori.
Ker v vtoževanem obdobju med strankama ni bila sklenjena pogodba, ki bi urejala dobavo električne energije toženi stranki oziroma odjem električne energije s strani tožene stranke, tožena stranka pa je v tem obdobju vseeno odjemala električno energijo, je bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke. Zato je dolžna nadomestiti vrednost dosežene koristi, kar pomeni, da je dolžna plačati porabljeno električno energijo.
spor o pristojnosti - spori iz pristojnosti okrajnega sodišča - vsebina tožbenega zahtevka - nesklepčna tožba - vrednost spornega predmeta - mejnik - časovna omejitev - časovna komponenta - dejanska in pravna podlaga zahtevka
Če sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, misli, da je pristojno tisto sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, pošlje zadevo sodišču, ki naj reši spor o pristojnosti (prvi odstavek 24. člena ZPP). Po stališču sodne prakse, s katerim se višje sodišče strinja, je treba glede časovnega mejnika, do katerega lahko sodišče sproži spor o pristojnosti, izhajati iz splošnih procesnih pravil, ki določajo, do kdaj se lahko sodišče izreče za stvarno nepristojno (drugi odstavek 19. člena ZPP). Namen te časovne omejitve je v pospešitvi postopka (rešitev procesnih vprašanj v zgodnji fazi postopka). V skladu s tem je možno sprožiti spor o pristojnosti v istem časovnem okviru, kot velja za izdajo sklepa o nepristojnosti po uradni dolžnosti, kar je (najpozneje) ob predhodnem preizkusu tožbe (drugi odstavek 19. člena ZPP), torej le do vročitve tožbe toženi stranki.
Predlog Okrajnega sodišča v Ljubljani za odločitev v sporu o pristojnosti je bil vložen po vročitvi tožbe tožencem, zato je prepozen.
URS člen 23, 23/2. ZPP člen 73, 73/1, 339, 339/2-1. ZFPPIPP člen 121, 121/1. ZS člen 60, 60/1. Sodni red (2016) člen 154.
zahteva za izločitev sodnika - sodna uprava - sojenje - letni razpored sodnikov - pristojnost za odločanje o zahtevi za izločitev - pravica do sodnega varstva - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika
Sodna odločba o zahtevi za izločitev sodnika ni opravilo, s katerim se zagotavlja pogoj za redno izvajanje sodne oblasti, pravočasnost postopkovnih dejanj ali pravočasnost izdelave sodnih odločb, temveč je oblastvena izjava sodišča o konkretni zadevi, s katero odredi ali izreče pravno posledico glede zatrjevane okoliščine, ki naj bi vplivala na sodnikovo nepristranskost. Nebistveno je, da ZPP za odločanje o tem vprašanju ne pooblašča sodnika, ki je odločal o glavni stvari, ampak predsednika sodišča. Odločanje o zahtevi za izločitev zato ne predstavlja opravljanja „predsedniških poslov“. Pristojnosti za odločanje o zahtevi za izločitev tako tudi ni mogoče prenesti na drugega sodnika s pooblastilom, temveč so sodniki, ki so v primeru odsotnosti predsednika pristojni za odločanje o zahtevi za izločitev, določeni s tedaj veljavnim Letnim razporedom dela sodnikov.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 343a, 343a/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/1, 9/2, 9/3, 9/4.
nadomestni sklep - pravna podlaga za izdajo sklepa - odločitev o stroških - pomanjkanje razlogov - potni stroški - kilometrina
Sodišče prve stopnje je v dani situaciji imelo podlago za izdajo nadomestnega sklepa, saj odločitev o zavrnitvi priglašenih potnih stroškov druge toženke nima razlogov, prav tako pa ni pojasnilo, v čem naj bi bili priglašeni materialni stroški druge toženke očitno pretirani. Ker takšne stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven, kar pa spada v obrazložitev sodbe.
Premoženjskopravni zahtevek je sodišče prve stopnje obdolžencema naložilo v plačilo v posledici izreka obsodilne sodbe ter ugotovitve, da sta slednja s kaznivim dejanjem goljufije v sostorilstvu pridobila 2.200,00 EUR protipravne premoženjske koristi.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 29, 29/1, 29/1-3. ZKP člen 18, 18/2, 83. ZST-1 člen 3, 3/6, 5, 5/1, 5/1-7.
izločitev dokazov - nedovoljeni dokazi - izjava oškodovanca - dokazno sredstvo - razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do poštenega sojenja - smrt oškodovanca
Zagovornik ne upošteva, da glede na določilo drugega odstavka 18. člena ZKP ter določbo 83. člena ZKP, predmet izločitve niso katerekoli listine in dokazi, temveč tisti, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. Iz tega razloga zagovorniku obdolženega v trditvi, da iz razloga, ker ovaditelja v postopku ne bo mogoče zaslišati, kazenska ovadba predstavlja nedovoljen dokaz in je kazensko ovadbo potrebno izločiti iz spisa, ne gre slediti. Kazenska ovadba ni dokazno sredstvo, temveč obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Z ovadbo tako ni mogoče dokazovati dejstev, ki so navedena v kazenski ovadbi, temveč je ta dejstva šele potrebno dokazovati. Okoliščina, da je oškodovani, ki je opravljal prepoznavo v predkazenskem postopku, umrl, nima nobenega vpliva na zakonitost prepoznave, temveč bo imela ustrezen vpliv zgolj na dokazno vrednost prepoznave, v zvezi s katero ni mogoče zaslišati osebe, ki je prepoznavo opravljala, dokazna vrednost obravnavane prepoznave pa bo predmet presoje sodišča prve stopnje v nadaljevanju postopka