Izvedenca je sodišče prve stopnje postavilo z namenom, da z njegovo pomočjo, ker samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem medicine, razčisti, za kakšne zdravstvene težave gre pri tožniku in kako te težave vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Tožnik je v zvezi s pisnim izvedenskim mnenjem podal pripombe, ki niso terjale dodatnega zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi. Neugodno izvedensko mnenje za tožnika pa ni razlog, da sodišče tega izvedenskega mnenja ne bi upoštevalo pri svoji odločitvi.
Pri tožniku ni podane invalidnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
Skladno z 81. členom v zvezi s 63. členom ZDSS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopno odločbo na podlagi zdravstvenega stanja tožnika, ugotovljenega do dokončne odločbe. Predmet presoje socialnega spora je le dejansko stanje, ki ga je lahko za svojo odločitev upošteval toženec ob izdaji izpodbijanih odločb. Drugačen pristop in ocenjevanje delazmožnosti pretežno na podlagi izvida osebnega pregleda, opravljenega po dokončni odločbi, iz pravno formalnih razlogov ni sprejemljiv in je v nasprotju z določbami ZDSS-1 ter sistemom reševanja socialnih sporov
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube zmožnosti za delo, ampak do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic varnostnik za manj kot 50 % in je v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zmožen za delo z omejitvami. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, pravilno zavrnjen.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi brez navedbe razloga – bistvena kršitev določb postopka – sposobnost biti stranka – pravna oseba – zakoniti zastopnik
ZPP v 11. točki drugega odstavka 339. člena določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki so pravdna stranka, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo, ali za posamezna pravdna dejanja, ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče ni ugotavljalo relevantnih dejstev in razčistilo, ali je toženo stranko zastopal zakoniti zastopnik, saj iz izpisa iz sodnega registra izhaja, da je tožnica vpisana kot direktorica (torej zakonita zastopnica). Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.
ZDR člen 87, 87/3, 88, 88/1, 88/1-1, 204, 204/3. ZPP člen 140, 140/1, 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – rok za vložitev tožbe – sodno varstvo – zavrženje tožbe – vročanje
Tožnici je bila odpoved PZ pravilno vročena. Detektiv - vročevalec je vročitev opravil skladno z določbami člena 140/1 in člena 144 ZPP, ki določata, da se v primeru, če se tisti, ki mu je pisanje treba vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Če tisti, katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj dolžan sprejeti, pisanja brez utemeljenega razloga noče sprejeti, ga vročevalec pusti v njegovem hišnem predalčniku. Ker je tožničin partner prejem odklonil, je vročevalec pisanje utemeljeno in zakonito (člen 144 ZPP) pustil v hišnem predalčniku. Tožnici je bila odpoved vročena 11. 9. 2012. Rok 30 dni za vložitev tožbe, kot je bilo določeno v tretjem odstavku 204. člena ZDR, se je iztekel 12. 10. 2012. Ker je bila tožba vložena 5. 12. 2012, je bila vložena prepozno. Zato je tožba pravilno zavržena.
invalidnost – invalid III. kategorije – poškodba pri delu
Tožnica je sposobna opravljati lažje fizično delo z omejitvami. Zato je pravilno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, saj njena delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več, prav tako pa pri njej ne gre za izgubo opravljanja organiziranega pridobitnega dela, ali da ne bi bila zmožna opravljati svojega poklica. Tožnica res ni zmožna opravljati svojega dosedanjega dela in ji je zaradi tega sodišče priznalo tudi pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami. Zato je tožbeni zahtevek, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu in razvrstitev v I. ali II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter za priznanje pravic na tej podlagi, utemeljeno zavrnjen.
starostna pokojnina – zaslišanje stranke – ponovna odmera starostne pokojnine
Tožnik je že v predsodnem postopku navajal, da ga toženec ni osebno zaslišal, da bi z njim neposredno razčistil vse okoliščine konkretnega primera, zato bo moral toženec to storiti v ponovljenem upravnem postopku. Izrecno bo tožnika pozval, da se izjasni, s katero odločbo toženca se ne strinja in, kaj uveljavlja (ponovno odmero starostne pokojnine ali spremembo oziroma razveljavitev dokončne odločbe o priznani starostni pokojnini). Nato bo toženec na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja presodil, ali so izpolnjeni formalni in dejanski pogoji za ugoditev tožnikovi zahtevi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je irelevantno, ali je nadrejeni tožnici odobril izrabo letnega dopusta ali ne, pomembno je, da je bil seznanjen, da bo tožnica v spornem obdobju koristila dopust.
odškodninska odgovornost delodajalca – nepremoženjska škoda – premoženjska škoda – nezgoda pri delu – soprispevek – krivdna odgovornost
Tožeča stranka se je poškodovala pri delu, ko je pet odrezanih kosov folije položila skupaj v več plasti in na vrh položila ravnilo, na katerem so bile centimeter in pol široke črtice, ki so predstavljale označbe, ki jim je bilo treba slediti pri zarezovanju lukenj v folijo. Ob tem je z eno roko držala ravnilo, z drugo, v kateri je držala olfa nož, pa zarezovala v označene luknje, pri tem pa se je konica rezila noža odlomila, tožnici pa je nož odneslo v trebuh ter jo poškodoval. Tožeča stranka ni prejela pisnega navodila, ki bi ji zapovedalo izrezovanje lukenj zgolj v eno hrbtno folijo, ni bila usposobljena za opravljanje dela na delovnem mestu pomožni proizvodni delavec in ni imela na razpolago delovnega plašča, ki bi preprečil obravnavano poškodbo pri delu. Prva toženka ni ustrezno in varno organizirala delovnega procesa. Glede na to, da je tožeča stranka od nadrejenih prejela le ustno navodilo, da je potrebno zarezovati vsako hrbtno folijo posamično, delo pa je v času škodnega dogodka opravljala tako, da je zarezovala luknje v več folij hkrati (čeprav jo je k temu silila potreba po pravočasni izpolnitvi delovne naloge), bi morala ravnati z večjo pazljivostjo. Krivdna odgovornost prve toženke je podana v višini 85 %, ker je dopuščala opravljanje delovne naloge na neustrezen in nevaren način. Tožeča stranka pa je v deležu 15 % tudi sama prispevala k nastanku škode.
ZDR-1 člen 34, 89, 89/1, 89/1-3. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti – zaslišanje prič – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Predlaganje dodatnih dokazov za obstoj očitane kršitve, da je tožnik spornega dne spal na delovnem mestu, v prvem postopku ni bilo potrebno, saj je tožnik že v tožbi obstoj kršitve (dremanje na delovnem mestu) izrecno priznal. Iz tega razloga tožena stranka prvotno ni predlagala zaslišanja priče F.F., saj je bila glede na trditve tožnika v tožbi prepričana, da obstoj te kršitve med pravdnima strankama ni sporen, nespornih dejstev pa stranka ni dolžna dokazovati. Šele iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je bilo razvidno, da sodišče kljub odsotnosti trditvene podlage tožnika sprejema ustno izpoved tožnika, s katero je ta prvič zanikal obstoj kršitve, zato je tožena stranka šele po tem predlagala zaslišanje priče F.F.. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju priče F.F. pravočasen.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena ta kršitev, pa stranka ne ve, dokler sodišče takšne odločitve ne obrazloži.
Sodišče mora dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedenca izvesti tako, kot je predpisano v 254. členu ZPP. Če ugotovi, da je izvid nepopoln, nejasen ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti odpraviti po uradni dolžnosti.
Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila stroškov za delo izvedenca finančne stroke v postopku na prvi stopnji. Plačilo stroškov dela izvedenca finančne stroke v postopku na prvi stopnji se zato v celoti zagotavlja iz sredstev sodišča. Iz tega razloga ni bilo pravne podlage za ravnanje sodišča, ki je s sklepom na naroku pozvalo tožnika k predložitvi predujma (153. člen ZPP), saj bi moralo izvesti dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Kršitev določb je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe, ker je sodišče prve stopnje tožnikovo pasivnost glede plačila predujma za izvedenca finančne stroke štelo v njegovo škodo. Opustitev založitve predujma v sporu ne pripelje avtomatično do zavrnitve tožbenega zahtevka. Tudi v takšnem primeru mora namreč sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP dokazno oceniti vse razpoložljive dokaze in vsakega posebej.
invalidnost – nadomestilo – nadomestilo za invalidnost – časovna razbremenitev – krajši delovni čas
ZPIZ-2 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ne določa pogoja, da mora invalid delo ves čas premestitve opravljati v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev oziroma časovni element (opravljanje dela v polnem ali v krajšem delovnem času od polnega) nista odločilna za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/4, 137/10. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229a, 229a/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
začasna nezmožnost za delo – nadomestilo plače – bistvena kršitev določb postopka
ZDR-1 v desetem odstavku 137. člena določa, da v primeru, če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ZZZS (tožena stranka) izplača neposredno delavcu zapadlo neizplačano nadomestilo plače iz tretjega oziroma četrtega odstavka 137. člena v breme zdravstvenega zavarovanja. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 229.a členu določajo, da zavod izplača delavcu nadomestilo: če je izkazano, da delodajalec vsem pri njem zaposlenim delavcem ni izplačal plač in nadomestil in če nadomestilo delavcu ni bilo izplačano ali mu ni bilo izplačano v celoti. Ker gre za dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo sicer izplača delodajalec v breme zavoda (tožene stranke), kasneje pa od njega izplačana sredstva refundira, je temeljna dolžnost tožene stranke kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotoviti navedeno dajatev zavarovancu, saj gre za pravico zavarovanca iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je razčiščevalo, ali je delodajalec tožniku izplačal nadomestilo za sporni mesec, pri čemer pa je obrazložitev sama s seboj v nasprotju in je s tem podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožeča stranka (delodajalec) utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke (delavca) s tem, da ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe (sklenjene zaradi nakupa nepremičnine, ki je bila nato oddana v leasing) ni ravnala dovolj skrbno (pri pripravi ponudbe za sklenitev pogodbe) ter da kasneje ni poskrbela za vpis lastninske pravice na kupljenih nepremičninah, zaradi česar naj bi tožeči stranki nastala škoda. Ker toženi stranki ni mogoče očitati, da bi pri svojem ravnanju ravnala protipravno, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
nadomestilo z a invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - kmet - ustavna odločba
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče (enako pred njim toženec v predsodnem postopku), da bi tožnik šele od 17. 4. 2013, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba o priznanju pravice do nadomestila, lahko pričel delati z omejitvami. Ker se je že pred tem 25. 8. 2012 starostno upokojil, naj s priznanimi omejitvami ne bi mogel pričeti delati. Vendar takšno materialno pravno stališče v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Res je sicer, da je bilo v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe, oziroma z dnem njene vročitve. Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšno stališče iz ustavnopravnih razlogov, ko je do zavrnitve pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti v prejšnjem predsodnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi, ni sprejemljivo. Ne more biti odločilno, da so pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti ustavno skladno priznane šele v sodnem postopku z zamikom za nekaj let nazaj, ko je zavarovanec že starostno upokojen. To še zlasti, ker je pri opravljanju kmetijske dejavnosti le od zavarovanca samega odvisna organizacija dela in opravljanje dejavnosti v skladu z omejeno delovno zmožnostjo zaradi sprememb v zdravstvenem stanju. Pogojevanje izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem pravnomočnosti sodbe v okoliščinah konkretnega primera, ko je s 23. 3. 2010 ugotovljena potreba po fizičnih razbremenitvah pri opravljanju kmetijske dejavnosti, pa kljub temu pripadajoče pravice niso bile priznane zaradi uporabe protiustavnega 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, ni sprejemljivo. To še zlasti, v kolikor je tožnik že od 23. 3. 2010 na kmetiji opravljal le še dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Ali je od 23. 3. 2010 dalje dejansko delal z omejitvami, oziroma kdaj je pričel delati z omejitvami, in ali je na ta način delo opravljal ves čas do starostne upokojitve 25. 8. 2012, pa toženec niti sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega stališča nista ugotavljala. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZDR člen 147, 147/6, 147/7. ZDR-1 člen 137, 148. ZODPol člen 72. ZJU člen 16. ZDSS-1 člen 6a. ZKolP člen 2, 9, 9/2. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/3, 16/4, 16/5, 16/6, 16/9, 16/10, 16/11, 16/12, 16/13, 16/14.
kolektivni delovni spor - kolektivna pogodba - javni uslužbenec - policist - delovni čas - razporejanje delovnega časa
Stavkovni sporazum 2012 v 2. točki določa, da bo Vlada RS po sklenitvi tega sporazuma od junija 2012 naprej omogočala izplačilo odrejenih in opravljenih ur nadurnega dela in pripravljenosti v vseh enotah v Policiji in MNZ brez omejitev, ki ne izhajajo iz zakona. Za te namene se omogoča poraba dodatnega obsega sredstev, ki znašajo na letni ravni 35 % več sredstev, kot je bilo izplačanih sredstev za te namene v mesecu aprilu 2012, preračunano na letno raven. V navedeni 2. točki Stavkovni sporazum 2012 po vsebini ne predstavlja določila kolektivne pogodbe, saj ne vzpostavlja, spreminja ali ukinja pravic ali obveznosti iz delovnega razmerja, nasprotna udeleženka pa je bila opravljene nadure dolžna obračunati in izplačati že na podlagi dotedaj veljavnih splošnih zakonskih določil. Predlog, kot ga uveljavlja predlagatelj, zato v tem delu ne more biti predmet kolektivnega spora po 6.a) členu ZDSS-1.
Stavkovni sporazum 2013 ima v 15. točki naravo kolektivne pogodbe. Stavkovni sporazum 2013 izpolnjuje oba formalna razloga (po čl. 2 in čl. 9/2 ZKolP). Vendar v točki 15/1 ne vsebuje vsebinskega kriterija, saj ne vzpostavlja nobene nove pravice iz delovnega razmerja. Obveznost delodajalca, da mora delavcu, ki ima ob koncu referenčnega obdobja presežek ur, ta presežek obračunati kot delo preko polnega delovnega časa, izhaja že iz samega zakona. Drugače pa velja za 2. odstavek 15. tč., kjer Stavkovni sporazum 2013 izven vseh drugih predpisov določa možnost, da na podlagi dogovora med delodajalcem in delavcem slednji lahko presežek delovnih ur (nadure) izkoristi kot prosti čas (s pravico do nadomestila plače), pripada pa mu še dodatek za delo preko polnega delovnega časa (30 %).
Dogovor z dne 2. 6. 2014 nima narave kolektivne pogodbe. Ta dogovor so stranke Aneksa št. 2 h KPP sprejele kot besedilo razlage določbe 5. čl. Aneksa št. 2 h KPP. Bistvena za ta spor je razlaga, da se z referenčnim obdobjem, ki se je začelo 1. januarja 2014, vsem policistom za to obdobje začnejo ure redne delovne obveznosti šteti od nič. Toda Dogovor z dne 2. 6. 2014 ni bil objavljen v Uradnem listu. Zato ne more imeti narave kolektivne pogodbe.
Sodišče bi moralo upoštevati, da se stranki glede plačila za opravljeni posel s pogodbo lahko avtonomno dogovorita, zato bi moralo presoditi določbe pogodbe kot avtonomnega prava, da bi lahko zaključilo, upoštevaje tudi določbe ZNPosr ter OZ, ali je tožbeni zahtevek utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – sodna razveza
V konkretnem primeru ni obstajal objektivni in zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je razlog nesposobnosti, hkrati pa razlog ni bil take narave, da bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Pri napakah, ki se tožniku očitajo v izpodbijani odpovedi, je šlo za napake, ki se pojavljajo pri delu vseh povprečnih razvijalcev pri razvoju programa, in ne gre za napake, ki bi bile posledica neznanja oziroma nestrokovnega, nekvalitetnega in nepravočasno opravljenega dela. Zato ni bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0066247
ZP-1 člen 67, 67/1, 67/1-5, 116, 116/2, 146, 146/1. ZKP člen 244, 244/1.
privedba - prisilna privedba priče - posebni stroški - stroški privedbe - zaslišanje priče - neopravičen izostanek z naroka
Pravilna je odločitev sodišče prve stopnje, da mora priča plačati stroške svoje privedbe, ker se kljub pravilnemu vabljenju ni odzvala na vabilo za narok, ki je bil razpisan pred tem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00000701
ZKP člen 506, 506/1, 506/4. KZ-1 člen 61.
preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev posebnega pogoja - objektivna nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - denarna socialna pomoč - obsojenčevo zdravstveno stanje - slabe premoženjske razmere in zdravstveno stanje - pridobitna sposobnost
Iz dejstvenih okoliščin izhaja sledeče: a) da obsojenec praktično od junija 2013 naprej, ko je prvostopenjska sodba postala pravnomočna, zaradi zdravstvenih težav oziroma z zdravstveno dokumentacijo izkazanih poškodb, ni bil delazmožen in b) da v tem času ni imel nobenih oprijemljivih dohodkov oziroma je prejemal le socialno pomoč. Skratka, premoženjske razmere obsojenca so bile - zaradi njegovega zdravstvenega stanja, ki je praktično do izteka preizkusne dobe onemogočalo opravljanje dela in s tem pridobivanje rednih ali vsaj občasnih dohodkov - skozi celotno obdobje izredno slabe. Torej takšne, da po oceni pritožbenega sodišča objektivno ni bilo moč pričakovati, da bi obsojenec karkoli uspel plačati oškodovancu, kot je to v izpodbijani sodbi zmotno navedlo prvostopenjsko sodišče, ki ob presoji plačilne zmožnosti ni upoštevalo, da socialna pomoč, ki jo je prejemal obsojenec, ne zadošča niti za pokritje osnovnih življenjskih potreb, pri čemer na navedeni socialni transfer tudi z izvršbo ni moč poseči. Torej gre za osebni prejemek, ki ga nobena terjatev ne more bremeniti.