postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - odpust obveznosti - ugovor zoper odpust obveznosti - ovira za odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - nepoštenost ravnanja
Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da lahko verjame, da je imela dolžnica finančne težave zaradi težkih življenjskih preizkušenj, vendar pa kljub temu ni mogoče nuditi sodnega varstva njenemu ravnanju, ki ni bilo vestno niti pošteno do upnikov. Prevzemala je namreč obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njenim premoženjskim stanjem.
Navedbe o tem, da je izgubila moža in ostala sama z mladoletnima otrokoma in da ima psihične ter fizične zdravstvene težave, so sicer žalostne in jih pritožbeno sodišče razume, vendar pa ne morejo opravičevati njenega ravnanja, ki ni bilo pošteno niti vestno in ne more iti na breme upnikov. Sodišče je zavezano soditi po ustavi in zakonih, kar pomeni, da ne sme sprejemati odločitev, ki ne bi temeljile na ugotovljenih dejstvih in v tem primeru ZFPPIPP, četudi lahko razume težko situacijo, v kateri živi dolžnica.
postopek ugotavljanja - premoženje dolžnika - procesna neaktivnost stranke - nadaljevanje postopka - razpis naroka - stroški potrebni za izvršbo - predložitev seznama dolžnikovega premoženja
Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvi, da dolžnik na sicer pravilno v tujini vročeno odredbo za predložitev seznama premoženja z dne 13. 11. 2019 ni odgovoril in da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega prebivališča, utemeljujeta zaključek, da so podani pogoji za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja.
Za primere, ko dolžnik v roku, ki mu ga v odredbi za predložitev seznama premoženja določi sodišče, ne predloži seznama o stanju svojega premoženja, je v šestem odstavku 31. člena ZIZ izrecno predpisano, da mora sodišče razpisati narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja. Pasivnost dolžnika tako ni razlog za ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja, ampak razlog za nadaljnje postopanje sodišča v smeri razpisa naroka.
Dejstvo, da dolžnik prebiva v tujini, ni razlog, ki bi utemeljeval ustavitev postopka z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja brez razpisa naroka. V takem primeru je dolžniku vabilo na narok pač treba vročiti v tujino. Če se dolžnik, čeprav je bil pravilno vabljen na narok, tega neupravičeno ne udeleži, pa ZIZ predpisuje tudi nadaljnje ukrepe sodišča v smeri zagotovitve izpolnitve dolžnikove obveznosti, da poda seznam premoženja. V takšnem primeru mora namreč sodišče dolžnika kaznovati z denarno kaznijo po 33. členu ZIZ (osmi odstavek 31. člena ZIZ). Tudi za takšno postopanje sodišča pa to, da dolžnik ne prebiva v Republiki Sloveniji, ni ovira.
zavrženje tožbe - rok za dopolnitev tožbe - nepopolna tožba
Ker tožnikova tožba ni vsebovala dokončne odločbe, ki jo s tožbo izpodbija, ga je sodišče pravilno pozvalo, da v roku 15 dni predloži dokončno odločbo, ki jo s tožbo izpodbija. Hkrati ga je seznanilo z možnostjo pridobitve brezplačne pravne pomoči ter ga opozorilo, da bo tožbo zavrglo, v kolikor ne bo ravnal po sklepu sodišča.
Po poteku 15-dnevnega roka je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka vložene tožbe ni dopolnila skladno s sklepom z dne 16. 7. 2021, pri strokovni službi za brezplačno pravno pomoč pri DSS v Ljubljani in DS v Celju pa preverilo, ali je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Ker tožnik do 23. 9. 2021 ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč, je sodišče tožbo v skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
zamudna sodba - poizvedbe sodišča prve stopnje o zatrjevanih kršitvah - res iudicata - pravnomočno razsojena stvar/res transacta - vsebina poravnave - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe - pravilnost vročitve - izpodbita domneva o resničnosti vsebine javne listine - vročilnica
V poravnavi ni navedeno, da se z njo rešujejo vse sporne zadeve med pravdnima strankama, izrecno je navedeno, da se rešuje vse, kar je sporno v postopku N .../2019. Ker v slednjem ni šlo za plačilo uporabnine, kar je predmet spora v danes obravnavani sodbi, pač pa je šlo za delitev skupnega premoženja, je pritožbeni očitek o res transacta neutemeljen.
stroški pravdnega postopka - pripravljalna vloga - dokazni predlog - pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami
Pritožbeno izpostavljanje, da je sodišče prve stopnje opravilo »zgolj« pripravljalni narok in da bi moralo zato tožeči stranki povračilo odvetniških stroškov (za pristop na omenjeni narok) odmeriti v skladu z 2. točko Tar. št. 20 OT, je v nasprotju z obvezno razlago Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije
Res je omenjena vloga poimenovana kot »Odgovor na zahtevo za prekinitev postopka«, v kateri je tožnica odgovorila na toženkino zahtevo za prekinitev postopka, vendar pa v njej vsebovana obrazložitev očitno presega vsebino ustreznega odgovora (na podano zahtevo) in je (bila) relevantna tudi za odgovor na ključna (materialno-pravna) vprašanja predmetnega postopka (to je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka).
ZKP člen 372, 372/3, 383, 383/1. KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/1. ZZUSUDJZ člen 3. Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (2021) člen 1.
preizkus sodbe po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Po opisu dejanja iz obtožbe, bi naj obdolženec kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 storil v časovnem obdobju od oktobra 2010 do marca 2011, in sicer do 7. 3. 2011, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona.
Vendar pa kljub upoštevanju najbolj ekstenzivne razlage navedenih predpisov, da je bilo zastaranje zadržano za 64 dni v spomladanskem obdobju na podlagi 3. člena ZZUSUDJZ ter za 73 dni v jesenskem obdobju na podlagi Sklepov o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih, določenih z zakonom z dne 19. 11. 2020, 16. 12. 2020 in 8. 1. 2021, je desetletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, že potekel.
neupravičena obogatitev - kondikcijski zahtevek - odškodninski zahtevek - razmerje med odškodninskim in kondikcijskim zahtevkom - sklep o delitvi dobička - neobstoj pravnega naslova - predhodno vprašanje - pravni učinek - zastaranje - začetek teka zastaralnih rokov
Ni pravilno stališče, da zahtevek, ki temelji tudi na trditvah o protipravnem ravnanju toženca, ne more biti kondikcijski, temveč je lahko le odškodninski, ter da trditve o protipravnem ravnanju okoriščenca ne izključujejo postavitve zahtevka iz neupravičene obogatitve. Pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevka na odškodninski podlagi je, da so trditve o protipravnem ravnanju ustrezno substancirane. Ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek primarno (izrecno) uveljavljala na obogatitveni podlagi, ga je sodišče prve stopnje na tej podlagi tudi obravnavalo.
Kadar je predmet izpolnitve denarni znesek, je praviloma prejemnik tudi obogaten za ta znesek, tožnik pa je za navedeni znesek prikrajšan. Pri kondikcijah sta tako obogatitev in prikrajšanje običajno identična.
Odgovor na vprašanje, kdaj ima upnik pravico terjati oziroma kdaj lahko terja izpolnitev obveznosti, ni enoznačen, temveč je pri odgovoru nanj potrebno upoštevati okoliščine vsakega posameznega primera. Tudi kadar gre za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve za začetek teka zastaranja ni vedno odločilen trenutek premika premoženja. Institut zastaranja namreč temelji na občutljivem ravnovesju med interesi upnika in dolžnika, ki ga v osnovi varuje, ter pravnega reda. Po eni strani institut zastaranja zasleduje javni interes, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča (pravna varnost), po drugi strani pa zastaranje pomeni resno omejitev upnikove pravice, saj je izguba pravice zgolj zaradi poteka časa v nasprotju z idejo pravičnosti. Zato upniku, ki ni imel prave možnosti uveljaviti svoje pravice, ni mogoče očitati pasivnosti.
Določba 190. člena ZPP ureja materialno upravičenje strank, medtem ko peti odstavek 239. člena ZFPPIPP določa le upnikovo procesno legitimacijo za predlog za začetek stečajnega postopka. Le-ta je po 3. točki 231. člena ZFPPIPP izkazana, če je upnikova terjatev do dolžnika verjetna in da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca, kar vse predstavlja procesno predpostavko za vodenje postopka.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 122, 122/1, 224, 224/1, 224/2-3, 244, 244/1, 275, 275/3, 277, 277/1, 278, 278/2, 325, 325/1, 331, 331/1, 344, 363, 363/2. ZNP člen 21, 32, 32/1. OZ člen 255, 255/1, 259, 259/2, 260. ZZK-1 člen 243, 243/2-1. ZS člen 3.
prodaja nepremičnine - procesna legitimacija za pritožbo - pravočasnost pritožbe - dovoljenost pritožbe - paulijanska tožba (actio pauliana) - izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - izpodbojni zahtevek - darilna pogodba - neodplačno razpolaganje - povračilni zahtevek poZFPPIPP - relativna neučinkovitost izpodbitega pravnega posla - izbrisna tožba - zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine - dolžnik vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo - premoženje stečajnega dolžnika - stečajna masa - prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - premoženje tretjega
Odločilno dejstvo pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o prodaji, je okoliščina, da dolžnik ni imetnik (so)lastninske pravice na navedenih nepremičninah. Zemljiškoknjižni lastniki nepremičnega premoženja, ki je predmet prodaje v tem postopku, so tretje osebe. Po pravnomočni sodbi so ti dolžni dopustiti izvršbo, vsak na svojem deležu podarjenih nepremičnin, za izterjavo terjatve, ki izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi. Do izterjave te terjatve lahko pride torej zgolj v izvršilnem postopku. Po določbah ZFPPIPP se lahko v stečajnem postopku prodaja (zgolj) premoženje stečajnega dolžnika.
soglasje za plačilo stroškov - stroški stečajnega postopka - rezervni sklad - izločitvena pravica v stečajnem postopku - sredstva rezervnega sklada - upravljanje večstanovanjske stavbe - nov upravnik - temeljna načela stečajnega postopka - načelo enakega obravnavanja upnikov
Nujno je ugotoviti natančne zneske, ki predstavljajo sredstva rezervnega sklada, saj v tem primeru gre za pravice izločitvenih upnikov do sredstev rezervnega sklada. Glede pritožbenih izvajanj, da iz ugotavljanja analize izvršb ne bo imela koristi stečajna masa, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri stečajnem postopku ne gre za to, da imajo korist samo nekateri upniki, pač pa sta bistveni načeli stečajnega postopka, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (46. člen ZFPPIPP) in da je treba postopek zaradi insolventnosti voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov (47. člen ZFPPIPP). To pa niso le ločitveni upniki, pač pa tudi navadni, prednostni in izločitveni upniki.
Prav ima upraviteljica, ko navede, da je treba ravnati v skladu s Stanovanjskim zakonom, da se sredstva rezervnega sklada prenesejo na novega upravnika (61. člen SZ-1). Drugačno ravnanje namreč pomeni prekršek, ki bi ga moral v nasprotnem primeru kriti dolžnik. Tako ne držijo pavšalne navedbe upnika, da gre za zgolj stroške za stečajno maso in tudi ni sprejemljiv njegov predlog, da naj upraviteljica predlaga izločitvenim upnikom sredstev rezervnega sklada, da prevzamejo celotne terjatve in ob tem doplačajo (pavšalno) ocenjeni delež za terjatev, ki bi se nanašala na splošno maso oziroma da naj se naredi groba (najbrž mišljena) pavšalna razmejitev zneskov v terjatvah, ki se nanašajo na sredstva rezervnega sklada in na stroške upravljanja.
ZPP člen 192, 310, 310/2, 339, 339/1.. ZDSS-1 člen 20.
subvencija tržne najemnine - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - oblikovanost zahtevka - odločanje o enem zahtevku
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri odločanju zgolj o primarnem tožbenem zahtevku napačno uporabilo določilo 192. člena ZPP, zaradi česar je upoštevajoč drugi odstavek 310. člena ZPP prišlo do relativno bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
Pravilna je trditev pritožnika, da je v primarnem tožbenem zahtevku prvotoženka legitimirana kot izdajatelj odločbe, vendar je zavezanec po tej odločbi tako po primarnem kot po podrednem tožbenem zahtevku drugotoženka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da konkretno razmerje med primarnim in podrednim zahtevkom, omogoča sodišču odločitev o obeh zahtevkih z isto sodbo. Tožeča stranka je med postopkom večkrat oblikovala svoj tožbeni zahtevek. Iz oblikovanih tožbenih zahtevkov je razvidno, da je ožji zahtevek vključen v širšega.
Sodišče je v okoliščinah konkretnega primera spregledalo, da je zavezanec tako po primarnem tožbenem zahtevku kot po podrejenem zahtevku drugotoženka, na katero so tožniki z vlogo z dne 10. 7. 2019 razširili svojo tožbo. Sodišče je v 4. točki obrazložitve sodne odločbe sicer pravilno ugotovilo, da se je drugotoženka spustila v obravnavanje v glavne stvari, zaradi česar je sodišče štelo, da je v razširitev tožbe privolila. Vendar bi sodišče, glede na pripravljalno vlogo z dne 12. 7. 2019, moralo ugotoviti za kakšno izjavo volje drugotoženke gre in se do tega opredeliti.
Odločitev sodišča, s katerim je razsodilo samo o primarno postavljenem tožbenem zahtevkum, je nepravilna. Upoštevajoč načelo pospešitve postopka in oblikovanost tožbenih zahtevkov je potrebno skupno obravnavanje, da bi lahko prišlo do sukcesivne odločitve. Tudi ureditev ZPP dopušča obe možnosti.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 39, 47, 47/4, 48, 49, 50, 51, 52.
nagrada in stroški izvedenca - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije - zelo zahtevno izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja
Pritožba opozarja, da za izdelavo skice študij spisa ni bil potreben. Iz spisovne dokumentacije tudi ne izhaja, da bi bil izvedencu spis predložen na vpogled. Ker je tudi stroškovnik izvedenca v zvezi s to postavko vsebinsko prazen - izvedenec se sklicuje le na 48. člen Pravilnika - je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi sledilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se ta postavka izvedencu ne prizna.
Tudi glede postavke, ki se nanaša na izdelavo izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, je stroškovnik vsebinsko prazen, saj je naveden le 47. člen Pravilnika. Pritožba utemeljeno opozarja, da izvid/skica obsega le eno A4 stran. Po zatrjevanjih pritožbe je izvedenec lahko uporabil elaborate predhodnih meritev na tem območju. Izvedenec je imel možnost, da se opredeli do pritožbenih zatrjevanj, vendar te možnosti ni izkoristil. Pritožbeno sodišče zato sledi pritožniku, da je pisni izvid moč oceniti kot manj zahtevnega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065487
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/1, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 86, 112, 112/1.
potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - hipotekarni bančni kredit - valutno tveganje - ničnost pogodbe - obveznosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - tipska pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je toženka celovito in ustrezno izvedla svojo pojasnilno dolžnost (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev), izhajalo iz v sodni praksi VSRS in SEU uveljavljenih stališč oziroma meril. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Razen navedenega poudarka, se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita, vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Da so se stranke toženke, tudi tožnik, zavedale, da se višina anuitet spreminja glede na spremembo tečaja, izhaja tudi iz neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stranke glede na (spremenljiv) tečaj same izbirale datum črpanja kredita, ker so lahko dobile višje izplačilo, če je bilo izplačilo na dan, ko je bil tečaj ugodnejši. Toženka je tudi v nadaljevanju trajanja pogodbenega razmerja tožnika redno obveščala o spremembah obrestne mere in ga vabila na informativne razgovore glede stanja kredita in možnosti reprogramiranja. Ni sporno, da je tožnik enkrat (15. 1. 2013) tudi prišel na razgovor, a se za spremembo valute ni odločil, čeprav je bil posebej opozorjen, da je menjalni tečaj glede na prejšnja leta bistveno spremenjen. Če se tožnik niti takrat, ko je bil seznanjen s spremembami tečaja v zadnjih štirih letih in pol, ni odločil za konverzijo kredita v EUR, je neprepričljiva pritožbena trditev, da pritožnik, „če bi bil seznanjen s preteklimi gibanji CHF, gledano dolgoročno“ kreditne pogodbe ne bi sklenil.
Za presojo predpostavk nepoštenosti oziroma nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS je odločilno, ali je znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko obstajalo v času sklepanja pogodbe. Če je bila (ali bi glede na svoje znanje in strokovnost lahko bila) banka informirana o rizikih glede spremembe tečaja oziroma so ji bile znane tedaj obstoječe okoliščine, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe, pa o tem potrošnika ni obvestila, bi bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna. Če pa banka ni ravnala nevestno, se ne more šteti, da je v trenutku sklepanja pogodbe obstajalo neravnotežje v pravicah in obveznostih strank na škodo potrošnika samo zato, ker se je med izvrševanjem pogodbe spremenil devizni tečaj. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku pogodbe ni vedela niti mogla vedeti, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja - vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že v času sklepanja kreditnih pogodb v letu 2008.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se je tožnik le posplošeno skliceval na gospodarsko krizo, zlom finančnih trgov in depreciacijo EUR. Gospodarska kriza kot spremenjena okoliščina se v skladu s teoretičnimi izhodišči, ki jim sledi tudi sodna praksa, lahko uspešno uveljavlja, če je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, ki razkrivajo: (1) spremembe dohodkov/odhodkov zaradi krize, (2) odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine zunanje, nepričakovane, (3) vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo in splošni položaj stranke, (4) kakšno je bilo ocenjevanje tveganja, (5) kakšno je bilo ravnanje, da ni mogoče očitati pomanjkanja ustrezne skrbnosti in (6) kaj je stranka storila, da bi izpolnila načelo in temeljno zavezo pacta sunt servanda.
Iz pogodbe nikjer ne izhaja, da mu je podelila pooblastilo za posredno zastopanje, medtem ko ima upravnik, če ni v pogodbi drugače določeno, pooblastilo za neposredno zastopanje etažnih lastnikov (glej 27. člen SZ in 68. člen SZ-1). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je konkretne sporne posle družbaj sklenila v imenu in za račun toženke.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - prodaja stanovanja ali družinske stanovanjske hiše - izpraznitev in izročitev stanovanja
Pravnomočni sklep, s katerim je naložena izpraznitev nepremičnine, je po tretjem odstavku 395. člena ZFPPIPP izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki to stanovanje ali stanovanjsko hišo uporabljajo skupaj z dolžnikom. Vprašanje dopustnosti bivanja dolžnika v navedeni nepremičnini tudi po poteku v izpodbijanem sklepu določenega roka za izpraznitev je predmet izvršilnega postopka, ki ga kot izvršitelj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP opravlja upravitelj. Zato je stvar morebitnega dogovora med upraviteljem in dolžnico, koliko časa do prodaje stanovanja v njem lahko še prebiva. Pritožbeno sodišče sicer razume težko situacijo, v kateri se je znašla dolžnica. Vendar mu zakon drugačne odločitve ne omogoča. Družinsko situacijo dolžnice lahko kvečjemu upošteva CSD in tudi upravitelj, ki opravlja izvršilna dejanja, saj je v končni fazi v korist stečajne mase in s tem v skladu z načelom zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), če v času do prodaje nepremičnine stroške v zvezi z nepremičnino krije dolžnica in tako ne gredo v breme stečajne mase.
zahteva za varstvo zakonitosti - zahteva za obnovo kazenskega postopka - razmerje med predlogom za obnovo postopka in drugimi izrednimi pravnimi sredstvi
Ker se zahteva za varstvo zakonitosti in zahteva za obnovo kazenskega postopka razlikujeta v predmetu odločanja in postopku, po katerem sta obravnavani je sodišče prve stopnje v ugotovljenem položaju ravnalo pravilno, ko je zgornjo vlogo najprej in očitno ločeno obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti, sicer bi pritožnika v pravici do vložitve tega izrednega pravnega sredstva v nasprotju s prvim odstavkom 421. člena ZKP prikrajšalo. Pravilno je ravnalo še, ko je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti prepozna, s čemer je dejansko odprlo prostor za obravnavo smiselno zatrjevane zahteve za obnovo kazenskega postopka, o kateri naj bo zaradi omenjene razlike v predmetu in postopku odločeno s posebno odločbo.
odlog izvršbe - posebej utemeljeni razlogi - nepremičninska izvršba
Velika verjetnost popolnega poplačila terjatve v trimesečnem obdobju, za katero se v primerih iz 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ na podlagi šestega odstavka 74. člena ZIZ izvršba lahko odloži, bi sicer lahko bila posebej upravičen razlog za odlog izvršbe. Končni namen izvršbe na nepremičnine namreč ni prodaja nepremičnine, ampak poplačilo upnika. Če je zelo verjetno, da bo poplačilo v kratkem času, v katerem tudi izvršba na nepremičnine sicer ne bi bila realizirana, mogoče doseči brez posega na dolžnikove nepremičnine, upoštevaje tudi dejstvo, da je izvršba na nepremičnine neizogibno povezana z relativno visokimi stroški cenitve, ki nenazadnje znižujejo poplačilo glavne terjatve upnika iz sredstev, dobljenih s prodajo nepremičnine, takšno dejstvo po prepričanju pritožbenega sodišča lahko predstavlja posebej upravičen razlog za odlog izvršbe.
ZFPPIPP člen 60, 60/4, 63, 121, 121/1, 129. ZPP člen 156.
postopek osebnega stečaja - postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - podrejena uporaba pravil pravdnega postopka - stroški postopka - stroški upnika - stroški stečajnega postopka - stroški udeležbe v postopku zaradi insolventnosti - prijava in preizkus terjatev - vsebina prijave terjatve - ugovor o prerekanju terjatve
ZFPPIPP z določilom 129. člena ureja obračun stroškov upnika sam in v celoti, zaradi česar ni mogoče uporabiti pravil pravdnega postopka glede teh stroškov.
Upnik ne glede na uspeh sam nosi svoje stroške, ki so mu nastali v postopku zaradi insolventnosti.