Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2, 2/6.. ZSPJS člen 17, 17/1.
preizkus ocene dela - ocena dela
Tožnica je bila za leto 2018 ocenjena z oceno delovne uspešnosti dobro. Ocena dobro pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja (Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede; šesti odstavek 2. člena), ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS. Kriteriji ocenjevanja so: rezultati dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteta sodelovanja in organizacija dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo). Vsi ti kriteriji so bili pri tožničini oceni ustrezno upoštevani, pri čemer, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, se od delodajalca ne zahteva, da v ocenjevalnem listu pojasnjuje ocenjevanje po kriterijih, ampak poda le kratko utemeljitev ocene, obrazložitev pa ima možnost podati v postopku preizkusa ocene.
DZ člen 98, 98/2. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5, 10.
pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - razmerja med starši in otroki
Haaška konvencija (1996) v 10. členu določa izjemo od splošnega pravila, ob kateri so lahko ob v navedenem členu opredeljenih izpolnjenih pogojih pristojni organi države pogodbenice, v kateri otrok nima običajnega prebivališča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00054378
URS člen 2, 22, 60. ZASP člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. OZ člen 193, 198. ZPP člen 212. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - trditveno in dokazno breme - neprimeren dokaz - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - nedobrovernost - civilna kazen po ZASP
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
plačilo opravljenega dela - neposredni zahtevek podjemnikovih sodelavcev do naročnika - kumulativno določeni pogoji - potrditev situacije - začasna situacija - dospelost terjatve podizvajalca - pripoznanje terjatve - pripoznava - neposredna terjatev podizvajalca - pogodba o asignaciji - zapisnik o sprejemu in izročitvi del - trenutek prehoda premoženja - prehod terjatve - zakonita cesija - končni obračun - sklenitev zunajsodne poravnave - koneksnost terjatev
Pogoji po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni kumulativno: dospelost terjatve podizvajalca do izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo. Dokazno breme glede vseh teh predpostavk je na strani tožeče stranke kot podizvajalca.
V razmerju med podjemnikom (tj. glavnim izvajalcem) in podizvajalcem mora biti podizvajalčeva terjatev pripoznana. Navadno bo podjemnik priznal podizvajalčevo terjatev za plačilo opravljenega posla s tem, da bo potrdil izvajalčevo začasno situacijo, ki se nanaša na ta posel. Za priznano pa bo podizvajalčeva terjatev veljala tudi, če bo obsežena v potrjeni končni situaciji oziroma v končnem obračunu posla med podjemnikom in podizvajalcem.
Čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo na neposredno plačilo, naročnik ne more več veljavno plačevati glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca (povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu).
To pa za obravnavani primer po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da sklenitev končnega obračuna med toženo stranko in glavnim izvajalcem, ki je vsebina Zapisnika z dne 13. 11. 2014 (v delu, ki se sicer nanaša na tožečo stranko), na obveznost plačila del, ki so predmet potrjenih XI. in XII. začasne situacije, ni mogla vplivati. Z Zapisnikom z dne 13. 11. 2014, ki po svoji vsebini ustreza končnemu obračunu (s katerim se zajamejo vsa dela, izvedena po pogodbi, upoštevajoč nepredvidena in poznejša dela, ki jih je bil izvajalec dolžan ali pooblaščen izvesti, ne glede na to, ali so dela zajeta s z začasnimi situacijami), ta pa zunajsodni poravnavi (1050. člen OZ), sta lahko v okoliščinah konkretnega primera glavni izvajalec in tožena stranka le v njunem medsebojnem razmerju odpravila negotovosti in določila svoje vzajemne pravice in obveznosti. Nista pa mogla povzročiti, da tožeča stranka, ki je dela (vključena v XI. in XII. začasno situacijo) opravila in neposredni zahtevek na toženo stranko naslovila že v avgustu 2014, do plačila teh del ne bi prišla.
ZVKSES člen 23, 23/2, 23/3. OZ člen 662, 663, 663/3. ZPP člen 154, 154/2.
odgovornost za stvarne napake - napake v solidnosti gradbe - odgovornost prodajalca za stvarne napake - zahtevek za odpravo stvarnih napak - skrite napake - stvarne napake na skupnih delih stavbe - popravilo strehe - odprava napak - solidnost gradbe - rok za uveljavljanje napak - rok za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka - grajanje napak - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Tožena stranka se na prepozno uveljavljanje napak ne more sklicevati že zato, ker je obstoj napak sama najprej priznala in se zavezala, da jih bo sanirala, nato pa se je očitno premislila.
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral že tožbeni zahtevek vsebovati točen opis načina odprave stvarnih napak, češ da iz sodbe ni mogoče razbrati, za katere napake gre oziroma v kakšnem obsegu je tožena stranka dolžna izvesti sanacijo objekta. Izbira načina odprave napak je po stališču sodne prakse načeloma v domeni tistega, ki jih je dolžan odpraviti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00054322
ZASP člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 344, 347, 347/1. URS člen 22, 60. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - zastaranje zahtevka - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zastaranje terjatve iz naslova obresti - nedobrovernost - civilna kazen po ZASP
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
ZKP člen 64, 64/1, 65, 65/2, 148, 148/1, 148/2, 285e, 285e/1, 285e/2, 378, 378/1. ZPND člen 8.
zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - žrtev nasilja v družini - mladoletni oškodovanec - predkazenski postopek - kazenska ovadba - vložitev kazenske ovadbe - zastopanje mladoletnika - vlagatelj - zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca - zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe - zbiranje obvestil s strani policije - navzočnost pooblaščenca - pravica do zagovornika - nedovoljeni dokazi - predlog za izločitev dokazov - izločitev kazenske ovadbe - sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov - predlog za izločitev izvedenca - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - obvestilo o seji pritožbenega senata - pritožba zoper sklep
Kazenska ovadba PP X in zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe C. C. tudi po presoji pritožbenega sodišča niso nezakoniti dokazi. Zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe je podala zakonita zastopnica mladoletnega oškodovanca. Nadaljnja obvestila v smislu 148. člena ZKP, ki so oblikovno zajeta v istem zapisniku so bila tudi po presoji pritožbenega sodišča, upoštevajoč določbo 64. člena ZKP zbrana od mladoletnega oškodovanca ob prisotnosti zakonitega zastopnika.
Zatrjevana kršitev 8. člena ZPND ni podana, saj navedeni člen, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, določa, da ima žrtev nasilja pravico do zagovornice oziroma zagovornika, ki v skladu s posebnimi predpisi ščiti žrtvine koristi v postopkih in aktivnostih, ki jo zadevajo. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek izpodbijanega sklepa, da je posebni predpis v predmetni zadevi Zakon o kazenskem postopku. Kot je bilo že pojasnjeno, pa njegove določb niso bile kršene, saj so bila obvestila po 148. členu od mld. oškodovanca zbrana v prisotnosti njegove zakonite zastopnice.
Dolžnost upoštevanja danih zdravniških navodil in izogibanja ravnanj, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja, po ustaljeni sodni praksi pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme opravljati običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu, saj bi bilo takšno tolmačenje preozko in neživljenjsko. Če tovrstna dejanja delavca niso v nasprotju z navodili zdravnika, potem ni zadržkov, da bi jih delavec lahko opravljal tudi v času bolniške odsotnosti. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožniku samostojna vožnja avtomobila kot taka ni bila prepovedana, zato je na ta način tožnik lahko opravljal krajša in razumna življenjska opravila, in sicer peljal je otroke v vrtec in šolo ter šel do garaže preveriti olje in vodo v avtomobilu.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala očitka, da naj bi tožnik v spornem obdobju na očitane dni bolniškega staleža opravljal pridobitno dejavnost. Zgolj okoliščini, da je imel tožnik na svojem avtomobilu napis "odkup vozil A." (šele kasneje je pričel z opravljanjem te dejavnosti v okviru samozaposlitve) ter, da se je z detektivom dogovarjal o odkupu enega vozila, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za zaključek, da je tožnik opravljal pridobitno dejavnost.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00051189
OZ člen 179.
škodni dogodek - nepremoženjska škoda - telesna poškodba - pravična denarna odškodnina - zavarovalna polica - odbitna franšiza - dokaz s sodnim izvedencem - zelo lahek primer po Fischerjevi lestvici - povprečna neto plača - tuja pomoč
Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja med zelo lahke (I. skupina), njegova nepremoženjska škoda pa je ocenjena na približno tri povprečne neto plače v RS, kar pomeni, da prisojena odškodnina ne odstopa od ustaljene sodne prakse.
preklic pogojne obsodbe - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi
Osnovni namen instituta posebnega pogoja je namreč izpolnitev obveznosti oškodovancu in v zvezi s tem dana možnost obsojencu, da to odločitev sodišča spoštuje in naloženo obveznost tudi dejansko izpolni, da ne bo prišlo do preklica pogojne obsodbe.
stranke zapuščinskega postopka - sklep o dedovanju - dedič
Glede na neizpodbijano dejstvo, da pritožnik ni dedič v predmetnem zapuščinskem postopku o zapustniku C. O., sta izpodbijani odločitvi pravilni in zakoniti.
V skladu s 175. členom Zakona o dedovanju (ZD) so stranke zapuščinskega postopka dediči zapustnika (zakoniti, oporočni), volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (ki zahtevajo izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja ter tudi upniki zapustnika, ki zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dediča).
Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad (drugi odstavek 22. člena KZ-1). Bistveni sestavini silobrana sta torej napad in obramba, pri čemer mora biti obramba nujno potrebna in sorazmerna za odvrnitev napada, napad pa stvaren in istočasen.
Močan udarec naravnost v obraz po intenziteti presega odrivanje ali prerivanje, zaradi česar ni podana sorazmernost med napadom in obrambo.
URS člen 26. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 11, 13, 24, 26, 27.
odškodninska odgovornost države - odgovornost za delo sodnika - protipravnost - kvalificirana protipravnost - predhodni preizkus tožbe - spor z mednarodnim elementom - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - pristojnost slovenskega sodišča - vsebinsko odločanje o zahtevku
Pri presoji o protipravnosti ravnanja je treba izhajati iz same narave sodniškega dela, zato pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju tako govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
V zadevnem primeru je bilo postopanje sodišča v skladu s predpisi, ko je tožbo vročilo v odgovor toženi stranki. Po ugovorih tožene stranke glede mednarodne pristojnosti in uporabe prava je sodišče naredilo primerne korake, da je raziskalo dejstva, da je lahko razčistilo ta vprašanja. Zavrženje tožbe ob njenem predhodnem preizkusu ne bi bilo niti v skladu z določili Bruseljske uredbe I.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051986
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-e, 119, 119/1, 119/1-b, 119/4.
blagovna znamka - prenos blagovne znamke - pravna narava razmerja - pogodba o distribuciji - registracija blagovne znamke - enakost ali podobnost znamk - enakost ali podobnost blaga ali storitev - pravica iz naslova imetništva zaščitene blagovne znamke - prednost starejše znamke - zloraba zaupanja - slaba vera prijavitelja znamke - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - nadomeščanje trditvene podlage z izvajanjem dokazov - dokaz z izvedencem - relevantnost dokaza
Naloga tožene stranke kot lokalnega distributerja, za kar je prejemala plačilo, je bila poiskati ključne kupce, zgraditi prodajno mrežo, promovirati proizvode in določiti prodajne pogoje.
Naloga tožene stranke je bila namreč ravno ta, da poskrbi za prodajo in promocijo izdelkov tožeče stranke pod navedeno blagovno znamko na trgu Republike Slovenije in Srednje ter Južne Evrope. Tožena stranka je bila poslovni partner tožeče stranke v okviru opisanega poslovnega odnosa po distribucijski pogodbi, kar pa ne more vplivati na njeno upravičenje do registracije enake figurativne blagovne znamke za isto vrsto proizvodov in storitev, kot jo je predhodno že registrirala tožeča stranka.
Namen točke e prvega odstavka 44. člena ZIL-1 je v tem, da imetnik znamke od distributerja pričakuje lojalnost in ščitenje njenih interesov, tožena stranka pa je svojo obveznost prekršila.
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno že iz navedb strank v postopku ugotovilo, da je bil odnos med strankama tesen in zaupen in je bilo vzpostavljeno distribucijsko in ne le prodajno razmerje.
Vprašanje slabe vere ni pravno odločilnega pomena pri presoji, ali je v postopku izkazan zakonski dejanski stan po točki b prvega odstavka 119. člena v zvezi s točko e prvega odstavka 44. člena ZIL-1.
Pravili o neodplačnosti obveznosti prenosa in obveznosti ponujanja iz drugega in tretjega odstavka 112. člena ZMed se nanašata zgolj na prepoved odplačnosti samega dostopa do signala za prenos.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00054572
ZASP člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 344, 346, 347, 347/1. URS člen 22, 60. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/2, II/2-7.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - zastaranje zahtevka - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti - nedobrovernost - civilna kazen po ZASP
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
Sodišče prve stopnje z načinom vračunavanja delnih plačil ni odločalo o že razsojeni stvari. Ker so plačila bila izvedena pred začetkom predmetnega izvršilnega postopka, ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi jih ob pravnomočni zavrnitvi predloga za izvršbo v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi bilo možno odštevati le od izvršilnih stroškov in glavnice.
Ker sta bili dolžnici v času delnih plačil v zamudi s plačilom glavnice in izvršilnih stroškov, je sodišče ta plačila skladno z določbo 288. člena OZ pravilno odštevalo od nateklih in neplačanih zakonskih zamudnih obresti, ki glede na razloge sodišča prve stopnje ter po sodišču prve stopnje izdelan obračun terjatve, v času nobenega delnega plačila še niso dosegle glavnice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00053218
KZ-1 člen 29, 29/3, 49, 49/2, 314, 314/2. ZKP člen 358, 358-4, 371, 371/2, 372, 372-1, 391.
povzročitev splošne nevarnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - objektivni pogoj kaznivosti - požar - netilno sredstvo - ogrozitveno kaznivo dejanje - dokazni standard gotovosti - prištevnost - bistveno zmanjšana prištevnost - izvedenec psihiatrične stroke - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba
V tej zvezi je potrebno poudariti še, da se je obdolžencu očitala storitev ogrozitvenega kaznivega dejanja, in sicer kvalificirane oblike kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1, pri katerem je inkriminiran že poskus izvedbe nevarnega dejanja. To kaznivo dejanje pa (med drugim) temelji na posebnem storilčevem namenu zastraševanja, pri čemer zadostuje zgolj nastanek abstraktne nevarnosti za varnost ljudi in premoženja večje vrednosti.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - objektivni pogoji - subjektivni pogoji - pravna oseba - sorodstveno razmerje
Med dolžnikom (sinom takratne zakonite zastopnice toženke) in toženko (pravno osebo) ni bilo sorodstvenega razmerja v smislu domneve slabovernosti iz drugega odstavka 256. člena OZ. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo na pravilnost končne odločitve. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi prvega odstavka 256. člena OZ, po katerem se odplačno razpolaganje lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano. Iz predvsem 20. točke in drugih točk obrazložitve izpodbijane sodbe so namreč razvidne obširno ugotovljene okoliščine o dolžnikovi in toženkini nedobrovernosti. Tožnica v odgovoru na pritožbo v tem delu utemeljeno izpostavlja, da je treba védenje pravne osebe presojati glede na védenje njenega zakonitega zastopnika.