OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00056361
ZVPot člen 22, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4. OZ člen 87, 87/1.
kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov - povprečna skrbnost - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - kreditna obveznost - sodna praksa Sodišča EU - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - konverzija - ugovor zastaranja - zastaranje kondikcijskega zahtevka
Toženka tako občutne spremembe tečaja EUR/CHF v trenutku sklepanja pogodbe ni mogla z gotovostjo napovedati in je tožnikoma predstavila vse bistvene informacije, s katerimi je razpolagala.
Znatno neravnotežje se kaže bodisi v znatnem ekonomskem učinku nejasne pogodbene določbe bodisi v resnem posegu v potrošnikov pravni položaj v smislu omejitve pravic, oviranju izvrševanja pravic ali naložitve dodatnih obveznosti.
Pravica kreditojemalca predlagati konverzijo po presoji pritožbenega sodišča brez dvoma predstavlja učinkovito obliko zavarovanja pred nadaljnjim izvajanjem spornega pogodbenega pogoja, saj bi s prenovitvijo kreditne pogodbe ugasnila glavna obveznost, z njo pa tudi valutno tveganje, ki sta ga tožnika prevzela s sklenitvijo pogodbe.
Za zaključek o tem, da je tožnik (potrošnik) vedel za razlog ničnosti pogodbe, je pomembno tudi, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebno, da se je seznanil s pravno oceno o morebitni ničnosti pravnega razmerja.
motenje posesti - tožba zaradi motenja posesti - vzpostavitev prejšnjega stanja - sprememba tožbe - prepovedni zahtevek - stroški postopka
Ker je tožeča stranka z enim od obeh relevantnih zahtevkov v motenjskih pravdah (in sicer prepovednim) v celoti uspela, z restitucijskim pa (v celoti) propadla, je sodišče prve stopnje (v zvezi s stroškovno odločitvijo) pravilno presodilo, da je vsaka od strank v postopku uspela približno polovično.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00052673
ZKP člen 26, 26/1. KZ-1 člen 19, 19/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - kraj storitve kaznivega dejanja - krajevna pristojnost sodišča - opis kaznivega dejanja - sprejem kazenske ovadbe - pravni pouk
Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja je odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, ki ga je vložil oškodovanec kot tožilec. Dodatna pritožbena pojasnila in obrazložitev obtožnega predloga zato očitkov, kot so navedeni v opisu dejanja, ne morejo spremeniti.
pogodba o preužitku - notarski zapis - nega in pomoč - služnost dosmrtnega stanovanja - veljavna sklenitev pogodbe - pogodba v notarskem zapisu - razpolaganje s skupnim premoženjem zakoncev - pogodbena stranka - ožji družinski člani - razveza zakonske zveze - izplačilo deleža na skupnem premoženju
Sodišče prve stopnje je kot bistveno ugotovilo, da sta tožnica in toženec s predmetno pogodbo pravno veljavno razpolagala s svojim skupnim premoženjem. Ugotovilo je namreč, da sta v času trajanja zakonske zveze z vlaganji v posebno premoženje toženca ustvarila skupno premoženje in nato s sklenitvijo pogodbe o preužitku s tem premoženjem razpolagala, ga odsvojila. To pa pomeni, da skupnega premoženja nimata več, ob razvezi njune zakonske zveze skupno premoženje ni več obstajalo.
Pogodba o preužitku je bila sklenjena v drugačnih okoliščinah, torej v okoliščinah, ko sta bili pravdni stranki poročeni in nista mislili, da bo njuna zakonska zveza razpadla. Tožnica pa se je v letu 2015 iz skupnega doma odselila in se v letu 2017 od toženca tudi razvezala. Vendar ji to ne daje podlage, da od toženca zahteva izplačilo deleža, ki ga je imela na skupnem premoženju. Tožnica priznava, da se je s pogodbo o preužitku načeloma strinjala, jo je pa marsikaj težilo, ker se ni nič izvajalo, kar je napisano. Če je želela, da se določene stvari pri notarki zapišejo, bi morala pri tem vztrajati, če pa je pogodbo podpisala kljub temu, se sedaj na to ne more več uspešno sklicevati.
razdružitev nepremičnine - ustanovitev stvarne služnosti - solastnina na nepremičnini - služnostna pravica stanovanja - upravičeno večji interes do stvari
Pritožba napačno razume določilo 125. člena ZNP. V skladu s tem členom sodišče po uradni dolžnosti ustanovi stvarno služnost le v primeru, če udeleženec, ki so mu bile stvari dodeljene, teh stvari ne more oziroma delno ne more uporabljati brez uporabe drugega dela razdeljene stvari.
odločitev o pravdnih stroških - povrnitev stroškov postopka - uspeh strank v postopku - vrednost spornega predmeta - skupna vrednost spornega predmeta - vrednost premičnin - zavrženje dela tožbe - izguba pravnega interesa - pomanjkanje procesnih predpostavk - delni umik tožbe
Pritožbeno sodišče soglaša, da odločitev o zavrženju dela tožbe pomeni njen neuspeh. ZPP v 154. členu uspeh veže na končni uspeh strank v pravdi. S stališča tožeče stranke zato pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe. Čeprav je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, zato se šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla. Pri tem razlogi, ki so pripeljali do izgube pravnega interesa, niso pomembni.
Pravili o neodplačnosti obveznosti prenosa in obveznosti ponujanja iz drugega in tretjega odstavka 112. člena ZMed se nanašata zgolj na prepoved odplačnosti samega dostopa do signala za prenos.
stranke zapuščinskega postopka - sklep o dedovanju - dedič
Glede na neizpodbijano dejstvo, da pritožnik ni dedič v predmetnem zapuščinskem postopku o zapustniku C. O., sta izpodbijani odločitvi pravilni in zakoniti.
V skladu s 175. členom Zakona o dedovanju (ZD) so stranke zapuščinskega postopka dediči zapustnika (zakoniti, oporočni), volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (ki zahtevajo izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja ter tudi upniki zapustnika, ki zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dediča).
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00051309
OZ člen 86. ZVPot člen 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZPotK člen 1. ZBS-1 člen 1. ZPP člen 337, 337/1.
pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - kredit v CHF - dobra vera - slaba vera banke - pravica in dolžnost informiranja - seznanitev s splošnimi pogoji - bistvena sestavina pogodbe - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - konverzija - monetarna politika - ničnost kreditne pogodbe - pravo EU - implementacija direktive - nedopustna pritožbena novota
Predstavitev različnih možnih scenarijev v grafični obliki kot oblika ponazoritve prevzetega rizika bi bila sicer možna, nikakor pa ne more biti zahtevana kot standard, saj je dejanska vrednost (relevantnost) naključno izbranih potencialnih scenarijev znana šele ex post.
Pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF niti sam zase ni bil nepošten, ker v času sklepanja pogodbe ni ustvarjal oz. ni pomenil znatnega neravnovesja med obveznostmi strank posla.
OZ člen 6, 131, 131/1, 131/2. ZPP člen 358, 358-5.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - zdrs na spolzkih tleh - mokro stopnišče
Stopnice same po sebi ne predstavljajo nevarne stvari, hoja po njih pa ne nevarne dejavnosti ter da v primeru, ko postane stvar nevarna zaradi nedopustnega ravnanja njenega imetnika, ne gre za objektivno odgovornost, ampak za krivdno odškodninsko odgovornost. Sodna praksa že dolgo nazaj zavzela stališče, da mokre in spolzke stopnice niso nevarna stvar, hoja po njih pa ne nevarna dejavnost. Stopnice so namreč pogost način prehajanja med površinami, ki se na vertikalni osi nahajajo na različnih nivojih, zato pa za povprečnega posameznika niso nevarna stvar, temveč običajen način vzpenjanja ali spuščanja po naklonski pohodni površini. Za zunanje pohodne površine brez nadstreškov velja, da nanje lahko vplivajo tudi naravni vremenski pojavi. Tako lahko nanje pade tudi dež, kar še zlasti v spremenljivem oblačnem vremenu ni presenetljivo. S tem pa se narava stopnic ne spremeni in ne postanejo nevarna stvar. Takšne okoliščine zahtevajo večjo pazljivost tako na strani tistega, ki jih uporablja, kot s strani upravljalca stopnic, to pa pomeni dolžno skrbnost obeh. Skrbnost obeh pa utemeljuje subjektivno (krivdno) odgovornost.
Uporaba zunanjih stopnic za povprečne uporabnike je nekaj vsakdanjega, za povprečnega uporabnika stopnic pa je tudi pričakovano, da so zunanje stopnice iz keramičnih ploščic, ki niso pokrite z nadstreškom, po dežju mokre in spolzke. Zato pa bi bilo od povprečno skrbnega posameznika pričakovati, da bi se ob sestopu po stopnicah v takšnih okoliščinah držal za ograjo in kar bi tožnica lahko storila. Ob takšnih ugotovljenih okoliščinah je tako mogoč le zaključek o nepodanosti toženki očitanih nedopustnih ravnanj in o tožničinem neskrbnem (nepazljivem) ravnanju kot izključnem vzroku njenega padca.
Opozorilne table, ki opozarjajo na spolzkost pohodnih površin, se morajo nameščati le v primerih nepričakovanih stanj, mokra in spolzka površina stopnic iz keramičnih ploščic (s protizdrsnimi utori) v času poletnih neviht na zunanjih nepokritih stopniščih za povprečno skrbnega uporabnika to ni.
DZ člen 98, 98/2. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5, 10.
pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - razmerja med starši in otroki
Haaška konvencija (1996) v 10. členu določa izjemo od splošnega pravila, ob kateri so lahko ob v navedenem členu opredeljenih izpolnjenih pogojih pristojni organi države pogodbenice, v kateri otrok nima običajnega prebivališča.
Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2, 2/6.. ZSPJS člen 17, 17/1.
preizkus ocene dela - ocena dela
Tožnica je bila za leto 2018 ocenjena z oceno delovne uspešnosti dobro. Ocena dobro pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja (Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede; šesti odstavek 2. člena), ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS. Kriteriji ocenjevanja so: rezultati dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteta sodelovanja in organizacija dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo). Vsi ti kriteriji so bili pri tožničini oceni ustrezno upoštevani, pri čemer, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, se od delodajalca ne zahteva, da v ocenjevalnem listu pojasnjuje ocenjevanje po kriterijih, ampak poda le kratko utemeljitev ocene, obrazložitev pa ima možnost podati v postopku preizkusa ocene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00054378
URS člen 2, 22, 60. ZASP člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. OZ člen 193, 198. ZPP člen 212. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - trditveno in dokazno breme - neprimeren dokaz - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - nedobrovernost - civilna kazen po ZASP
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
pogodbe o urejanju premoženjskopravnih razmerij med izvenzakonskima partnerjema - vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti - predhodno vprašanje
Vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti je glede na trditve pravdnih strank o obstoju oziroma neobstoju zunajzakonske skupnosti v času, ko je tožnik po zatrjevanjih v tožbi toženki posodil 3.000,00 EUR, to je v avgustu 2014, pravno pomembno vprašanje. Gre za predhodno ali prejudicialno vprašanje o obstoju ali neobstoju pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari. Šele ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali je v času zatrjevanega posojila obstajala zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama, bo lahko nadalje ugotavljalo, ali je bila veljavno sklenjena posojilna pogodba, oziroma odločilo o ugovoru ničnosti ustne posojilne pogodbe iz razloga, ker pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00054572
ZASP člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 344, 346, 347, 347/1. URS člen 22, 60. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/2, II/2-7.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - zastaranje zahtevka - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti - nedobrovernost - civilna kazen po ZASP
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051986
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-e, 119, 119/1, 119/1-b, 119/4.
blagovna znamka - prenos blagovne znamke - pravna narava razmerja - pogodba o distribuciji - registracija blagovne znamke - enakost ali podobnost znamk - enakost ali podobnost blaga ali storitev - pravica iz naslova imetništva zaščitene blagovne znamke - prednost starejše znamke - zloraba zaupanja - slaba vera prijavitelja znamke - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - nadomeščanje trditvene podlage z izvajanjem dokazov - dokaz z izvedencem - relevantnost dokaza
Naloga tožene stranke kot lokalnega distributerja, za kar je prejemala plačilo, je bila poiskati ključne kupce, zgraditi prodajno mrežo, promovirati proizvode in določiti prodajne pogoje.
Naloga tožene stranke je bila namreč ravno ta, da poskrbi za prodajo in promocijo izdelkov tožeče stranke pod navedeno blagovno znamko na trgu Republike Slovenije in Srednje ter Južne Evrope. Tožena stranka je bila poslovni partner tožeče stranke v okviru opisanega poslovnega odnosa po distribucijski pogodbi, kar pa ne more vplivati na njeno upravičenje do registracije enake figurativne blagovne znamke za isto vrsto proizvodov in storitev, kot jo je predhodno že registrirala tožeča stranka.
Namen točke e prvega odstavka 44. člena ZIL-1 je v tem, da imetnik znamke od distributerja pričakuje lojalnost in ščitenje njenih interesov, tožena stranka pa je svojo obveznost prekršila.
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno že iz navedb strank v postopku ugotovilo, da je bil odnos med strankama tesen in zaupen in je bilo vzpostavljeno distribucijsko in ne le prodajno razmerje.
Vprašanje slabe vere ni pravno odločilnega pomena pri presoji, ali je v postopku izkazan zakonski dejanski stan po točki b prvega odstavka 119. člena v zvezi s točko e prvega odstavka 44. člena ZIL-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00050948
ZPP člen 29. Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti člen 6.
mednarodna pristojnost - stečajni postopek nad pravno osebo - izločitvena pravica na nepremičnini - nepremičnina v tujini - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - področje uporabe insolvenčne uredbe
Pravna podlaga tožbe za ugotovitev prerekane izločitvene pravice izhaja neposredno iz postopka insolventnosti in je z njim tesno povezana v smislu prvega odstavka člena 6 Insolvenčne uredbe. Pri presoji pravne podlage tožbe, ki se opravi za potrebe določanja pristojnosti ne gre za presojo pravne podlage nastanka terjatve, pač pa za presojo, na kakšnem temelju je vložena tožba oz. na kakšni pravni podlagi sloni (oz. je začet) postopek, glede katerega je treba določiti pristojno sodišče za njegovo reševanje. Zato se pristojnost določi po Insolvenčni uredbi in ne po Bruseljski uredbi I.
ZSPJS člen 24, 24/1, 24/3.. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 3, 3/2.
položajni dodatek - neizpolnjevanje pogojev
Pri ugotavljanju, ali je javni uslužbenec upravičen do položajnega dodatka, gre za presojo, ali so podani pogoji, ki jih določa 24. člen ZSPJS oziroma Uredba. Če ti pogoji niso izpolnjeni, kot v tožnikovem primeru, ko operativna skupina, katere vodja je bil, ni niti notranja organizacijska enota niti izmena, javnemu uslužbencu dodatek ne pripada, in sicer ne glede na to, ali bi bilo mogoče njegovo delo oziroma operativno skupino, ki jo vodi, primerjati z izmeno. Prav tako ni pomembno, ali je bilo delo operativnih skupin organizirano izmensko (in je tožniku posledično pripadal dodatek za izmensko delo). Ker operativna skupina ni izmena, vodenje operativne skupine ni vodenje izmene v smislu citiranih določb, zato tožnikov zahtevek za plačilo položajnega dodatka ni utemeljen.
Sodišče lahko priznanje krivde sprejme le, če dokazi in podatki v spisu ne dopuščajo prav nobenega dvoma o tem, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu ga očita obtožba. Opis bankovca, kot je naveden v opisu kaznivega dejanja, in okoliščini, da je bil potiskan le po eni strani ter ga je natakarica takoj prepoznala, so zahtevali razjasnitev dejanskega stanja očitanega kaznivega dejanja ter presojo očitka iz obtožbe po izvedenem dokaznem postopku, ob tem pa oceno, ali gre v obravnavanem primeru za poskus kaznivega dejanja po 34. členu KZ-1, za neprimeren poskus po 35. členu KZ-1, ali pa obdolženec, glede na izgled ponarejenega bankovca kot (ne)primernega sredstva oziroma absolutno neprimernega sredstva za storitev kaznivega dejanja, tega, kot trdi pritožba, ni storil.
preklic pogojne obsodbe - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi
Osnovni namen instituta posebnega pogoja je namreč izpolnitev obveznosti oškodovancu in v zvezi s tem dana možnost obsojencu, da to odločitev sodišča spoštuje in naloženo obveznost tudi dejansko izpolni, da ne bo prišlo do preklica pogojne obsodbe.