OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO
VSL00072145
OZ člen 131, 198, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 361, 361/2, 624, 624/2. ZASP člen 81, 81/1. ZS člen 3, 11.
kabelska retransmisija avdiovizualnih del - plačilo nadomestila - neupravičena obogatitev - zadržanje zastaranja - začetek teka zastaranja - epidemija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča
Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila neposredno na določilih ZASP, ZKUASP in OZ. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve.
Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek, opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del.
Položaj imetnika zastarane terjatve ter imetnika terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije covid-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval.
Po ZS so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje (sekundarni, neformalni vir prava) in zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Zato sodišče pri odločanju sodne prakse ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Posamezen sodnik mora namreč “ravnati vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.”
vrnitveni zahtevek - posest - dejanska oblast nad stvarjo - uporabnina za poslovni prostor - določitev višine uporabnine - odmera pravdnih stroškov - več tožbenih zahtevkov
Glede na trditveno podlago tožbe je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, ko je obveznost izpraznitve in vrnitve poslovnega prostora presojalo na podlagi določb ZPSPP in ZFPPIPP. Navedena pravna podlaga je lahko služila le temu, da je sodišče prve stopnje prikazalo korake, ki so vodili k sklepu, da toženka za uporabo tožničinega poslovnega prostora nima pravne podlage. Zmotno pa je sodišče prve stopnje navedeno materialnopravno podlago uporabilo za odločitev o vrnitvenem zahtevku. Tožnica je namreč v tožbi postavila klasični vrnitveni zahtevek, za katerega se uporabi 92. člen SPZ. Ta določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnica mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženke.
Dejanska oblast nad stvarjo ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo. Dejanska oblast se izkazuje skozi zunanjo vidnost in trajnost, hkrati pa tudi dostopnost stvari posestniku. Dejanska oblast nad stvarjo se izvaja tudi takrat, ko posestnik v določenem prostoru ne opravlja dejavnosti, zaradi katere je dobil prostor v uporabo. Zato za obstoj posesti zadošča, da prostora ni izpraznil in ima v njem vse svoje stvari, do katerih dostopa. Za presojo toženkine posesti je tako pravno odločilna ugotovitev, da se v poslovnem prostoru še vedno nahaja vse njeno premoženje, do katerega lahko dostopa.
zavrnjena začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - posojilo - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - pogoj za izdajo začasne odredbe - izkaz verjetnosti - verjeten izkaz nevarnosti - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena
Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da tožnik ni verjetno izkazal nevarnosti, da bo zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da mora biti izkazano dolžnikovo ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežitev izvršbe, dodati pa je, da lahko nevarnost izkazuje vsako tako dolžnikovo ravnanje ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja; zadostuje njegovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve.
končni sklep o pravdnih stroških - višina stroškov - osnova za odmero stroškov - vrednost spora - sprememba odvetniške tarife
Po tretjem odstavku 12. člena OT je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spremenila vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižja za več kot 10 %.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00073432
DZ člen 262, 262/5.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - duševna motnja - zloraba psihoaktivnih snovi - izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - pravno relevantne pripombe na izvedensko mnenje - razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna ocena izpovedbe stranke
Izvedensko mnenje je treba dopolniti tedaj, ko imajo stranke na pisno mnenje pripombe in terjajo pojasnilo o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, zaradi česar je podan dvom o strokovni pravilnosti in popolnosti mnenja. V predmetni zadevi je predlagatelj z vlogo z dne 24. 4. 2023, v kateri je podal pripombe na pisno izvedensko mnenje, predlagal, da izvedenec odgovori na vprašanje, ali je oškodovanka sposobna skrbeti zase in za svoje pravice in koristi tudi v obdobju, ko je pod vplivom prepovedanih drog ali alkohola in ali je v tem obdobju razsodna. Na to vprašanje pa je izvedenec že odgovoril v svojem pisnem izvedenskem mnenju pri odgovoru na tretje vprašanje (peta stran izvedenskega mnenja), ko je navedel, da ima nasprotna udeleženka obdobja, ko je nefunkcionalna, ko se nenavadno vede zaradi vpliva psihoaktivnih snovi, vendar pa so to zgolj prehodna stanja, in da ima nasprotna udeleženka obdobja, ko je povsem urejena in se lahko svobodno odloča. Odgovor je še dopolnil pri odgovoru na peto vprašanje, ko je navedel, da duševni motnji ne vplivata na njeno voljo, lahko jo zgolj okrnita ali zavreta za določeno obdobje, a jo ima zmeraj v svoji oblasti. To pomeni, da je izvedenec na to vprašanje že odgovoril, zato izvedenskega mnenja v tej smeri ni treba dopolnjevati.
najemno razmerje po stanovanjskem zakonu - povrnitev neamortiziranih vlaganj - neizveden dokaz - predlaganje dokaza s strani ene stranke - ustni dogovori
Pritožbeno nesporno je tudi, da je ob prenehanju najemne pogodbe tožnik od toženca uveljavljal povrnitev neamortiziranega dela koristnih in potrebnih vlaganj v stanovanja (kot je razvidno iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), na podlagi česar je toženec aktiviral svoje strokovne službe za namen cenitve višine tožnikovih neamortiziranih vlaganj in na podlagi teh cenitev pripravil sporazum o povrnitvi vlaganj v višini 2.101,23 EUR (kot izhaja iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi navedenega je sodišče življenjsko sprejemljivo zaključilo, da verjame tožnikovi izpovedbi o obstoju ustnega soglasja glede vlaganj, saj toženec ne bi opravil cenitve neamortiziranih vlaganj, če ne bi bilo prej ustno dogovorjeno, da se neamortizirana vlaganja tožniku povrnejo.
Ni pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnikove partnerke B. B. glede ugotavljanja obstoja soglasja za vlaganja. Kršitev pravice do izjavljanja iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kamor spada tudi neizvedba predlaganih dokazov, lahko stranka uveljavlja samo, če je bila ta pravica kršena njej, ne pa njenemu nasprotniku.
ZPP člen 268a. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 40, 40/2.
samostojni dokazni postopek z izvedencem - postavitev sodnega izvedenca - nagrada in stroški sodnega izvedenca - nagrada in stroški za izdelavo izvedenskega mnenja - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - upravičenost izvedenca do nagrade - naloga izvedenca
Nadaljnji stavek sodišča, naj mnenje izdela na podlagi razpoložljivih podatkov in dokazil, ne predstavlja poziva izvedencu za izdelavo dopolnilnega mnenja, ampak le, da naj izdela mnenje na podlagi listin, ki jih je druga nasprotna udeleženka posredovala, brez morebitnih listin, ki jih ni posredovala zaradi poslovne skrivnosti.
Drugi razlog, zaradi katerega izvedenec ni upravičen do dodatnega plačila, je dejstvo, da mu sodišče ob vročiti vloge druge nasprotne udeleženke s priloženimi listinami, ni naložilo, naj odgovori na morebitna vprašanja, ki v osnovnem mnenju niso bila obravnavana. Tudi sicer izvedenčev odgovor na vlogo druge nasprotne stranke, ki obsega manj kot eno stran, ni mogoče šteti kot dopolnilno izvedensko mnenje. V prvem odstavku so navedene stranke, tudi drugi in tretji odstavek se ne nanašata na vsebino spora, v četrtem odstavku izvedenec zgolj komentira, da ne gre za občutljive podatke, v petem odstavku pa navaja, da vztraja pri izvedenskem mnenju. V navedenem odgovoru, za katerega izvedenec skupaj s stroški zahteva 210 EUR, ni ničesar glede vsebine izvedenskega mnenja, kaj šele, da bi izvedenec odgovarjal na dodatna vprašanja, ki niso bila obravnavana že v osnovnem izvedenskem mnenju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00072572
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 347, 347/1.
pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse
Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU na katero opozarja tožena stranka v pritožbi pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00072255
ZPP člen 181, 181/2. ZIL-1 člen 47, 48, 48/1, 48/1-d.
negativna ugotovitvena tožba - pravni interes za tožbo - kršitev znamke - pristojnost slovenskega sodišča - blagovna znamka EU - predhodna uporaba blagovnih znamk
Izpodbijana sodba je docela korekten kolaž relevantnih in še aktualnih delov odločb iz dosedanjega sojenja: sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 68/2018, odločbe Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 345/2021 in odločbe sodišča prve stopnje iz prejšnjega sojenja.
DZ člen 135, 138, 139. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 18.
dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - določitev stikov - določitev preživnine - prešolanje učenca na drugo šolo - izvedensko mnenje kot dokaz - dopolnitev izvedenskega mnenja - dejansko stanje ob izdaji odločbe - stiki v času otroških počitnic - delna sprememba izpodbijanega sklepa
Kljub mnenju izvedenke klinične psihologije, da se stik z nočitvijo širi le na eno noč pri predlagatelju, je pritožbeno sodišče prepoznalo v večjo korist otrok ureditev, ki bo otrokoma omogočala daljše strnjeno preživljanje šolskih počitnic pri enem od udeležencev. Tudi glede na izpostavljene pozitivne spremembe pri predlagatelju v dopolnitvi izvedenskega mnenja in mnenje izvedenke, da se lahko kasneje stiki širijo tudi na nočitev med tednom, je pritožbeno sodišče prepričano, da osebno stanje predlagatelja utemeljuje ureditev stikov na način, da se med dvomesečnimi šolskimi počitnicami ti izvajajo na način, da udeleženca z otrokoma preživita več časa v strnjenem obdobju. Izvedenkina zadržanost pri nočnih stikih predlagatelja pa je prispevala k temu, da pritožbeno sodišče tedensko strnjenih stikov ni določilo tudi v času drugih medletnih (tedenskih) šolskih počitnic. Enako tudi, da ni določilo strnjenega bivanja otrok pri udeležencih v trajanju dveh tednov, za kar se zavzema predlagatelj v pritožbi.
DZ člen 138, 138/3, 139, 166. ZSDP-1 člen 73, 73/2. ZNP-1 člen 55, 55/2.
izvajanje starševske skrbi - vzgoja in varstvo otrok po razvezi zakonske zveze - skupno varstvo in vzgoja otroka - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev stikov med počitnicami - telefonski stiki z otrokom - izročitev osebnih dokumentov - vključitev otroka v vrtec - kritje otrokovih potreb - preživninska obveznost staršev - porazdelitev preživninskega bremena - postopek končan na prvi stopnji - izdaja začasne odredbe po koncu postopka - nadomestitev soglasja starša - soglasje starša za izdajo potnega lista - povrnitev stroškov pritožbenega postopka
Starša ostajata skupaj zavezana za kritje otrokovih potreb in je zato pri ureditvi te obveznosti prvenstveno treba upoštevati dogovor staršev, sodna odločba pa ga nadomešča le toliko, kolikor je treba, da se preživljanje otrok dejansko redno zagotavlja.
tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska - tožba dobavitelja zoper etažnega lastnika - plačilo komunalnih storitev - izpolnitev upravniku večstanovanjske hiše - postopek v sporu majhne vrednosti - laična pritožba - delni umik tožbe - delno plačilo dolga
Etažni lastnik je tisti, ki je nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja in s tem oseba, od katere lahko tožnik (komunalno podjetje) terja plačilo v sodnem postopku. To velja ne glede na morebitna plačila toženca upravniku. Z odstopom terjatve dobavitelju upravnik zgolj izgubi upravičenje, da sprejema plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačuje obveznosti iz pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami. Dejstvo, da je toženec svoj dolg delno že poravnal neposredno tožniku (oziroma ga bo v celoti poravnal na podlagi te pravnomočne sodbe), bo lahko uveljavljal v postopku, ki ga zoper njega vodi upravnik.
avtorskopravno varstvo - kršitev avtorske pravice - varovana avtorska dela - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - model - individualnost avtorskega dela
Dela industrijskega oblikovanja so kot avtorska dela lahko tudi predmet pravic industrijske lastnine. Avtorskopravno varstvo za modele se zagotavlja, ko imajo poleg uporabnosti z estetskega vidika svojevrsten in razpoznaven vizualni učinek, ustvarjanja pa niso narekovali tehnični preudarki, pravila ali druge zahteve, ki niso puščali prostora za ustvarjalno svobodo.
ugovor proti odpustu obveznosti - sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - namen odpusta obveznosti - finančna konstrukcija - plačila manjših zneskov - namen plačila
Res je, kot navaja upnik, da se lahko dolžnik prekomerno zadolži tudi z manjšimi zneski. Vendar pa gre pri tej zadolžitvi po oceni višjega sodišča za tako zadolžitev, ki bi jo dolžnica bila sposobna plačati, tudi ob sodelovanju njenega moža, zato vsekakor ne more biti že na prvi pogled jasno, da dolžnica naj ne bi imela namena plačati upniku navedenih obrokov.
ničnost sklepa skupščine - ugotovitev ničnosti skupščinskih sklepov o povečanju osnovnega kapitala - sklep o povečanju osnovnega kapitala z novimi vložki - izključitev prednostne pravice - morala - nezdružljivost z bistvom družbe - postopek v gospodarskih sporih - odločanje brez obravnave - izdaja sodbe brez opravljene glavne obravnave
Izjema od obligatornosti glavne obravnave je v gospodarskih sporih v 488. členu ZPP utemeljena v tistih primerih, ko tožena stranka ne nasprotuje s strani tožeče stranke zatrjevani pravno relevantni dejanski podlagi uveljavljenega zahtevka, nasprotuje pa pravnemu razlogovanju utemeljenosti zahtevka glede na zatrjevano dejansko stanje.
Nasprotovanje morali je ničnostni razlog le takrat, kadar je vsebina sklepa v nasprotju z moralo (4. alineja 390. člena ZGD-1). Presoja se vsebina sklepa samega, ne pa okoliščine, v katerih je bil sklep izglasovan, ali namen in motivi, ki so družbenike vodili do sprejema takšnega sklepa.
Pojem "nezdružljivosti sklepa z bistvom družbe" iz 3. alineje 390. člena ZGD-1 je pomensko odprt in precej nedoločen. Zakaj naj bi bile v tožbi in pritožbi uveljavljene kršitve, ki se nanašajo na kršitve korporacijskih pravic ene družbenice, v nasprotju z bistvom družbe, tožeča stranka ni obrazložila, višje sodišče pa ne vidi povezave med izključevanjem družbenice in bistvom družbe, saj družbe in njenega bistva ne gre enačiti s pravicami in obveznostmi njenih družbenikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00075530
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 359.
pravica do sodnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse - prepoved reformacije in peius
V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.
S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU, na katero opozarja tožena stranka v pritožbi, pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.
Trditev pritožnika, da Ustava RS vsakemu omoogča pravico do pravnega sredstva, ni utemeljena.
ZKP ne ureja možnosti pritožbe zoper sklepe višjega sodišča, temveč le zoper sodbo sodišča druge stopnje in zgolj v primeru, ki so navedeni v 398. členu ZKP.
Pritožbeno sodišče soglaša z naziranjem sodišča prve stopnje, da materialno pravno toženčeve odgovornosti predstavlja določba 51. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), v skladu s katero mora upravnik tekoče skrbeti za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti na skupnih delih večstanovanjske stavbe. Ker upravnik za izvedbo teh del ne potrebuje sklepa etažnih lastnikov (drugi odstavek 51. člena SZ-1), toženec ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da njegova odgovornost ni podana, ker etažni lastniki dne 8. 5. 2019 na zboru etažnih lastnikov niso sprejeli sklepa o sanaciji poškodovanega podesta, sprejetje katerega je predlagal upravnik (toženec).
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da vzdrževanje podesta pred vhodom v večstanovanjsko stavbo spada med redna vzdrževalna dela manjše vrednosti, saj v skladu s točko 9 Prilogo št. 3 Pravilnikom o standardih vzdrževanja večstanovanjskih stavb in stanovanj (v nadaljevanju Pravilnik) med ta dela spadajo popravila podov, pragov, tlakov in prelaganje parketa v skupnih prostorih stavbe, to v to kategorijo vzdrževalnih del pa spada tudi podest pred stanovanjskim blokom.
ZIZ člen 272. ZVKSES člen 4, 4/3, 4/4, 4/7, 16, 16/2, 16/3.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - vezanost na pravno podlago, ki jo navede stranka - verjeten obstoj terjatve
Rok za izročitev nepremičnine je obvezna sestavina pogodbe, pridobitev uporabnega dovoljenja pa je eno od dejanj, ki po kogentni zakonski določbi sestavljajo izročitev (tretji odstavek 16. člena v zvezi s tretjim, četrtim in sedmim odstavkom 4. člena ZVKSES). Ker pridobitev uporabnega dovoljenja sodi v toženkino sfero, določitev te okoliščine kot pogoj za izročitev učinkuje enako kot opustitev določitve roka izpolnitve toženkine obveznosti in posledično kot izključitev odgovornosti za zamudo, ki je po drugem odstavku 16. člena ZVKSES prepovedana.
Ker je verjetno izkazana ničnost zaradi kršitve kogentnih določb ZVKSES, za odločitev ni pomembno, ali je sporna pogodbena določba nična tudi na podlagi ZVPot.
Pritožba pravilno opozarja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je tožnik opravil prav 395 ur dela, niti iz sodbe ne izhaja, katere delovne naloge naj bi takrat opravljal. Za ugoditev zahtevku ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik delal oziroma opravljal resne in odgovorne naloge. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da tožnik v vtoževanem obdobju ni imel zagotovljenih prav 395 ur dnevnega počitka in zaradi opravljanja katerih nalog.