ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
VSM0023085
OZ člen 179, 182. ZBPP člen 46, 46/3. ZPP člen 154, 154/1. Odvetniška tarifa člen 13, 13/1, 18, 18/1.
nepremoženjska škoda povzročena s kaznivim dejanjem - pravnomočna obsodba storilca (toženca) - udarnine na obeh straneh obraza in nateg vratnih mišic - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - pravno priznana nepremoženjska škoda - odmera nepremoženjske škode - zmotna uporaba materialnega prava pri odmeri pravdnih stroškov - izhodiščna vrednost storitve - končni uspeh pravdnih strank - pobotanje pravdnih stroškov - brezplačna pravna pomoč - obveznost povračila stroškov v kosti proračuna Republike Slovenije
Upoštevaje čas trajanja telesnih bolečin in njihovo intenziteto ter vse neugodnosti, ki jih je tožnica prestala tekom zdravljenja, pritožbeno sodišče zaključuje, da za tožnico predstavlja primerno satisfakcijo odškodnina iz tega naslova v višini 1.000,00 EUR in ne 350,00 EUR, kot ji jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Takšno odločitev namreč narava telesnih poškodb, intenzivnost in čas trajanja bolečin ter obseg prestanih nevšečnosti podpirajo. Pritožbeno sodišče prav tako ocenjuje, da tako primarni kot sekundarni strah, ki ga je zaradi škodnega dogodka prestala tožnica, dosega nivo pravno priznane škode po 179. členu OZ. Tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 524/2015, z dne 16. 11. 2015, dodeljena redna brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila predujma za izvedenca medicinske stroke v predmetni zadevi, kar pri odločitvi o pravdnih stroških narekuje uporabo tretjega odstavka 46. člena ZBPP. Izvedenino v višini 434,70 EUR zato ni mogoče v celoti priznati kot strošek tožnici, ampak ga je v deležu tožničinega uspeha v pravdi toženec dolžan povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.
Glede na vsebino ugovorov v tej zadevi se lahko tisti, ki krši pogodbo, po določbi 240. člena OZ odškodninske obveznosti oprosti le, če izkaže, da ni izpolnil zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti - pravica do odškodnine - vrstni red poplačila - posredni oškodovanec - neposredni oškodovanec
Po določbi 18. člena ZOZP so z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki tožeče stranke za stroške zdravljenja in druge nujne stroške ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Določba je jasna in ne potrebuje razlage, jasen je tudi njen namen: preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine. Ker ni sporno, da postopki, v katerih zahtevajo plačilo odškodnine neposredni oškodovanci še tečejo, vtoževana terjatev še ni zapadla.
odmera nagrade izvedencu – pripombe na izvedensko mnenje – dopolnilno izvedensko mnenje – ploščice – drsnost tal – predlog za postavitev drugega izvedenca – izvenpravdno mnenje
Pritožnik ima vso možnost, da tudi izven pravdnega postopka pridobi drugo izvedensko mnenje, ki sicer ne bo imelo dokazne vrednosti kot mnenje izvedenca, ki ga postavi sodišče, vendar pa bo to zadostna podlaga, v kolikor bo mnenje bistveno drugačno, da bo imel pritožnik možnost, da sodišče postavi drugega izvedenca.
spor majhne vrednosti – začetek stečajnega postopka po koncu glavne obravnave – pooblaščenec po zaposlitvi
Ali ima določena oseba že po sami zaposlitvi pooblastilo za opravo določenega posla, je predvsem odvisno od vprašanja, ali je običajno oziroma pričakovano, da ima pri izvrševanju določenih del oseba upravičenje za sklepanje poslov določene vrste.
Kadar dolžnik zahteva ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine, mora z izvedenskim mnenjem sodnega cenilca izkazati, da je prav v obdobju od prejšnje cenitve do dneva prodaje zaradi določenih okoliščin prišlo do bistvene spremembe v tržni vrednosti nepremičnine. Katere so okoliščine, ki so vplivale na spremembo tržne cene, je treba izkazati z obrazloženo primerjavo s prejšnjo cenitvijo sodnega cenilca.
ZDR-1 člen 33, 34, 89, 89/1, 89/1-2, 89/1-3, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – razlog nesposobnosti
Tožnik je z dejanji, opisanimi v opozorilu pred odpovedjo in v odpovedi, ko ni ne v roku ne v dodatnem roku opravil delovnih nalog, ne da bi imel za to opravičen razlog, kršil 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in 34. člen ZDR-1, v skladu s katerim mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer lahko delavec odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca le, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. Hkrati je kršil tudi določila pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnik odrejenih nalog ne bi opravil iz razloga nesposobnosti oziroma njegove nezmožnosti za pravočasno, strokovno in kvalitetno delo ali ker ne bi izpolnjeval pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ampak izhaja, da tožnik del ni opravil oziroma je nalogo, v zvezi s katero je dobil opozorilo, opravil z večmesečno zamudo iz krivdnih razlogov, saj je dela, ki so mu bila odrejena, znal opravljati. Neopravljene delovne naloge so rezultat tožnikovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zavestno kršil svoje delovne obveznosti. Zato njegovega ravnanja ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti, saj ta ravnanja pomenijo kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 90, 90/3. ZPP člen 355.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu – poslovodna oseba
Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. Sodišče mora pri presoji razloga za odpoved z vidika njegove utemeljenosti presojati pravi, resnični razlog za odpoved in ne morebitnega navideznega razloga. Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da je tožena stranka z aktom o sistemizaciji ukinila njegovo delovno mesto le zato, da bi ustvarila navidezni poslovni razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa, da obstoječa sistemizacija ni omogočala optimalne organizacije delovnega procesa in da v praksi nikoli ni zaživela, ter da je želela organizirati delovni proces na bolj racionalen in stroškovno učinkovit način. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, zakaj je bila ukinitev delovnega mesta svetovalec poslovodstva potrebna, prav tako tudi ne, kako so se porazdelile posamezne naloge ukinjenega delovnega mesta svetovalec poslovodstva... Vprašanje, ali je bila organizacijska sprememba pri toženi stranki le navidezna ali pa je šlo za utemeljenost reorganizacije in s tem za utemeljen poslovni razlog, je ostalo neraziskano. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V 3. točki 316. člena OZ je določeno, da terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, ne more prenehati s pobotom. To velja za primer, če tožeča stranka uveljavlja terjatev, ki je nastala z namerno povzročeno škodo in če nasprotna stranka v pobot uveljavlja neko drugo terjatev. Ne velja pa to v obravnavanem primeru, ko je družba A. d. d. (tretja oseba) svojo terjatev, nastalo z namerno povzročitvijo škode, v znesku 64.980,00 EUR pobotala s terjatvijo tožeče stranke v enakem znesku. Zaradi pobota je odškodninska terjatev družbe A. v razmerju do tožeče stranke prenehala, istočasno pa je bilo premoženje tožeče stranke zmanjšano za njeno terjatev v enaki višini. Takšen pobot temelji na pogodbi o prenosu določenih opravil, v kateri se je tožeča stranka zavezala kriti eventualno škodo v primeru njenega nastanka, kot plačilo (škode) pa je veljal tudi pobot (kompenzacija). Z opisanim pobotanjem je nastal enak položaj, kot da bi tožeča stranka (delodajalec) oškodovani tretji osebi plačala celotno škodo v znesku 64.980,00 EUR. Toženka je s tem, ko je izdajala in popravljala dvojne blagajniške prejemke in odvajala manj gotovine na banko, kot jo je prejela, prikazovala pa, kot da je gotovina na poti, ravnala protipravno in naklepno. Dokazan je tudi obstoj vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo v obliki blagajniškega manka. Na podlagi izračuna izvedenke je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da premoženjska škoda znaša 64.980,00 EUR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – delodajalec – zakoniti zastopnik – oblika in vsebina odpovedi
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker na njej ni podpisa zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je jasno razvidna oseba, ki podaja odpoved, in sicer zakoniti zastopnik tožene stranke, pa tudi volja tožene stranke kot delodajalca, da pogodbo o zaposlitvi redno odpove. Zgolj dejstvo, da na pisnem odpravku odpovedi, ki ga je tožnik prejel iz rok zakonitega zastopnika tožene stranke, ni podpisa zakonitega zastopnika, ne pomeni, da v zvezi z odpovedjo ni upoštevana pisna oblika, ki je predpisana v 87. členu ZDR-1.
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Ekonomski (slabo poslovanje edicije A.) in organizacijski razlog (sprememba organizacije dela pri tej ediciji) predstavljata utemeljen poslovni razlog, ki onemogoča nadaljnje delo tožnika po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je pravilno primerjala le zaposlene novinarje v organizacijski enoti uredništvu priloge A. in izmed teh delavcev izbrala delavca, ki mu je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj gre za posebno uredništvo in s tem posebno notranjo organizacijsko enoto. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi tožena stranka tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le, če bi bil izkazan poslovni razlog na ravni celotne družbe tožene stranke.
izredna pravna sredstva – obnova postopka – kriva izpovedba priče – kazenska ovadba
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je potrebno dejstvo, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče dokazati s pravnomočno sodbo, da je bila navedena oseba spoznana za krivo tega kaznivega dejanja, kot zahteva drugi odstavek 410. člena ZKP.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 111, 111/2, 111/4, 112, 112/9.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe – procesni rok – materialni rok – roki – štetje rokov
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica prejela pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 26. 11. 2014, kar pomeni, da je od prvega naslednjega dne začel teči 30-dnevni rok iz določbe 3. odstavka 200. člena ZDR-1 za vložitev tožbe, ki se je iztekel dne 26. 12. 2014. Navedeni dan je bil dela prost dan zaradi praznika (dneva samostojnosti in enotnosti). Ker je tožnica v sporu vložila tožbo pred sodiščem prve stopnje dne 29. 12. 2014, tj. prvi delovnik po izteku navedenega praznika, se šteje, da je v sporu pravočasno uveljavila sodno varstvo v predpisanem zakonskem roku. Sodišče prve stopnje je tako zmotno zaključilo, da je tožba glede sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena prepozno.
spor majhne vrednosti – sprememba tožbe – nasprotovanje spremembi tožbe – pogoji za dopustitev spremembe kljub nasprotovanju – načelo ekonomičnosti
Med določbami ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti, ni posebnega pravila o spremembi tožbe. To pomeni, in slednje je enotno sprejeto v sodni praksi in teoriji, da je tudi v sporu majhne vrednosti sprememba tožbe dopustna. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni smotrno, da se sprememba tožbe dopusti, ker bi to pomenilo nedovoljeno širjenje trditvene podlage tožeče stranke in izigravanje institutov, ki so v sporih majhne vrednosti namenjeni zagotavljanju ekonomičnosti in pospešitve postopka. To niso kriteriji za oceno smotrnosti v smislu prvega odstavka 185. člena ZPP, oziroma ne morejo biti razlog, da se sprememba tožbe ne dopusti. Načelo ekonomičnosti konkretnega postopka (spora majhne vrednosti) ne more povsem prevladati nad splošnim načelom ekonomičnosti, ki zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in se dokončno reši spor.
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep (da se pooblaščenca tožene stranke kaznuje z denarno kaznijo v znesku 150,00 EUR) izdalo na podlagi ugotovitve, da so navedbe pooblaščenca tožene stranke v odgovoru na pritožbo dejansko žaljive do zastopnika tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da so navedbe: „Pritožba tožnice je zgovorna sama zase in dobro ponazarja splošno stanje, v katerem smo.“, „Take pritožbe dejansko še nisem videl. Čestitamo!“ ter „P.S.: Zdaj mi postaja jasno, zakaj pristojno ministrstvo namerava ukiniti pooblaščenca tožnice.“, podal negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke, ker se je slednja pritožila zoper sodbo le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških. Stališče sodišča prve stopnje, da so citirane navedbe pooblaščenca tožene stranke žaljive do zakonitega zastopnika tožeče stranke v tolikšni meri, da ga je treba kaznovati z denarno kaznijo po določbah prvega odstavka 109. člena in tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP, ni pravilno. Kljub ostremu izražanju kritike zoper ravnanje zakonitega zastopnika tožeče stranke navedene navedbe pooblaščenca tožene stranke ne predstavljajo negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke.
Tožničine zdravstvene težave po oceni izvedenskega organa niso takšne, da zaradi njih ne bi bila več zmožna za delo frizerke, oziroma da bi bila za to delo zmožna le s skrajšanim delovnim časom. Ker do izdaje dokončne odločbe toženca ni prišlo do invalidnosti, je tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, utemeljeno zavrnjen.
Iz II/1. točke izreka izhaja, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova nadur do višine zneskov, navedenih v tej točki izreka, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zato, ker ni uspel dokazati, da je v času zaposlitve pri toženi stranki opravil mesečno 60 nadur, ki mu niso bile plačane. Glede na navedeno je podano nasprotje med II/1. točko izreka izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe v primeru pobotnega ugovora mora biti tričlenski, pri čemer sta prva dva člena tega izreka ugotovitvene narave. Če sodišče zaključi, da je utemeljen le del tožnikove terjatve, v prvi točki izreka ugotovi obstoj tega dela terjatve do določene višine in ugotovi, do kakšne višine preostali del vtoževane terjatve ne obstoji. V prvi točki tega izreka sodišče torej ne zavrne tega dela terjatve, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje. Tožnik je vložil tožbo 24. 5. 2013, zato so zastarale terjatve iz naslova nadur za obdobje do vključno aprila 2008, saj so te zapadle v plačilo pred 24. 5. 2008 (206. člen ZDR). Za presojo zastaranja zakonskih zamudnih obresti se uporablja določba prvega odstavka 347. člena OZ, na podlagi katere zakonske zamudne obresti zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Zastarane so torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožniku od nezastaranih zneskov neto nadur, zapadlih v plačilo od 24. 5. 2008 do 24. 5. 2010, priznati zakonske zamudne obresti od 24. 5. 2010 dalje. Za terjatve iz naslova nadur, ki pa so zapadle v plačilo po 24. 5. 2010, pa tečejo zakonske zamudne obresti od prvega naslednjega dne po njihovi zapadlosti dalje.
plačilo razlike plače – odškodninska odgovornost delodajalca – premestitev – javni uslužbenec – policist – mobing – trpinčenje na delovnem mestu
Morebitna nezakonitost premestitve oziroma drugih ukrepov, ki se jih je tožena stranka poslužila (opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kazenska ovadba, preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov), sama po sebi še ne zadostuje za obstoj protipravnosti njenega ravnanja. Čeprav je bila premestitev tožnika izvedena tudi v povezavi z dogodkom, do katerega je prišlo zaradi prejete gotovine, je bil v resnici podan tudi zakonski razlog za premestitev. V okviru zakonskih pristojnosti je tožena stranka ravnala tudi, ko je sprejela druge ukrepe zoper tožnika. Ravnanje tožene stranke zato ni bilo graje vredno ali očitno negativno in žaljivo in ne izpolnjuje elementov trpinčenja na delovnem mestu in s tem protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti.