Sdišče prve stopnje ni ugotovilo nepravilnosti v zvezi z izvedbo postopka podaje odpovedi. Pritožba očita napačno vročitev odpovedi in se zavzema za ugotovitev, da tožniku odpoved ni bila nikoli vročena, zaradi česar bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi že iz tega razloga. Takšno stališče je napačno. Ne zgolj zato, ker je toženec odgovoru na tožbo priložil izredno odpoved z dne 31. 8. 2020, kar vse je bilo tožniku vročeno 13. 11. 2020 in zaradi česar ne drži, da mu odpoved ni bila nikoli vročena. Pritožbeno sodišče v zvezi z vročanjem odpovedi tožniku in sodišču prve stopnje, ki se je po nepotrebnem obširno ukvarjalo s tem vprašanjem, pojasnjuje, da je vročanje odpovedi smiseln predmet raziskovanja samo takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1). Sicer pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita.
izločitvena pravica - denarna sredstva - individualizacija stvari - izpolnitev obveznosti
Zakon ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari, temveč, da so predmet izločitvene pravice lahko tudi generične stvari, tudi denar. Vendar pa je, kot povzema v pritožbi tudi sama tožeča stranka, za presojo utemeljenosti obstoja izločitvene pravice bistveno, da lahko zahteva izločitev iz stečajne mase samo tisti, ki dokaže, da stečajnemu dolžniku neka stvar (bodisi individualno določena, bodisi generična) ne pripada.
V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje presodilo, da lastninska pravica na blagu, ki je bilo predmet kupoprodaje, ni prešla s tožene stranke na tožečo stranko in zanjo prodano blago tudi ni bilo individualizirano, posledično čemur je pravilno zaključilo, da tudi nad denarnim zneskom (kot nadomestkom za to blago) nima oziroma ne more imeti izločitvene pravice. V danem primeru ima tožeča stranka do tožene stranke iz naslova sklenjene kupoprodajne pogodbe le še obligacijski zahtevek - denarno terjatev, ki deli usodo ostalih upniških terjatev do stečajnega dolžnika. Če bi sledili drugačnim izvajanjem tožeče stranke, bi to praktično pomenilo, da bi vsi stečajni upniki z že zapadlimi, a neplačanimi (neporavnanimi) terjatvami imeli izločitveno pravico na denarnih sredstvih stečajnega dolžnika.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razveljavitev sodbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji
Toženka je odpoved podala iz organizacijskega razloga; enoto, v okviru katere je tožnica opravljala delo (Služba za izobraževanje), je ukinila, ustanovila je nove enote in tako prerazporedila delavce; število delavcev na delovnem mestu Strokovni sodelavec VII/2 je zmanjšala. To je razlog, ki na načelni ravni ustreza opredelitvi poslovnega razloga v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, pri čemer ne gre za to, da določenega dela ni več, ampak da je drugače organizirano. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je v odpovedi opredeljen razlog pri toženki podan, ali je utemeljen in ali je zaradi njega postalo nepotrebno delo pod pogoji tožničine pogodbe o zaposlitvi, ne pa kot bistvene izpostaviti druge okoliščine, ki so lahko le povod za izvedbo reorganizacije (potreba po manj delavcih na področju izobraževanja; tudi umestitev nalog v ustrezne enote, o kateri je še izpovedala priča B.B., kar bi bilo relevantno za presojo prenehanja potreb po delu pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi).
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-3, 55, 55/2, 200, 200/1, 200/2.. ZPP člen 5.. ZJU člen 22, 22/1, 68, 68/1, 68/1-3, 68/5.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Kot je iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta jo pravdni stranki sklenili iz razloga začasno povečanega obsega dela. Gre za razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, pri čemer je za presojo zakonitosti zaposlovanja za določen čas bistveno, kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, ali je bil ta razlog podan. Toženka kot delodajalec ne more uspeti z dokazovanjem katerega drugega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da ni prekoračila zakonske omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas (drugi odstavek 55. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje zahtevku ni ugodilo, ker bi bila zakonska omejitev prekoračena, ampak ker toženka zakonsko določenega razloga iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom ni dokazala oziroma ga ni imela. Imela je trajno potrebo po delu in ni šlo za začasno povečan obseg dela na delovnem mestu Tehnični delavec IV (I).
gospodarski spor majhne vrednosti - nesklepčnost tožbe - najemna pogodba - višina najemnine - zmotna uporaba materialnega prava - pravni interes za pritožbo
Toženka je v 2. točki 1. pripravljalne vloge navedla, da najemni pogodbi ne določata višine najema vozila. Na to konkretno navedbo je tožnica v VI. točki 2. pripravljalne vloge odgovorila, da so bili dnevi najema vozila obračunani po vnaprej znani in dogovorjeni ceni za vsak dan najema za vsako vozilo. Kdaj in na kakšen način je bila toženka seznanjena z zatrjevano ceno oziroma iz česa izhaja, da sta se stranki zanjo dogovorili, pa ni pojasnila. Ker cena najema ni razvidna niti iz najemnih pogodb za vsako od vozil (A4 in A7), je tožba v tem delu po višini ostala nesklepčna. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00051190
ZIZ člen 272, 272/2. SPZ člen 212.
regulacijska začasna odredba - predlog za začasno odredbo - zavrnitev izdaje začasne odredbe - motenje posesti - posestno varstvo - pravica do izjave - nedenarna terjatev - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - zavarovanje upnikove terjatve - služnostna pravica - izvrševanje služnosti - konfesorna tožba - učinek sklepa o začasni odredbi
Ni mogoče govoriti o kvalitativni vezi med tožbenim predlogom in predlogom za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da upnik z začasno odredbo ne more doseči zavarovanja, ki mu ga ne bi dajala niti sodba, če bi bilo z njo ugodeno tožbenemu zahtevku.
Kljub temu, da je sodišče predlog tožnikov zavrnilo, pa ti ne ostajajo brez sodnega varstva. Na razpolago imajo zahtevek za posestno varstvo, saj ni nobenega dvoma, da imetnik služnosti, ki izvršuje posest služeče stvari, uživa posestno varstvo enako kot ga uživa vsak drug posestnik.
Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je zahtevek tožnikov, da mora toženka takoj prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice, nepopoln, ker je brez navedbe konkretnih motilnih dejanj ter zato nedoločen in neizvršljiv. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja tudi, da zgolj trditev, da toženka ni lastnica spornih nepremičnin, ne more utemeljiti zahtevkov tožnikov, saj niti ni jasno, ali tožnika vlagata tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice ali zaradi motenja posesti.
listine, ki se priložijo zemljiškoknjižnemu predlogu - soglasje upravne enote - dopolnitev zemljiškoknjižnega predloga
Zemljiškoknjižni predlog je mogoče dopolniti z listino, ki je ob vložitvi predloga že obstajala, pa predlogu pomotoma ni bila priložena, ne pa za listino, ki bi bila sestavljena kasneje.
sodna taksa za pritožbo - delni uspeh v postopku - dolžnost plačila sodne takse kot stroškov postopka nasprotne stranke
Določba zgolj izenačuje položaj strank, ki jim procesna ureditev ne omogoča od nasprotne stranke zahtevati povračila sodne takse s položajem tistih strank, ki imajo to možnost. To izhaja tako iz jezikovne razlage navedene določbe kot tudi iz njene namenske razlage, prav tako pa tako razlago potrjuje tudi ustaljena sodna praksa.
Ker je torej v postopku s pritožbo obstajala dolžnost nasprotne stranke, da prvotožniku ob uspehu s pritožbo povrne (med drugim) tudi stroške sodne taks, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predmetni pravdni postopek ni takšen, da bi zanj bilo mogoče uporabiti določbo tretjega odstavka 36. člena ZST-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00072216
ZDR člen 184. OZ člen 131, 149, 150, 153, 171, 185. ZPP člen 5, 339.
odškodninska odgovornost delodajalca - nastanek škodnega dogodka - protipravnost ravnanja zavarovanca - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do izjave
Vprašanje (ne)drsnosti (mokrih) stopnic predstavlja enega izmed bistvenih, za odločitev v tej zadevi odločilnih dejstev. Od ugotovitve tega dejstva so namreč odvisni tako dejanski zaključki o (možnosti) nastanka škodnega dogodka na tožbeno zatrjevani način, o tožbeno zatrjevanem vzroku nastanka škodnega dogodka kot tudi dejanski in pravni zaključki o protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki na stopnice, kar v tej pravdi med pravdnima strankama niti ni sporno, ni namestil protidrsne zaščite. Tožena stranka tako povsem utemeljeno v pritožbi izpostavlja zmotnost, pa tudi pomanjkljivost razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev njenega dokaznega predloga z izvedencem gradbene stroke, ki bi z opravljenimi meritvami ugotavljal drsnost na stopnice vgrajenih ploščic. Sodišče prve stopnje je namreč ta njen dokazni predlog zavrnilo kot neutemeljen (torej nepotreben) iz razloga, ker je štelo, da četudi bi se ugotovilo, da so v objekt bile vgrajene ustrezne protizdrsne ploščice, torej da so iz ustreznega materiala, še vedno ne bi imele nameščene protizdrsne zaščite. Po oceni pritožbenega sodišča pa so ti razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo ta dokazni predlog tožene stranke, da drsnost (mokrih) stopnic oziroma na njih vgrajenih ploščic v tem konkretnem primeru, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile stopnice po videzu gladke, za odločitev ni ključnega pomena, da je v tem primeru ključnega pomena zgolj to, da na stopnicah ni bilo protizdrsne zaščite in da bi le-ta zaradi strožjih pogojev glede varnosti in zdravja pri delu morala biti nameščena tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da so bile vgrajene ustrezne protizdrsne ploščice, pomanjkljivi in tudi zmotni, saj temeljijo na zmotnem zaključku sodišča prve stopnje o pravni nepomembnosti dejstva drsnosti na stopnice vgrajenih ploščic. Od vprašanja drsnosti ploščic, če so mokre, je namreč odvisen že sam zaključek o možnosti nastanka škodnega dogodka na tožbeno zatrjevani način oziroma zaključek o tožbeno zatrjevanem vzroku nastanka škodnega dogodka, tega vidika pa sodišče prve stopnje pri presoji potrebnosti izvedbe predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke sploh ni upoštevalo, zaradi česar je zavrnitev tega dokaznega predloga tožene stranke nepopolna. Sodišče prve stopnje je tako dokazni predlog tožene stranke z izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke zavrnilo nepopolno in z navedbo neustreznega razloga. S takšnim postopanjem je toženi stranki onemogočilo dokazovanje dejstva, z ugotovitvijo katerega bi se lahko razbremenila svoje odškodninske odgovornosti, kršilo je njeno pravico do izjave in načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP).
Tožba iz 59. člena ZIZ je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, tudi z zahtevkom na nedopustnost izvršbe se ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti.
ODŠKODNINSKO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00058403
ZPrCP člen 104, 105.
zavarovanje avtomobilskega kaska - vožnja pod vplivom alkohola - izguba zavarovalnih pravic zaradi alkoholiziranosti - vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastalo škodo - vožnja motornega vozila - pravila cestnega prometa - preizkus alkoholiziranosti voznika - stopnja alkoholiziranosti - koncentracija alkohola v izdihanem zraku - koncentracija alkohola v krvi - psihofizične sposobnosti voznika
Na osnovi izvedenkinega izvida je mogoče ugotoviti vzročno zvezo med tožnikovo alkoholiziranostjo in njegovo vožnjo, zaradi katere je prišlo do nesreče. Zadošča ugotovitev spremenjenih sposobnosti, načinov reagiranja, ki se pokažejo pri določeni stopnji alkoholiziranosti, v primerljivih primerih. Vožnja v alkoholiziranem stanju, kakršno je bilo pri tožniku ugotovljeno, znatno povečuje verjetnost nesreče, do kakršne je prišlo. Ugotovljeni vplivi na fizične in psihične sposobnosti voznika so pri ugotovljeni alkoholiziranosti tako intenzivni, da ni dvoma v pravilnost zaključka o vzročni zvezi med tožnikovo alkoholiziranostjo in nesrečo.
Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so psihofizične sposobnosti odvisne od številnih okoliščin in da identičnih v času testiranja ni mogoče vzpostaviti. S primerljivim konzumiranjem alkohola in vožnjo po poligonu ne bi bilo mogoče vzpostaviti okoliščin, identičnih tistim, ki so obstajale v času prometne nesreče.
dovoljenost pritožbe - pravni interes - pritožba zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Sklep, s katerim je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi in odločilo, da se bo postopek nadaljeval v pravdnem postopku, za dolžnika ne pomeni neugodne odločbe, ker v tej fazi postopka ugodnejše odločbe sploh ne more pričakovati. Zato je sodišče utemeljeno njegovo pritožbo zoper ta sklep zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.
odškodninska odgovornost delodajalca - zdravniška napaka (medicinska napaka) - zdravstveno stanje - sladkorna bolezen - sepsa
Materialnopravno odločilne pa so ugotovljene okoliščine o zdravstvenem stanju pokojnega in o ravnanju zdravnikov prve toženke pri zdravljenju pokojnega v času od sprejema 3. 2. 2015 do uvedbe trotirnega antibiotičnega zdravljenja 12. 2. 2015, ki je z izvedenskim mnenjem potrjeno strokovno pravilno zdravljenje, ker so zdravniki prve toženke zavestno iskali endokarditis vse od pojava sepse 7. 2. 2015, ko se je pojavil sum na endokarditis in ki se je po odstranitvi znanega vira okužbe 10. 2. 2015 zaradi še vedno pozitivnih hemokultur kazal kot možnost kljub temu, da ga tudi UZ preiskava srca 11. 2. 2015 ni potrdila. Zdravljenje pri prvi toženki je bilo torej v skladu z medicinsko doktrino in v skladu z zahtevano skrbnostjo dobrega strokovnjaka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00058988
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 24.
pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - spor o veljavnosti pogodbe - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - vsebina tožbenega zahtevka - razveljavitev kupoprodajne pogodbe - poslovna nesposobnost - nepremičnina v tujini - Hrvaška - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - prebivališče toženca - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - splošna pristojnost - izključna pristojnost
Pravda teče o zahtevku za razveljavitev pogodbe, s katero se je tožnica zavezala na toženca prenesti lastninsko pravico na nepremičnini, ki leži na Hrvaškem.
Po temeljnem pravilu, določenem v prvem odstavku 4. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012, je pristojno sodišče po prebivališču toženca.
Za odločitev o pristojnosti ni pomembno, ali je bila pogodba, o katere veljavnosti teče pravda, že izpolnjena in tako tudi ne, ali je na njeni podlagi že prišlo do prenosa lastninske pravice. Odločilno je, na kaj se nanaša tožbeni zahtevek, z ugoditvijo postavljenemu zahtevku pa ne bo prišlo niti do spremembe v lastninski pripadnosti nepremičnine, na katero se nanaša pogodba, niti do spremembe vpisa v zemljiški knjigi. Za odločitev o pristojnosti ni pomemben niti razlog, na katerega tožnica opira zahtevek za razveljavitev pogodbe. Odločitev o zadevi ne bo vplivala na tožničino osebno stanje.
ZPIZ-1 člen 29, 93, 93/2, 93/4, 93/6, 397, 397/3.. URS člen 14, 14/2, 156.. ZPP člen 351, 357a.. ZUstS člen 40, 40/2.. ZDSS-1 člen 82.
pravica do delne invalidske pokojnine - ustavna odločba - II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - protiustavnost zakonske določbe
Z odločbo št. U-I-494/18-27 z dne 7. 10.20216 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil 397. člen ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Po zaključkih Ustavnega sodišča izpodbijana ureditev v 379. členu ZPIZ-1 ni bila skladna z načelom enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave, saj niso bili podani ustavno dopustni razlogi za različno obravnavo delovnih invalidov II. in III. kategorije, ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, pa je pri njih v času uporabe ZPIZ-1 prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove, ter delovnimi invalidi II. in III. kategorije, ki so kot prvi pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, vendar pri njih do spremembe že ugotovljene invalidnosti ni prišlo.
Ker 397. člen ZPIZ-1 več ne velja, je Ustavno sodišče le ugotovilo protiustavnost določbe, saj zakon ni urejal vprašanja, ki bi ga moral.
Na podlagi 2. odstavka 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve svoje odločitve. Izreklo je, da je zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije) po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, pa je pri njem po 1. 1. 2003 prišlo do poslabšanja invalidnosti oziroma nastanke nove in je zato pridobil pravice po ZPIZ-1, v primeru, če mu je bilo nadomestilo iz invalidskega zavarovanja odmerjeno v nižjem znesku od zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic, zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki je zanj ugodnejši. Nadalje je odredilo, da se na tej podlagi izplačano denarno nadomestilo za čas uporabe ZPIZ-1 uskladi enako, kot so se usklajevale pokojnine po ZPIZ-1, od 1. 1. 2013 pa se usklajuje enako, kot se usklajujejo pokojnine po ZPIZ-2.
Dne 27. 10. 2021 je pritožbeno sodišče na podlagi drugega stavka 156. člena Ustave sklenilo nadaljevati dne 7. 11. 2018 prekinjen postopek.
Čeprav ne iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, temveč upoštevaje ustavno sodno presojo 397. člena ZPIZ-1, je bilo potrebno ugoditveno sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 351. členom ZPP spremeniti, izpodbijana posamična upravna akta kot nezakonita in protiustavna na podlagi 82. členaZDSS-1 odpraviti in zadevo vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje.
Sprejemljive so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izkazana obdolženčeva begosumnost, ki temeljijo na ugotovljenih in obrazloženih okoliščinah, ki ostajajo od odreditve pripora dalje nespremenjene in sicer, da je obdolženec državljan Republike Srbije, kjer ima stalno prebivališče in najožje družinske člane, da ga na Republiko Slovenijo ne veže nobena dejanska ali osebna navezna okoliščina, saj tukaj nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, niti družine, niti premoženja in tudi ne zaposlitve, pri tem pa se mu očita kaznivo dejanje za katerega je predpisana kazen od 3 do 10 let zapora in denarna kazen. Vse te okoliščine in dejstvo, da kot oče samohranilec sam skrbi za mladoletna otroka, ki živita v Republiki Srbiji, dajejo zanesljivo podlago za sklep, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil v svojo državo, ki svojih državljanov ne izroča in se na ta način izognil temu kazenskemu postopku.
preživljanje staršev - preživninska obveznost otrok do staršev - preživljanje otroka - (ne)izpolnjeni zakonski pogoji - neizpolnjevanje preživninskih obveznosti iz neupravičenih razlogov
Na podlagi 185. člena DZ mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Ta dolžnost obstaja, če je tudi starš, ki zahteva, da ga otrok preživlja, izpolnjeval preživninsko obveznost do otroka.
V postopku je bilo prepričljivo ugotovljeno, da tožnik iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninske obveznosti do toženca. Izvršilni postopki potrjujejo, da tožnik preživninske obveznosti do toženca ni izpolnjeval.
ZUTD člen 62, 62/3.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5, 65.. ZUTD-F člen 2, 3.
brezposelnost - denarno nadomestilo za brezposelnost
V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do denarnega nadomestila v višini, kot bi mu bilo priznano v državi zadnje zaposlitve, torej v Republiki Avstriji.
Pri presoji, kateri zakon je potrebno uporabiti je namreč potrebno uporabiti prehodne in končne določbe ZUTD-F, kjer je v 2. členu določeno, da se o vlogah za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila, ki so bile vložene pred začetkom uporabe tega zakona, odloči po Zakonu o urejanju trga dela, torej zakonu, ki je veljal do začetka uveljavitve in uporabe ZUTD-F. Zavarovanec, ki je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti do začetka uporabe ZUTD-F, zadrži te pravice v obsegu in trajanju po določbah ZUTD, ki je veljal pred uveljavitvijo novele. Novela zakona (ZUTD‑F) je začela veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se je začela 30. dan po uveljavitvi tega zakona (3. člen ZUTD-F), torej od 24. 5. 2021 dalje.
Glede na navedene določbe ter dejstvo, da je tožnik vložil zahtevo dne 25. 5. 2020 in mu je bila tudi že priznana pravica do denarnega nadomestila v višini 892,50 EUR bruto po določbah ZUTD, sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi pri svoji odločitvi upoštevalo določbe ZUTD-F, na katere se sklicuje tožnik.