Sodišče bi moralo upoštevati, da se stranki glede plačila za opravljeni posel s pogodbo lahko avtonomno dogovorita, zato bi moralo presoditi določbe pogodbe kot avtonomnega prava, da bi lahko zaključilo, upoštevaje tudi določbe ZNPosr ter OZ, ali je tožbeni zahtevek utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je, da je zlorabil zaupanje delodajalca ter prekoračil pooblastila s tem, ko je spornega dne na oddelku pripora v hrano (pasulj) brizgal plinski razpršilec – solzivec, namenjen za uporabo le v izjemnih primerih. Tožnik bi se moral kot pravosodni policist zavedati, da krši predpise o uporabi prisilnih sredstev, kakor tudi navodila delodajalca, s čemer je ravnal v nasprotju s pogodbenimi in drugimi obveznostmi iz delovnega razmerja, pri čemer se je zavedal tudi posledic, ki jih solzivec lahko povzroči pri posameznikih, kar je odvisno seveda od njihovih zdravstvenih stanj. Storitve dejanja v takšni obliki si ni mogoče zamisliti drugače, kot da ga storilec stori z naklepom. Kot pooblaščena uradna oseba se je tožnik zavedal oziroma bi se moral zavedati, da priporniki in ostale zaprte osebe uživajo enake pravice kot ostali ljudje, razen pravice do svobode, ki je omejena, zato bi se moral do njih obnašati tako kot do sodelavcev oziroma strank, brez posmehovanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/4, 137/10. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229a, 229a/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
začasna nezmožnost za delo – nadomestilo plače – bistvena kršitev določb postopka
ZDR-1 v desetem odstavku 137. člena določa, da v primeru, če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ZZZS (tožena stranka) izplača neposredno delavcu zapadlo neizplačano nadomestilo plače iz tretjega oziroma četrtega odstavka 137. člena v breme zdravstvenega zavarovanja. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 229.a členu določajo, da zavod izplača delavcu nadomestilo: če je izkazano, da delodajalec vsem pri njem zaposlenim delavcem ni izplačal plač in nadomestil in če nadomestilo delavcu ni bilo izplačano ali mu ni bilo izplačano v celoti. Ker gre za dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo sicer izplača delodajalec v breme zavoda (tožene stranke), kasneje pa od njega izplačana sredstva refundira, je temeljna dolžnost tožene stranke kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotoviti navedeno dajatev zavarovancu, saj gre za pravico zavarovanca iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je razčiščevalo, ali je delodajalec tožniku izplačal nadomestilo za sporni mesec, pri čemer pa je obrazložitev sama s seboj v nasprotju in je s tem podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožeča stranka (delodajalec) utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke (delavca) s tem, da ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe (sklenjene zaradi nakupa nepremičnine, ki je bila nato oddana v leasing) ni ravnala dovolj skrbno (pri pripravi ponudbe za sklenitev pogodbe) ter da kasneje ni poskrbela za vpis lastninske pravice na kupljenih nepremičninah, zaradi česar naj bi tožeči stranki nastala škoda. Ker toženi stranki ni mogoče očitati, da bi pri svojem ravnanju ravnala protipravno, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
odškodninska odgovornost delodajalca – nepremoženjska škoda – premoženjska škoda – nezgoda pri delu – soprispevek – krivdna odgovornost
Tožeča stranka se je poškodovala pri delu, ko je pet odrezanih kosov folije položila skupaj v več plasti in na vrh položila ravnilo, na katerem so bile centimeter in pol široke črtice, ki so predstavljale označbe, ki jim je bilo treba slediti pri zarezovanju lukenj v folijo. Ob tem je z eno roko držala ravnilo, z drugo, v kateri je držala olfa nož, pa zarezovala v označene luknje, pri tem pa se je konica rezila noža odlomila, tožnici pa je nož odneslo v trebuh ter jo poškodoval. Tožeča stranka ni prejela pisnega navodila, ki bi ji zapovedalo izrezovanje lukenj zgolj v eno hrbtno folijo, ni bila usposobljena za opravljanje dela na delovnem mestu pomožni proizvodni delavec in ni imela na razpolago delovnega plašča, ki bi preprečil obravnavano poškodbo pri delu. Prva toženka ni ustrezno in varno organizirala delovnega procesa. Glede na to, da je tožeča stranka od nadrejenih prejela le ustno navodilo, da je potrebno zarezovati vsako hrbtno folijo posamično, delo pa je v času škodnega dogodka opravljala tako, da je zarezovala luknje v več folij hkrati (čeprav jo je k temu silila potreba po pravočasni izpolnitvi delovne naloge), bi morala ravnati z večjo pazljivostjo. Krivdna odgovornost prve toženke je podana v višini 85 %, ker je dopuščala opravljanje delovne naloge na neustrezen in nevaren način. Tožeča stranka pa je v deležu 15 % tudi sama prispevala k nastanku škode.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00000701
ZKP člen 506, 506/1, 506/4. KZ-1 člen 61.
preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev posebnega pogoja - objektivna nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - denarna socialna pomoč - obsojenčevo zdravstveno stanje - slabe premoženjske razmere in zdravstveno stanje - pridobitna sposobnost
Iz dejstvenih okoliščin izhaja sledeče: a) da obsojenec praktično od junija 2013 naprej, ko je prvostopenjska sodba postala pravnomočna, zaradi zdravstvenih težav oziroma z zdravstveno dokumentacijo izkazanih poškodb, ni bil delazmožen in b) da v tem času ni imel nobenih oprijemljivih dohodkov oziroma je prejemal le socialno pomoč. Skratka, premoženjske razmere obsojenca so bile - zaradi njegovega zdravstvenega stanja, ki je praktično do izteka preizkusne dobe onemogočalo opravljanje dela in s tem pridobivanje rednih ali vsaj občasnih dohodkov - skozi celotno obdobje izredno slabe. Torej takšne, da po oceni pritožbenega sodišča objektivno ni bilo moč pričakovati, da bi obsojenec karkoli uspel plačati oškodovancu, kot je to v izpodbijani sodbi zmotno navedlo prvostopenjsko sodišče, ki ob presoji plačilne zmožnosti ni upoštevalo, da socialna pomoč, ki jo je prejemal obsojenec, ne zadošča niti za pokritje osnovnih življenjskih potreb, pri čemer na navedeni socialni transfer tudi z izvršbo ni moč poseči. Torej gre za osebni prejemek, ki ga nobena terjatev ne more bremeniti.
plačilo razlike plače – neupravičena obogatitev – zakonske zamudne obresti
Sodišče je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ugodilo tožničinemu reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Tožena stranka je ob izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi od pripadajočih obračunanih terjatev iz naslova pripadajočih nadomestil plač in drugih pravic iz delovnega razmerja odštela odpravnino, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa je tudi odštela zakonske zamudne obresti v višini 3.270,25 EUR, ki jih je izračunala za obdobje od 15. 6. 2006 (ko je bila tožnici nakazana odpravnina) do 2. 10. 2008, ko je toženka izpolnila obveznost po pravnomočni sodbi. Če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla, gre za neupravičeno pridobitev (tretji odstavek 190. člena OZ). Na podlagi 193. člena OZ je treba v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Tožeča stranka je bila v skladu z določbo 193. člena OZ dobroverna vse do izteka paricijskega roka (to je dne 8. 7. 2008), saj se je s tem dnem seznanila, da za izplačilo odpravnine ni več pravne podlage. Tožnica je bila dolžna toženi stranki plačati zakonske zamudne obresti od prejete odpravnine le za čas od 9. 7. 2008 do 2. 10. 2008. Ker je tožena stranka ob izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi od pripadajočih obračunanih terjatev iz naslova pripadajočih nadomestil plač in drugih pravic iz delovnega razmerja odštela poleg odpravnine, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi zakonske zamudne obresti za obdobje od 15. 6. 2006 do 2. 10. 2008 (ko je izpolnila obveznosti po pravnomočni sodbi) v višini 3.060,80 EUR, je bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnice v višini 2.753,17 EUR, saj si je neupravičeno zadržala plačilo tega zneska.
Skladno z 81. členom v zvezi s 63. členom ZDSS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopno odločbo na podlagi zdravstvenega stanja tožnika, ugotovljenega do dokončne odločbe. Predmet presoje socialnega spora je le dejansko stanje, ki ga je lahko za svojo odločitev upošteval toženec ob izdaji izpodbijanih odločb. Drugačen pristop in ocenjevanje delazmožnosti pretežno na podlagi izvida osebnega pregleda, opravljenega po dokončni odločbi, iz pravno formalnih razlogov ni sprejemljiv in je v nasprotju z določbami ZDSS-1 ter sistemom reševanja socialnih sporov
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube zmožnosti za delo, ampak do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic varnostnik za manj kot 50 % in je v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zmožen za delo z omejitvami. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, pravilno zavrnjen.
Odpoved pogodbe o zaposlitvi – rok za podajo odpovedi – sodno varstvo – ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožnik je zvedel za kršitev pravice oziroma dejstvo, da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanj dne 24. 7. 2015. Zato je bila tožba vložena pravočasno, saj je bila vložena v roku 30 dni, odkar je tožnik lahko zvedel za kršitev svoje pravice (tožbo je vložil dne 21. 8. 2015). Pogajanja med tožnikovim pooblaščencem in direktorjem tožene stranka glede datuma prenehanja delovnega razmerja ni mogoče šteti kot vedenje o ustni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
cesija terjatve - pogodba o faktoringu - kupnina kot predujem - kupnina kot oblika premostitvenega kredita
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za pravno razmerje, da se kupnina šteje kot predujem oziroma kot oblika premostitvenega kredita.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – upravičen vzrok
V skladu s 1. odst. 116. člena ZPP sodišče med drugim dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če je stranka zamudila rok za kakšno pravno dejanje in je zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje, če spozna, da je do zamude roka prišlo iz upravičenega vzroka. Takšno dejansko procesno stanje v obravnavani zadevi ni bilo verjetno izkazano. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da je rok za vložitev tožbe zamujen zaradi zdrsa na spolzki površini, in da je tožba napisana takrat, ko so bolečine prenehale, namreč ne zadošča za zaključek, da je prišlo do zamude iz upravičenega vzroka.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - goljufija - zakonski znaki - nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje - celovita dokazna ocena
Zagovornica skuša omajati sodbo sodišča prve stopnje tudi z navedbami, da je obtoženka povedala, da je oškodovancu nudila spolne usluge in da je obtoženi denar dajal, torej, da ji ga je podaril in ne posodil. S takšnimi navedbami ni uspela vzbuditi nikakršnega razumnega dvoma v pravilnost sodbe. Tudi če bi bilo res, da je oškodovanec koristil usluge prostitutk ter da je raznim osebam dajal denar, to v ničemer ne omaje dokazanih ugotovitev, da je oškodovanec obtoženki denar posojal na podlagi njenega lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin. Ugotovljene okoliščine tega kaznivega dejanja in način, kako je obtoženka ravnala oziroma zavajala oškodovanca, ne dopušča drugačnega sklepa, kot da je obtoženka že ob izposojanju denarja vedela, da zaupanja oškodovanca, da mu bo denar vrnila, ne bo upravičila. Izkaže se torej, da zagovornica v njenih prizadevanjih omajati pravilnost izpodbijane sodbe ni bila uspešna.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – sodna razveza
V konkretnem primeru ni obstajal objektivni in zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je razlog nesposobnosti, hkrati pa razlog ni bil take narave, da bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Pri napakah, ki se tožniku očitajo v izpodbijani odpovedi, je šlo za napake, ki se pojavljajo pri delu vseh povprečnih razvijalcev pri razvoju programa, in ne gre za napake, ki bi bile posledica neznanja oziroma nestrokovnega, nekvalitetnega in nepravočasno opravljenega dela. Zato ni bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
pravica do subvencije za tržno stanovanje – najemnik – najemna pogodba
Za priznanje pravice do subvencioniranja najemnine sta odločilna višina dohodka najemnika in oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS in dejstvo, da gre za najemnika v tržnem najemnem stanovanju.
Tožnik je v predsodnem postopku s pritožbo izpodbijal prvostopenjsko odločbo tožene stranke (s katero je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela 50 % in bolezen 50 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami), zato je drugostopenjski organ najprej odločal o vloženi pritožbi, ki jo je zavrnil. Nato pa je v postopku revizije po določbi 173. člena ZPIZ-2 prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je odločil, da pri tožniku ni podana invalidnost in s tem v zvezi tudi nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo (s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba), kar pomeni, da o prvostopenjski odločbi ni bilo odločeno in da še vedno velja. Zato ni pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje ponovno s sodbo priznavalo pravice, kot so bile tožniku že priznane z veljavno prvostopenjsko odločbo.
invalidnost – invalid III. kategorije – samozaposleni – svoj poklic – samostojni podjetnik
Pri ocenjevanju invalidnosti samozaposlenih, zavarovanih na temelju 15. člena ZPIZ-2 (kot je tožnik), je traba izhajati iz 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je oseba zavarovana in vsa dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pri ocenjevanju invalidnosti zavarovanca na s.p. dejavnost avtoprevozništvo je vožnjo tovornega vozila mogoče šteti za glavno opravilo. Vendar je tudi pri tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del in opravil, ki so po naravi stvari potrebna za uspešno izvajanje dejavnosti. Gre za popolnost delovne dokumentacije, v kateri morajo biti zajeta vsa opravila, opisane delovne razmere, potrebne psihofizične obremenitve, stopnja in trajanje obremenitev, njihove škodljivosti itd., da je mogoča ocena invalidnosti in preostale delovne zmožnosti v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2.
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, niti potreba po časovni razbremenitvi, saj glede na preostalo delovno zmožnost, ki je zmanjšana za manj kot 50 %, lahko še naprej opravlja določena dela, povezana z vodenjem podjetja, organizacijo nabave, stike s strankami in poslovnimi sodelavci, manjša popravila in drugo.
ZDSS-1 člen 7, 58, 63, 81. ZPP člen 362. URS člen 50.
invalidnost – zavrženje tožbe – materialno procesno vodstvo
ZDSS-1 stranki dovoljuje, da najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma do konca prvega naroka za glavno obravnavo svoj tožbeni zahtevek v zvezi s pravicami iz socialnega zavarovanja ali socialnega varstva opredeli, če ni zadostno oziroma ustrezno utemeljen (73. člen ZDSS-1). Zato zaradi izostanka navedb o tem, kaj stranka uveljavlja in iz katerih razlogov izpodbija upravni akt oziroma se z njim ne strinja, vloge oziroma tožbe ni mogoče zavreči.
Pravdna stranka lahko vloži revizijo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama ali po zakonitem zastopniku pa samo v primeru, da ima opravljen pravniški državni izpit (86. člen ZPP). Tožnik je vložil revizijo sam. Iz dosedanjega postopka ne izhaja niti tožnik tega ne zatrjuje, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom revizijo kot nedovoljeno zakonito zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).