ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/3. KZ-1 člen 323, 323/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti
V skladu s tretjim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec v primeru, da ima krivdni razlog na strani delavca vse znake kaznivega dejanja, poda odpoved pogodbe o zaposlitvi v 60 dneh od takrat, ko je ugotovil utemeljen krivdni razlog za odpoved. V obravnavanem primeru, ko je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele takrat, ko delodajalec ugotovi tudi obstoj dejstev, ki omogočajo zaključek, da ima kršitev vse znake tega kaznivega dejanja in ne že takrat, ko se seznani s storilčevim ravnanjem.
ZDR člen 87, 87/3, 88, 88/1, 88/1-1, 204, 204/3. ZPP člen 140, 140/1, 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – rok za vložitev tožbe – sodno varstvo – zavrženje tožbe – vročanje
Tožnici je bila odpoved PZ pravilno vročena. Detektiv - vročevalec je vročitev opravil skladno z določbami člena 140/1 in člena 144 ZPP, ki določata, da se v primeru, če se tisti, ki mu je pisanje treba vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Če tisti, katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj dolžan sprejeti, pisanja brez utemeljenega razloga noče sprejeti, ga vročevalec pusti v njegovem hišnem predalčniku. Ker je tožničin partner prejem odklonil, je vročevalec pisanje utemeljeno in zakonito (člen 144 ZPP) pustil v hišnem predalčniku. Tožnici je bila odpoved vročena 11. 9. 2012. Rok 30 dni za vložitev tožbe, kot je bilo določeno v tretjem odstavku 204. člena ZDR, se je iztekel 12. 10. 2012. Ker je bila tožba vložena 5. 12. 2012, je bila vložena prepozno. Zato je tožba pravilno zavržena.
invalidnost – invalid III. kategorije – poškodba pri delu
Tožnica je sposobna opravljati lažje fizično delo z omejitvami. Zato je pravilno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, saj njena delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več, prav tako pa pri njej ne gre za izgubo opravljanja organiziranega pridobitnega dela, ali da ne bi bila zmožna opravljati svojega poklica. Tožnica res ni zmožna opravljati svojega dosedanjega dela in ji je zaradi tega sodišče priznalo tudi pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami. Zato je tožbeni zahtevek, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu in razvrstitev v I. ali II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter za priznanje pravic na tej podlagi, utemeljeno zavrnjen.
plačilo premij za pokojninsko zavarovanje – prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje – splošna veljavnost kolektivnih pogodb
Tožnik zahteva plačilo premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od maja 2010 do decembra 2010 na podlagi pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta iz leta 2001, ki jo je tožena stranka sklenila s takrat obstoječima reprezentativnima sindikatoma B. in C. Dne 17. 3. 2010 je tožena stranka z reprezentativnima sindikatoma B. in D. (ki je bil ustanovljen po podpisu pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta in katerega član je bil tožnik) podpisala aneks št. II, s katerim so se dogovorili, da se s plačevanjem prispevkov dodatnega pokojninskega zavarovanja preneha za čas od 1. 3. 2010 do 12. 12. 2012. ZKolP v drugem odstavku 11. člena določa, da se v primeru, kadar posameznega delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Za tožnika za vtoževano obdobje velja pogodba (brez aneksa št. II) kot zanj bolj ugodna, zato je njegov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka za obdobje od maja 2010 do decembra 2010 zanj dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, utemeljen.
odškodninska odgovornost delodajalca – nepremoženjska škoda – premoženjska škoda – nezgoda pri delu – soprispevek – krivdna odgovornost
Tožeča stranka se je poškodovala pri delu, ko je pet odrezanih kosov folije položila skupaj v več plasti in na vrh položila ravnilo, na katerem so bile centimeter in pol široke črtice, ki so predstavljale označbe, ki jim je bilo treba slediti pri zarezovanju lukenj v folijo. Ob tem je z eno roko držala ravnilo, z drugo, v kateri je držala olfa nož, pa zarezovala v označene luknje, pri tem pa se je konica rezila noža odlomila, tožnici pa je nož odneslo v trebuh ter jo poškodoval. Tožeča stranka ni prejela pisnega navodila, ki bi ji zapovedalo izrezovanje lukenj zgolj v eno hrbtno folijo, ni bila usposobljena za opravljanje dela na delovnem mestu pomožni proizvodni delavec in ni imela na razpolago delovnega plašča, ki bi preprečil obravnavano poškodbo pri delu. Prva toženka ni ustrezno in varno organizirala delovnega procesa. Glede na to, da je tožeča stranka od nadrejenih prejela le ustno navodilo, da je potrebno zarezovati vsako hrbtno folijo posamično, delo pa je v času škodnega dogodka opravljala tako, da je zarezovala luknje v več folij hkrati (čeprav jo je k temu silila potreba po pravočasni izpolnitvi delovne naloge), bi morala ravnati z večjo pazljivostjo. Krivdna odgovornost prve toženke je podana v višini 85 %, ker je dopuščala opravljanje delovne naloge na neustrezen in nevaren način. Tožeča stranka pa je v deležu 15 % tudi sama prispevala k nastanku škode.
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1, 394, 394/1.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo – poslovna goljufija – preizkus po uradni dolžnosti – kršitev kazenskega zakona – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – dejanje ni kaznivo po samem zakonu – ugoditev pritožbi – sprememba sodbe – oprostilna sodba
Zaveza plačati račune za dobavljeno blago ne konkretizira subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Dejstvo, da obtoženec ni plačal dobavljenih izdelkov, v ničemer ne presega neizpolnitve civilnopravne obveznosti, tj. ne konkretizira obtoženčevega preslepitvenega namena ob sklenitvi in izvajanju pogodbe.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je, da je zlorabil zaupanje delodajalca ter prekoračil pooblastila s tem, ko je spornega dne na oddelku pripora v hrano (pasulj) brizgal plinski razpršilec – solzivec, namenjen za uporabo le v izjemnih primerih. Tožnik bi se moral kot pravosodni policist zavedati, da krši predpise o uporabi prisilnih sredstev, kakor tudi navodila delodajalca, s čemer je ravnal v nasprotju s pogodbenimi in drugimi obveznostmi iz delovnega razmerja, pri čemer se je zavedal tudi posledic, ki jih solzivec lahko povzroči pri posameznikih, kar je odvisno seveda od njihovih zdravstvenih stanj. Storitve dejanja v takšni obliki si ni mogoče zamisliti drugače, kot da ga storilec stori z naklepom. Kot pooblaščena uradna oseba se je tožnik zavedal oziroma bi se moral zavedati, da priporniki in ostale zaprte osebe uživajo enake pravice kot ostali ljudje, razen pravice do svobode, ki je omejena, zato bi se moral do njih obnašati tako kot do sodelavcev oziroma strank, brez posmehovanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – zavrženje tožbe
Dejstvo, da je tožeča stranka tožbo vložila dne 10. 2. 2015 (ko je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine), torej pred zapadlostjo terjatve (ki je zapadla 28. 2. 2015), na odločitev ne vpliva, ker določila ZPP slednje dopuščajo. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma v pravdnem postopku tožnik navede dejansko podlago obveznosti dolžnika oziroma v pravdnem postopku toženca, tvori tožbo. Šele z opredelitvijo dejanske podlage zahtevka je mogoča identifikacija zahtevka.
Izvršilni predlog je bil vložen dne 10. 2. 2015, torej preuranjeno. Vendar so tožničine navedbe v prvi pripravljalni vlogi sestavni del tožbe, postopek po vložitvi ugovora pa izgubi lastnost posebnega postopka in zanj veljajo pravila za redni postopek. Ker pa tožena stranka tudi ob zapadlosti (28. 2. 2015) ni izpolnila njenega zahtevka, je prišla v zamudo (izpolnila ga je šele dne 17. 4. 2015). Vtoževana obveznost je bila izpolnjena pred koncem glavne obravnave, zato je tožnica utemeljeno umaknila tožbo v delu, v katerem je tožena stranka izpolnila zahtevek, vztrajala pa je le še pri plačilu zamudnih obresti in stroškov izvršilnega postopka, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati in bi moralo odločati o stanju stvari ob koncu glavne obravnave (1. odstavek 311. člena ZPP). Zato bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločiti meritorno, saj je tožbo nepravilno zavrglo kot preuranjeno.
Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 123. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 7, 7/1, 7a. URS člen 22. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-1, 339, 339/2, 339/2-8.
sodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - spor o pristojnosti - mednarodna prodaja blaga - pogodbena odškodninska odgovornost - določila distribucijskega sporazuma - Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga - Uredba o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - Konvencija CMR
V obravnavanem primeru je popolnoma jasno, da sporno razmerje med pravdnima strankama ne temelji na pogodbi o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, zato določbe Konvencije CMR za odločitev o sodni pristojnosti niso uporabljive. Tudi dejstvo, da je tožeča stranka sicer sklenila takšno odplačno prevozno pogodbo, na predmetno odločitev nima relevantnega vplivaj, saj spor, ki je predmet obravnavane zadeve, ne izvira iz te prevozne pogodbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Uprava tožene stranke je sprejela sklep o zaustavitvi poslovanja slovenske spletne igralnice, zaradi finančnih razlogov oziroma znižanja stroškov poslovanja. Slovenska spletna igralnica je prenehala poslovati, sedaj pa posluje samo italijanska spletna igralnica. Z novo organizacijsko shemo so bila nekatera delovna mesta, med njimi tudi delovno mesto tožeče stranke (vodja e-igralništva), ukinjena, nekatera pa na novo ustanovljena, ki pa so po reorganizaciji ostala nezasedena. V okviru italijanske spletne igralnice je tožena stranka ob oceni, da na tem področju glede na obseg (vodstvenega) dela ne potrebuje vodstvenega kadra, te naloge prerazporedila na tri delavce, ki svoje delo že dalj časa opravljajo ter na predsednika uprave. Zato je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati, niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti. V individualnem delovnem sporu za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.
obstoj delovnega razmerja – elementi delovnega razmerja – novinar - pravnomočno ugotovljeno delovno razmerje - matična evidenca
Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede obsega tožničinega dela v celotnem obdobju do prenehanja veljavnosti zadnje avtorske pogodbe. Dejstvo, da je tožena stranka tožnici kot zunanji sodelavki namenjala le omejeno količino denarja in da je tožnica prejemala ne glede na obseg opravljenega dela vnaprej okvirno določen znesek denarja, ne pomeni, da je tožnica opravljala delo v enakem obsegu kot novinarji, zaposleni za polni delovni čas.
Skladno z novejšo sodno prakso gredo zavarovancu v primeru priznanega obstoja delovnega razmerja s pravnomočno sodbo vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za vpis v obvezna socialna zavarovanja za nazaj. Delavcu lahko pripada bruto plača (plačilo davkov in prispevkov) le v primeru, če je v obvezna zavarovanja prijavljen kot delavec v delovnem razmerju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00008798
ZKP člen 285.b, 285.b/1, 501. KZ člen 265, 265/1, 267, 267/1.
priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - stek kaznivih dejanj - jemanje podkupnine - ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige ali spisa - odvzem premoženjske koristi - prosti preudarek
Iz vsebine utemeljitve ne izhaja, da bi se obrambi tedaj porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oz. psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde.
ZDSS-1 člen 7, 58, 63, 81. ZPP člen 362. URS člen 50.
invalidnost – zavrženje tožbe – materialno procesno vodstvo
ZDSS-1 stranki dovoljuje, da najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma do konca prvega naroka za glavno obravnavo svoj tožbeni zahtevek v zvezi s pravicami iz socialnega zavarovanja ali socialnega varstva opredeli, če ni zadostno oziroma ustrezno utemeljen (73. člen ZDSS-1). Zato zaradi izostanka navedb o tem, kaj stranka uveljavlja in iz katerih razlogov izpodbija upravni akt oziroma se z njim ne strinja, vloge oziroma tožbe ni mogoče zavreči.
Tožnik je v predsodnem postopku s pritožbo izpodbijal prvostopenjsko odločbo tožene stranke (s katero je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela 50 % in bolezen 50 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami), zato je drugostopenjski organ najprej odločal o vloženi pritožbi, ki jo je zavrnil. Nato pa je v postopku revizije po določbi 173. člena ZPIZ-2 prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je odločil, da pri tožniku ni podana invalidnost in s tem v zvezi tudi nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo (s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba), kar pomeni, da o prvostopenjski odločbi ni bilo odločeno in da še vedno velja. Zato ni pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje ponovno s sodbo priznavalo pravice, kot so bile tožniku že priznane z veljavno prvostopenjsko odločbo.
Sodišče mora dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedenca izvesti tako, kot je predpisano v 254. členu ZPP. Če ugotovi, da je izvid nepopoln, nejasen ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti odpraviti po uradni dolžnosti.
Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila stroškov za delo izvedenca finančne stroke v postopku na prvi stopnji. Plačilo stroškov dela izvedenca finančne stroke v postopku na prvi stopnji se zato v celoti zagotavlja iz sredstev sodišča. Iz tega razloga ni bilo pravne podlage za ravnanje sodišča, ki je s sklepom na naroku pozvalo tožnika k predložitvi predujma (153. člen ZPP), saj bi moralo izvesti dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Kršitev določb je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe, ker je sodišče prve stopnje tožnikovo pasivnost glede plačila predujma za izvedenca finančne stroke štelo v njegovo škodo. Opustitev založitve predujma v sporu ne pripelje avtomatično do zavrnitve tožbenega zahtevka. Tudi v takšnem primeru mora namreč sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP dokazno oceniti vse razpoložljive dokaze in vsakega posebej.
ZDR-1 člen 34, 89, 89/1, 89/1-3. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti – zaslišanje prič – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Predlaganje dodatnih dokazov za obstoj očitane kršitve, da je tožnik spornega dne spal na delovnem mestu, v prvem postopku ni bilo potrebno, saj je tožnik že v tožbi obstoj kršitve (dremanje na delovnem mestu) izrecno priznal. Iz tega razloga tožena stranka prvotno ni predlagala zaslišanja priče F.F., saj je bila glede na trditve tožnika v tožbi prepričana, da obstoj te kršitve med pravdnima strankama ni sporen, nespornih dejstev pa stranka ni dolžna dokazovati. Šele iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je bilo razvidno, da sodišče kljub odsotnosti trditvene podlage tožnika sprejema ustno izpoved tožnika, s katero je ta prvič zanikal obstoj kršitve, zato je tožena stranka šele po tem predlagala zaslišanje priče F.F.. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju priče F.F. pravočasen.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena ta kršitev, pa stranka ne ve, dokler sodišče takšne odločitve ne obrazloži.
ZPIZ-2 člen 396, 396/1. ZPIZ-1 člen 163, 163/1, 397, 397/1.
invalidska pokojnina – trajanje pravic na podlagi invalidnosti - uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih, ter ukinitev pravice uživalcem, ki so že izpolnili pogoje za upokojitev
Po pridobiti delne invalidske pokojnine ni več zakonskih pogojev za uživanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.
invalidnost – invalid III. kategorije – samozaposleni – svoj poklic – samostojni podjetnik
Pri ocenjevanju invalidnosti samozaposlenih, zavarovanih na temelju 15. člena ZPIZ-2 (kot je tožnik), je traba izhajati iz 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je oseba zavarovana in vsa dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pri ocenjevanju invalidnosti zavarovanca na s.p. dejavnost avtoprevozništvo je vožnjo tovornega vozila mogoče šteti za glavno opravilo. Vendar je tudi pri tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del in opravil, ki so po naravi stvari potrebna za uspešno izvajanje dejavnosti. Gre za popolnost delovne dokumentacije, v kateri morajo biti zajeta vsa opravila, opisane delovne razmere, potrebne psihofizične obremenitve, stopnja in trajanje obremenitev, njihove škodljivosti itd., da je mogoča ocena invalidnosti in preostale delovne zmožnosti v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2.
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, niti potreba po časovni razbremenitvi, saj glede na preostalo delovno zmožnost, ki je zmanjšana za manj kot 50 %, lahko še naprej opravlja določena dela, povezana z vodenjem podjetja, organizacijo nabave, stike s strankami in poslovnimi sodelavci, manjša popravila in drugo.