OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065487
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/1, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 86, 112, 112/1.
potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - hipotekarni bančni kredit - valutno tveganje - ničnost pogodbe - obveznosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - tipska pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je toženka celovito in ustrezno izvedla svojo pojasnilno dolžnost (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev), izhajalo iz v sodni praksi VSRS in SEU uveljavljenih stališč oziroma meril. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Razen navedenega poudarka, se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita, vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Da so se stranke toženke, tudi tožnik, zavedale, da se višina anuitet spreminja glede na spremembo tečaja, izhaja tudi iz neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stranke glede na (spremenljiv) tečaj same izbirale datum črpanja kredita, ker so lahko dobile višje izplačilo, če je bilo izplačilo na dan, ko je bil tečaj ugodnejši. Toženka je tudi v nadaljevanju trajanja pogodbenega razmerja tožnika redno obveščala o spremembah obrestne mere in ga vabila na informativne razgovore glede stanja kredita in možnosti reprogramiranja. Ni sporno, da je tožnik enkrat (15. 1. 2013) tudi prišel na razgovor, a se za spremembo valute ni odločil, čeprav je bil posebej opozorjen, da je menjalni tečaj glede na prejšnja leta bistveno spremenjen. Če se tožnik niti takrat, ko je bil seznanjen s spremembami tečaja v zadnjih štirih letih in pol, ni odločil za konverzijo kredita v EUR, je neprepričljiva pritožbena trditev, da pritožnik, „če bi bil seznanjen s preteklimi gibanji CHF, gledano dolgoročno“ kreditne pogodbe ne bi sklenil.
Za presojo predpostavk nepoštenosti oziroma nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS je odločilno, ali je znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko obstajalo v času sklepanja pogodbe. Če je bila (ali bi glede na svoje znanje in strokovnost lahko bila) banka informirana o rizikih glede spremembe tečaja oziroma so ji bile znane tedaj obstoječe okoliščine, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe, pa o tem potrošnika ni obvestila, bi bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna. Če pa banka ni ravnala nevestno, se ne more šteti, da je v trenutku sklepanja pogodbe obstajalo neravnotežje v pravicah in obveznostih strank na škodo potrošnika samo zato, ker se je med izvrševanjem pogodbe spremenil devizni tečaj. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku pogodbe ni vedela niti mogla vedeti, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja - vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že v času sklepanja kreditnih pogodb v letu 2008.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se je tožnik le posplošeno skliceval na gospodarsko krizo, zlom finančnih trgov in depreciacijo EUR. Gospodarska kriza kot spremenjena okoliščina se v skladu s teoretičnimi izhodišči, ki jim sledi tudi sodna praksa, lahko uspešno uveljavlja, če je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, ki razkrivajo: (1) spremembe dohodkov/odhodkov zaradi krize, (2) odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine zunanje, nepričakovane, (3) vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo in splošni položaj stranke, (4) kakšno je bilo ocenjevanje tveganja, (5) kakšno je bilo ravnanje, da ni mogoče očitati pomanjkanja ustrezne skrbnosti in (6) kaj je stranka storila, da bi izpolnila načelo in temeljno zavezo pacta sunt servanda.
motenje posesti - pasivna legitimacija v sporu zaradi motenja posesti - oblikovanje tožbenega zahtevka - dajatveni zahtevek - ugotovitveni zahtevek - ugotovitveni zahtevek v sporih zaradi motenja posesti - izvrševanje posesti - posestno stanje - samovoljna sprememba načina izvrševanja posesti - način izvrševanja soposesti - samopomoč
Po določbi 426. člena ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja.
Iz starejše sodne prakse res izhajajo primeri, da je v pravdi zaradi motenja posesti ob dajatvenem zahtevku postavljen tudi ugotovitveni zahtevek. Vendar pa novejša sodna praksa takšno cepitev zavrača zaradi neobstoja ustrezne zakonske podlage. Ugotovitveno tožbo je namreč mogoče vložiti le pod pogoji iz 181. člena ZPP. Poleg tega tudi druge tožbe, ki se nanašajo na opustitev ali prepoved – npr. negatorna tožba – nimajo ugotovitvenega dela.
ZKP člen 372, 372/3, 383, 383/1. KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/1. ZZUSUDJZ člen 3. Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (2021) člen 1.
preizkus sodbe po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Po opisu dejanja iz obtožbe, bi naj obdolženec kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 storil v časovnem obdobju od oktobra 2010 do marca 2011, in sicer do 7. 3. 2011, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona.
Vendar pa kljub upoštevanju najbolj ekstenzivne razlage navedenih predpisov, da je bilo zastaranje zadržano za 64 dni v spomladanskem obdobju na podlagi 3. člena ZZUSUDJZ ter za 73 dni v jesenskem obdobju na podlagi Sklepov o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih, določenih z zakonom z dne 19. 11. 2020, 16. 12. 2020 in 8. 1. 2021, je desetletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, že potekel.
Določba 190. člena ZPP ureja materialno upravičenje strank, medtem ko peti odstavek 239. člena ZFPPIPP določa le upnikovo procesno legitimacijo za predlog za začetek stečajnega postopka. Le-ta je po 3. točki 231. člena ZFPPIPP izkazana, če je upnikova terjatev do dolžnika verjetna in da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca, kar vse predstavlja procesno predpostavko za vodenje postopka.
GOZDOVI - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00050609
OZ člen 39, 39/1, 39/2, 46, 86, 94, 95. ZZad člen 74, 74/1, 74/2. ZSKZ člen 14, 14/2, 16, 16/1, 16/2, 16/7. ZZK-1 člen 243.
zadruga - družbena lastnina - lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov - neodplačna pridobitev - ex lege prenos v last države - ničnost pogodbe - izbrisna tožba - nasprotovanje prisilnim predpisom - nasprotovanje moralnim načelom - pravni temelj - namen pogodbe - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - dopustna kavza - zmota - izpodbojnost pogodbe - nekonkretizirane trditve
S podpisom Pogodbe je tožeča stranka smiselno priznala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah toženi stranki, zato je bil tudi opravljen zakonsko predviden prenos v njeno last, ki se je izvedel s Pogodbo. Drugačne trditve tožeče stranke sedaj v tem postopku zato ne morejo pomeniti, da je Pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nična.
Pritožnica kavzo (podlago) pojmuje kot pravno podlago, kar je pravno zmotno. Iz prvega odstavka 39. člena OZ izhaja, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Vendar izraz podlaga ne pomeni pravnega temelja (titulus iuris), temveč glavni namen oziroma razlog obveznostne pogodbe (causa finalis) in iz nje izvirajočega obveznostnopravnega ali obligacijskega razmerja, pri tem pa v samo kavzo vdirajo tudi motivi za nastanek pogodbe.
obnova postopka - izvršilni postopek - neposredno izvršljiv notarski zapis
ZIZ dopušča možnost obnove postopka zgolj v dveh primerih: proti tistemu delu sklepa o izvršbi, s katerim je bilo naloženo, naj dolžnik poravna terjatev in proti pravnomočnemu sklepu, s katerim sodišče predlogu za nasprotno izvršbo ugodi ali ga zavrne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056504
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. OZ člen 119, 119/1, 190, 190/1, 377, 382a, 1012.
ničnost pogodbe - neupravičena obogatitev - valuta denarne obveznosti (valutna klavzula) - valutna klavzula v CHF - oderuške pogodbene obresti - preplačilo - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami (protispisnost) - tek zamudnih obresti, ki dosežejo glavnico
Pritožba pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izvedensko mnenje in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje.
Določba 382.a člena OZ, ki določa, da pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, se za zamudne obresti ne uporablja, ne glede na to, ali gre za zakonske ali pogodbene zamudne obresti.
Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo o ničnosti valutne klavzule (tečajne razlike) in zavzelo stališče, da takšne klavzule same po sebi niso nične. V konkretnem primeru gre za gospodarsko pogodbo, kjer je varstvo pogodbenih strank omejeno in manjše kot v razmerju do potrošnikov. Oblika obveznosti oziroma vrsta pogodbe od osebe poroka ni odvisna. Stranki spornih dveh pogodb sta gospodarski družbi, zato gre za gospodarski pogodbi, za kateri, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, domneva oderuških obresti iz 377. člena OZ ne velja.
neupravičena obogatitev - kondikcijski zahtevek - odškodninski zahtevek - razmerje med odškodninskim in kondikcijskim zahtevkom - sklep o delitvi dobička - neobstoj pravnega naslova - predhodno vprašanje - pravni učinek - zastaranje - začetek teka zastaralnih rokov
Ni pravilno stališče, da zahtevek, ki temelji tudi na trditvah o protipravnem ravnanju toženca, ne more biti kondikcijski, temveč je lahko le odškodninski, ter da trditve o protipravnem ravnanju okoriščenca ne izključujejo postavitve zahtevka iz neupravičene obogatitve. Pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevka na odškodninski podlagi je, da so trditve o protipravnem ravnanju ustrezno substancirane. Ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek primarno (izrecno) uveljavljala na obogatitveni podlagi, ga je sodišče prve stopnje na tej podlagi tudi obravnavalo.
Kadar je predmet izpolnitve denarni znesek, je praviloma prejemnik tudi obogaten za ta znesek, tožnik pa je za navedeni znesek prikrajšan. Pri kondikcijah sta tako obogatitev in prikrajšanje običajno identična.
Odgovor na vprašanje, kdaj ima upnik pravico terjati oziroma kdaj lahko terja izpolnitev obveznosti, ni enoznačen, temveč je pri odgovoru nanj potrebno upoštevati okoliščine vsakega posameznega primera. Tudi kadar gre za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve za začetek teka zastaranja ni vedno odločilen trenutek premika premoženja. Institut zastaranja namreč temelji na občutljivem ravnovesju med interesi upnika in dolžnika, ki ga v osnovi varuje, ter pravnega reda. Po eni strani institut zastaranja zasleduje javni interes, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča (pravna varnost), po drugi strani pa zastaranje pomeni resno omejitev upnikove pravice, saj je izguba pravice zgolj zaradi poteka časa v nasprotju z idejo pravičnosti. Zato upniku, ki ni imel prave možnosti uveljaviti svoje pravice, ni mogoče očitati pasivnosti.
soglasje za plačilo stroškov - stroški stečajnega postopka - rezervni sklad - izločitvena pravica v stečajnem postopku - sredstva rezervnega sklada - upravljanje večstanovanjske stavbe - nov upravnik - temeljna načela stečajnega postopka - načelo enakega obravnavanja upnikov
Nujno je ugotoviti natančne zneske, ki predstavljajo sredstva rezervnega sklada, saj v tem primeru gre za pravice izločitvenih upnikov do sredstev rezervnega sklada. Glede pritožbenih izvajanj, da iz ugotavljanja analize izvršb ne bo imela koristi stečajna masa, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri stečajnem postopku ne gre za to, da imajo korist samo nekateri upniki, pač pa sta bistveni načeli stečajnega postopka, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (46. člen ZFPPIPP) in da je treba postopek zaradi insolventnosti voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov (47. člen ZFPPIPP). To pa niso le ločitveni upniki, pač pa tudi navadni, prednostni in izločitveni upniki.
Prav ima upraviteljica, ko navede, da je treba ravnati v skladu s Stanovanjskim zakonom, da se sredstva rezervnega sklada prenesejo na novega upravnika (61. člen SZ-1). Drugačno ravnanje namreč pomeni prekršek, ki bi ga moral v nasprotnem primeru kriti dolžnik. Tako ne držijo pavšalne navedbe upnika, da gre za zgolj stroške za stečajno maso in tudi ni sprejemljiv njegov predlog, da naj upraviteljica predlaga izločitvenim upnikom sredstev rezervnega sklada, da prevzamejo celotne terjatve in ob tem doplačajo (pavšalno) ocenjeni delež za terjatev, ki bi se nanašala na splošno maso oziroma da naj se naredi groba (najbrž mišljena) pavšalna razmejitev zneskov v terjatvah, ki se nanašajo na sredstva rezervnega sklada in na stroške upravljanja.
Zakupnik mora, če je med zakupom na stvari izvršil kakšne spremembe, stvar dolžan vrniti v stanju, v kakršnem je bila, ko jo je dobil v zakup.
Še vedno gre za pogodbeno obveznost, da mora toženec po prenehanju najemne pogodbe odstranil pano, katere zapadlost je vezana prav na prenehanje najemne pogodbe.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, zakaj je potrebno predlagatelju dodatni prejemek v višini 100,00 EUR, ki ga je iz naslova privarčevanih sredstev prejemal do sedaj, znižati na (za) 50,00 EUR, obširno in prepričljivo (konkretno) pojasnilo. Pritožnik tem razlogom ne oporeka, zgolj njegovo izražanje nestrinjanja z odločitvijo in zahteva po višjem znesku pa pomislekov v njeno pravilnost ne vzbudita. Enaka ugotovitev velja glede njegove v pritožbi podane „zahteve“ po takojšnjem prenehanju skrbništva.
Glede na to, da je pred sodiščem predmet presoje pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zoper katerega je tožeča stranka vložila tožbo, v tem primeru sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za zavrženje tožbe, temveč bi moralo o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini (v izreku sodbe). Z zavrženjem tožbe je sodišče tožeči stranki brez pravne podlage odvzelo pravico do pravnega varstva. Sodišče se je sicer spuščalo tudi v presojo utemeljenosti razlogov, ki so vodili toženo stranko pri zavrženju zahteve za priglasitev stranske udeležbe in zavrženju pritožbe, vendar pa o zakonitosti take odločitve sodišče ni presodilo. S tem pa je kršilo določbe postopka, kar je imelo vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00050905
ZPP člen 7, 212, 185, 286, 287, 343. SZ-1 člen 84, 84/1. ZPP-E člen 125. OZ člen 587.
plačilo najemnine - najemno razmerje - trajanje najemne pogodbe - najemna pogodba za določen čas - neprerekana dejstva - trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - zavrnitev dokaza - zavrženje pritožbe - sprememba tožbe - ugovor zastaranja - dolg - najemnina in stanovanjski stroški - novela ZPP-E - odvetniški stroški
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo na tožencu dokazno breme o tem, da je svoje obveznosti po najemni pogodbi izpolnil. Gre za ugovor ugasle pravice, tak ugovor pa spada v toženčevo trditveno in dokazno breme.
Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja ob sklicevanju na 286. člen ZPP zavrnilo zato, ker to ni bil prvi narok. Pritožbeno sodišče odločitvi sicer pritrjuje, a iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila določba 286. člena ZPP, z vsebino, kot jo je sodišče prve stopnje uporabilo, uveljavljena šele z novelo ZPP-E in se v tem postopku, saj se je začel pred začetkom uporabe novele (to je pred 14. 9. 2017), uporabljajo še določbe do takrat veljavnega ZPP (glej 125. člen ZPP-E). Vendar pa taka zmotna uporaba 286. člena ZPP ni vplivala na pravilnost odločitve. Sodna praksa namreč tudi pred spremembo te določbe ugovora zastaranja, ki je bil dan po prvem naroku, ni neomejeno dopuščala. Dopuščala ga je le, če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku. Da bi taka dejstva bila navedena in kdaj, pa toženec v pritožbi ne pojasni.
Ker dolžnik sodne takse ni plačal in ker pritožbeno ni sporno, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se ugovor zoper sklep šteje za umaknjen.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - prodaja stanovanja ali družinske stanovanjske hiše - izpraznitev in izročitev stanovanja
Pravnomočni sklep, s katerim je naložena izpraznitev nepremičnine, je po tretjem odstavku 395. člena ZFPPIPP izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki to stanovanje ali stanovanjsko hišo uporabljajo skupaj z dolžnikom. Vprašanje dopustnosti bivanja dolžnika v navedeni nepremičnini tudi po poteku v izpodbijanem sklepu določenega roka za izpraznitev je predmet izvršilnega postopka, ki ga kot izvršitelj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP opravlja upravitelj. Zato je stvar morebitnega dogovora med upraviteljem in dolžnico, koliko časa do prodaje stanovanja v njem lahko še prebiva. Pritožbeno sodišče sicer razume težko situacijo, v kateri se je znašla dolžnica. Vendar mu zakon drugačne odločitve ne omogoča. Družinsko situacijo dolžnice lahko kvečjemu upošteva CSD in tudi upravitelj, ki opravlja izvršilna dejanja, saj je v končni fazi v korist stečajne mase in s tem v skladu z načelom zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), če v času do prodaje nepremičnine stroške v zvezi z nepremičnino krije dolžnica in tako ne gredo v breme stečajne mase.
zamudna sodba - poizvedbe sodišča prve stopnje o zatrjevanih kršitvah - res iudicata - pravnomočno razsojena stvar/res transacta - vsebina poravnave - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe - pravilnost vročitve - izpodbita domneva o resničnosti vsebine javne listine - vročilnica
V poravnavi ni navedeno, da se z njo rešujejo vse sporne zadeve med pravdnima strankama, izrecno je navedeno, da se rešuje vse, kar je sporno v postopku N .../2019. Ker v slednjem ni šlo za plačilo uporabnine, kar je predmet spora v danes obravnavani sodbi, pač pa je šlo za delitev skupnega premoženja, je pritožbeni očitek o res transacta neutemeljen.
stroški pravdnega postopka - pripravljalna vloga - dokazni predlog - pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami
Pritožbeno izpostavljanje, da je sodišče prve stopnje opravilo »zgolj« pripravljalni narok in da bi moralo zato tožeči stranki povračilo odvetniških stroškov (za pristop na omenjeni narok) odmeriti v skladu z 2. točko Tar. št. 20 OT, je v nasprotju z obvezno razlago Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije
Res je omenjena vloga poimenovana kot »Odgovor na zahtevo za prekinitev postopka«, v kateri je tožnica odgovorila na toženkino zahtevo za prekinitev postopka, vendar pa v njej vsebovana obrazložitev očitno presega vsebino ustreznega odgovora (na podano zahtevo) in je (bila) relevantna tudi za odgovor na ključna (materialno-pravna) vprašanja predmetnega postopka (to je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka).
V tem kontekstu ne drži trditev pritožbe, da obveznost toženke (tudi v primeru razveze Sporazuma) obstoji še naprej in da ni omejena, zato kot porok odgovarja tudi za predčasno zapadlo obveznost glavnega dolžnika. Na obravnavano zadevo namreč zadeve VSRS III Ips 81/2004 z dne 9. 12. 2015 ni mogoče aplicirati. Res je, da sta se sedanji pravdni stranki v točki 3 dogovorili, da toženka odgovarja za celotno terjatev iz točke 2 Sporazuma in da njena obveznost "ugasne" ob poplačilu celotne terjatve z obrestmi in stroški. Nista pa (za razliko od zadeve VSRS III Ips 81/2004 z dne 9. 12. 2015, ko je takšen dogovor vsebovala kreditna pogodba) za primer razveze Sporazuma (ko sta pogodbeni stranki v skladu s prvim odstavkom 111. členom OZ sicer prosti svojih obveznosti) sklenili dogovora, da v primeru zamude in v posledici odstopnega upravičenja zapade v plačilo celotna obveznost iz Sporazuma. Ker torej Sporazum dogovora o predčasnem poplačilu obveznosti ne vsebuje, toženke kot poroka v primeru njegove razveze ne zavezuje.
OZ člen 46, 86, 94. ZZZDR člen 51, 51/2. ZPP člen 285. DZ člen 67.
neveljavnost pravnega posla - tožba na ugotovitev neveljavnosti oporoke - ničnost oporoke - pristnost oporoke - oporočna sposobnost zapustnika - sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - oblikovanje tožbenega zahtevka - skupno premoženje
V sodni praksi je že dobro desetletje uveljavljeno stališče, da je treba pri izpodbijanju oporok (in drugih pravnih poslov) glede na zatrjevani razlog neveljavnosti postaviti ustrezen zahtevek (na ugotovitev ničnosti pri nični ali neobstoječi oporoki in na razveljavitev pri izpodbojni oporoki). Zahtevek, ki se glasi na »ugotovitev neveljavnosti« oporoke, ni ustrezen, je nesklepčen in mu ni mogoče nuditi pravnega varstva. Glede na povedano je jasno, da je primarni ugotovitveni zahtevek (na ugotovitev neveljavnosti oporoke) neustrezen in ga je treba zavrniti že iz tega razloga.
postopek osebnega stečaja - prodaja stanovanja ali družinske stanovanjske hiše - sklep o izpraznitvi stanovanja oziroma stanovanjske hiše - nepremičnina v solastnini
Sodna praksa je že sprejela stališče, da v stečajnem postopku sklepa po drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP ni mogoče izdati v primeru, ko je dolžnik solastnik nepremičnine. Kupec, ki je nepremičnino v solastnini kupil v stečajnem postopku, pridobi možnost neposredne uporabe le-te, vendar to predpostavlja, da v nepremičnini ni drugih upravičencev, ki imajo prav tako samostojno, iz njihove lastninske pravice izhajajočo pravico uporabljati stvar.